MLADINA Trgovina

Urša Marn

11. 2. 2010  |  Mladina 6

Lidija Gajski, zdravnica in avtorica knjige Zdravila ali zgodba o prevari

 

/media/www/slike.old/mladina/vintvelikalidija_gajski_bkimg_6939.jpg

© Borut Krajnc

Hrvaška zdravnica Lidija Gajski je lani, po več letih raziskovanja, objavila provokativno knjigo Zdravila ali zgodba o prevari, v kateri razkriva prevare farmacevtske industrije, hkrati pa ostro kritizira zdravnike in politike, ki se tej industriji brez pomisleka udinjajo. V knjigi z anatomsko natančnostjo analizira pojave v sodobni medicini, od širjenja definicije bolezni, proizvodnje novih patoloških stanj do komercializacije medicinske znanosti, kar vse prispeva k podražitvi zdravstva. Lidija Gajski je specialistka interne medicine in članica hrvaškega bioetičnega združenja. Zaposlena je v zdravstvenem domu v Zagrebu.

V enem od medijev so vas opisali kot hrvaškega Michaela Moora. Se z opisom strinjate ali se vam zdi podcenjujoč?

Moje delo je veliko resnejše. Gre za strokovno analizo fenomena sodobne farmakoterapije. V ZDA je literatura na to temo praviloma napisana površno, da je razumljiva čim širšemu krogu bralcev. Moja knjiga pa ni popularno čtivo. Je znanstveno recenzirano delo, ki ga je podprlo hrvaško ministrstvo za znanost.

Farmacevtska industrija je ena najbolj dobič-konosnih na svetu. Kako se je proizvodnja zdravil razvila v tako dober posel?

Eden od razlogov izvira iz kulturno-civilizacijskega vzorca vedenja. Sodobni človek je razvajen in osredotočen nase. Za zdravje je pripravljen dati vse. Ker o zdravju razmišljamo iracionalno, je medicina edino področje, kjer je mogoče prodati nekoristne, precenjene in potencialno toksične proizvode. Liberalni kapitalizem, ki daje prednost zasebnemu podjetništvu, je v medicini in zdravstvu našel plodna tla za zaslužek. Odločilna napaka je bila storjena s tem, da se industriji niso postavile meje, pri čemer ne mislim samo na proizvajalce zdravil, pač pa tudi na proizvajalce medicinske opreme, pripomočkov in laboratorijskega materiala. Odprli smo jim prosto pot v zdravstvo in to so izkoristili tako, da so v zadnjih petnajstih letih prevzeli velik del zdravstvenega sistema, od medicinskih raziskav in izobraževanja zdravnikov do zdravstvene politike, deloma pa tudi medijev in združenj bolnikov. V razvitem svetu stroški zdravstva znašajo okoli deset odstotkov BDP, od česar gre petina za zdravila. Ker stroški zdravil neprestano naraščajo, ni čudno, da prihodki največjih farmacevtskih družb dosegajo vrednosti proračunov razvitih držav. Ameriški Pfizer je pred tremi leti zaslužil 46 milijard dolarjev, britanski GlaxoSmithKline pa 37 milijard.

Kako, če sploh, je farmacevtska industrija občutila finančno krizo in kako na dobiček farmacevtskih gigantov vpliva to, da so zadnja leta potekli patenti za nekatera najdonosnejša zdravila? Družbi Eli Lilly je na primer leta 2001 potekel patent za veliko prodajno uspešnico - zdravilo prozac.

Res je, da so se cene zdravil znižale zaradi izteka patentov, vendar ne samo zaradi tega. Farmacevtska industrija je cene spustila tudi zaradi pritiska držav, saj so stroški za zdravila v zdravstvenih blagajnah presegli še vzdržno mejo. Na Hrvaškem se je cena zdravil v kardiovaskularni medicini prepolovila, vendar zdravstvena blagajna zaradi tega ni nič prihranila, saj je medtem občutno narasla poraba zdravil, s čimer se je kompenziralo znižanje cen. Zato danes izdatki za zdravila na Hrvaškem niso nič manjši, kot so bili pred petimi leti, ko so bile cene še enkrat višje.

Zakaj je potrošnja zdravil tako narasla?

