Kultura  |  Film

Na poti

Na putu, 2010 Jasmila Žbanić

Marcel Štefančič, jr.  |  Mladina 17  |  29. 4. 2010

Luna vstaja.

Alkoholik se alkoholizma najlažje znebi tako, da prevzame ortodoksno muslimansko vero, ki alkohol strogo prepoveduje, toda to prinese druge probleme, recimo zasvojenost s Koranom in fundamentalistično radikalizacijo. V predvojnem Sarajevu, ki je slovel po svoji verziji črnega humorja, bi to zvenelo kot vic, v povojnem Sarajevu, ki je za mnoge le še slepa ulica travm, deziluzij, socialne impotence, obupa, etničnih depresij in brezperspektivnosti, pa to zveni kot alarm - kot črni vic, ki ga povojno Sarajevo pripoveduje predvojnemu Sarajevu. Luna (Zrinka Cvitešić) in Amar (Leon Lučev) sta sarajevski par. Ona je stevardesa, on pa kontrolor letov, ki ima težave s plodnostjo in ki pije - v resnici preveč pije, terapijo pa zavrača, tako da se zlagoma prelevi v preveliko tveganje. Ker ga suspendirajo, se zlomi, v najhujši krizi pa sreča Bahrijo (Ermin Bravo), svojega nekdanjega prijatelja, ki je medtem postal fanatični, radikalni, ortodoskni musliman in ki ga zaposli v svoji skupnosti. Luna Bahrijo, ki se z ženskami ne rokuje, in njegovo ženo, zakrito in zavito v molk, gleda s kombinacijo kulturne šokiranosti in nejevernosti, kot da gre le za vic. To, da je alkohol po novem greh, se ji zdi kul - problem je v tem, da so greh zdaj tudi glasba, ženski glas, ženski smeh in ženski obraz. Luna izkusi »vzhodni« diskriminacijski pogled na žensko, v katerem pa prepozna le odgovor na »zahodni« pogled na žensko, ki ni nič manj diskriminacijski in represiven od »vzhodnega«. In to ni zadnji vic, ki ga povojno Sarajevo pove predvojnemu Sarajevu.