Vojna / Grozovitosti z distance

Ob zadnjem odkritju grobišč povojnih žrtev so nekateri takoj vzkliknili, da so globoko pretreseni. Tako, kot pogosto prečitamo v navadnih osmrtnicah, ob čemer se nihče resno ne vpraša, ali so podpisani resnično, v polnem pomenu besede, pretreseni. Saj niso pojasnili, kako se to občuti in ali je sploh mogoče. Ob smrti bližnjega se pač tako napiše. Bilo bi čudno, nekako, če ob kakšni žalostni novici nihče ne bi takoj pripomnil, da je globoko pretresen, tudi če se bo na sedmini vedel zelo normalno, pil vino in se pogovarjal o posvetnih rečeh.
Tako je pač to, bi rekel ameriški pisatelj Kurt Vonnegut, ki je kot ujetnik doživel bombardiranje Dresdna tik pred takrat že znanim koncem druge svetovne vojne in bil priča uničenju enega najlepših evropskih mest v trenutku, ko zaveznikom to ni bilo več potrebno: zmago so že imeli v rokah. Tolkli so Nemce, in njega, ujetega Američana, tako kot je zahtevala vojna ihta. Bila je razporejena med vse udeležence. Uničevanja nasprotnika, in tudi njegovih družin, žena, otrok, so si takrat želeli. Ga sprejemali.
Izjem iz časov tistega vojnega razpoloženja ne poznam. Navedite mi en sam primer, ko bi bilo drugače. Truman in atomska bomba? Pravite, da naj bi tudi to imenovali vojni zločin in sodili Trumanu, kot bi seveda potem vsekakor morali Churchillu? Najdite mi vojaka ali koga drugega na zmagoviti strani, ki bi se takrat - pa tudi pozneje - strinjal s takšno zamislijo. Če bi se in če bi bilo takšnih mnenj veliko, bi sojenja nürnberškega tipa za vodje protifašistične koalicije imeli že zdavnaj.
Sam sem svoja čustva preverjal, v tem pogledu, na drugi epizodi, epizodi iz svojega življenja. Ker sem že precej v letih, mi ne boste, upam, zamerili, če se moj spomin ustavlja pri letih 1936 in 1937. Bil sem emigrantski najstnik in živel z družino v Moskvi, v visokem »skupnem stanovanju«, kakršno je bilo za sovjetske petletke izredno značilno. Veliko družin, vsaka z eno ali v izrednih primerih dvema sobama in eno samo kuhinjo, pa tudi enim samim straniščem na koncu hodnika. Mene ni motilo. Poglobljen sem bil tedaj v čitanje idealističnega francoskega pisatelja Romaina Rollanda. Nisem se preveč čudil niti takrat, ko so iz posameznih sob ponoči začeli izginjati stanovalci. Tiho, brez nepotrebnega šuma.
Bili so to večinoma tuji, evropski komunisti emigranti, ki jim je bila Sovjetska zveza nekaj svetega. In ta sveta sovjetska oblast jim je brez napovedi ali obtožb v Stalinovih čistkah obrnila hrbet. Nekateri se ne bodo nikoli vrnili. Bilo jih je sicer nekaj, ki so se. Stalin je imel svoje obrede - nekatere žrtve je izpuščal, ker je od njih imel še posebne koristi. Bile so priča njegove pravičnosti! Eden takih, Latvijec, ki je bil naš sosed, je prišel nazaj v svobodo popolnoma spreobrnjen. V pogovorih je, ne da bi ga vprašali, patetično hvalil svojo usodo, bil je presrečen, da je bil zaprt, ker je tako doživel resnico. Postal je, je rekel, nov človek, neizmerno zadovoljen, da je bil zaprt. Življenje je zanj postalo lepše in pravilnejše.
Bilo je nekako neprijetno in začel sem se ga izogibati. Sicer pa se je drugim emigrantom, ki so svojčas bežali iz Nemčije zaradi Hitlerja, dogodila »sreča« z modro prijaznostjo samega Stalina. Poklicali so jih na policijo in jim povedali, da morajo sovjetski raj zapustiti v desetih dneh. Če hočejo ali ne. Kaj storiti? Nekateri so zavzdihnili in odšli na nemško veleposlaništvo. Prosili so za vrnitev - kot Nemci. Veleposlanik von Schulenburg (pozneje v Nürnbergu obsojen na vislice) se je nasmehnil in ironično rekel: »Nekoč je veljalo proletarci vse dežel, združite se, zdaj pa očitno velja, naj se proletarci vseh dežel poberejo!«
Nagonsko sem se izogibal vsega tega, zgražal pa se nad doživljenim nisem in kar lepo naprej sem čital idealističnega Rollanda, zlasti njegove biografije velikih skladateljev. Edina nemirna misel, ki se je nisem mogel otresti, je takrat veljala mojim staršem. Da se jim ne bi zgodilo, da bi se morali spreobrniti! Ni se zgodilo. Življenje je teklo naprej, ljudje so delali kariere ali zginevali v Sibiriji - med njimi tudi stara Nemka, ki je osebno poznala velike dirigente. Ko so prihajali v Moskvo na gostovanja, se je z njimi družila. Gospa Bastillener, zapomnil sem si jo za vedno. In nikoli se ni vrnila, niti nismo zvedeli, kaj je bilo z njo.
