ALTERNATIVE EVROPE

Družba  |  Profil

Demon na minus ena

Jure Aleksič  |  Mladina 43  |  24. 12. 2009

/media/www/slike.old/mladina/profildamiravdic38103_jashar_kowalski.jpg

© Jashar Kowalski

»I am the devil and I will see you in hell!« renči Damir v otvoritveni sceni svoje drame Most na krvi, in ko skoraj gol ter osvetljen samo od spodaj pumpa skleco za skleco, je dejansko videti kot demon. Tisti - in ni jih malo - ki so se v zadnjih letih zaljubili v značilno zategnjeno čeljust Damirja Avdića, glasbenika, ne bodo imeli nobenega problema, da se sveže zaljubijo še v igralca in dramaturga. Bosanski psiho, kot so ga ljubkovalno krstili v Tolminu, je namreč svoj literarni prvenec pretvoril za potrebe gledališkega formata, v njem odigral glavno in edino vlogo ter ga skupaj z Maretom Bulcem tudi ko-režiral.
Naporna, a na trenutke zelo efektivna monodrama traja nekje uro in od začetka do konca deluje kot en sam divji krik trajno poškodovane duše. Niz izbruhov vojnega veterana izpade kot cunami upravičenih frustracij nad družbo, ki časti samo smrad in praznoto, vse nagrade gredo v roke tazadnjih riti - ljudi, ki so se za Bosno dejansko borili in jurišali, pa danes obravnavajo kot tazadnje cucke. Državo danes na džigeraške ritme rolajo arogantne polpismene seljačine v ukradenih Armanijevih suknjičih, sosednjo Srbijo rola sto Bobotov iz nadaljevanke Bolji život, najglasneje pa po deželi danes vsevprek pljuvajo ničeta, ki niso med vojno zanjo mrdnila niti s kito.
Tudi ko na odru počne kaj tako banalnega, kot da sede cmoklja burek, Damirjevo telo brbota od agresije. Nič čudnega, da ljudje ob srečanju z njim pričakujejo, da bo to nekakšen ramboidni kamikaze, ki hodi okrog z mačeto v roki - in so potem ob resničnem Damirju močno presenečeni. Imam par prijateljev, ki so se s srcem in črevesjem napalili na ta njegov odrski lik, nakar so mi vsi po vrsti osuplo poročali, kako krotko, prijetno in pozorno bitje je to v resnici. Sumim, da je bila nad tem kontrastom kaka zvezdooka obetavna mlada marksistka kar malo razočarana - pa ne bi smela biti! Da je suhljato, a vendar markantno klobko pravičniškega gneva po imenu Damir Avdić stran od odra tako prijetno in spodobno bitje - demon na minus ena - ga dela samo še večjega.
Damir je generacija ''64 - torej generacija, ki je prek Black Sabbath prešla na pank ravno nekje v puberteti. Pravi, da se je brati v veliki meri naučil iz Nietzschejevega Zaratustre, ki ga je že v tistih nežnih letih pritegnil predvsem s platnicami. Ko sva se usedla v separe prijetnega pajzlja blizu Gleja, sem mu najprej skušal najti kakšen svetovnonazorski -izem, ki bi ga lahko vzel za svojega, pa pri tem nisva bila kaj preveč uspešna. Marksist ni, ker se je na to besedo z leti nalepilo mnogo preveč gnile stigme, anarhist pa tudi ne, ker ta ideal v resničnosti nikoli ni bil živet dovolj dolgo, da bi ga lahko jemali resno: »Vodja je na koncu vedno vodja in ima vedno vsaj pet žensk. Vse te plemenite ideologije imajo en velik problem - in to je, da slej ko prej vedno degenerirajo v kapitalizem.«
