MLADINA Trgovina

»Ko bo kri klicala kri«

Zakaj je Slovenija na tem, da se priključi lunatičnim zanikovalcem holokavsta

Zasedanje komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč: Mitja Ferenc, Marko Štrovs, Jože Dežman, Pavle Jamnik …

Zasedanje komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč: Mitja Ferenc, Marko Štrovs, Jože Dežman, Pavle Jamnik …
© Borut Krajnc

»Morda si, morda boš izvedela, da sem mrtev. Bodi hrabra, kot sem hraber jaz v teh trenutkih. Bodi hladokrvna in se zavedaj da nisi edina, ki je izgubila to kar ji je najdražje. Milijoni so mater na svetu, ki kličejo po svojih sinovih. Umrl sem kot mož in to naj Ti bo v ponos. Ne morem Ti vsega pisati, kar bi hotel, vedi pa eno: ni mi žal, da umrem. Kajti prihaja čas, ko bo težko biti še človek in ko bo kri klicala kri. Oprosti mi vse kar sem Ti hudega naredil, če sem Te žalil ali karkoli. Živi v spominu na mene. Kmalu se vidiva ako postoji posmrtno življenje v katero v zadnjih trenutkih zaupam in verujem.« Tako je svoji materi iz celjskega Starega piskra pisal Vladimir Satler - takoj zatem so ga Nemci na dvorišču ustrelili. Kot talca.
»Če mi je usojeno umreti ne jadikuj. Bog že ve zakaj nam to trpljenje pošilja. Jaz sem pripravljen na smrt.« Tako je svoji ženi iz Starega piskra pisal Ivan Acman - takoj zatem so ga Nemci na dvorišču ustrelili. Kot talca. »Ohranite naju v spominu molite a pomoči ni.« Tako sta svojima staršema iz Starega piskra pisala brata Satler - takoj zatem so ju Nemci na dvorišču ustrelili. Kot talca. »To je moje zadnje pismo,« je svoji mami pisal Ervin Hadolin; »Prišla je moja zadnja ura,« je svojim domačim pisal Franc Hrastnik; »Jaz sem se pripravil na smrt,« je svojim domačim pisal Jože Krumpah; »Najavljam da danes popoldan bom rajžal na drugi svet,« je domačim pisal Lovrenc Goličnik; »Popoldan bom ustreljen,« je svoji sestri pisal Karel Hren; »Usoda je prišla da vas moram z žalostjo mlad zapustiti,« je svoji mami pisal Anton Šumljak; »Zadnje črke mojega življenja,« je svojima staršema pisal Vladimir Strman; »Življenje je samo eno in vsako življenje ima konec tako je sedaj z menoj konec,« je svojim domačim pisal Franc Premrl; »Ni mi žal da padem in upam da ne bom pozabljen na onem svetu,« je svojim domačim pisal Janko Laharnar; »Jaz sem danes v Celju ustreljen,« je svojim domačim pisal Jurij Kušar; »Daj, živi Ti življenje, ki ni bilo usojeno meni,« je svoji sestri pisal Dominik Stermecki; »Ko prejmete to pismo me ne bo več med živimi,« je svojima hčerkama pisal Slavko Karat; »Prosim, oprostite mi, danes bom ustreljena,« je svojim domačim pisala Terezija Zalaznik.
In tako dalje. In tako dalje. Vsi ti Slovenci so svoja poslovilna pisma pisali v celjskem Starem piskru in vse so takoj zatem na dvorišču ustrelili - kot talce. In ta pisma, neponovljivo zbrana v monografiji Poslovilna pisma žrtev za svobodo (1978), so ultimativna kolekcija zadnjih besed, toda predsmrtna groza, s katero nas navdajajo, je v popolnem kontrapunktu z mirnostjo, s katero gredo ti talci v smrt. Vedno znova odhajajo v smrt. Vsakič, ko bereš njihova pisma, gredo v smrt, toda mirno, pogumno in junaško, nekateri celo z radostjo, vdani v usodo, spravljeni s svetom, Bogom in domačimi, priporočeni večnemu spominu in boljšemu svetu. Prav zato so ta pisma tako grozljiva, tako tesnobna, tako mučna. Še toliko bolj, ker veste, da ti, ki ta pisma pišejo, vedo, da bodo umrli. Zelo kmalu, neizogibno - že čez nekaj ur. Na dvorišču Starega piskra so Nemci med 4. septembrom 1941 in 15. avgustom 1942 ustrelili 374 talcev (49 žensk), v tem obdobju pa so tudi dovolili, da so talci svojim bližnjim nekaj ur pred ustrelitvijo napisali poslovilna pisma, toda pisma, ki naj bi Slovence navdala z grozo in strahom pred smrtjo ter jih odvrnila od simpatiziranja z »aktivnimi banditi«, »komunisti«, »panslavisti«, »teroristi«, »rdečimi tolovaji« in drugimi »temnimi elementi«, so bila v resnici apologije dobre smrti.
Stane Terčak je v knjigi Celjski Stari pisker takole povzel višjega upravnega inšpektorja Meierja: »Pred poslopjem zaporov se je zbrala tolikšna množica ljudi, da policijski uradnik, ki je določen za vzdrževanje reda, temu ni bil kos. Avtobus oddelka za streljanje so zasedli do strehe, ker se je od tam lahko videlo na dvorišče zaporov.« Točno, množica ljudi, ki se je zbrala pred poslopjem Starega piskra, ni bila množica protestnikov. Ne, ti ljudje niso prišli protestirat proti smrtni kazni - niti proti množičnim streljanjem talcev. Namesto v teater so šli gledat streljanje talcev. Potem pa na večerni sprehod, večerjo in spat. V Starem piskru so serijsko in množično streljali Slovence - zunaj Starega piskra pa je življenje teklo normalno dalje. So Slovenci, ki so tedaj kolaborirali z Nemci, kaj rekli? So se uprli? So protestirali? So rekli: dovolj? So rekli: tega se ne gremo več? So rekli: pri tem ne bomo sodelovali? So rekli: tega ne bomo gledali? So rekli: odstopamo? So rekli: to je Zločin? So rekli: to je Genocid? So rekli: to so Poboji? Ne, kajti trik kolaboriranja je bil prav v tem, da molčiš. In to so potem počeli: molčali. Kot da se ni nič zgodilo. Kot da o tem ni kaj reči. Kot da o tem obstaja konsenz, stkan iz molka. Tu se začne zima vseh naših molčanj.