Stvar je v tem, da so stvari v življenju razporejene drugače, kot bodo videti nekaj generacij pozneje. O Stalinovih čistkah in o tem, kako so bile grozne, imam popolno mnenje sedaj. Takrat je šlo mimo mene, najstnika. Tako je bilo tudi z večino ljudi, ki sem jih poznal, z nekaj nenavadnimi izjemami. To razumem šele sedaj. Hočem reči: življenje z neke časovne distance deluje drugače kot v času nastajanja. In tako je tudi z uničevanjem, ki je spremljalo drugo svetovno vojno. Nekatere njene grozote občutimo šele pozneje, niso pa ali vsaj ne bi smele človeku vzeti moči presoje, tako da bi mu poznejše resnice zameglile prejšnje dojemanje in zastirale razumevanje za prejšnje, tudi za tisto zelo veliko, največje.
V Ameriki sem večkrat slišal pojasnilo, s katerim ta veliki narod opravičuje Hirošimo. Res je, pravijo Američani, da je bilo rušenje velikega mesta s sto tisoči prebivalcev nekaj strahotnega, toda pomislite, kako bi bilo nam, če bi se morala vojna nadaljevati s konvencionalnimi sredstvi! Še sto in sto tisoč pobitih ameriških vojakov bi bilo, a jim je bomba rešila življenje! Tako smo to stvar lepo končali.
Ko razmišljam o tem odgovoru, ki ga v Ameriki slišite vsepovsod, šele zadnje čase pomislim, da nihče ne doda, koliko Japoncev bi takrat tudi še padlo. Kategorija pravic nasprotnika pri takšnem razmišljanju ne obstaja. Ne obstaja nič, kar bi drugo stran izravnalo s tvojo, ki jo imaš za pravično zmagovito! Ob isti misli sem se vnovič spomnil nečesa drugega, kar sem tudi doživel, že po vojni, v Rusiji. Pogovarjal sem se z uglednim partijskim birokratom o čistkah v tridesetih letih prejšnjega stoletja, pa je rekel, da je imel prijatelja, ki so ga odpeljali in obsodili na deset let strogega zapora zaradi neke ovadbe. Vedel sem, je rekel birokrat, da je ovadba lažna, žal mi je bilo prijatelja. Ali niste kaj storili ali niste komu sporočili, kar ste vedeli, sem naivno vprašal. Ne, je odgovoril, to bi bilo v tistih časih nespodobno. Takrat se kaj takega ni moglo ...
Nespodobno! To je, kot bi dandanes konvertiti odkrivali svojo partijsko preteklost.
Veliko je dogodkov v človeški zgodovini, zaradi katerih bi bili pozneje lahko pretreseni. Navada je, seveda, da si posamezne politične skupine sicer zelo rade dajejo duška z zgražanjem nad kakim zgodovinskim dogodkom, vendar je pri tem izbira zelo natančna. Zdaj se, recimo, slišijo patetične izjave o tem, kako je treba obsoditi te in takšne, denimo komunistične, zločine, tem ljudem pa ne pride na misel, da bi zahtevali zgodovinsko obsodbo, denimo, pregona in pobijanja protestantov po Sloveniji in sežiga protestantskih knjig v navzočnosti samega presvetlega škofa ljubljanskega. Zgodovina je razdeljena po kategorijah, ki jih ta ali druga politična stran točno določi. Potek zgodovinskih dogodkov se oblikuje strogo po potrebi. Opazil sem, na primer, ob zadnjem izbruhu javnega zgražanja nad kostmi v tisti jami, da se je govorilo izrecno o prvih dveh mesecih po drugi svetovni vojni. Iz ust, ki so to govorila, ni bilo niti ene same besedice o prejšnjih štirih letih z vsemi njihovimi nemškimi, italijanskimi, domobranskimi in drugimi poboji. Ne, tista štiri leta so naenkrat postala ... Kako že temu rečemo? V angleščini bi temu rekli nontopic, ne-tema. To ne pomeni, da se zločini iz tistih časov ne priznajo, marveč le, da se pač o nekaterih stvareh trenutno ne govori, ker imamo na dnevnem redu kaj pomembnejšega.
