MLADINA Trgovina

Borut Mekina

30. 9. 2010  |  Mladina 39

Tudi cerkveni denar za brezplačnike SDS

Predvolilne brezplačnike so poleg državnih podjetij in Pošte financirali tudi cerkveni skladi. Vsak od udeleženih je prispeval po približno 300 tisoč evrov.

Robert Teršek, lastnik podjetja Zame-tek, ki je tik pred državnozborskimi volitvami leta 2008 izdalo osem številk brezplačnika Ekspres

Robert Teršek, lastnik podjetja Zame-tek, ki je tik pred državnozborskimi volitvami leta 2008 izdalo osem številk brezplačnika Ekspres
© Borut Peterlin

Se še spomnite »ekskluzivnega« intervjuja s predsednikom vlade Janezom Janšo za pomursko televizijo TV Idea - Kanal 10, teden dni pred državnozborskimi volitvami leta 2008? Novinarka in odgovorna urednica te »Pomurske televizije s statusom posebnega pomena«, ki je za svoj program dobivala tudi državno pomoč, je tedaj Janši postavila nekaj simpatičnih vprašanj, sicer nevrednih novinarskega poklica. O aferi Patria je Janšo denimo vprašala: »Kakšna je vaša resnica v tem zloglasnem primeru, ki pravzaprav skuša zasenčiti predsedovanje slovenske, torej Slovenije, Evropski uniji,« intervju pa je končala z vprašanjem o tem, kakšna je Janševa popotnica volivcem SDS, »njenim simpatizerjem in vsem nam volivcem, ki vam zaupamo in seveda vas spoštujemo za vsa dobra dela, ki ste jih storili za to državo«.
Zakaj smo se tega spomnili? Eden izmed lastnikov omenjene televizije je podjetnik Matej Raščan. In kot smo izvedeli pretekli teden, je prav Raščan dajal denar za famozne brezplačnike SDS. Robert Teršek, lastnik podjetja Zame-tek, ki je tik pred državnozborskimi volitvami leta 2008 izdalo osem številk brezplačnika Ekspres, je namreč na zaslišanju pred parlamentarno komisijo priznal, da mu je denar za časopis »posodil« Raščan. Sprva je trdil, da se je časopisa spomnil sam, češ da ga je to že od nekdaj zanimalo. A kmalu je postalo jasno, da ni poznal niti vsebine, da je podjetje ustanovil teden dni prej, preden je časopis prišel v nabiralnike, pogodbo s Pošto pa je podpisal samo en dan prej. In tudi denarja za izdajanje tednika ni imel. Priznal je, da ga je dobil »od prijateljev«. Več kot 300 tisoč evrov mu je na njegov osebni račun, »na roko«, nakazal Raščan.
Kdo je Matej Raščan? Raščan svoje premoženje obvladuje prek podjetja Monera, d. o. o. Danes ima v lasti 100 odstotkov invalidskega podjetja Rašica point in 100 odstotkov podjetja Delo Revije. Ko je leta 2008 Teršku dal več kot 300 tisoč evrov, je očitno kar plaval v kapitalu. V tistem letu, kot lahko preberemo v letnih poročilih njegovih družb, je za skoraj 11 milijonov evrov kupil podjetje Delo Revije, ki izdaja revije, kot so Jana, Lady, Stop, Naša žena, Anja, Smrklja, Eva in Obrazi. Poleg tega je Raščan tedaj kupil še podjetje Media DS za 7,3 milijona evrov. In očitno je tedaj financiral tudi ustanovitev tednika Reporter. Tega sicer iz nam neznanih razlogov ne želi priznati, formalni lastnik Reporterja naj bi bil Boštjan Kreft s podjetjem Prava smer. Toda Kreft se sam predstavlja kot zastopnik »Rašice«, torej Raščana, in poleg tega sta oba združena prav v zgoraj omenjeni »simpatični« pomurski televiziji, ki jo s svojimi deleži tudi obvladujeta.

