MLADINA Trgovina

Goran Kompoš

12. 3. 2009  |  Mladina 10  |  Kultura

Vive La Revolucion!

Cherry Sunkist, Gustav in Kombinat na festivalu Rdeče zore

Del tridesetglavega garažnega ženskega pevskega zbora Kombinat

Del tridesetglavega garažnega ženskega pevskega zbora Kombinat
© Miro Majcen

Feministični in queer festival Rdeče zore je že deseto leto zapored odprl vrata (bolj ali manj) aktivističnim umetnicam. V glasbenem miljeju (vsaj tistem nemainstreamovskem) so ženske sicer v povsem primerljivem položaju z moškimi kolegi, zato glasbenice aktivistke bolj kot svoj položaj v branži izpostavljajo druge, bolj splošne, a nič manj oprijemljive problematike. Glasba pač ostaja najpopularnejša kreativna oblika aktivizma, in kot kaže, tudi najbolj množično konzumirana, saj je bila Menza pri koritu na ljubljanski Metelkovi, kjer so gostili večji del koncertov, polna že v petek, še bolj pa v nedeljo, ko je na hladnem ostalo lepo število obiskovalcev.
Uvod v petkov večer je pripadel avstrijski glasbenici in videoumetnici Cherry Sunkist. Kljub razmeroma prežvečenim vsebinam je njen spoj zvočnih abstrakcij in pop pesmi deloval všečno. Skozi efekte popačen vokal je angažirana besedila lepo povezal s “pre-set” glasbenimi podlagami in spontanimi kitarskimi prebiranji, celoto pa so zaokrožile še subverzivno uporniške video projekcije. Sledila je dolgo pričakovana vrnitev Dunajčanke Gustav, ki je že takoj dala vedeti, da bi raje bila kod drugod, dasiravno je svoj nastop nato izpeljala korektno. S sofisticirano različico ženskotroničnih opojnosti je v pop formo posegla nekoliko bolj domišljeno - in skozi prizmo besedil tudi bolj tehtno - od predhodnice, svojo (kvazi) jezo pa je kanalizirala v nemoteči aroganci, ki pač pritiče ikoni feministične glasbene scene.
Manj feminizma in več upora pa je bilo v zraku v nedeljo. Menza najbrž še nikoli ni bila tako napolnjena - ne le pod odrom, gneča je bila tudi na njem. Ponovno je namreč gostila domači okoli tridesetglavi garažni ženski pevski zbor Kombinat, ki je svoj prvi nastop pred skoraj letom dni zabeležil na tem istem odru. Repertoar sicer ni bil prilagojen priložnosti, vendar pa emancipacija v sodobni družbi ni več le problem žensk, pač pa kar človeka v obče, zato je bil izbor slovenskih, latinskoameriških in evropskih (predvsem španskih in italijanskih) revolucionarnih, uporniških pesmi s tem le še bolj aktualiziran. Izpostavljanje vrednot, kot so solidarnost, enakost, srčnost in pogum, je čut za sočloveka bržkone vzbudilo tudi v najbolj zakrknjenem mizantropu. Gesla revolucionarjev v prepričljivi, doživeti interpretaciji kombinatk ter mandoline in akustične kitare namreč niso izzvenela kot T-shirt puhlice. Bolj kot širjenje levičarske politične propagande pa je do izraza prišlo predvsem (nezlagano) dvigovanje morale. K temu sta še dodatno pripomogla spoštljivo vzdušje zbranih in sam prostor, ki sta v spomin priklicala učbeniške predstave o zametkih revolucij in ilegalnih zborih. A ni šlo le za nostalgično vračanje v preteklost. Šlo je predvsem za iskreno obujanje - z neoliberalizmom pozabljenih - relevantnih vrednot.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.