Molk št. 1

To, da so streljali talce, ni bila nobena skrivnost. Ne, Nemci tega niso skrivali. Povsod so razobešali tiste famozne »Bekanntmachunge«, alias »Objave«, letake, na katere so napisali imena ustreljenih, njihove rojstne datume in kraje bivanja. Zelo pedantno. Naj se ve. Po nemško. Razlika je bila le v tem, da so bili Italijani v Ljubljanski pokrajini malce manj samozavestni: na letake so napisali le število ustreljenih, vse ostale podatke pa so za vsak primer raje zamolčali. Nemci so v obeh upravnih enotah, ki so ju kontrolirali (Spodnja Štajerska + Kranjska-Koroška), streljali, obešali in obglavljali vse po vrsti - ujete partizane, ranjence in civiliste, ki so jih sumili simpatiziranja z Osvobodilno fronto, tako moške, ženske in starce kot invalide in mladoletnike. »Prvih deset talcev v Spodnji Štajerski so ustrelili 30. julija 1941 v gozdu Dobrova pri Brežicah,« piše v zborniku Bili so uporni (Zaprti, izgnani, ubiti, na suženjskem delu, v koncentracijskih taboriščih), ki ga je pred leti uredil Milan Filipčič. Tisti, ki so kolaborirali z nacistično oblastjo, potemtakem tisti, ki so bili nacistični oblasti najbližje, niso rekli: hej, kaj se pa greste? Nehajte! Se vam je zmešalo? To je noro! Tega ne morete! Tega ne smete! To je Zločin! Molk. In molk je bil znak konsenza.
In Nemci? Nič, do konca vojne se potem niso več ustavili. Talce so streljali povsod - pri Miklavžu na Dravskem polju, v Trbovljah, v Šoštanju, v Pišecah, na Pongracu pri Grižah, v Primožu pri Ljubnem, v Ličah, Čolnišču pri Zagorju, v Velenju, v Vitanju, v Radmirju, v Legnu pri Slovenj Gradcu, v Novi Dobrovi pri Žrečah, v Cezanjevcih pri Ljutomeru, v Zagorju, v Framu, v Pamečah pri Slovenj Gradcu, v Čreti pri Hočah, v Račah, v Cirkovcih, v Laškem, v Staršah na Dravskem polju, v Vojniku, v Vrbančevi ciglenci pri Begunjah, na Brezjanski krtini pri Domžalah, v Ljubnem, v Gorjah pri Bledu, v Jaršah, v Begunjah, v Škocjanu, v Lescah, v Kuharjevem Borštu pri Vodicah, v Lancovem pri Radovljici, v Dragi pri Begunjah, v Kovorju, v Naklu, v Belem polju, pri Bistrici, v Retjah, v Besnici pri Kranju, v Jevnici, v Moravčah, v Lipnici pri Kropi, v Bitnjah, v Bohinjski Soteski, v Gorenji vasi, v Medvodah, v Mengšu, v Kovarju, v Šenčurju, v Mostah pri Žirovnici, za Kamnitnikom pri Škofji Loki. In seveda, v celjskem Starem piskru in na notranjem dvorišču mariborskih sodnih zaporov, ki sta bila največji morišči v upravni enoti Spodnja Štajerska - njun pandan v upravni enoti Kranjska-Koroška je bila kakopak Draga pri Begunjah.
