Vanja Pirc

15. 10. 2009

Mladina 41

Družba  |  Profil

Več kot bolečina in strast

Anže Palka, tisti kitarist, ki je v Slovenijo pripeljal flamenko

/media/www/slike.old/mladina/profilpalka8783b5.jpg

© Borut Peterlin

V Španiji se flamenku skoraj ni mogoče izogniti. Sploh, če se tja odpravite kot turist. Ali še zlasti, če se tja odpravite kot turist. Recimo kot maturant. V tem primeru vas bodo po vsej verjetnosti napokali v avtobus, ki ga bodo parkirali poleg množice drugih, nato pa vas bodo poslali v ogromno dvorano in naslednjo uro ali dve boste deležni glasbe, seveda zlasti kitarske, pevcev, plesalcev, pisanih kostumov, kastanjet, predvsem pa polnih vrčev sangrije. Čeprav bo doživetje skrajno komercialno, bo večina prizorišče zapustila več kot zadovoljna. Morda zaradi hektolitrov sangrije. Morda pa tudi zato, ker bo verjela, da je, četudi daleč stran od zibelke flamenka Andaluzije, izkusila košček »prave« Španije.
No, filing je precej drugačen, če, četudi ne ravno v Andaluziji, na lastno pest obiščete kakšno bistveno manjšo in temačnejšo dvorano z rdečo zaveso. Osvetljen je le oder, na njem pa bend, pevec ter plesalka in plesalec v črnih kostumih. Ker poleg tudi tam sedijo turisti, vam nazadnje sicer ni povsem jasno, ali ste vsaj tokrat dobili kos »prave« Španije ali ne. Ampak ali je to res pomembno, če je zvenelo super? »Tudi, če nisi poznavalec, a imaš vsaj malo občutka za umetnost, hitro začutiš, kaj je dobro in kaj ne,« na pomislek odgovori Anže Palka, tisti kitarist, ki pri nas s flamenkom orje ledino, ki je to glasbeno zvrst pravzaprav pripeljal k nam in ki bo jutri v Cankarjevem domu začel tretjo sezono Slovenskega festivala flamenka (SIFF).
Sam o množičnih prireditvah flamenka nima najboljšega mnenja. »V Granadi na jugu Španije sem jih obiskal kar nekaj. Videl sem, kako turiste pripeljejo z ne vem koliko avtobusi in jim mastno zaračunajo za predstavo. A meni se je zdelo enostavno zanič. Potem sem šel na predstavo v drugo cuevo pa v tretjo, četrto - in povsod je bilo enako. To ni bilo to.« A tisti, ki delajo masovke, vseeno niso kar tako. Na SIFF-u bo denimo letos nastopil plesalec flamenka Ivan Vargas, ki prihaja ravno iz ene od teh lukenj, iz cueve La Rocio, a kljub temu velja za zelo cenjenega ustvarjalca. »Gre za to, da v teh cuevas turistom, ki mislijo, da je flamenko, če plesalec malo zaploska ob spremljavi kitare, ponudijo izvajalce, ki so manj kakovostni ali se šele učijo. Ko se te cuevas udeležujejo festivalov, pa ni heca. Vse, kar ponudijo, je vrhunsko,« ugotavlja Anže. Tudi sam si je zastavil cilj, da bo na »svoj« festival vabil le kakovostne ustvarjalce flamenka.
Kitara in partiture
Temnolasi skoraj 29-letni Ljubljančan, ki ga poznamo kot promotorja kulture flamenka, sicer velja za enega naših najbolj nadarjenih kitaristov in skladateljev mlajše generacije. To dokazujejo nagrade in uvrstitve, ki jih je nizal zlasti med študijem kitare na Akademiji za glasbo, med drugim je denimo pristal v finalu Evropskega kitarskega tekmovanja, pa tudi mnenja poznavalcev, brez katerih ni šlo niti med samim intervjujem, saj je mimo prišel njegov nekdanji učitelj teorije Gorazd Jan in povedal, da je ves čas vedel, da bo še nekaj iz njega. »To lahko zapišete,« je naročil in bil nad srečanjem z nekdanjim učencem tako navdušen, da sem preprosto morala vprašati, ali ga nista morda inscenirala. »Morda pa res,« se je muzal Anže, medtem ko je gospod Jan zagotovil, da je bil njegov intermezzo res povsem naključen, saj je prišel v bližnji teater pripravit klavir za večerni nastop Jureta Ivanušiča.
