MLADINA Trgovina

Vesna Teržan

7. 1. 2010  |  Mladina 1  |  Družba

Iskra

20 let v evropskem vrhu!

Cvetka Požar (soavtorica razstave, kustodinja v AML), Jure Miklavc, Jože Carli, Barbara Šušteršič (oblikovalka kataloga) in Jaka Verbič, vsi štirje iz Studia Jure Miklavc - odgovorni za postavitev razstave in njeno grafično podobo ter Barbara Predan (soavtorica razstave)

Cvetka Požar (soavtorica razstave, kustodinja v AML), Jure Miklavc, Jože Carli, Barbara Šušteršič (oblikovalka kataloga) in Jaka Verbič, vsi štirje iz Studia Jure Miklavc - odgovorni za postavitev razstave in njeno grafično podobo ter Barbara Predan (soavtorica razstave)
© Jure Miklavc

Razstava v Arhitekturnem muzeju v Ljubljani pripoveduje zgodbo o socialističnem podjetju, ki je v drugi polovici 20. stoletja uspešno nastopalo na svetovnem trgu in s svojimi izdelki konkuriralo velikim mednarodnim podjetjem, kot so Braun, Olivetti, IBM, Philips ... Razstava je na ogled v Fužinskem gradu do 28. februarja.
V statutu združenega podjetja Iskra je bilo že leta 1963 zapisano, da mora biti vsak izdelek kakovosten, a hkrati cenen in ustrezno estetsko oblikovan. Predpisano je bilo, da so vse organizacije (razvoj in proizvodni obrati) dolžne proizvajati samo take izdelke, ki imajo atest oddelka za industrijsko oblikovanje. To je bil takrat revolucionaren ukrep in še danes zveni revolucionarno. Ali gre za anahronizem ali pa je šel razvoj in z njim odgovornost do kupca rakovo pot?
»Tehnološke in oblikovalske inovacije so bile v obdobju socializma glavno gorivo podjetja Iskre, medtem ko danes sledimo le še skromni senci nekdanje socialistične multikorporacije,« je zapisala Barbara Predan, soavtorica razstave Iskra - neuvrščeno oblikovanje 1946-1990. Prav zaradi nekdanjega socialističnega čudeža so se v Arhitekturnem muzeju lotili ponovnega ovrednotenja Iskrinega oblikovanja, ki je bilo osrednja konkurenčna prednost izdelkov tega podjetja. Razstava in katalog odstirata tančico s polpretekle zgodovine, ob kateri se postavlja vrsta pomembnih vprašanj, hkrati pa ponuja tistim z odprto glavo, brez predsodkov in miselnih blokad številne odgovore na vprašanje, kako iz sedanje gospodarske krize. Danes je bolj kot kadarkoli prej pomemben dobro oblikovan izdelek iz kakovostnih materialov, ekološko premišljen ter inovativen in hkrati ustvarjen v proizvodnem procesu z invencijo in vizijo, ki bo nakazala, v katero smer se bo razvijalo podjetje, za kakšne trge, za katero uporabo in morda že spet v smislu tistih dobrih starih izdelkov, ki so zdržali več deset let. Ne tako kot današnji, ki jim rok trajanja poteče že v slabih treh letih in s tem žene potrošniški krog naprej, hkrati pa tudi ne rešuje vprašanja, kam z odsluženimi aparati in s podobnimi odpadki civilizacije. Torej, kdo bo tisti, ki bo ponovno premislil razmerja, zaradi onesnaževanja planeta, pa tudi zaradi temeljne logike kapitalizma, ki ga zanimata predvsem kratkoročni dobiček ter stalna rast?
France Ivanšek, arhitekt in oblikovalec, je že leta 1952 ob intenzivnejši rasti mest in začetkih potrošništva v Evropi zapisal: »Miselnost in okus potrošnika in proizvajalca močno zavirata orientacijo k dobrim modernim oblikam. Če hočemo estetsko občutiti novejšo, pravilno uporabljeno formo, moramo predvsem videti v predmetu njegovo uporabnost, videti, kako je predmet sposoben povečati človekovo udobje in kako mu lahko olajša vsakodnevno hišno delo. Kupec še ni vzgojen ali, pravilneje, pridobljen za resnično boljše, bolj ekonomične in kulturnejše načine stanovanjske ureditve.«