Ker je farmacevtska industrija dosegla limit pri prodaji zdravil bolnim, je vstopila med zdrave in jih naredila odvisne od zdravil in drugih farmacevtskih preparatov. Danes zdravimo vse več ljudi, ki v tradicionalnem smislu niso bolni. Nekoč je medicina iskala zdravilo za bolezen, danes išče bolezen za zdravilo. Nova paradigma je, da zdravila potrebujemo, še preden zbolimo. Ključno vlogo pri tem igrajo dejavniki tveganja. Gre za to, da človeka, ki nima zdravstvenih težav, razglasiš za rizičnega za neko bolezen v prihodnosti. Tako se pri holesterolu ustvari tveganje za infarkt, pri krvnem tlaku tveganje za možgansko kap, pri sladkorju pa tveganje za slepoto in odpoved ledvic. Če hkrati znižaš normalno vrednost holesterola, krvnega tlaka in sladkorja, dobiš ogromno populacijo, ki je razglašena za rizično. Tej množici nato zagotavljaš zdravila, ki naj bi te bolezni preprečevala. Skrb zbujajoč je podatek, da se danes kar 70 do 80 odstotkov starejše populacije v razvitem svetu zaradi ravni holesterola, krvnega tlaka ali sladkorja zdravi s preventivnimi preparati.

Verjetno ne boste trdili, da je visok krvni tlak povsem nedolžna stvar ...

Res je, da pri visokem tlaku obstaja tveganje za možgansko kap in da je zato potrebno zdravljenje. Ni pa tega mogoče trditi za nižje vrednosti tlaka. Najnovejše raziskave kažejo, da pri zdravih ljudeh krvnega tlaka, nižjega od 140/90, ni smiselno zdraviti, ker ni dokaza, da bi s tem zmanjšali tveganje. Temeljne klinične smernice, po katerih delamo zadnje desetletje, so v nasprotju s kliničnimi izkušnjami zdravnikov, pa tudi z zdravim razumom bolnikov. Pred desetletjem je bila zgornja meja za normalen tlak pri zdravem človeku 160/95, danes pa je 140/90, optimalen tlak pa je nižji od 120/80. Težava je, da so ciljne vrednosti določene arbitrarno, pogosto celo mimo znanstvenih dokazov, če pa dokazi že obstajajo, so tako skromni, da je zelo vprašljivo, ali je smiselno posredovati z zdravili. Raziskave so pokazale, da je pri teh razmeroma nizkih vrednostih krvnega tlaka treba zdraviti tudi več sto ljudi na leto, da bi preprečili en neželen kardiovaskularni dogodek. Podobno je z mladimi, zdravimi ljudmi. Na primer, med zdravimi ženskami srednjih let z blago zvišanim tlakom ima samo ena na osemsto korist od teh preparatov. Ko gre za zdravljenje diabetesa, ni dvoma, da je treba zniževati visoke ravni sladkorja v krvi, toda od agresivnega zniževanja na nizke ravni ni klinične koristi, tako kot tudi večinoma ni koristi od zniževanja ravni holesterola v krvi.

Kot primer nove, izmišljene bolezni navajate osteoporozo. Kako je mogoče, da je osteoporoza iz medicinskega problema, ki ga tako rekoč ni bilo, v zadnjih petnajstih letih prerasla v globalno epidemijo?

To je mogoče, ker je medicinska industrija zdravje izenačila z mladostjo, bolezen pa s starostjo. Človeški rod osteoporoze ni prepoznal kot bolezen vse do leta 1994, ko so za normalno razglasili gostoto kosti pri ženski, stari od dvajset do trideset let. Kosti s staranjem izgubljajo kalcij, zato je pri ženski, starejši od petdeset let, velika verjetnost, da ugotovijo osteopanijo, pri ženski, starejši od sedemdeset let, pa osteoporozo. Toda tu gre za fiziološki proces staranja kosti, ki je naraven. Če bolezen koncipiramo tako, pomeni, da smo bolni vsi, starejši od petdeset let.

Ali ni povsem legitimno, da se z zdravili skuša lajšati starost?