Humanist tudi ni - oziroma včasih je in včasih ni - je pa zato optimist. O tem še posebej rad razlaga tistim, ki ga glede na njegove tekste avtomatično definirajo kot ultra-pesimista. Če ne bi bil optimist, potem si ne bi nikoli upal na neki točki presekati z vso tradicijo in na oder stopiti sam v spremstvu ekstra-distortane električne kitare: »Ko sem šel prvih parkrat na oder, je bila večinska reakcija vedno v stilu: ''Pa kdo je ta kreten? Kaj si vendar misli, da se gre?!'' Kdor pričakuje, da ga bodo sprejeli takoj, je budala. A to, kar si, bo slej ko prej izbruhnilo ven - pa če se še tako trudiš in s prsti sproti začepiš še toliko lukenj. Eto, vidiš, na tem bazira ta moja vrsta optimizma - in seveda tudi na tem, da verjamem, da je mogoče še tako zajebane stvari s trdim delom vedno spremeniti na bolje.«
Zadnjih nekaj mesecev živi in dela v Sloveniji. Velik del razloga za to je, da se je tukaj zaljubil - je pa tudi res, da so ga imeli Slovenci kot umetnika vedno še posebej radi. »Nikoli ne bom pozabil, kako so me čisto na začetku kariere klicali iz nekega malega kluba tu pri vas. Povedali so mi, da so slišali moj album na Radiu Študent in da so čisto navdušeni - edino to je, so potem strahoma dodali, da mi ne morejo veliko plačati, kar bo najbrž problem, saj sem tam doli v Bosni gotovo totalna superzvezda ... A zame ni takrat v Bosni praktično nihče niti slišal, ha ha ha!« Danes koncertira po vseh republikah bivše države in tudi v celoti živi od svoje umetnosti: »Kako to gre? Pa ... gre. Ključno je to, da jaz res nikoli nisem bil blazno zahteven lik, poleg tega sem tudi nekdo, ki zna z denarjem. Zrno na zrno pogača, ha ha ha.«
Že pred časom je v nekem intervjuju povedal, da je prednost njegove glasbe v tem, »da nikada ne može da bude furka: ljudima to ili treba ili smeta«. Ko ga vprašam, kaj ga giblje - kaj ga goni, da sam z električno kitaro jebe mater tako rekoč celemu svetu, se nasmeji: »Saj! Saj to je točno tisto vprašanje!« Po daljšem premisleku ugotovi, da v bistvu ne ve, kaj ga goni. »Če bi to vedel, potem je možno, da bi to nehalo biti to. Veš, jaz ničesar ne forsiram - samo prepustim se temu, kar pač pride ven. Itak sem tako globoko noter, da o tem sploh ne razmišljam več. Kaj naj ti rečem? To je impulz, ki pride z rifom, z adrenalinom in z ljudmi, ki so takrat tam - pa četudi jih je samo peščica! Če daš večino časa vse od sebe, se to slej ko prej opazi.«
Jugonostalgik ni, nak, niti malo. Sicer se počuti lepo v vseh bivših republikah, a se mu zdijo vse te silne priče o zlatih starih časih nepoštene do mladih. Seveda, da mu je bilo prej bolje - a predvsem zato, ker je bil pač mlad! In tudi takrat, torej v zlatih starih časih, se je našel cel kup ne več mladih seratorjev, ki so na veliko pripovedovali o tem, kako je bilo nekoč krasno - in tudi današnji mladi bodo točno to mantro nekoč tumbali neki naslednji Generaciji Y. Tile današnji mladi se mu zdijo zelo zanimivi v svojih kontrastih. Po eni strani so v marsičem precej bolj omejeni kot njegova generacija - ugibal bi, da ima to veliko zveze z novimi, precej ožjimi geografskimi mejami njihovega sveta - drugje pa se mu zdijo bistveno pametnejši, recimo glede tega, da si v pavšalu sploh ne želijo več spremeniti sveta, temveč jih zanima predvsem, kako bodo neko dostojno nišo v času in prostoru našli sami zase.