Tako premagani v drugi svetovni vojni postane kar na lepem vsaj enakopraven udeleženec vojne, druga stran z enakimi pravicami, če bi dosegli slovito »spravo«. Če pa je ne bomo, imajo premagani v protifašistični vojni umite roke. Še nekaj korakov in začeli bodo dvigovati glas obtožbe in obsojanja nad resničnimi zmagovalci. Enemu zadnjih verbalnih spopadov na naši televiziji se je zgodilo prav to. Prvi Stanovnik je branil partizane in vsi drugi so molčali. Drugi Stanovnik sicer ni branil domobrancev, ki jim je pripadal, le zgražal se je nad zmagovito stranjo. In spet so vsi molčali, pa je nekako deloval kot zmagovalec.
Resnica je seveda drugačna, kot jo sedaj nekateri, s precejšnjo spretnostjo, hočejo vtepsti v naše glave. Bolje rečeno, v našo podzavest. Dvigniti bi nas morali na raven, na kateri neupravičeno sedijo, in tako se morajo braniti takratni zmagovalci, no, partizani. Uredite to stvar, da bomo imeli spravo. V spravi pa si bomo potem prisvojili večji kos pogače.
Nekatere stvari seveda borce za takšno spravo kar naprej močno motijo. Denimo, ravnanje velikih zaveznikov! Ob tem, da je feldmaršal Alexander vrnil iz Avstrije partizanom, pravzaprav jugoslovanski armadi, ustaše in druge politične in drugačne begunce, se sedanjim zagovornikom potreba po opravičilu zdi skoraj neizogibna, mislijo, da veliki zavezniki predolgo odlašajo. Resnica je, bojim se, precej drugačna. Angleži so begunce vrnili zato, ker so jih vrnili zaveznikom. Res je, da si tudi niso hoteli umazati rok, toda to ne pomeni, da so o ustaših mislili drugače kot partizani! Obstajala je protifašistična fronta, in to so vsi, ki so v njej sodelovali, leta 1945 jemali izredno resno, rekel bi, dobesedno! Nisem še slišal, da bi kdorkoli pomemben v Britaniji in ZDA zahteval spremembo stališča do druge svetovne vojne in razporeditve njenih udeležencev.
Spominjam se, kako sem jeseni tistega leta letel kot mlajši uradnik, tolmač za ruščino, z jugoslovansko delegacijo na sestanek zunanjih ministrov štirih velikih sil v London. Letalo je bilo majhno, prenočiti smo morali in tako smo pristali v Marseillu, v angleškem vojaškem oporišču. Bilo je to že po krizi v Trstu in umiku jugoslovanske vojske, toda srečanja z Angleži v oporišču ne bom pozabil, tako prisrčno je bilo. V očeh angleških vojakov smo bili še vedno partizani. Ni čudno, če je med tisto krizo v Trstu Alexander govoril Churchillu, da ne bo enostavno reči vojakom, naj streljajo v partizane. Skupni boj je bil preblizu. No, stvar je rešil Tito. Ukazal je umik.
Zgodovina je nekaj neusmiljenega, toda vedno v različnih smereh. V Lyonu je človek za vse režime, Fouche, izvedel strašen pokol, toda zaradi tega in podobnega francoska revolucija ni nehala biti, kar je bila. Naš partizanski boj ni nehal biti svetli dogodek - ne le na našem prizorišču, marveč v vsej Evropi, zaradi tega ali onega. Tudi če bi mu pripisovali stvari, kot so povojni poboji, ki pa jih že niso izvajali partizani. Dobro, pojdimo do konca: tudi Titu, tako kot vodjem velikih zaveznikov, ne moremo odvzeti mesta, ki si ga je priboril z uporom nacizmu in fašizmu, pa povrh tega še z odporom Moskvi in odprtjem meja proti Zahodu.
Nove generacije, pravijo, ne morejo razumeti ozadja dogodkov iz tistega časa, zlasti ne njegove krvave plati. To je težko, ni pa nemogoče popraviti. Če bi se seveda vsi potrudili, da se zgodovina osvetli pošteno in da se razume, zakaj se tiste generacije niso »zgražale« nad mračnejšimi epizodami. Če se to seveda želi. Nekateri tega ne želijo.