ALTERNATIVE EVROPE

Divji v srcu

Jurij Kalan, Aleksij Kobal, Silvester Plotajs Sicoe in Mirko Bratuša

Vesna Teržan  |  Mladina 19  |  13. 5. 2010

Sicoe, Kalan in Kobal ob Bratuši, ki poležava na svoji skulpturi Slovenski likovni kanape.

Sicoe, Kalan in Kobal ob Bratuši, ki poležava na svoji skulpturi Slovenski likovni kanape.
© Borut Krajnc

Divji v srcu so skupaj prvič razstavljali pred 12 leti, ko so bili v najbolj noro zrelih moških letih (okoli 30) in so bili prepričani, da imajo dovolj energije, ustvarjalnosti in prodornosti za nadaljnjih tristo let. Vse je bilo pred njimi - umetniška pot v vzponu, osebno življenje se je zapolnjevalo in bogatilo z izkušnjami, ideje so bruhale in v žilah so čutili divji utrip življenja. Kaže, da je kar osem let tlelo vznemirjenje, ki ga je povzročil film, po katerem je Silvester Plotajs Sicoe poimenoval svojo sliko, po njej pa so si ob prvem skupnem nastopu v javnosti nadeli tudi ime. Film Wild at Heart (Divji v srcu, 1990) Davida Lyncha pa v filmski strukturi nosi globlje sporočilo, kot pripovedujeta njegova zgodba in ikonografija. In prav ta drobna tkanja v strukturi filma so tista, ki ustvarjajo občutje, zaznano tudi v tako različnih pristopih k slikarstvu, kot jih prakticirajo Jurij Kalan, Aleksij Kobal in Silvester Plotajs Sicoe. Pravzaprav bi umetnike, ki bi bili bolj značajsko različni in po slikarski maniri drugačni drug od drugega, kot je trojica Divjih v srcu, težko našli zbrane v kakšni umetniški skupini.
»Seveda imamo različne pristope, včasih smo si bližje, včasih bolj vsaksebi. Pa vendarle se spoštujemo, cenimo in podpiramo. Najboljše debate o slikarstvu stečejo na vsakoletnem septembrskem srečanju na otoku Susku, kjer se srečujemo vsi Divji v srcu in simpatizerji,« pribije Silvester Plotajs Sicoe. Ne druži jih noben manifest, niti podoben pristop k upodabljanju, skupaj jih držijo kameradstvo in solidarnost, pa tudi kritična drža do vodilne galerijske politike v Sloveniji. Niso edini, ki so prepričani, da je likovni establishment od konca osemdesetih let do danes upošteval le ozek segment sodobnih umetniških praktikov in povsem zanemaril in potiskal na rob vse tiste ustvarjalce, ki še vztrajajo pri sliki in kipu kot pomembnih izraznih posredovalcih.
»Divji v srcu ostajajo divji zaradi svojega odnosa do umetnine, v katero verjamejo brezpogojno in se ustvarjanju te umetnine posvečajo s strastjo. Povezuje jih odnos do sveta, ki ga razkrivajo v svojih delih. Družita jih razmislek o človeški figuri v umetniškem delu in želja po ohranjanju raziskovanja v poljih slikarstva in kiparstva in hkrati dotikanja skrajnih meja obeh medijev,« je v študiji zapisala Petja Grafenauer.
Prvič, drugič in tretjič so se Divji v srcu predstavili v galeriji Equrna (1998, 2002, 2008) in tretjič so povabili v svojo družbo kiparja Mirka Bratušo. Ob dobrem razmisleku se zdi, da je Bratuša ves čas manjkal v tej neformalni skupini in da je bilo to povabilo preprosto nujno. Bratuša podobno kot trojica slikarjev išče skrajne meje svojega metjeja, bori se za mesto figure v sodobnem kiparstvu in jo išče v raznovrstnih materialih. Letos so Divji v srcu kot četverica najprej nastopali v mariborski Kibli in sedaj, aprila, še v Mestni galeriji v Novi Gorici. Na enem izmed blogov se najde zapis: »Je bil že tak dan, da sem zavil v bližnjo galerijo. In uau, po dolgem času spet vesel, na ogled je bila razstava Divji v srcu. Mirko Bratuša me je popolnoma navdušil, nadalje pa se mi je zavrtelo ob slikah Jurija Kalana. Adijo pamet. Magija.«
Jurij Kalan je mojstrski figuralik s podobnim občutkom za stvarnost kot nemški slikarji nove stvarnosti (Beckmann, Dix, Grosz), s potezo Oskarja Kokoschke, z modelacijo Luciana Freuda in seštevek teh izraznosti prinese na videz absurdno definicijo - ekspresivni hiperrealist. Je pozoren opazovalec svoje družine in prijateljev, prostorov in pokrajin svojega bivanja. Dosegel je najvišjo stopnjo tehnične in izrazne popolnosti v slikarskem podajanju figure. Posamezne situacije so naslikane, kot da jih je videl skozi prizmo, ki pači pogled in deformira perspektivo. Nekateri kritiki ta pristop mešajo s karikaturo, a pri Kalanu ne gre za karikaturo, ampak