Erik Valenčič

 |  Mladina 18  |  Svet

Odkrivanje tančic

Zakaj v razpravi o burkah ne gre za vprašanje ženskih pravic, temveč za ideološko in populistično vprašanje

Belgijski parlament je s presenetljivo enotnostjo izglasoval zakon, ki bo, ko ga bo po vseh pričakovanjih podprl še senat, ženskam prepovedal javno nošenje islamskega oblačila, ki prekriva vse telo in obraz. Muslimanke se tako ne bodo smele pojaviti na ulicah ali kjerkoli drugje v javnosti, oblečene v burko (popolnoma zakrit obraz) oziroma nikab (oči ostajajo odkrite). Izjema bi bila lahko dovoljena ob »nekaterih festivalih«, pri čemer imajo belgijski zakonodajalci najbrž v mislih maškarade, ker festivali burk pač ne obstajajo. Za zdaj predvidena kazen za kršiteljice bo plačilo globe od 15 do 25 evrov oziroma sedem dni zapora.
Belgija je tako postala prva evropska država, v kateri je parlament podprl kriminalizacijo nošenja burke oziroma nikaba, kar je na prvi pogled nekoliko presenetljivo. Prejšnji teden je namreč razpadla tamkajšnja vlada, s čimer je država zašla v novo politično krizo, zato se zdi nelogično, da se parlament prav zdaj posveča vprašanju islamske noše. To je še toliko bolj nenavadno, če upoštevamo podatek, da od nekaj več kot pol milijona v Belgiji živečih muslimanov burke nosi le približno 30 žensk. Daniel Bacquelaine, vodja Liberalne stranke in predlagatelj zakona, je v zvezi s tem dejal, da je ponosen na vodilno vlogo Belgije pri uvajanju prepovedi burk v Evropi ne glede na to, za kako malo žensk bo ta zakon dejansko veljal. »Mislim, da pri nošenju burke ne gre za neko odločitev. Če prepovemo tančice na ulicah in v trgovinah, bodo te ženske dobile več svobode, da živijo,« je še dejal.
Eden od glavnih argumentov, ki jih uporabljajo zagovorniki prepovedi nikaba oziroma burke, je, da ti dve oblačili teptata žensko dostojanstvo in pravice. Vendar je ta razlaga, čeprav je politično všečna, grobo poenostavljanje in jo spodbija vsaj nekaj močnih argumentov. Žensk v posameznih evropskih državah, ki zakrivajo obraz v javnosti, je zelo malo, v bistvu je njihovo število precej zanemarljivo. Na Nizozemskem po navajanju muslimanskih organizacij to počne le okrog 50 žensk, v Franciji pa je ministrstvu za notranje zadeve lani poleti uspelo identificirati le 367 muslimank, ki si zakrivajo obraz (po nekaterih drugih podatkih naj bi bilo to število le nekoliko večje, in sicer okrog tisoč). A vendarle, zakaj so te številke tako majhne? Zato, ker velika večina muslimanskih priseljenk v Evropi prihaja iz Turčije in magrebskih držav, kot sta Alžirija in Maroko. V teh državah pa ni zakoreninjena tradicija nošenja niti burke niti nikaba. Francoski časopis Le Monde Diplomatique je julija lani navedel uradne policijske ugotovitve, da je zakrivanje obraza »marginalen pojav«, priljubljen predvsem pri francoskih spreobrnjenkah v islam, ki tako javno izkazujejo svojo pripadnost veri. Zagotovo takšni primeri obstajajo tudi v drugih evropskih državah in nobenega razloga ni, da bi bila Belgija pri tem izjema.
Bacquelainova trditev, da pri nošenju burk ne gre za osebno odločitev žensk, je s tega vidika torej napačna v svoji posplošenosti, na kar je takoj po potrditvi zakona v parlamentu opozoril tudi belgijski Amnesty International z izjavo: »Popolna prepoved zakrivanja obraza bo kršila pravico do svobode izražanja veroizpovedi tistim ženskam, ki nosijo burko ali nikab kot izraz svoje identitete in prepričanj. (...) Daleč od tega, da povzdiguje ženske pravice, takšen zakon krši pravice tem ženskam in zelo malo stori za tiste, ki si obraz zakrivajo proti svoji volji, saj jih dejansko obsoja na še večjo izoliranost.« Tudi znana belgijska feministka Jasmina Akhandaf meni, da zakon ženskam, ki jih starši ali možje silijo v nošenje burke v javnosti, prej škoduje kot koristi, saj je zdaj večja možnost, da bodo postale ujetnice svojih domov. »Za te ženske burka pomeni pot v svobodo. Je ključnega pomena, da lahko zapustijo hišo, grejo v šolo ali si najdejo službo in se tako poskušajo finančno osamosvojiti,« je pojasnila za spletni medij Global Post. In dodala: »Nikoli se ne morete boriti proti eni diskriminaciji z drugo diskriminacijo.« Ker dejansko res gre za to, za paradoks namreč. Politiki sicer trdijo, da želijo s prepovedjo burk osvoboditi ženske, a hkrati so jih pripravljeni z zakonom spraviti za zapahe, če si bodo še naprej zakrivale obraz v javnosti, bodisi po svoji ali tuji volji.