Seveda je legitimno. Toda ko analizirate učinkovitost zdravil za osteoporozo, ugotovite, da je njihova korist zelo vprašljiva. Še več. Ta zdravila so se v nekaterih primerih izkazala celo za škodljiva, poleg tega pa so draga. Pri čemer se sploh še nisva dotaknili vprašanja, kaj je mineralna gostota kosti. Glede tega parametra znotraj stroke obstaja spor. Celo profesorji, ki so kariere zgradili na področju osteoporoze, priznavajo, da mineralna gostota kosti pogosto nima zveze z dejansko čvrstostjo kosti in zlomi. Obstajajo ženske, ki se jim je gostota kosti z jemanjem zdravil za osteoporozo povečala, pa tudi ženske, pri katerih je gostota kosti kljub zdravilom ostala enaka ali pa se je celo zmanjšala.

Osteoporozo je za enega od vodilnih zdravstvenih problemov razglasila Svetovna zdravstvena organizacija, ne pa kaka farmacevtska družba. Ali to pomeni, da nam WHO laže?

Sama ne bi uporabila takšne formulacije. Brez dvoma pa drži, da je z vstopom zasebnega podjetništva v zdravstvo nastal konflikt interesov, v katerega so vpleteni posamezniki - znanstveniki, klinični akademiki, farmakologi, zdravniki, mediji, pa tudi institucije - strokovna združenja, zdravstvena ministrstva, agencije za zdravila in navsezadnje Svetovna zdravstvena organizacija. Dejstvo je, da v proračunu WHO narašča delež sredstev, ki jih za delo te institucije prispevajo zasebna podjetja.

Kot umetno ustvarjeno bolezen navajate tudi zvišano raven holesterola. Pogosto slišimo, da je zvišana raven holesterola vzročno povezana z boleznimi srca in ožilja. Ali za to trditev obstaja kak dokaz?

Z raziskavami je bilo dokazano, da pri ženskah holesterol ni nikakršen dejavnik tveganja. Za žensko je torej popolnoma vseeno, koliko holesterola ima, ker to ne vpliva na dolžino njenega življenja ali na pojav katere koli bolezni. Zato so diete, s katerimi zmanjšujemo vnos holesterola v telo, nesmiselne. Enako velja za večino moških. Izjema je le majhna skupina moških, ki ima specifično vrsto srčne bolezni - angino pektoris ali infarkt. Pri njih obstaja tveganje, da se jim bolezen zaradi holesterola poslabša ali da doživijo infarkt. Toda tudi v teh primerih je vprašljivo, ali se res splača posredovati. Kljub temu so danes na vrhu porabe med vsemi zdravili prav preparati za zniževanje maščob v krvi, pri čemer se v glavnem misli na statine - pripravke za zniževanje ravni holesterola.

Če tehtaš sto petdeset kilogramov, to zagotovo ne more biti zdravo ...

Debelost in holesterol sta dve različni stvari. Debelost je povezana z večjim tveganjem za bolezni, vendar tudi tu povezava ni tako preprosta, kot si navadno predstavlja laična javnost. Tako na primer ženski tip debelosti s širokimi boki in z veliko zadnjico, t. i. hruškasta debelost, ne pomeni nikakršnega tveganja za bolezni ali krajše življenje. Pričakovanje, da je z zdravili za hujšanje mogoče omejiti bolezni, ni nujno točno. Dokaz za to je zdravilo za hujšanje sibutramin, ki je bilo nedavno umaknjeno iz uporabe. Izkazalo se je, da to zdravilo sicer res zmanjšuje telesno maso, pa še to za največ deset odstotkov, toda hkrati povečuje tveganje za srčno-žilne zaplete.

Kako verodostojne so raziskave, na podlagi katerih zdravila vstopajo v široko porabo? V knjigi pišete, da znanstveniki manipulirajo s prikazom izsledkov kliničnih preizkusov.