Prvo priložnost za primerjavo sta Slovenija in Jugoslavija dobili leta 1964, ko je Ljubljana prvič gostila Mednarodni bienale industrijskega oblikovanja (BIO). Takrat so Jugoslovani dobili prvo priložnost za seznanjanje z dobro oblikovanimi izdelki in tudi za vzpostavljanje stikov z mednarodnimi strokovnjaki. V nadaljnjih letih je bil BIO najmočnejši podpornik napredka industrijskega oblikovanja z izbiro in primerjavo izdelkov, hkrati je spodbujal tudi druge dejavnosti znotraj oblikovanja.
Leta 1966 so v Iskrinem biltenu zapisali: »Potrebo po industrijskem oblikovanju izdelkov je narekovala ekonomska nujnost in postopno vključevanje v mednarodno delitev dela oziroma prodiranje izdelkov Iskre na zunanje tržišče, kar se je pokazalo ob združevanju naših tovarn v združeno podjetje Iskra. Izrazita raznolikost izdelkov štirih združenih tovarn se je zlasti opazila na prvem skupnem nastopu na sejmu Elektronike v Ljubljani leta 1961. Tedanji generalni direktor Silvo Hrast je opozoril na nujnost ureditve tega problema. Iniciator za ustanovitev take službe, prve v jugoslovanski industriji, pa je bil direktor ZZA, tovariš Dobnikar, in tako so organizirali naš sedanji oddelek za industrijsko oblikovanje.«
Ključnega pomena za uspeh Iskre je bila ustanovitev oddelka za oblikovanje, leta 1962. Temeljno vodilo je bilo, da morata konstruktor v razvoju in oblikovalec z oddelka za industrijsko oblikovanje tesno sodelovati ves čas izvajanja naloge, torej od konstruiranja izdelka vse do izvedene poskusne serije. Nedvomno je ustanovitev oddelka za oblikovanje v Iskri povezana s Kardeljevim obiskom Londona leta 1961. Edvard Kardelj, takrat podpredsednik zveznega izvršnega sveta, je obiskal tudi Oblikovalski center Sveta za industrijsko oblikovanje (COID, ustanovljen leta 1956), kjer se je seznanil s tem, kako britanska organizacija, ki jo je podpirala država, spodbuja oblikovanje v angleški industriji. COID je sodeloval tudi s slovensko trgovinsko zbornico pri pripravi simpozija 13. marca 1967 v Ljubljani, kjer so govorili o Iskrinem oblikovalskem centru pod vodstvom Davorina Savnika. Torej je obstajala vrsta zunanjih vplivov, ki so pripomogli k razvoju večje zavesti o pomenu industrijskega in grafičnega oblikovanja v Sloveniji in Jugoslaviji.
Barbara Predan pravi, da ob razmišljanju, katero temo naj prijavi za simpozij The Cold War Expo 1945-75 (Expo v času hladne vojne) v Brightonu leta 2006, njena izbira ni bila težka: »Med maloštevilnimi po 2. svetovni vojni nastalimi podjetji, ki so v Sloveniji načrtno razvijala in uveljavljala industrijsko oblikovanje, je najbolj izstopala Iskra. Po tem, ko so konec leta 1962 ustanovili prvi oddelek za industrijsko oblikovanje v Jugoslaviji, je Iskra v nadaljnjih desetih letih postala edino jugoslovansko podjetje, ki je oblikovanje dojemalo kot strateški element in imelo oblikovalca za svetovalca generalnemu direktorju. V začetku sedemdesetih let se je Iskra razvila v največje jugoslovansko podjetje za elektromehaniko, telekomunikacije, elektroniko in avtomatizacijo. Njeni presežki pri industrijskem oblikovanju so se kazali predvsem v telefoniji, pri merilnih instrumentih in orodnih strojih. Kljub naštetemu in nesporni kakovosti, ki jo je že v času nastajanja prepoznala in nagradila svetovna strokovna javnost, Iskrino oblikovanje danes večidel ostaja neuvrščeno na zemljevidu oblikovanja. Ostalo pa je prezrto tudi na razstavi v Viktorijinem in Albertovem muzeju (2008), ki jo je spodbudil omenjeni simpozij. Neuvrščenost tako ni zaznamovala zgolj političnega dogajanja v Jugoslaviji, temveč še danes - s stališča mednarodne strokovne javnosti - označuje večji del slovenskega oblikovanja. Vzrok za takšen položaj je morda tudi v nedorečenem položaju Jugoslavije, saj v resnici ni bila na nobeni strani železne zavese. Bila je vmes, v nekakšnem medprostoru, v prostoru, ki si ga je kot neuvrščena država pravzaprav morala šele ustvariti in dokazati.«