So tisti, ki so kolaborirali z nacistično oblastjo, potemtakem tisti, ki so ji bili najbližje (in ki bi lahko kaj rekli), kaj rekli? Ne. So odstopili? Ne. Molk. Strinjali so se s svojim molkom in s tem, o čemer so molčali. V resnici so imeli vse razloge, da ne bi molčali, kajti streljanje talcev je bilo epidemično, tako rekoč apokaliptično: prvič, streljali so jih povsod, in drugič, streljali so jih množično. Včasih so jih ustrelili po 5, včasih po 10, včasih po 15, včasih po 20 talcev hkrati - v Cezanjevcih, Framu, Medvodah in Begunjah so jih ustrelili po 25 hkrati, v Mostah pri Begunjah 28 hkrati, v Mengšu, Lescah in Kovarju po 30 hkrati, v Šenčurju 40 hkrati, za Kamnitnikom pa 50 hkrati (in malce kasneje še 28). Tudi v Mariboru so jih ustrelili po 30 in 40 hkrati. V Dragi so jih enkrat ustrelili 28 hkrati, enkrat 29 hkrati, enkrat 36 hkrati in tako dalje. Samo 27. in 28. julija 1942 so ustrelili 143 talcev - v Belem polju 46, pri Bistrici 51 in tako dalje. Samo na Gorenjskem naj bi bilo od 30. julija 1941 do 17. aprila 1945 »v objavljenih skupinah« usmrčenih 1.116 Slovencev. Za nekatere se še vedno ne ve, kje so pokopani. V upravni enoti Spodnja Štajerska pa naj bi Nemci v 66 skupinskih streljanjih in enem obešanju usmrtili 1.690 Slovencev. Na dvorišču Starega piskra so ustrelili po 62, 70, 95, celo 100 talcev hkrati. Še več, 30. julija, ko so jih ustrelili 70, so ustrelili tudi tri brate Dobrotinšek. Trupel je bilo toliko, da jih graški krematorij, kamor so jih odvažali, ni več zmogel sežgati, tako da so jih morali začeti pokopavati. To je bil overkill. To niso bile eksekucije, ampak poboji, nacistični horror show, ki je imel hvaležno, evforično, navijaško slovensko publiko.
Je ta publika, ki je kolaborirala z nacistično oblastjo (in ki ji je bila najbližje), kaj rekla? Je rekla: hej, če ne boste nehali, se nam bodo po vojni maščevali? Če ne boste nehali, nas bodo po vojni vse skupaj pometali v hude jame! Če ne boste nehali, nas po vojni čakajo poboji! Če ne boste nehali, bodo še leta po vojni - še celo leta 2009 - odpirali naše grobove! Če ne boste nehali, ne bomo Slovenci nikoli dosegli Sprave! Če ne boste nehali, ne bomo nikoli Nedolžni! Če ne boste nehali, ne bomo nikoli pokopani! Ko so vse to gledali, bi jim moralo ja potegniti, da to - ta jebeni molk - ne pelje v happy end. Še več: ko so vse to gledali, bi jim moralo ja potegniti, da ne bodo nikoli več Nedolžni, in to ne glede na to, kaj se jim bo zgodilo. Nič, kar bi se jim lahko zgodilo, jih ne bo moglo spremeniti v nedolžne.