Ko govorimo o znanstvenih dokazih, moramo vedeti, da danes že okoli 70 odstotkov raziskav, povezanih z zdravili, financira farmacevtska industrija, raziskave, opravljene v zasebni režiji, pa so pristranske in neverodostojne. Dokazano je, da so izsledki raziskav, ki jih financirajo farmacevtske družbe, štirikrat do petkrat bolj pogodu sponzorju kot izsledki raziskav, ki se financirajo iz javnih virov. Če znanost poveličuje dobre strani zdravil in minimizira slabe, ni mogoče reči, kakšna je resnična učinkovitost zdravil. Zaradi zasebnega financiranja je vanj že v temeljih vgrajena pristranskost. Seznam manipulacij pri kliničnih poskusih je dolg. Začne se z izbiro vzorca, na katerem se zdravilo preizkuša. Za poskus se namenoma izberejo tisti, pri katerih je zdravilo učinkovitejše in varnejše. Tako pri testiranju kardiovaskularnih zdravil prevladujejo moški, saj je pri njih ta skupina zdravil učinkovitejša. Pri raziskavah antirevmatikov se eksperimentira z mlajšo populacijo, ker je pri njej manj stranskih učinkov. Izsledkom se prilagaja tudi trajanje raziskav. Na primer, celotna raziskava traja pet let, pri čemer so lahko izsledki tretje leto boljši kot peto. Zato se upoštevajo samo izsledki iz prvih treh let. To manipulacijo so uporabili pri rofekoksibu, zdravilu za artritis, ki je bilo s trga umaknjeno po tem, ko je bilo dokazano, da podvaja tveganje srčnih bolezni. Za izhodišče, na podlagi katerega se meri učinkovitost zdravila, se ne vzamejo najpomembnejše kategorije, kot sta podaljšanje življenja in zmanjšanje tveganja za neželen kardiovaskularni dogodek, pač pa se za izhodišče vzamejo surogati, na primer znižanje krvnega tlaka, vrednosti holesterola ali sladkorja, znižanje telesne teže, zmanjšanje aritmije, saj je pri teh izhodiščih lažje demonstrirati učinek. Potem pa se pri takšnih preparatih čez nekaj let pokaže, da skrajšujejo življenje, kot je bilo dokazano za nekatere antiaritmike ali antidiabetike ali pa za že omenjeni sibutramin. Ena od največjih manipulacij se dogaja pri prikazu izsledkov raziskav. Tipičen preventivni preparat zmanjša stopnjo tveganja za infarkt za okoli 30 odstotkov. To je sorazmerno zmanjšanje tveganja, ki ga farmacevtska industrija predstavlja zdravnikom na kongresih. To, kar se ne komentira, je veliko manj impresivno zmanjšanje absolutnega tveganja, ki se skriva v ozadju že omenjenih 30 odstotkov. Resnično zmanjšanje tveganja za kardiovaskularne bolnike je z okoli 4 na 2,5 odstotka, za zdrave pa z okoli 0,8 na 0,5 odstotka na leto, torej le za okoli odstotek ali manj. Če se izsledki raziskave predstavijo tako, zdravil za osteoporozo ni težko prikazati kot učinkovitih in koristnih, saj zmanjšujejo tveganje za zlom kolka za neverjetnih 50 odstotkov. Toda resnica je, da tveganje zmanjšajo samo z 0,4 na 0,2 odstotka na leto.

Zapisali ste, da je medicinska znanost, ki jo vodi težnja po hitrem zaslužku, vse manj sposobna zdraviti bolezni in reševati zdravstvene težave ...