za njej slično izražanje značaja naslikane osebe, njenega čustvovanja in odzivanja na situacijo, v katero jo je postavil slikar. Kalanova kompozicija pa tudi ni daleč od filmskega kadriranja in rakurzov, mizanscena vsakdanjih domačijskih situacij dobi pridih večnosti, a hkrati nosi v sebi napetost pričakovanja, kdaj se bodo naslikani akterji premaknili, proti nam sprožili roko ali preprosto odkorakali prek roba slike. Kalan se priduša: »Sodoben način izražanja je že lahko zanimiv, vendar me od vsega začetka najbolj privlači figuralika, pri kateri ostajam ves čas. Ukvarjam se predvsem s sliko. Verjamem v SLIKO, ki bo obstajala tudi še čez 2500 let. Zame sta prvotnega pomena družina in slikarstvo in oboje se vedno prepleta. Sem sodita tudi družinska psa. Zadnje čase ne grem na pasji sprehod brez fotoaparata. Vedno pa me pritegne tudi dober film. Divja horda Sama Peckinpaha ostaja moj najljubši film. Pravzaprav me zanima veliko stvari, ki pa sem jih postavil na stranski tir, saj se tudi slikarji spoprijemamo s pomanjkanjem časa.«
Aleksij Kobal je v preteklih 20 letih trmasto iskal klasično sliko in vse njene pojavnosti. Predvsem pa je eden najvztrajnejših, najbolj inovativnih in pravzaprav garaških raziskovalcev v slovenskem slikarstvu. Tako kot Kalan je izpilil svoje slikarsko znanje do najvišje stopnje tehnične in izrazne dovršenosti. Na začetku slikarske kariere je slikal krajine kot slike objekte, z izrazito haptično površino, na katero je vedno izraziteje nanašal zmečkane konzerve, električna vezja, britvice, skratka recikliral smeti v motive opuščenih stavb in tovarn, krajin, pa tudi portretov prijateljev. Od slike, katere površina je prenapolnjena z barvami in odpadki, je stopil le še korak do roba podobe, vpeljal je ogledalo kot površino slike, nosilke zgodb teh slik/zrcal so naslikane »rane«. Ustvaril je serijo vznemirljivih površin, ki z zrcaljenjem prostorov vsakič tvorijo novo in drugačno celoto. Kam od tod naprej, so se spraševali likovni kritiki. Kobal je v naslednjem koraku zrcalo spremenil v jedkano steklo s šifriranimi sporočili lastne abecede in s kompleksno tematiko vsemirja. Torej iz fizike v vesolje ... In kam od tod? Ob pogledu na letošnje slike se zdi, kot da je stopil nekaj korakov nazaj in spet našel navdih v mediteranskem slikarstvu - od renesanse do De Chiricheve metafizike. Slike zadnjega cikla - Prepovedano mesto - so naslikane s strastjo pravega renesančnega slikarja; so zmes zgodovinskega spomina na metafizično mesto in sodobnih virtualnih prostorov digitalne civilizacije. Kobal je študiozen človek in zanima ga širok spekter človeških znanj, pravi, da ga vsaj toliko kot slikarstvo, »če ne še bolj, pritegujejo glasba, pa tudi znanost in literatura. Pisanje mi omogoča, da velik del izraznosti namenim mediju, ki je temu primeren, sliki pa zaradi tega pustim, da živi svoje pravo življenje.« Napisal in izdal je knjigo Glas, igra saksofon, sodeloval je s skupino tolkalcev The Stroj in za to urbano pleme oblikoval tudi ploščke.
Silvester Plotajs Sicoe podobno kot tovariši ni obremenjen s sodobnimi umetniškimi trendi, kuratorskimi projekti in podrejanjem tako imenovanemu mednarodnemu trgu umetnin (karkoli že to pomeni znotraj slovenskih meja). Kljub temu je eden pri občinstvu bolj priljubljenih in tudi bolje prodajanih slovenskih slikarjev. Z njegovimi slikami se polnijo zasebne zbirke, nekoliko manj ali skoraj nič pa državne/javne galerije. Njegovo slikarstvo je samosvoje v svoji premišljeni naivni izraznosti in maniri slikanja ter z nanosi čistih, močnih barv. Raziskuje znotraj štafelajne slike, preverja meje, do katerih lahko abstraktno slikovno polje drži figuro v njeni formalni pojavnosti. Ustvari proces, da neposredno in preprosto učinkuje magično in nadrealno. Zadnje slike so bolj osebne kot pred nekaj leti, ko je črpal navdih iz sveta filma, glasbe, mode, športa, iz zvezdniškega sistema sodobne potrošniške družbe. Nekoč so njegove slike naseljevali Madonna, Rodman, Gautier, Lennon, Grace Jones, Andy Warhol ..., danes pa so to podobe iz otroštva, ki se vračajo skozi like zajčkov, plavalcev in belih brez, pridružujejo se jim simboli iz zgodb afriških in avstralskih ljudstev. Le podoba šamana v novih slikah ostaja kot relikt prejšnjih in kot glasnik, da bo slikar iskal odgovore pri starih ljudstvih. Plotajs pravi: »Ritual slikanja je pravzaprav podoben nekemu šamanskemu početju. Slikar, zaprt v ateljeju, dela z oljnatimi barvami, ki so starodavna tehnika, in ta vonj po barvi in petroleju kar diši po alkimiji. Mene so vedno zanimale stvari, ki so malo drugačne - tako v slikarstvu kot v življenju.