Molk št. 2

Dovolj je, da se premaknete v Ljubljansko pokrajino, če se hočete še stotič prepričati, da bi jim moralo potegniti. Tudi Italijani so streljali talce - na strelišču ob Dolenjski cesti v Ljubljani, v kamnolomu pri Strahomerju pod Krimom, v Brezjah pri Dobrovi, v Horjulu, v Prečni, v Borovnici, v Ljubljani na Ciril-Metodovi in v zloglasni Gramozni jami, ki je bila pandan Drage in Starega piskra. Včasih so jih ustrelili po 6 hkrati, včasih po 8 hkrati, včasih po 15 hkrati. Vse skupaj so Italijani ustrelili 146 talcev, če seveda ne pozabimo 275 oseb, ki so jih - brez kakršnegakoli sojenja - pobili v času razvpite ofenzive (poletje-jesen 1942), ko so na Dolenjskem in Notranjskem pobijali kar povprek in povsod. V Vražjem Vrtcu pri Babnem polju so hkrati ustrelili 40 oseb. Nič, moralo bi jim potegniti: ko so po vojni seštevali žrtve italijanskih čistk, množičnih streljanj in eksekucij, se je veliki total zavrtel na 1.821. Ni jim potegnilo. Molk.
Toda moralo bi jim potegniti, ko so Nemci množično obglavljali Slovence, ki so jih potem za potrebe tega sadističnega tipa eksekucije odvažali v Gradec, v Berlin, v München in na Dunaj, kjer so 29. aprila 1943 obglavili 13 koroških Slovencev hkrati. Ne, ni jim potegnilo. Toda moralo bi jim potegniti, ko so Nemci v Radovni pri Bledu - s prijateljsko pomočjo domobranske »publike« - požgali 12 hiš, 24 domačinov pa zmetali v ogenj. Še vedno jim ni potegnilo. Toda moralo bi jim potegniti, ko so Nemci množično obešali Slovence, ko so jih recimo pred mestno pošto v Kamniku obesili 8 ali pa ko so jih v Trstu - na ulici Ghega - obesili 42. Ne, še vedno jim ni potegnilo. Toda moralo bi jim potegniti, ko so Nemci 12. februarja 1945 - le tri mesece pred koncem vojne, v veliki tajnosti - na cesti med Frankolovim in Stranicami obesili 98 talcev, ki so jih pripeljali iz Starega piskra, srhljive mučilnice (obešanje za noge, z iglo pod nohte, tunkanje, nategovanje udov, z bikovko in žilavko po golem telesu, »žoganje«, s psom v jajca). 98! Obesili so jih na jablane. Enega po enega. Z istim stolom. Menda tudi dve ženski. Potem so vse skupaj gole zmetali v dve hudi jami. Kot so pripovedovali domačini: »Iz grobov so se videli še posamezni udi žrtev.«
Med njimi je bil tudi Stanko Babič, ki so mu v celjski bolnišnici malo prej amputirali roko. In seveda, med njimi je bil tudi Štefan Sledič, dijak z Donačke Gore pri Rogatcu, ki je štel le 16 let. Ne da je bil edini najstnik, ki so ga obesili - med obešenci je bilo kar nekaj sedemnajstletnikov, pa tudi oče in sin. Milana Hribarja so obesili na devetnajsti rojstni dan. Nekoga drugega na dvaindvajseti rojstni dan. Franc