Posledice komercializacije in privatizacije medicinske znanosti ter instrumentalizacije te znanosti za potrebe ustvarjanja dobička so širjenje indikacij za zdravila, širjenje mej bolezni in izumljanje novih bolezni. Zdravila za zniževanje vrednosti holesterola so se včasih predpisovala samo majhnim skupinam srčnih bolnikov, danes jih je mogoče predpisati tako rekoč vsakemu človeku, starejšemu od petdeset let. Antidepresive so nekoč predpisovali samo za hudo obliko depresije, danes imajo dvanajst indikacij, tudi blažje anksiozne motnje. Definicije simptomatskih bolezni, kot je astma ali depresija, so se razširile, ker je bilo z raziskavami dokazano, da zdravila delujejo tudi pri blagih motnjah. Enako velja za vrsto fizioloških stanj in prehodnih motenj, kot so menopavza, predmenstrualni sindrom, erektilne disfunkcije. Vsa ta stanja so bila razglašena za bolezenska. S PR-kampanjo je bila menopavza, normalno obdobje v življenju ženske, spremenjena v bolezen, zaradi katere se je na prelomu stoletja v razvitem svetu zdravila skoraj polovica žensk. Ko je govor o ''impotenci'' sodobne medicinske znanosti, je treba opozoriti, da s prodorom zasebnega kapitala v medicinsko znanost to vse manj zanimajo vzroki bolezni, iz česar nujno izhaja terapevtska nemoč. Zadnjih nekaj desetletij v farmakoterapiji ni bilo pomembnejšega napredka, ki bi se lahko primerjal z odkritjem penicilina ali inzulina. Farmacevtsko industrijo označujejo za inovativno, čeprav to že dolgo ni več. Dokazano je, da farmacevtska podjetja precej večji delež prihodkov od prodaje namenjajo trženju in korupciji kot pa raziskavam in razvoju. Danes raziskave potekajo predvsem v javnih raziskovalnih ustanovah in z javnim denarjem. Farmacevtske družbe od javnih ustanov za razmeroma majhen denar odkupijo patente, opravijo klinične poskuse, zdravila registrirajo, jih pošljejo na trg in z njimi mastno zaslužijo. V farmacevtski industriji je torej vse manj inovativnosti in vse več trženja. To je po svoje tudi logično. Če bi iznašli zdravilo za raka, reklame ne bi potrebovali, preventivna zdravila pa so premalo učinkovita, da bi se prodajala sama od sebe. Prav tako je sporno, da danes skoraj ni raziskav, ki bi se ukvarjale z naravnimi zdravili, sistemsko pa so zanemarjene tudi bolezni, ki ubijajo milijone ljudi v revnejših delih sveta. Razlog za zapostavljanje teh področij je, da takšna zdravila ne prinašajo vidnejših finančnih koristi. Medicinska industrija, ki je glavna ''lastnica'' medicinske znanosti, raziskuje le na komercialno zanimivih področjih. Milijoni ljudi umirajo zaradi malarije, hkrati pa farmacevtska industrija vlaga ogromno denarja v zdravila, ki so popolnoma nekoristna, se pa z njimi dobro služi.

Zapisali ste tudi, da komercializacija znanosti ogroža celotno civilizacijo. Kako?

Naša civilizacija se opira na znanost. Znanost smo tako rekoč poistovetili z resnico in postala je opora za skoraj vse naše odločitve. Ko smo dovolili, da zasebni biznis prevzame in instrumentalizira znanost in izobraževanje, smo to oporo izgubili. Z umikom države iz znanosti smo izgubili neodvisno informacijo o boleznih in zdravljenju, in ko me pacienti sprašujejo o koristnosti posameznih zdravil, je moj odgovor pogosto - ne vem.

Kako je mogoče, da zdravnik ne pozna učinkovitosti zdravil, ki jih predpisuje?

Pri tradicionalni medicini je bilo preprosto ovrednotiti učinek zdravil. Tradicionalna medicina je imela opravka z realnimi boleznimi, ki so ljudem povzročale težave, na primer temperatura, bolečine ali slabost. Zdravilo je težavo olajšalo ali odpravilo, iz česar smo sklepali o njegovi učinkovitosti. Odkar se je medicina posvetila preventivi in se ukvarja z ljudmi brez subjektivnih motenj, pa se niti zdravnik niti bolnik ne moreta več opreti na svoj zdravi razum in izkušnje. Sama preprosto ne morem reči, pri koliko mojih pacientih se bo po dvajsetih letih jemanja zdravil za holesterol zmanjšala nevarnost za infarkt. Edino, na kar se zdravniki lahko opremo, so klinične raziskave. Te pa so neverodostojne.

Če se strinjamo, da so preventivni preparati večinoma neučinkoviti, neredko škodljivi in razmeroma dragi, kako je potem mogoče, da slovijo kot zelo kakovostni?