Amnesty International je belgijski zakon označil za »nevaren precedens«. Toda ni nevaren le s stališča človekovih pravic, tu je še ena, pomembnejša stvar. Belgijska kampanja proti burkam oziroma nikabu je izjemna v tem, da so jo, sicer s trdno podporo konservativcev, sprožili liberalci. V drugih državah ni tako. Tam kampanje vodijo v glavnem skrajno desničarski in desničarski populisti, ki si prizadevajo za prepoved burk na nacionalni ravni, na lokalni pa jo marsikje že izvajajo. Ob tem omenjeno politično agendo bolj praviloma kot izjemoma uporabljajo za odkrito širjenje nestrpnosti in nezaupanja do celotne muslimanske skupnosti in priseljencev nasploh. Belgijski primer je temu pravkar dal nov zagon.
Dva najbolj tipična primera glede tega sta Francija in Nizozemska, državi, kjer že nekaj časa prav tako poteka najostrejša kampanja proti burkam. V Franciji se je začela junija lani, ko je predsednik Nicolas Sarkozy v predstavitvi predloga popolne prepovedi burk pred parlamentom poudaril, da burke kršijo svobodo in dostojanstvo žensk in zato v Franciji niso dobrodošle. Čeprav se je njegova vlada temu zakonu nedavno odpovedala, domnevno zaradi tveganja, da bi padel na ustavnem sodišču, je sedaj vendarle obudila namero, da ga sprejme. Delno gre to pripisati belgijskemu uspehu, delno pa tudi porazu, ki ga je Sarkozyjeva stranka UMP pred kratkim doživela na lokalnih volitvah. Sarkozy si s ponovnim zagonom kampanje proti burkam želi spet pridobiti volilce, ki so nazadnje presedlali k ultranacionalistični Nacionalni fronti Jean-Marie Le Pena.
Predlog zakona, ki naj bi ga francoski poslanci obravnavali že ta mesec, za zdaj predvideva do 150 evrov kazni za ženske, ki bi vztrajale pri zakrivanju obraza v javnosti. Če bi se v Belgiji dokončno sprejetje zakona zavleklo - če bodo tam razpisali volitve, se bo moral parlament razpustiti -, bi Franciji lahko uspelo, da postane prva država, v kateri je kriminalizacija burke oziroma nikaba tudi dejansko začela veljati. Ne gre izključiti možnosti, da si Sarkozy prizadeva prav za to; pri čemer se njegova vlada hkrati vede, kot bi bil zakon deloma že v veljavi. Minister za priseljevanje Eric Besson je nedavno zavrnil prošnjo za državljanstvo nekemu tujcu, ker naj bi bil svojo ženo silil v nošenje burke. Ne gre za prvi takšen primer, že pred tem je bila v Franciji zavrnjena podelitev državljanstva neki Maročanki, ker je sama vztrajala pri zakrivanju celotnega telesa in obraza.
Politični nasprotniki iz vrst socialistov tudi zato sedanji vladi očitajo, da namerava pod pretvezo boja proti burkam uvesti splošnejša strožja merila pri priseljevanju in zoper priseljence, številni drugi kritiki pa dodajajo, da je razprava o burkah dejansko ideološka kampanja z namenom prikazovanja islama kot tuje grožnje republiki. Sarkozy na splošno rad pridiga francoskim muslimanom. Ob tem, ko je izražal naklonjenost švicarski prepovedi minaretov konec novembra lani, je denimo islamsko skupnost v Franciji pozval, naj se izogiba »razkazovanju« in »provociranju«, da ne bi vznemirjala drugih ljudi. Njegov 'nasvet' muslimanom, naj se ne razkazujejo v javnosti, je prišel v času vrhunca kampanje proti burkam in ga je celostno mogoče razumeti predvsem v tem kontekstu.