Valte je bil tako hudo ranjen, da so ga morali pod tisto jablano zvleči - preden so ga zvlekli, je svoji ženi pisal: »Pa te prosim da ne smeš obupati če mene ne bo več. Je že tak nama namenjeno, da nesmema uživati zakona. Reci franjotu da mora biti priden in naj moli za mene. Popravici Ti povem da naj težje postim otroke ko sem jih tako rad imel, ko bi še le enkrat jih mogel videti da bi še saj enkrat poljubil vsakega potem pa rad grem v smrt, pa to je ne mogoče poljubljam jih v duhu in jim želim boljše življenje kot sem ga imel jas, Pa enkrat bomo že skupaj če prej ne ko na drugem svetu.« To je bilo zadnje ohranjeno poslovilno pismo talcev iz Spodnje Štajerske.
Ergo: sredi februarja 1942, ko se je rajh že sesuval, ko so Nemci že bežali in ko je bilo vojne že praktično konec, kolaborantom še vedno ni potegnilo. Kar je bilo zelo čudno, kajti Erwin Rösener, SS-gruppenführer, šef policije v XVIII. vojnem okrožju, ki je podpisoval vse te morije, vključno s frankolovsko, se je gabil celo samim Nemcem, recimo dr. Oskarju Kalteneggerju, ki naj bi postal njegov svetovalec, a je sodelovanje odločno zavrnil, češ da ne more sodelovati s človekom, ki je »dal izvršiti na stotine, morda celo na tisoče smrtnih obsodb proti upornikom in talcem«. Tistim Slovencem, ki jim ni potegnilo, so z njim sodelovali do konca. Niso odstopili ali pa ponoreli - niti niso tega poboja Slovencev obsodili. Ne, Nemcem niso kriknili: hej, nehajte - kaj ne vidite, da je vojne tako rekoč konec?
Ni jim potegnilo. Še več: domobranci so 4. maja 1945 iz ljubljanskih zaporov zvlekli 29 jetnikov in jih postrelili v Velikem Smrečju pri Turjaku. Pet dni pred koncem vojne! Kot da je bila vse skupaj le igra: hej, pobijali bomo do konca vojne, ko bo pa vojne konec, bomo rekli - stop, konec, zapik, pustite nas pri miru, zdaj spet velja pravna država, zdaj spet veljajo mednarodne konvencije, zdaj spet veljajo človekove pravice, zdaj smo spet vsi Nedolžni! In zdaj se vprašajte: kakšne možnosti so imeli, da pet dni kasneje preživijo? Kakšne možnosti so imeli, da jih pet dni kasneje razglasijo za Nedolžne? Lažje razumete, zakaj se je zgodilo to, kar se je zgodilo. In lažje razumete, zakaj ni pet dni kasneje v njih nihče videl »nedolžnih žrtev«. In lažje razumete, zakaj je bilo pet dni kasneje v njih nemogoče videti »nedolžne žrtve«. In lažje razumete, zakaj o tem ni mogoče moralizirati z varne, udobne, vzvišene, civilizirane, samovšečne, akademske, malomeščanske, postane, postarane, zastarele, kobajagi čiste in angelske, tako rekoč pikniške distance. Tisti, ki se smrti bojijo, nimajo nobene pravice soditi o tistih, ki se smrti niso bali.