To je mogoče, ker se farmacevtski industriji niso postavile meje in je lahko zavladala zdravstvenemu sistemu. Težava seveda ni v farmacevtski industriji. Za zasebna podjetja je normalno, da si prizadevajo za čim večji zaslužek in da so za dosego tega cilja pripravljena manipulirati in potvarjati resnico. Tisti, ki so v tej zgodbi zatajili, so uslužbenci, plačani iz javnih virov. To pa so predvsem klinični profesorji in zdravstveni politiki. Njihova naloga ni, da so podaljšana roka farmacevtske industrije, pač pa, da tej industriji postavljajo meje in delujejo v obče dobro. Žal pa se je obrnilo tako, da tisti, ki bi morali postavljati meje, služijo s farmacevtsko industrijo. Pri tem ne mislim samo na denar, ampak tudi na gradnjo poklicne kariere. Danes ne morete narediti kariere kliničnega profesorja brez sodelovanja s farmacevtsko ali kako drugo medicinsko industrijo, ker od države ne boste dobili denarja za raziskave. Tudi izobraževanje in strokovno izpopolnjevanje zdravnikov skoraj v celoti sponzorira farmacevtska industrija. Poleg tega ima farmacevtska industrija velik vpliv na zdravstveno politiko, in to na vseh ravneh - zakonodajni, izvršni in sodni. V parlamentih obstajajo veliki in vplivni lobiji te industrije. Iz farmacevtskih dobičkov se financirajo strankarske predvolilne kampanje. V evropskem parlamentu obstajajo interesne skupine za posamezne bolezni, ki izdelujejo deklaracije in akcijske načrte z namenom, da se v državah članicah implementira takšna zdravstvena politika, ki bo omogočala plasiranje proizvodov njihovih sponzorjev.

Kako globoko je farmacevtska industrija prodrla v regulacijske agencije? Znano je, da je kar nekaj strokovnjakov, ki delajo za ameriško agencijo FDA, na plačilni listi farmacevtskih gigantov. Kako je s tem v Evropi?

Razmere so zelo podobne ameriškim. Farmacevtske družbe so tiste, ki agenciji plačajo postopek registracije zdravil. Ugotavljanje učinkovitosti zdravil je varovano kot poslovna skrivnost in je zato popolnoma izvzeto iz nadzora javnosti. Agencije registrirajo zdravila v dogovoru s proizvajalci. Odloča se nepregledno. Pod pritiskom farmacevtske industrije so se v zadnjih dvajsetih letih roki za registracijo zdravil občutno skrajšali, standardi za registracijo zdravil pa razrahljali. V Veliki Britaniji se je povprečen čas za registracijo zdravil med letoma 1989 in 1998 skrajšal s 154 na 44 dni. S takšnim skrajšanjem obdobja za evalvacijo zdravil postane vprašljiva objektivna presoja varnosti oziroma neškodljivosti teh zdravil. Ko gre za učinkovitost, je sporno, da se zdravila pogosto ne registrirajo na podlagi dejanskih, kliničnih učinkov, torej na podlagi tega, ali podaljšujejo življenje in zmanjšujejo tveganje za bolezen. Poleg tega so pogosto vprašljiva tudi klinična merila. Za učinkovite se razglašajo preparati, ki verjetnost bolezni zmanjšujejo za odstotek ali še manj na leto.

Kako rešiti problem prevelike porabe zdravil?

Ena od najpomembnejših potez bi bila vzpostavitev sistema za objektivno vrednotenje vseh dosežkov v medicini, torej ne le zdravil, pač pa tudi diagnostičnih in drugih postopkov. Iz tega sistema bi morali izločiti interes medicinske industrije. Da ne bo pomote: seveda obstajajo tudi realne bolezni in učinkovita zdravila. O tem ni dvoma. Težava je, da ni vzpostavljen sistem vrednotenja, ki bi omogočal objektivno preverjanje. Tržni način poslovanja v zdravstvenem sistemu in medicini je treba zmanjšati na najmanjši možni obseg. Še posebej nujno pa bi bilo, da bi medicinskim raziskavam in izobraževanju zagotovili pretežno javno financiranje.

Je ob že tako obremenjenih javnih financah sploh mogoče, da bi celoten zdravstveni sistem skupaj z raziskavami, razvojem in izobraževanjem financirali izključno iz javnih virov?

Prepričana sem, da bi umik zasebništva pomenil več in ne manj denarja za zdravstvo. V interni medicini bi lahko prihranili morda polovico denarja, ki se porabi danes, ne da bi s tem kakor koli poslabšali zdravje ljudi. Racionalizacija zdravstvene porabe je nujna, saj so družbeni viri omejeni, rastoča potrošnja zdravil pa zaostruje problem dostopnosti medicinskih storitev, ogroža nacionalne proračune in preizkuša meje socialne vzdržnosti.

Sodoben način življenja nas sili v preproste in hitre rešitve. Nihče noče stisniti zob. Lahko bi rekli, da nam farmacevtska industrija ponuja to, kar si v bistvu želimo.