Anže se ima za to, da je postal glasbenik, zahvaliti predvsem očetu. Ta kitare danes skoraj ne prime več v roke, nekoč pa je zvečer rad kaj malega zaigral. Drugi vplivneži so bili najverjetneje Beatli, ki jih je poslušal že kot otrok in si jih še vedno rola v avtu - tipičnem prevoznem sredstvu glasbenika: na dan intervjuja je celotno površino prtljažnika in zadnjih sedežev zavzemal ogromen ojačevalec, sovoznikov sedež pa gramofon. »Da bom igral kitaro, sem se odločil povsem samostojno v četrtem ali petem razredu. Šel sem v nižjo glasbeno šolo na sprejemni izpit in najprej so me vprašali, kje imam starše. Seveda niso bili z mano, saj doma sploh nisem povedal, da kam grem. Izpit so mi potem vseeno dovolili opravljati. In sem ga tudi naredil,« se spomni. Pozneje je zamudil vpis in prvo leto se je smel učiti le glasbene teorije, ne pa tudi inštrumenta. Nižjo glasbeno šolo je kljub temu končal v roku. Vseh šest letnikov je pač naredil v treh letih. Ko se mu je podobno zapletlo pri vpisu na Srednjo glasbeno in baletno šolo, je tudi srednjo šolo namesto v štirih letih končal v le treh.
Že zgodaj je ugotovil, da mu zgolj kitara ni dovolj. Vleklo ga je v skladanje in to je zadnja leta njegova glavna dejavnost. »Moj dedek, ki je sicer umrl pred mojim rojstvom, je bil glavni pobudnik in ustanovitelj policijske godbe. Dvajset let je bil tudi njen dirigent in tako smo imeli doma cel kup partitur. Začel sem malo pisati po njih. Že v drugem razredu nižje glasbene šole sem hotel napisati koncert za kitaro in orkester in hkrati imeti tudi svoj lastni orkester,« se spomni. Med študijem je kljub temu za nekaj časa zašel v bolj individualistične vode; postal je kantavtor. Scena s Smolarjem in Mlakarjem mu je bila pri srcu zlasti zaradi jezika. »Občudujem recimo, kako Mlakarju kljub simboliki v besedilih uspeva ohranjati konkretnost. Drugače pa je po mojem definitivno najboljši Ježek, saj njegova besedila niso le konkretna, ampak tudi preprosta. OK, saj preprosta je večina naših pop besedil. A ko je Ježek uporabljal preproste rime, mu je uspelo, drugače kot večini naših pop glasbenikov, narediti vrhunski tekst,« pravi Anže.
Na tisto obdobje ga danes spominjata plata, ki jo je izdal skupaj z bendom Presneti vohuni, in zmaga na kantavtorskem festivalu Kantfest. Nekoliko presenetljivo pa ga na tisto obdobje spominja tudi Domen Kumer. »Pred leti sem napisal komad Kamasutra vse do jutra in z bendom smo ga tudi izvajali. Lani pa mi je kolega povedal, da je na radiu slišal komad s tem naslovom, ki ga je napisal Kumer. Melodija je bila sicer druga, naslov pa isti, in dvomim, da se ga je spomnil slučajno. S tem komadom je potem zmagal na nekem festivalu, ki je obljubljal 50.000 evrov nagrade. Takoj sem telefoniral na Sazas in vprašal, ali je komad sploh prijavil. Izkazalo se je, da tega ni storil. Ko sem ponovno telefoniral čez nekaj dni, pa so mi povedali, da je medtem že uredil vse formalnosti. Ne vem sicer, kako mu je Sazas lahko dovolil, da je prijavil komad z istim naslovom. A kakorkoli že, sam nisem tako omejen, da ne bi mogel imeti boljših idej od tistih, ki kradejo moje,« pravi Anže. Svojo kantavtorsko izkušnjo zdaj vidi kot prehodno obdobje, v katerem se je naučil, kako je mogoče iti na neko svojo pot in začeti svojo sceno.
Živa muzika
In ta, njegova scena je danes tesno povezana s flamenkom. Čeprav si nepoznavalci pod izrazom flamenko najpogosteje predstavljamo ples ali kvečjemu ples z glasbeno spremljavo, gre dejansko za preplet treh elementov - petja, igranja in plesa. Vokal poskrbi za melodijo in zgodbo, kitara za ritem in harmonijo, ples pa celoti doda še vizualno prvino. Vendar Anže meni, da se slednji včasih že čisto preveč poudarja. »Ples je sicer lepo pogledati, a mislim, da bi flamenko lahko preživel tudi brez njega. Ker sem inštrumentalist, vem, da ima glasba drugačen izraz, če jo spremlja ples. Če nastopiš samo s kitaro in pevcem, moraš biti zelo pozoren na to, da lahko prepoznaš erotiko, ki jo flamenko nedvomno ima. Če nastopiš s plesalcem, ki je zaradi napora ves prepoten, pa je ta učinek bistveno lažje viden, in to ni nujno prednost.« Ko smo že pri emocijah - te po navadi že kar stereotipno enačijo s flamenkom. Flamenko naj bi simboliziral strast, bolečino, celo umor. Anžetu se zdi takšno razumevanje te glasbene zvrsti zelo površno. »Flamenko je bistveno več kot zgolj neka emocija. Je nad strastjo in nad bolečino. Najlažje bi ga opisal kot tisti globoki občutek, ko si že tako žalosten, da sploh ne moreš biti več žalosten, in ko si že tako obupan, da ti ne preostane drugega, kot da se začneš smejati. Takrat lahko rečeš, da si flamenko.«
