MLADINA Trgovina

Darja Kocbek

12. 3. 2009  |  Mladina 10  |  Politika

Začelo se je

Vodilni svetovni mediji, ugledni novinarji in kolumnisti začenjajo odprto javno razpravo o tem, kako spremeniti svetovno gospodarsko ureditev

Konec tega tedna bo na Inštitutu Birkbeck v Londonu v organizaciji Slavoja Žižka potekal filozofski simpozij o ideji komunizma - namen simpozija je iskanje odgovorov na krizo. Za simpozij vlada izredno zanimanje, o njem pišejo vodilni svetovni mediji. Ob Žižku bodo med drugim nastopili še Alain Badiou, Toni Negri, Michael Hardt, Jacques Ranciere, Gianni Vattimo, Jean-Luc Nancy in Terry Eagleton.

Konec tega tedna bo na Inštitutu Birkbeck v Londonu v organizaciji Slavoja Žižka potekal filozofski simpozij o ideji komunizma - namen simpozija je iskanje odgovorov na krizo. Za simpozij vlada izredno zanimanje, o njem pišejo vodilni svetovni mediji. Ob Žižku bodo med drugim nastopili še Alain Badiou, Toni Negri, Michael Hardt, Jacques Ranciere, Gianni Vattimo, Jean-Luc Nancy in Terry Eagleton.
© Borut Peterlin