To drži. Zelo težko je nehati kaditi, zmanjšati telesno težo, se ukvarjati s športom, se zdravo prehranjevati ... veliko lažje je vzeti tableto. To ne velja le za bolnike, ampak tudi za zdravnike. Zaradi preobremenjenosti jim je lažje napisati recept.

Prišli smo tako daleč, da imamo zdravnika, ki nam ne predpiše tablet, za slabega ...

Imate prav, toda takšno razumevanje moramo spremeniti. Vse več je ljudi, ki so zaskrbljeni in obremenjeni s količino zdravil, ki se jim ponuja, zato se na omejitev terapije odzovejo pozitivno. Sistem je številne ljudi prepričal, da so hudo bolni, da morajo paziti, kako hodijo, ker imajo osteoporozo, ali paziti, kaj jedo, da si ne zvišajo vrednosti holesterola ... Ko jim poveš, da gre za lažne bolezni in da je njihov strah neupravičen, se jim odvali kamen od srca in iz ordinacije odidejo srečni.

Je po vašem mnenju Svetovna zdravstvena organizacija pandemijo prašičje gripe razglasila prehitro?

Absolutno. Pandemijo je razglasila na podlagi zelo vprašljivih meril, med katerimi ni bilo merila resnosti bolezni. Ne bi me presenetilo, če bi se izkazalo, da se je za razglasitev pandemije odločila pod vplivom proizvajalcev cepiv.

Javnost živi v prepričanju, da je prašičja gripa resnejša bolezen od navadne, sezonske gripe. Nekateri strokovnjaki trdijo, da se v svoji karieri še niso srečali z okužbami, ki bi tako hitro in hudo napadle pljuča.

Sama vem za kar nekaj uglednih imunologov, ki trdijo, da gre pri prašičji gripi za bolezen, ki je po svoji klinični sliki manj nevarna od sezonske gripe. Prašičja gripa je bila z veliko javno kampanjo spromovirana v globalno grožnjo človeštvu, čeprav je stopnja smrtnosti pri njej manjša od stopnje smrtnosti pri sezonski gripi. Prepričana sem, da so od prašičje gripe umirali predvsem kronični bolniki, ki bi lahko v dveh tednih ali dveh mesecih umrli tudi zaradi kakega čisto drugega virusa. Sprašujem se, ali je z znanstvenega vidika sprejemljivo, da se smrt teh bolnikov povezuje s prašičjo gripo. Mogoče je tudi, da virus prašičje gripe sploh ni nastal v naravnem okolju, ampak je bil ustvarjen v laboratoriju. Sumljiv je že tale scenosled: ena od večjih farmacevtskih družb je že več mesecev pred pojavitvijo prašičje gripe vložila zahtevek za registracijo cepiva, ameriška agencija FDA pa je registracijo odobrila slab mesec pred pojavitvijo prašičje gripe v Mehiki. To je preveliko naključje, da bi ne bili sumničavi.

Se strinjate s tistimi, ki trdijo, da je prašičja gripa del zarote, katere cilj sta kraja in genocid?

Da gre za krajo svetovnih razsežnosti, je več kot očitno. Upam, da bo preiskava, ki jo je sprožil zdravstveni odbor evropskega parlamenta, dokazala, da gre za manipulacijo, in nam zato ne bo treba plačati ogromnih zneskov za nakup nepotrebnega cepiva. Če se to ne bo zgodilo, nam bo ostalo manj denarja za druge zdravstvene potrebe in nekateri ljudje bodo trpeli škodo. Kar se tiče zarote, naj rečem samo to, da so se nam včasih takšne zgodbe zdele paranoidne in smešne, danes pa se moramo nad njimi zamisliti.

Kakšne so možne posledice cepljenja proti prašičji gripi za imunski sistem? Je mogoče, da bomo posledice občutili šele čez nekaj let?