Jonathan M. Woodham, angleški zgodovinar oblikovanja, profesor in vodilna avtoriteta v Britaniji zadnjih trideset let, je bil povabljen k sodelovanju pri projektu. Prepričan je, da Iskra, ustanovljena v Kranju leta 1946, sodi med najuspešnejše slovenske proizvajalce 20. stoletja in je ogromno prispevala k razvijanju odnosov z industrijskimi kolegi in potrošniškimi trgi zunaj Vzhodne Evrope. »Prva leta je bilo podjetje močno vključeno v prenovo državne infrastrukture in zadovoljevanje domačih trgov, bolj kot pa v tekmovanje z rivalskimi trgi v Zahodni Evropi in drugje, to pa se je nato zgodilo v šestdesetih in sedemdesetih letih. Zgodnji Iskrini industrijski izdelki so bili električna orodja, števci in filmski projektorji, pa tudi potrošniški izdelki, od avtomobilskih delov do gospodinjskih pripomočkov. Ko so se komercialne težnje podjetja vse bolj raztezale onkraj slovenskih in jugoslovanskih meja, je zrasla tudi zavest o širših razpravah na temo industrijskega oblikovanja z razvitejših in potrošniško usmerjenih trgov, kot so bili italijanski, zahodnonemški in britanski.« Industrijsko oblikovanje je v Iskri postalo ključnega pomena, ko se je profil podjetja razvil z združitvijo vodilnih slovenskih električnih družb leta 1961 v eno - Iskro. Posledica tega je bil odmik od centralnega planiranja k večji tržni usmerjenosti, in ko je Iskra v šestdesetih in sedemdesetih letih postala akter tudi zunaj Slovenije in Jugoslavije, se je - tako kot v drugih podjetjih centralnoplanskih gospodarstev - pojavil jasen niz protokolov. Iskrine tovarne so se ukvarjale s proizvodnjo, Iskra Commmerce pa je prevzela odgovornost za trženje in distribucijo znotraj Jugoslavije in v tujini. Oba segmenta je povezovalo razmerje tekmovalne neodvisnosti.
Stane Bernik je leta 1976 ob tridesetletnici Iskre opisal njen slog: »Potrošnik se že ob prvem pogledu na vsak Iskrin izdelek zave, da kupuje moderen izdelek, ki ga je naredilo podjetje s kreativnim pristopom k modernemu industrijskemu oblikovanju in s prepričanjem, da kultivirano okolje zahteva kulturen izdelek.«
Zanimivo, ko danes pogledamo, kaj proizvajajo slovenska podjetja, se zdi, da v skladu z Bernikovo ugotovitvijo o ujemanju dobrega dizajna s kultiviranostjo družbenega okolja današnje okolje, torej sodobna družba, ni več tako kultivirano, kot je bilo nekoč. Woodham pravi, da je bilo v tistem času Iskrino oblikovanje, še posebej izdelki Davorina Savnika in Alberta Kastelca, na razstavah in v oblikovalskih revijah in tudi na mednarodnih oblikovalskih tekmovanjih sprejeto enakovredno z oblikovanjem vodilnih industrijskih oblikovalcev iz Evrope in sveta.
Podobno profilirano je bilo tudi Iskrino grafično oblikovanje, ki ga je raziskala kustodinja Cvetka Požar in predstavila razvoj znaka. »Ime Iskra in osnutek znaka v obliki šesterokrake iskrice je predlagal inženir Miran Gruden. Predlagana iskrica naj bi simbolizirala začetek nekega procesa. Po tej predlogi je Milan Erbežnik oblikoval znak. Ustavilo se je na ministrstvu za industrijo in rudarstvo, saj je bil takratni minister Franc Leskovšek Luka prepričan, da mora podjetje nositi ime enega od revolucionarjev. Zaplet je rešil referent Maks Vertačnik, ki je urejal registracijo podjetja; izrezal je šesti krak zvezdice, ki je tudi motil ministra, tako je iskrica postala peterokraka. Po ponovni predložitvi sta bila ime in znak sprejeta. Stane Abe je oblikoval končno različico znaka, ki ga je Iskra z manjšimi posegi uporabljala vse do leta 1990.« V nadaljnji fazi se je izkazalo, da podjetje potrebuje več kot le znak in ime. Počasi se je začela graditi celostna grafična podoba Iskre. Grega Košak je v letih po letu 1966 pripravil podobo Iskrinih dopisov in dokumentov. Sistematična ureditev celostne podobe se je začela razvijati leta 1983 pod taktirko grafičnega oblikovalca Petra Skalarja. Na podlagi njegove študije so sprejeli pravilnik in skrbnik korporativne podobe je bil arhitekt Marko Apih.