Britanski časopis Financial Times, ki je bil do zdaj sicer eden največjih podpornikov liberalnega kapitalizma britanskega in ameriškega tipa, je te dni začel javno razpravo o prihodnosti kapitalizma. Pri tem je postavil tudi izhodišča. Njegov komentator Martin Wolf navaja, da je bilo tržno gospodarstvo, ki je na Zahodu prevladovalo 30 let, odziv na neuspeh mešanega sistema, keynesijanskega modela 50., 60. in 70. let prejšnjega stoletja. Premik k trgu je bil povezan z izvolitvijo Ronalda Reagana za predsednika ZDA leta 1980 in Margaret Thatcher za predsednico britanske vlade leto prej. Naslednji pomembni dogodki so bili prehod Kitajske iz planskega gospodarstva v tržno, propad sovjetskega komunizma in gospodarsko odprtje Indije.
Zdaj smo pred novo prelomnico. In v tem prelomnem trenutku ni mogoče vedeti, kam gremo. Kaj se bo zgodilo, je odvisno od odločitev, ki še niso bile uresničene, in neznanih šokov. Jasno pa je že, da bo kombinacija finančnega propada in recesije zagotovo povzročila spremembe v svetu. Vloga trga se bo zmanjšala. Kredibilnost ZDA bo oškodovana. Povečala se bo moč Kitajske. Globalizacija se bo morebiti potopila. To je čas za prelom. In kako smo prišli do sem? Liberalizacija je vsebovala seme za svoj propad: to je bil čas velike rasti in donosnosti finančnega sistema, blaznih finančnih inovacij, povečevanja globalnih makroekonomskih neravnovesij, velikega zadolževanja gospodinjstev in rasti cen nepremičnin, piše Wolf. Kolikšni bodo fiskalni stroški te krize, še ni znano, ponekod se bo okrepila moč države, nekatere države čaka velika zadolženost, a vse je odvisno od tega, koliko časa bo kriza trajala.
Tudi nemška avtorica Tanja Dückers je v časopisu Die Zeit napisala, da današnje težave avtomobilske industrije izvirajo iz gospodarskega modela, ki je bil vzpostavljen po vojni - po znanem industrialcu Henryju Fordu se imenuje fordizem -, to je množična proizvodnja za množično potrošnjo. Z uvedbo tekočega traku je proizvodnja postala bolj enolična, predvsem pa cenejša, plače pa so se zaradi večje produktivnosti zvišale. Metodo so sicer v zadnjih desetletjih večkrat spremenili, a njeno bistvo je ostalo enako, omogočila je dvig življenjske ravni srednjega razreda. Ker so proizvajalci vse bolj povečevali produktivnost, je njena rast začela prehitevati rast potrošnje. To je glavna napaka sistema. Hkrati je proizvodnja vse bolj avtomatizirana, zato je v njej potrebnih vedno manj delavcev. Kot pravi Dückersova, je prej množična proizvodnja pomenila »množice proizvajajo za množice«, danes pa »manj ljudi proizvaja za množice«. Hkrati so plače srednjega sloja realno stagnirale ali se celo zniževale, škarje med revnimi in bogatimi pa se vse bolj odpirajo, zato manjšina bogatih ne more več nadomestiti zmanjšanja potrošnje srednjega sloja.
Ker srednji sloj s svojimi plačami ni mogel več obdržati svoje kupne moči, se je začel zadolževati. Množična proizvodnja mora rasti, zato potrebuje potrošnjo, ki jo je treba ustvariti, ne glede na to, ali si jo množica potrošnikov s svojimi prihodki realno lahko privošči ali ne. Dokler je bil na voljo poceni denar in so se ljudje lahko zadolževali, je šlo, s krizo pa se je ta sistem podrl.
Tanja Dückers navaja ameriškega sociologa Richarda Florido, ki je v knjigi Onstran množične proizvodnje (Beyond Mass Production) že leta 1993 posvaril, da so industrijske družbe, ki še stavijo na tradicionalne tehnologije, kakršna je avtomobilska industrija, izgubile pogled v prihodnost. Prihodnost ni več strojna oprema, ampak razvoj novih zamisli. Zaradi tega je treba preusmeriti pozornost z delavskega razreda na kreativni razred, to so tehnološko visoko usposobljeni in izobraženi ljudje, umetniki, strokovnjaki. Florida pravi, da bodo regije, ki bodo imele takšne ljudi, okolje, ki bo privabilo še več inovativnih ljudi, pa tudi podjetja in kapital.
Ameriški ekonomist in nobelovec Paul Krugman je odgovor na vprašanji, kako je nastala globalna dolžniška kriza in zakaj je tako razširjena, našel v govoru guvernerja ameriške centralne banke Bena Bernankeja izpred štirih let, kot je napisal v svoji kolumni v časopisu New York Times. Pojasnil je, da razlogi za hitro rast zunanjetrgovinskega primanjkljaja niso v ZDA, ampak v Aziji. Sredi 90. let prejšnjega stoletja so bila hitrorastoča gospodarstva v Aziji veliki uvozniki kapitala, s katerim so financirala razvoj. Toda po azijski finančni krizi 1997-1998 so te države za svojo zaščito začele kopičiti velike količine tujega premoženja in v bistvu začele same izvažati kapital, je dejal Bernanke. Tako je svet preplavil poceni denar, ki ga je bilo treba nekam dati. Večina tega denarja je šla v ZDA - od tod ogromen trgovinski primanjkljaj ZDA. Bernanke je po Krugmanovih besedah pravilno poudaril, da je denar pritekal tudi v druge države, zlasti v nekaj majhnih evropskih gospodarstev, zlasti pa na Irsko, v Estonijo in na Islandijo, ki so zdaj v hudih težavah.
Krugman piše, da je pritok kapitala nekaj časa ustvarjal iluzijo o blaginji v teh državah, enako kot pri ameriških lastnikih hiš: cene njihovega premoženja so rasle, tečaji valut so bili visoki, vse je bilo videti lepo. Toda baloni prej ali pozneje vedno počijo in včerajšnja čudežna gospodarstva so postala današnji problemi, ker je premoženje izhlapelo, dolgovi pa so ostali realni. Ti dolgovi so posebej veliki, ker je bila večina posojil dana v tujih valutah. Če hočete izvedeti, od kod prihaja globalna kriza, pojasnjuje Paul Krugman, razmišljajte v tej smeri: maščevanje preobilja. Še vedno imamo preveč varčevanja. To je večje kot kadar koli, saj so nepričakovano osiromašeni potrošniki spet odkrili koristnost varčevanja. Po vsem svetu je želja po varčevanju večja od zneska, ki ga podjetja želijo investirati. Posledica je globalna gospodarska kriza, zaradi katere ima vsak težave. Tako smo zašli v težave. Pot iz njih pa še vedno iščemo, končuje Krugman.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.