Kar zadeva Nizozemsko, se je tam razprava o prepovedi burk v javnosti začela že leta 2005. Med glavnimi zagovorniki zakona sta bila tedanja ministrica za integracijo in migracije Rita Verdonk in poslanec Geert Wilders. Prva je ustanoviteljica desničarske stranke Ponosni na Nizozemsko in je ob napovedi priprave zakona dejala, da je prišel »konec udobnega pitja čaja« z muslimansko skupnostjo. Drugi pa je odkriti islamofob, ki svojo osebnost voditelja Svobodnjaške stranke gradi na rasističnih napadih na celotno muslimansko skupnost na Nizozemskem in na Koran, za katerega trdi, da je »fašistična knjiga«. Zato je bilo še toliko bolj cinično, da je v parlamentu ob predlogu zakona o prepovedi burk govoril o teptanju dostojanstva muslimanskih žensk. Veliko naivnosti je potrebne, da bi verjeli, da Wilders ponoči ne more spati zaradi domnevno zatiranih muslimank. Razpravo o burkah so dodatno pogreli mediji, ki so se razpisali o morebitnem atentatu na Verdonkovo in nasploh sejali strah pred povračilnimi ukrepi »nizozemskih muslimanov«. Burke so postale ne le simbol zatiranja, temveč tudi grožnje in zdi se, da so vanjo nekateri mediji želeli vključiti celotno islamsko skupnost, k čemur jih je podpihoval Wilders. Čeprav se je Nizozemska leta 2008 odpovedala načrtu o sprejetju splošne prepovedi burk, ker naj bi bila s tem kršena z ustavo zajamčena pravica do izražanja veroizpovedi, lahko pričakujemo obuditev in nadaljevanje kampanje. Marca je namreč Wildersova stranka na lokalnih volitvah v Haagu in Almereju dosegla nepričakovan uspeh. V Haagu se je uvrstila na drugo mesto, v Almereju je celo zmagala. Politični analitiki razlog za uspeh nizozemskih svobodnjakov pripisujejo Wildersovi politični gonji »proti neevropskim tujcem in islamizaciji države«, stranka pa pričakuje podoben uspeh tudi na splošnih volitvah junija.
Gre za močne zasuke v desno. Ko desničarski politiki vidijo, kakšne uspehe imajo njihovi kolegi v drugih državah pri nasprotovanju burkam, se tej kampanji pridružijo tudi doma; kako se tega lotevajo, je odvisno zgolj od njihovega političnega okusa oziroma populističnih sposobnosti. Vsekakor je res, da se razprava o burkah za zdaj širi predvsem po zahodni Evropi. Konservativni švedski premier Fredrik Reinfeldt je nedavno dejal, da ne želi gledati burk v svoji državi, enako je oznanila Danska ljudska stranka. Mimogrede, po poročanju danskega časopisa Jyl-
lands-Posten januarja letos burke na Danskem nosijo tri ženske. Švicarska pravosodna ministrica Eveline Widmer - Schlumpf je dejala, da bi morali v državi prepovedati zakrivanje obraza, če bi se za to odločilo še več žensk, in pri tem dodala, da se zaradi tančic počuti »neudobno«. V Italiji je pobudo prevzela skrajno desničarska Severna liga. Nekateri njeni župani so na lokalni ravni poleg burk prepovedali celo muslimanska ženska kopalna oblačila, kar je res bizarno, saj so ta oblačila v bistvu videti kot tekmovalni dresi poklicnih plavalk. V mestu Novara, kjer vlada Severna liga, so ta teden policisti zakriti ženski naložili plačilo 500 evrov globe. Policijski uradnik je za francosko agencijo AFP pojasnil, da je kršila zakon, ki zapoveduje takojšnjo identifikacijo v javnosti. V Franciji so aprila policisti ustavili voznico, ki je nosila nikab, in od nje zahtevali, da se identificira. Ko je to storila, so ji vročili denarno kazen zaradi njene noše, ker naj bi ji menda omejevala vid. Njen odvetnik je vložil pritožbo, rekoč, da njen vid ne bi bil nič manj ali bolj omejen, če bi nosila motoristično čelado.
Evropske muslimanske organizacije in muslimani nasploh zadnja leta vse pogosteje izražajo zaskrbljenost zaradi širjenja islamofobije na stari celini. Kajti ne gre zgolj za gonjo proti burkam, ki jih velika večina tako ali tako ne odobrava. Gre za stalne politične in medijske pritiske, ki se izvajajo nanje. Gre za prepoved gradnje minaretov. Gre za nasprotovanje džamijam. Gre za žaljive karikature. Gre za to, da so pogosto potisnjeni na družbeno obrobje. In gre za to, da so pod stalnim nadzorom samo zato, ker so muslimani. Takšne stvari netijo radikalizem in ekstremizem in to se praviloma ne konča dobro. Politiki, ki omejujejo njihove svoboščine vernikov ali pač priseljencev, se tolčejo po prsih, kako dobro jim pri tem gre. Toda ko bo spet počilo, bodo prav oni prvi, ki bodo prst uperili drugam in rekli: »Al Kaida! Ee ... sovražijo nas zaradi naše svobode!«

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.