Njegova fascinacija s flamenkom izvira iz drugega razreda nižje glasbene šole, ko je dobil v roke kaseto Hispanoamérica, na kateri je sloviti španski skladatelj in kitarist Paco de Lucia z bratom igral priredbe starih španskih šlagerjev, kakršen je Tico Tico. Njegovo igranje in barva njegove flamenko kitare sta ga povsem prevzela. Paco je še vedno njegov glavni vzornik. Največ o flamenku pa se je naučil, ko se je v Andaluziji družil s Cigani, brez katerih flamenka verjetno sploh ne bi bilo. Igrati so začeli po deseti uri zvečer in ostajali skupaj do štirih, petih zjutraj. Sam je medtem veliko eksperimentiral tudi z različnimi glasbenimi zvrstmi in tako iznašel svojo lastno mešanico flamenka. »Flamenko je že sam po sebi poln vplivov židovske, arabske, grške, južnoameriške in ciganske glasbe. Je torej živa muzika, ki omogoča mešanje glasbenih stilov, tudi s klasiko, z jazzom, rockom, celo metalom,« pravi Anže in doda, da se mu zdi kombiniranje flamenka z elektroniko danes že kar nujno. Prvih zametkov njegovega tovrstnega eksperimentiranja, za začetek le s sintetizatorjem (moogom) in električno kitaro, se bo mogoče naposlušati na novi plošči Carmina Flamenca, ki bo izšla prav na otvoritveni dan SIFF-a.
Njegovo vizijo flamenka sicer pooseblja projekt Fantasia Flamenca, s katerim je zaključil podiplomski študij na akademiji. Gre za tisti koncert, ki ga je kuhal vse od otroštva, ga potem za nekaj let pustil pri miru, medtem izgubil note in se ga lotil na novo, nazadnje pa spisal neklasični koncert flamenka za simfonični orkester in zbor. Ker mu je bilo jasno, da bo lahko s simfoničnim orkestrom nastopal le redkokdaj, je naredil številne priredbe, nato pa ustanovil svoj lastni orkester New Flamenco Orchestra, v katerem so sprva sodelovali sošolci z akademije, nazadnje pa se je izoblikovala stalna ekipa osmih članov, ki poleg kitare obvladajo še godala, flavto, bas in tolkala. Včasih sodelujejo tudi z drugimi inštumentalisti, včasih s pevci, včasih s pevskimi zbori, včasih pa kar z vsemi hkrati. V glasbeno-plesnem spektaklu, ki ga bodo premierno predstavili na letošnjem SIFF-u, so denimo združili moči s pevko Ditko Haberl, komornim zborom Krog, z ljubljanskimi baletniki in s prej omenjenim španskim plesalcem flamenka Ivanom Vargasom.
In zakaj se je Anže pred tremi leti sploh odločil, da tudi Ljubljana potrebuje festival flamenka? »Zato, ker ga ima vsako pomembno mesto od New Yorka do Londona in Tokia,« izstreli. Pozneje pa vseeno doda: »In seveda zato, ker se mi je zdelo, da flamenka nimam rad samo jaz, ampak ga imajo radi tudi drugi.« Možnosti, da bi se ga v živo naposlušali in nagledali, pri nas ni bilo ravno veliko. Morda je bil sem in tja kakšen koncert v Cankarjevem domu, to pa je bilo tudi vse. Gospodarske razmere zdaj sicer niso idealne za prirejanje kulturnih prireditev, a Anže pravi, da je bilo takrat, ko so štartali, gospodarstvo v razcvetu, pa ni bilo nič enostavneje. Žal mu je le, da njihovemu projektu za zdaj ni naklonjeno ministrstvo za kulturo, saj so bili na javnih razpisih za državna sredstva že tretje leto zapored neuspešni. »Gre za začaran krog. Če hočeš finančno pokriti festival, moraš prodajati vstopnice. S tem postaneš komercialen, ministrstvo pa komercialnih projektov ne podpira. Poleg tega obstajajo tudi dvojna merila. Cankarjev dom je, kadar je prirejal flamenko, koncerte vedno razprodal, pri čemer so projekt furali komercialno, vseeno pa so del sredstev dobili tudi od države,« ugotavlja Anže.
Ne glede na to namerava pri flamenku vztrajati, saj je prepričan, da lahko ta glasbena zvrst vedno in povsod najde pot do občinstva. »Prvi razlog, zakaj verjamem v to, je ta, da je španski jezik že tako ali tako zanimiv in lep. Drugi razlog pa je, da so nam flamenkove harmonije znane, saj so zelo blizu grškim oziroma balkanskim. Zagotovo je to glasba, ki nam je blizu in je navsezadnje tudi del naše kulture.«