20. 5. 2010 | Mladina 20
Finančniki morajo začutiti moč zakona!
Zakaj je bila finančna kriza, ki je spodnesla svet, neizogibna, zakaj jo je sloviti ekonomist John Kenneth Galbraith napovedal že leta 1954 in zakaj njegov sin, ekonomist James K. Galbraith, zdaj zahteva radikalno čistko finančnega sektorja
Zaprite jih: Demonstracije Main Street to Wall Street v New Yorku, 29. april 2010
© Arhiv Mladine
Ko se je ameriški finančni sistem zrušil ter Ameriko - in posledično svet - pognal v hudo finančno-gospodarsko krizo, so bili vsi šokirani. Takoj zatem so oznanili: to se ne bo več ponovilo! Sistem bomo spremenili! Vse motnje bomo odpravili in vse okvare bomo popravili! Malce kasneje so rekli: Tako, zdaj je spet vse pod kontrolo. Problem je kakopak v tem, da ni. Grčija je dokaz, da ni nič pod kontrolo, da so preživele vse motnje in okvare in da samega finančnega sistema niso spremenili. Ali bolje rečeno: finančni sistem še vedno vodijo in kontrolirajo tisti, ki so ga vodili in kontrolirali pred krizo - in še vedno vodijo in kontrolirajo isti finančni sistem kot pred krizo. Kmalu zatem, ko so finančni ministri Evropske unije sprejeli tisti famozni, razkošni »stabilizacijski mehanizem«, so mediji razkrili zakulisje in predvsem vlogo Baracka Obame, ki je menda cel vikend pritiskal na evropske finančne ministre, naj za božjo voljo že kaj ukrenejo, in to kaj masivnega - in res, finančni ministri so potem v sistem spustili masivno finančno injekcijo, alias »stabilizacijski mehanizem«, alias »sistem za zagotovitev stabilnosti evra«, alias bailout. S tem so vsi skupaj le reševali sistem, ki ga niso spremenili. Ne, nočejo ga spremeniti - hočejo ga le rešiti. Pa naj stane, kar hoče. Z masivno socialno pomočjo so ga reševali, da jim ga ne bi bilo treba spremeniti.
Poglejte le Ameriko, kjer se je kriza začela - in pomislite na vzroke za veliko finančno in gospodarsko krizo, na krivce: so jih odpravili in reformirali? Nehajte.
* So sistem spremenili tako, da korporacije, vključno s finančnimi konzorciji, ne bi mogle več financirati politikov in njihovih predvolilnih kampanj? Ne.
* So sistem spremenili tako, da preprečuje tisti fatalni konflikt interesov - da torej onemogoča, da bi direktorji, menedžerji in lobisti velikih investicijskih bank, recimo Goldman Sachsa, postajali visoki vladni funkcionarji, recimo finančni ministri, in obratno? Ne.
* So sistem spremenili tako, da bonitetnim agencijam, ki ocenjujejo tveganost investicij v to ali ono korporacijo, prepoveduje, da bi jih plačevale korporacije, ki jih one same ocenjujejo? Ne.
* So sistem spremenili tako, da preprečuje in prepoveduje incest med bankami in njihovimi regulatorji? Ne.
* So sistem spremenili tako, da komercialne banke ostro ločuje od investicijskih, torej tako, da komercialnim bankam onemogoča, da bi funkcionirale kot investicijske banke in da bi vzporedno razvijale tisti razvpiti neregulirani »senčni bančni sistem«? Ne.
* So sistem spremenili tako, da bo ljudi in javne finance zaščitil pred bankami, torej tako, da tisto paralelno, hazardersko, fantazijsko poslovanje bank ne bo več ogrožalo družbe ter njenega finančnega zdravja in da družbi zaradi reševanja bank ne bo več treba na masivno socialno dieto? Ne. Ne pozabite: zaradi reševanja evropskih bank, ki so zamočile v Grčiji, zdaj širom po Evropi napovedujejo globoke posege v socialno državo, javno trošenje, politiko zaposlovanja in recesijo, kajti izgube bank - in tistega »senčnega bančnega sistema« - je treba socializirati, alias podružbiti. Špekulativni, deregulirani, hazarderski, tako rekoč ilegalni denar, ki je nenadoma sprhnel, jim morajo zdaj vrniti davkoplačevalci!
* So sistem spremenili tako, da privatnih dolgov globalnih finančnih špekulantov ne bo več mogoče »konvertirati« v javne oz. državne dolgove? Ne.
* So sistem spremenili tako, da državi in davkoplačevalcem ne bo več treba reševati in financirati izgub dereguliranega, senčnega, hazarderskega finančnega sektorja? Ne.
* So sistem spremenili tako, da se sadovi vseh tistih bajnih in rekordnih gospodarskih rasti ne bi stekali le na račune finančne elite in drugih finančnih špekulantov? Ne.
* So sistem spremenili tako, da so zdaj »derivati« in drugi mistični, kompleksni finančni »produkti« podvrženi regulaciji? Ne.
* So sistem spremenili tako, da finančnim korporacijam onemogoča prikrivanje izgub in poslovanje/življenje/špekuliranje/kreditiranje onstran zmožnosti? Ne.
* So sistem spremenili tako, da »senčnim«, dereguliranim, špekulantskim finančnim institucijam onemogoča ustvarjanje fantazijskih kreditov? Ne.
* So sistem spremenili tako, da - kot pravi Les Leopold - bankam in drugim finančnim institucijam preprečuje, da bi bile »prevelike, da bi lahko propadle«, in dalje, so ga spremenili tako, da onemogoča, da bi družbo in njen finančni sistem v šahu držala peščica finančnih institucij? Ne.
* So sistem spremenili tako, da finančni špekulanti ne morejo več iztirjati podjetij, celih ekonomij, skupnosti in držav? Ne, ne in ne.
Ne pozabite: za svetovno krizo so rekli, da se je zgodila »spontano«, za grško krizo pa pravijo, da je bila umetno povzročena, da je šlo torej za špekulantski napad na Grčijo. Kar seveda pomeni, da motnje prejšnjega finančnega sistema, ki so svet pahnile v krizo, niso le preživele, ampak so še močnejše, še bolj cinične, še bolj arogantne in še bolj destruktivne kot prej. Tisti neoliberalni laissez-faire, ki ga je slavil prejšnji finančni sistem, se je zdaj dokončno prelevil v orožje za množično uničevanje. Toda to še ni vse: ker Amerika svojega finančnega sistema ni spravila pod kontrolo, pomeni, da tudi Evropska unija svojega finančnega sistema ne bo spravila pod kontrolo - če bi ga, ne bi bila konkurenčna Ameriki in njenim dereguliranim, fantazijskim finančnim gigantom. Tako smo obsojeni na finančni sistem, ki ga ustvarjajo in bogatijo motnje. Bolj ko je pokvarjen, bolje funkcionira. Ko zboli, stroške pokrije država.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.