Zdi se mi, da večina njegove publike kar nekako avtomatično predpostavi, da je bila definirajoča izkušnja v njegovem življenju vojna, ki jo še zdaj, petnajst let kasneje, vsak večer s kitaro kida ven. A to drži samo delno. Za marsikoga, ki ga je videl na odru pršiti gorko slino, bo najbrž presenetljivo slišati, da Damir Avdić v življenju sploh ni jezen. Na nikogar. Tudi na odru ni nikoli jezen - tam gori se počuti predvsem lepo, močno in srečno. »Na svetu obstaja neka ogromna masa ljudi, ki komaj čakajo, da lahko kaj zrušijo - meni pa rušenje ne pade niti na pamet. Če imaš v sebi ljubezen, kako bi potem sploh lahko sovražil?«
O vojni ne želi govoriti, ker je ne želi trivializirati. Sam nikoli ne gleda vojnih filmov, ne bere vojnih knjig in je tudi prvi, ki bi se v Bosni strinjal s čedalje močnejšim pozivom: Dosta! Dosta priče o ratu! A ko piše, nad tem nima prave kontrole - slej ko prej bušne ven.
Svoj zadnji roman Enter Džehenem se je recimo spravil pisati o nekem DJ-u, torej o moderni muziki, pa so se noter kar sami od sebe znašli hudi flashbacki na tiste težke dni. »Nimaš kaj, to je del mene in nepošteno bi bilo to zanikati ali potiskati v podzavest. Mi je pa o tistih letih neprimerno lažje pisati kot govoriti. Ker če ti bom kaj veliko govoril, boš ti iz povedanega avtomatično skušal izluščiti kaj romantičnega - ali pa bo to že takoj na začetku naredila moja podzavest, ki je velika pozitivka in si veliko raje zapomni lepe reči kot grde. Lahko bi ti recimo rekel, da med vojno nihče, ki ga poznam, ni bil bolan - še ljudje, ki so se dolga leta mučili z najrazličnejšimi zdravili, so v rovih čez noč ozdraveli ... Lahko bi ti povedal, da smo imeli v Tuzli med vojno tri močne alter gledališke skupine, danes pa imamo eno samo občasno ... Ampak vidiš, s takimi zgodbami bi storil veliko krivico bolečini, ki smo jo takrat živeli vsak dan. Vojna je vojna in v miru je ni mogoče pojasniti. Nič ni kasneje bolj žaljivo do tiste bolečine kot patetika.«
Vzdevek Bosanski psiho, ki ga od Tolmina naprej spremlja povsod, kamor gre, se mu zdi super: usta se mu razpotegnejo v ponosen nasmeh - je pa res, doda, da je tak vzdevek legitimen samo, če ga uporabljajo drugi. Če bi sam sebe klical Bosanski psiho, bi seveda izpadel vrhunski kreten.
Danes, pravi, je v celoti izpolnjen s svojo umetnostjo. Na začetku so mu dežurni pametnjakoviči dolgo razlagali, da je to, kar počne, sicer čisto v redu, samo da mu nekaj manjka. »Eni so rekli: manjka ti bas - samo bas dodaj, pa boš sijajen! Drugi so rekli: ej, a veš, kaj ti resnično manjka? Bobni! In jaz sem potem veliko razmišljal o tem in se celo sekiral, dokler me ni nekega dne presunilo: pa saj ni res! Saj mi ne manjkajo bobni! Veš komu res manjkajo bobni? Tebi, druškane, tebi - nikakor meni!«
Pri pisanju romanov razen slovničnih napak za sabo redko popravlja. Tekst ponavadi nastane v par divjih ustvarjalnih brizgih - in če je bila ideja prava, ji rad zaupa in jo pusti čim bolj pri miru: »Tako kot v življenju tudi v umetnosti sledim predvsem svojim čustvom - in ja, gotovo da zaradi tega pogosto najebeš ... A če jim ne slediš, najebeš še precej bolj, saj potem nisi več to, kar si.«