Molk št. 3

Toliko o molku. Ta vojni molk - molk o streljanju, obešanju in obglavljanju talcev, o množičnih pobojih, o zažiganju, o izselitvah, o deportacijah v nacistične lagerje smrti ipd. - je po vojni zamenjal molk o povojnih pobojih, tisti famozni molk, o katerem smo zadnje čase toliko slišali, da je dobil status »izvirnega Greha« in »izvirnega Zločina«. Problem je v tem, da kanonizirana naracija o tem molku temelji na mitih, ki jim itak nihče ne verjame. Recimo: da ni nihče nič vedel. Nehajte. Že če ste gledali le Zupaničev dokumentarec Otroci s Petrička ali pa brali istoimensko knjigo Ivana Otta, potem veste, da to ni res: ko domobrance v Celju na železniški postaji »raztovorijo«, jih naženejo na trg, na katerem je zbrana množica Celjanov, Slovencev, civilistov, žensk - tu morajo poljubljati tla, žreti zemljo, »ki so jo izdali«, kruliti kot prašiči in vzklikati »Jaz sem narodni izdajalec«. Vsakič, ko čez njih pošljejo konjenike, vojake na konjih, ki jih pomendrajo (nekatere do smrti), množica navdušeno aplavdira. In jih pljuva. Tiste, ki obležijo, postrelijo. Knjige, ki so jih domobranci nekoč, tam v šestdesetih, objavljali v tujini, recimo Vetrinjska tragedija, so bile polne takih povojnih prizorov, ki potrjujejo le eno: da so se povojni poboji - v takšni ali drugačni obliki - dogajali pred očmi Slovencev, da niso bili le stvar neke partijske ali pa kominternovske »elite« in da je maja 1945 v Sloveniji o njih očitno obstajal večji konsenz kot danes.
Kar seveda pomeni, da je problem tudi v tem, da si o tem molku ne upamo zastavljati težkih, zoprnih, pravih vprašanj. Recimo: je bil ta povojni molk znak tihega odobravanja in strinjanja s tem, kar se je zgodilo? Je bil ta molk znak tihega konsenza? Je v tem molku drgetalo strinjanje z moralo strašnega, maščevalnega Boga Stare zaveze - bolj kot pa strinjanje z moralo partijske ideologije? Je v tem molku hvaležno odzvanjala tista nelagodna, nepregibna, niti malo pikniška ost »morale terorja«, češ pobili so jih, da jih nam ne bi bilo treba? So se v tem molku srečali tisti, ki so pobijali, in oni, ki jim ni bilo treba, ker so to namesto njih storili drugi? Je v tem molku odmevalo strinjanje z zgodovinskim povojnim žrtvovanjem v korist »celote«, »bratstva«, »enotnosti«, »sloge« in »sprave«? Je Slovenija prav v tem molku že dosegla Spravo? Je ta molk vključeval afirmacijo in obenem obsodbo povojnih pobojev? Je bil prav ta molk edina možna Sprava? In seveda: je to razlog, da se zdi Sprava danes tako nemogoča?
Dodatni problem je kakopak v tem, da je šla kanonizirana naracija o povojnem molku z roko v roki s kanonizirano naracijo o slovenski polpretekli zgodovini, po kateri se vse vojne Krivice, Tragedije in Travme začnejo šele po II. svetovni vojni. Tudi naracija o Hudi jami, v kateri so našli ostanke povojnih trupel, je igrala na to kanonizirano, dobro utečeno »šokantno« naracijo. V njej so bile »nedolžne žrtve«. So bile »nedolžne«? Kako naj to vemo? So bile bolj nedolžne in bolj vzvišene od žrtev nacistov in nacističnega holokavsta? Zakaj se je o teh žrtvah potem molčalo, medtem ko se je trupla iz Hude jame glorificiralo? Hudo jamo so zgodovinsko in politično osvetljevali z vseh možnih vidikov, le z vidika tega, kar se je dogajalo nekaj dni prej, pred 9. majem 1945, ne. Čudno. S tem smo dobili svojevrstno ponovitev domobranskega molka iz časa II. svetovne vojne. Prvič je molk nastopil kot tragedija - zdaj kot farsa. Dalje, spet smo slišali magično besedo Teharje - kako to, da nismo slišali tudi izraza Stari pisker? Saj ni tako daleč od Celja. Anatomija Starega piskra je pač ključ do anatomije Teharij. Ne pa obratno. V Hudi jami so trupla »nedolžnih« ustašev, so rekli. Katerih »nedolžnih« ustašev - tistih, ki so upravljali taborišče smrti Jasenovac? Nič, samo vprašam. Zakaj bi se jim morala premier Pahor in predsednik Türk pokloniti? Se nam je zmešalo!? Naj se gresta poklonit tudi Erwinu Rösenerju?
Ko so odprli Hudo jamo, so rekli, da je to še en dokaz, da je bila Slovenija največje povojno morišče. Poanta je bila na dlani: pomislite, kaj bi rekel Zahod, če bi izvedel, kaj se je zgodilo pri nas? To seveda ni bilo pravo vprašanje. Pravo vprašanje se glasi: kaj bi rekel Zahod, če bi izvedel, da skušajo pri nas žrtve nacističnega holokavsta moralno izenačiti s pobitimi kolaboranti nacističnega holokavsta? Saj res, kaj bi rekel Zahod, če bi kak slovenski poslanec v evropskem parlamentu zahteval, da se pobite kolaborante nacističnega holokavsta moralno izenači z žrtvami nacističnega holokavsta? Najmanj, kar bi rekli, je, da Slovenija relativizira in trivializira nacistični holokavst. Največ, kar bi rekli, pa je, da se je Slovenija priključila lunatičnim zanikovalcem holokavsta.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.