Cepljenje lahko spremljajo stranski učinki, kot je rdečica na mestu vboda ali zvišana telesna temperatura, pri čemer je znano, da so stranski učinki pri cepljenju proti prašičji gripi pogostejši kot pri cepljenju proti sezonski gripi. Obstaja pa večja težava. Vse več je alergijskih bolezni, ki jih še pred dvajsetimi leti ni bilo. Mogoče je, da je na pojavitev nekaterih alergijskih bolezni vplivalo prav cepljenje. Alergija je pretiran odziv imunskega sistema na okoljske dejavnike. Drug velik problem so avtoimunske bolezni, na primer revmatoidni artritis, lupus, multipla skleroza. Gre za bolezni, pri katerih imunski sistem ustvarja protitelesa in se tako odziva na lastna tkiva. Nekateri znanstveniki pojavitev teh bolezni povezujejo prav s cepljenjem. Z virusnim antigenom, ki ga s cepljenjem vnesemo v organizem, spodbudimo imunski odgovor, to pa bi lahko vodilo v nastanek avtoimunske bolezni.

Zadnja leta se po svetu uvajajo nova obvezna cepljenja, na primer proti hepatitisu B ali okužbi z virusom HPV. Ali obstajajo dokazi o učinkovitosti teh cepiv?

Veliko vprašanje je, ali je tradicionalna cepljenja, na primer proti ošpicam, rdečkam ali tetanusu, sploh še smiselno izvajati, saj ni jasno, ali so sploh kaj prispevala k zmanjšanju pojavnosti teh bolezni. Zaradi boljših življenjskih razmer in višjih higienskih standardov so bile te bolezni tako rekoč izkoreninjene, še preden se je zanje uvedlo obvezno cepljenje. Kar se tiče novih cepiv, pa mislim, da hepatitis B ni tako velik zdravstveni problem, da bi ga morali uvrstiti v koledar obveznega cepljenja. Na Hrvaškem je bilo obvezno cepljenje proti hepatitisu B uvedeno pred desetimi leti za pubertetnike, pozneje pa se je preneslo v novorojenčkovo obdobje. To se mi zdi zelo sporno. Naš imunski sistem mora delovati vse življenje, da nas brani pred okužbami in tumorji, zato ni pametno, da ga dražimo že v tako zgodnji dobi. Posebno poglavje je cepljenje proti virusu HPV, ki povzroča raka na materničnem vratu. V nekaterih ameriških zveznih državah je to cepljenje že obvezno, na Hrvaškem pa še ni, in to kljub močnemu pritisku, ki ga farmacevtska industrija izvaja prek političnih struktur. Problem raka na materničnem vratu je mogoče reševati precej učinkoviteje. Na primer tako, da mladino poučimo o odgovornem spolnem življenju in da ženske redno hodijo na ginekološke preglede. Poleg tega malokdo ve, da že zdaj obstaja zdravilo za raka na materničnem vratu. Gre za naravni interferon, ki pa se ne proizvaja. Ko je govor o cepljenju proti sezonski gripi, je treba povedati, da ni dokaza o njegovi učinkovitosti. The Cochrane Collaboration, najverodostojnejša in najbolj objektivna baza medicinskih podatkov na svetu, razkriva, da se s cepljenjem proti sezonski gripi prav nič ne zmanjša tveganje, da bomo zboleli za gripo ali da bomo pristali v bolnišnici, kaj šele, da bi se nam s tem podaljšalo življenje.

Zelo dolgo ste iskali založniško hišo, ki bi vam bila pripravljena izdati knjigo. Ste imeli težave tudi po tem, ko je knjiga izšla? Kakšni so bili odzivi farmacevtske industrije in zdravniške stroke?

Pričakovala sem, da bom imela težave, a se to ni zgodilo. Knjiga je zelo dobro argumentirana, zato ji v tem smislu ni kaj oporekati. Farmacevtski industriji se bolj splača, da vsebino prezre, kot da se spušča v razprave. Knjiga je zbudila zanimanje zlasti med novinarji in bolniki, zdravniška stroka jo je v celoti prezrla. Pred časom sem pripravila predavanje, na katerega sem povabila petdeset zdravnikov, a so se ga udeležili le trije. Zame je to dokaz, da zdravstveni sistem ne deluje več v dobro bolnikom, ampak ima čisto druge cilje. Tu znova trčiva ob vprašanje privatizacije zdravstvenega sistema. Dejstvo je, da privatizacija celoten sistem podraži, hkrati pa zmanjša dostopnost zdravstvenih storitev. Zdravstvo mora biti javno in pika.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.