« Zgodnje Plotajsove slike so bile pod vplivom Jasperja Johnsa, de Kooninga, Marija Preglja, Francisa Bacona, pa Van Gogha in Basquiata; navsezadnje tudi Duchampa, ki je njegova skupna referenčna točka s Kobalom. A prav s sliko Divji v srcu je suvereno stopil na svojo izrazno pot, ko je velike mojstre spravil v nahrbtnik kot lep spomin. Stavki in besede, zapisani prek površine slike, pa ponujajo šifrirano sporočilo, da je Plotajs tudi pesnik.
Mirko Bratuša, četrti človek Divjih v srcu, je tako kot njegovi trije kolegi končal študij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in nadaljeval specializacijo v tujini. Bratuša je po študiju kiparstva podiplomski študij nadaljeval v Ljubljani in se izpopolnjeval v Münchnu, predvsem pa v Düsseldorfu pri Tonyju Craggu. Prejel je nagrado Prešernovega sklada (2006) in je docent na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Za Bratušo se zdi, da je posrkal vse znanje o sodobnem kiparstvu in to znanje spretno razpreda skozi vrsto kiparskih ciklov, raznorodnih in provokativnih, a vedno je tema figura, ki jo išče in najde v raznovrstnih materialih, kot so les, bron, glina, vosek, papir, poliester, voda in elektrika ... Teoretska podstat in talent ga postavljata v vrh evropskega kiparstva. In ne le da raziskuje semantiko kiparskega jezika, išče tudi družbenokritično dimenzijo skulpture in nemalokrat je dvignil temperaturo - z javnimi spomeniki na trgih slovenskih mestec ali s predstavitvijo v galerijah, ko je skulptura delovala kot ironični komentar slovenske galerijske in kritiške srenje (Slovenski likovni kanape, 2000). »V tem primeru gre za dve deli, ki se ukvarjata z javnim prostorom. Ta prostor ima poleg fizičnih še druge specifike. Povsem logično in naravno je, da se vsak poseg vanj razume kot motnja na videz že sprejete in utečene ''domačnosti''. V obeh delih gre za redefinicijo in razmislek o dejanski formi socialnega konstrukta, ki ga vzpostavijo in se ga trudijo obdržati dominantne skupine. Odzivi me niso presenetili, v obeh delih pa tiči še moj pogled na leto 2000.«
Končni učinek Bratuševih skulptur pa ni le v skladu s pregovorom, da se za vsakim dobrim in iskrim vrancem dviga prah, ampak tudi s trditvijo, da ima vsaka umetnina v sebi humoren naboj. Gospodične in gospodiči, ki so lezli iz cevi v Equrni 2008, ali pa letošnje gospodične žabice, ki so si ogledovale razstavo v Kibli, te skulpture s svojo hudomušnostjo in virtuoznostjo takoj vzpostavijo stik z občinstvom, druge, kot na primer Hladni torzo, nagovarjajo v ironičnem tonu, ko hkrati razčlenjujejo semantična vprašanja sodobnega kiparstva.
Skupna energija Divjih v srcu in njihova neformalnost sta nekaterim nedoumljivi. Ali je vzrok, da skupine niso vključili v konec lanskega leta izdani Pojmovnik slovenske umetnosti po letu 1945 (pojmi, gibanja, skupine, težnje), prav to ali pa kaj povsem drugega, ni jasno. Dejstvo je, da Divjih v srcu ne najdemo niti v poglavju Slikarstvo okoli leta 2000 niti v rubriki Skupine. Bratuša, Plotajs in Kobal so omenjeni, Kalan pa sploh ne. Divji v srcu so kot neformalna skupina prisotni na slovenski likovni sceni od leta 1998, njeni člani so uveljavljeni in priznani slovenski umetniki in ta knjiga naj bi predstavljala nabor »pojavov« na slovenski likovni sceni. A galerijska publika jih ni prezrla. Letos marca in aprila so zasedli galerije: Plotajs ljubljansko Mestno galerijo 2, Equrno najprej Kobal, tri tedne za njim Kalan skupaj z Lozarjem, Bratuša pa skupaj z nekaterimi kolegi ŠKUC. Morda jih ni najti v Pojmovniku prav zato, ker so izmuzljivi in razstavljajo enkrat v dobri družbi, drugič sami, tretjič spet v povsem drugačni kombinaciji. Tako so zabrisali sledi tistim, ki bolj krotijo kot divjajo.