Oddelek za oblikovanje so v Iskri razpustili leta 1982, čeprav je bilo podjetje, kar se tiče oblikovalskih nagrad, že dobro znano, prejelo je več kot 230 nagrad za industrijsko in grafično oblikovanje izdelkov, ki so sodelovali na številnih razstavah po Evropi. To so bile razstave organizacij, ki so spodbujale dobro oblikovanje v Londonu, Stuttgartu, Oslu itd. V Veliki Britaniji je Iskra prodajala celotno serijo izdelkov v svoji trgovski hiši v Coulsdonu na jugu Londona. »Iskra ima impresiven in bogat salon, kjer je mogoče njene izdelke proučevati in o njih razpravljati s tehničnim osebjem,« je Times zapisal leta 1978. Razpustitev oddelka za oblikovanje je bila zgodnji znanilec krize, v katero je lezlo podjetje, saj takratno vodstvo Iskre ni bilo sposobno prepoznati zdravih jeder podjetja, in sledil je razkroj največjega slovenskega podjetja. Janez Škrubej je v knjigi Hladna vojna in bitka za informacijsko tehnologijo zapisal, kako bi lahko rešili Iskro, in pojasnil, da je manjkalo predvsem politične volje in menedžerskega znanja.
Sklepi, do katerih je Predanova prišla na primeru Iskre, so, da dokler se podjetje razvija, ima oblikovanje mesto, ki mu v proizvodnem procesu zares pripada. Takoj, ko se kazalci obrnejo navzdol, pa je oblikovanje med tistim, kar prvo označijo za strošek, in ga žrtvujejo. Zgodovina Iskre potrjuje, da je oblikovanje tisto, ki vleče podjetje naprej, a usoda je bila zapečatena takoj, ko se je podjetje obrnilo stran od svojega razvoja, k zgolj kupovanju licenc in proizvajanju polizdelkov. To je povzročilo degradacijo podjetja, saj izvajanje »lohn poslov« vsekakor ne more prinesti niti takšne slave in poslovnega uspeha niti takšnega zaslužka, kot sta jih prinesla lastno znanje in razvojna usmerjenost Iskre v njenih najuspešnejših letih 1960-1982.
Nesprejemljivo pa je tudi to, kar omenja Špela Šubic, sekretarka bienala BIO, da se večina podjetij, ki so potomci nekdanje Iskre, za razstavo, ki je nastajala več kot dve leti v sodelovanju Arhitekturnega muzeja, društva Pekinpah in neutrudne raziskovalke Barbare Predan, ni dosti zmenila. Razstave niso bili pripravljeni podpreti niti finančno niti kako drugače, ob koncu pa so želeli pritakniti le svoje propagandno gradivo. Šubičeva se sprašuje, ali gre za »izgubo ponosa in čuta za lastno zgodovino. Morda za preveliko breme preteklosti? Razlogi nam niso znani, lahko le domnevamo, da se z menjavo generacij v podjetjih izgublja posluh za oblikovanje, kulturo in stik z ljudmi, ki niso nujno samo odjemalci in poslovni partnerji.«
Peter Krečič, ravnatelj Arhitekturnega muzeja, je zapisal: »Pred razstavo BIO4 (1971) je Iskra nastopila v nemškem oblikovalskem centru v Stuttgartu, tedaj znanem po svojih predstavitvah in uglednih nagradah. In geslo Iskrine razstave se je glasilo: Iskra kaže pot. V tedanjih časih socialistične države takratne dežele vzhodnega bloka na kaj takega s svojimi tehnološko zaostalimi in oblikovalsko skromnimi izdelki niso upale niti pomisliti. Jugoslavija s Slovenijo in ta s svojo Iskro si je!«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.