  • Mirko Bratuša: Nabukadnezar, 1997, bron, višina 201cm
  • Mirko Bratuša: Dvojčici z biseri, 2010, bron, višina 120cm (foto: Boštjan Lah (arhiv KID Kibla))
  • Jurij Kalan: Duo, 2007, olje na platnu, 135x110cm
  • Jurij Kalan: Ladek, 2007, olje na platnu, 180x140cm
  • Mirko Bratuša: Neimenovani II, 2006, epoksi smola, voda in električna napeljava, 99x180x76cm
  • Mirko Bratuša: Spomenik v Novi Gorici,1999, bron; višina 325cm
  • Mirko Bratuša: Hladni torzo, 2010, bron, kerok in električni grelci, 168x79x54cm
  • Jurij Kalan: Kipci, glave, 2009, les, 22x60cm
  • Jurij Kalan: Drevo, 2007, olje na platnu,120x150cm
  • Jurij Kalan: Doma, 2007, olje na platnu, 180x140cm
  • Aleksij Kobal: Genova, 2001, mešana tehnika, 170x140cm
  • Aleksij Kobal: Prašum (Penzias&Wilson), 2006, jedano ogledalo, kovinski drobci, glina, digitalni print, oglje, 100x80cm
  • Silvester Plotajs Sicoe: Divji v srcu, 1998, olje na platnu, 200x145cm
  • Silvester Plotajs Sicoe: Jean Paul Gaultier, 2002, olje na platnu, 200x145cm
  • Silvester Plotajs Sicoe: Kako nosorogu razložiti umetnost?, 2008, olje na platnu, 180x120cm
  • Silvester Plotajs Sicoe: Gledati s srcem, 2005, olje na platnu, 230x50cm
  • Aleksij Kobal: Poroka stoletij (diptih), 2007, jedkano ogledalo, risba na ogledalu, kovinski drobci, pločevinke, oglje, dotrajani kovinski opni skupine The Stroj, zobniki, 163x322cm
  • Aleksij Kobal: Gladio, 2009, olje na platnu, 100x200cm
  • Aleksij Kobal: Rajska vrata, 1999, mešana tehnika, 202x152cm
  • Silvester Plotajs Sicoe: Šaman, 1998, olje na platnu, 220x110cm