Brezplačniki SDS

Da za brezplačniki, ki so izhajali tik pred državnozborskimi volitvami leta 2008, stoji SDS, verjetno ni nobenega dvoma. Konec koncev je to posredno priznal celo Janez Janša sam. Na prvem televizijskem soočenju pred parlamentarnimi volitvami, ki ga je RTV Slovenija predvajala v sredo, 20. avgusta 2008, sta Borut Pahor in Janša razpravljala tudi o medijski svobodi. Svojo tezo o slovenskih novinarjih, ki nenehno napadajo vlado, medtem ko se v rokah tajkunov počutijo odlično, je Janša končal s stavkom: »Star italijanski pregovor pravi, da mafijski časopisi ne bodo nikoli pisali o mafiji, in mi smo zelo blizu tega.« Marsikdo se je tedaj zdrznil. In sicer zato, ker je na isti dan v svoj nabiralnik dobil enega izmed izvodov brezplačnika Ekspres, v katerem je »Nika Albreht« z isto poanto, kot jo je razvijal Janša med soočenjem, z debelimi črkami v uvodniku poudarila, da »Star italijanski pregovor pravi, da mafijski časopisi ne bodo nikoli pisali o mafiji«.
Marsikdo je tedaj pomislil, da je predsednik vlade tisto sredo pač dobil v svoj nabiralnik izvod časopisa, da je prebral uvod in je po televiziji ponovil misel. Toda RTV Slovenija je prvo soočenje med Pahorjem in Janšo posnela dan prej, v torek, 19. avgusta, ko tednika Ekspres v Sloveniji še ni bilo. Že iz tega sledi očiten sklep, da je Janša moral poznati besedilo vnaprej ali pa je bil celo sam avtor. V SDS sicer še vedno zanikajo, da so brezplačniki, ki so propagirali stališča SDS, nastajali pod pokroviteljstvom te stranke. Toda dokazov o nasprotnem kar mrgoli. Konec koncev je tudi novinarsko častno razsodišče ugotovilo, da so bili isti ali podobni članki, kot so bili objavljeni v brezplačnikih Slovenski tednik ali Ekspres, objavljeni tudi v tedniku Demokracija, ki je v solastništvu SDS. Poleg tega je pri ustanavljanju brezplačnikov mogoče zaslediti glavnega tajnika SDS Dušana Strnada in njegovega sina Jerneja Strnada. Znano pa je tudi, da je ekonomist dr. Peter Groznik novinarska vprašanja prejel kar iz pisarne SDS.
Teršek je na zadnjem zaslišanju k temu dodal še nekaj novih indicev. Tako je denimo priznal, da je vsebina obeh brezplačnikov nastajala pod taktirko Andreja Lasbaherja, bivšega direktorja Demokracije, kot avtor je med drugim sodeloval celo Dominik Frelih, ki je bil leta 2006 zaposlen v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše, poleg njega pa naj bi pri nastajanju besedila sodelovali še nekateri zaposleni na Slovenski tiskovni agenciji, celo tedanji odgovorni urednik STA Borut Meško. S tem je Teršek pravzaprav pritrdil trditvam enega od bivših zaposlenih v podjetju Progresija (ime poznamo v uredništvu), ki pravi, da so brezplačniki nastajali kar na sedežu SDS, kjer so se vsak teden sestajali Janez Janša, Alenka Paulin, ki je tedaj vodila STA, Lasbaher, Metod Berlec, glavni in odgovorni urednik Demokracije, ter Borut Petek, nekdanji tajnik v Janševem kabinetu.
Toda tendenciozni zapisi v teh časopisih, prikrivanje avtorstva, plagiatorstvo in podobne novinarsko sporne prakse pravzaprav ne bi bili tako problematični, če bi stranka SDS njihovo izdajanje financirala sama in tako priznala, da gre za del njene predvolilne propagande. A v SDS to vztrajno tajijo. Verjetno ne samo zaradi pravil volilne kampanje, ampak tudi zaradi dejstva, da si neka politična stranka z normalnimi prihodki česa takšnega ne bi mogla niti privoščiti. Stroški izdajanja brezplačnikov so namreč ogromni. Samo tisk in distribucija, brez honorarjev, ene številke časopisa 710 tisoč gospodinjstvom po vsej Sloveniji staneta okrog 50 tisoč evrov. Obe podjetji, ki sta izdajali Ekspres in Slovenski tednik, to sta podjetji Zame-tek, d. o. o., in Progresija, d. o. o., sta poslovanje potem tudi zaključili s približno 1,5 milijona evrov minusa. A sta minus kmalu zatem skrivnostno poravnala.
Toda brezplačnikov SDS ni mogla financirati, saj so celotni prihodki te stranke, ki jih dobivajo iz proračuna in članarin, leta 2008 znašali le 1,9 milijona evrov. Kdo je torej stranki še pomagal pri izdaji brezplačnikov?
Vpleteni, od Roberta Terška do Lasbaherja in direktorjev nekaterih drugih podjetij, danes o tem ne želijo govoriti. A podatki iz pregleda, ki ga je lansko leto opravila davčna uprava, kažejo, da so brezplačnike poleg Raščana financirali še nekateri drugi »skriti prijatelji« stranke SDS. Med drugim cerkveni Zvon ena holding. Približno isto vsoto denarja so prispevala državna podjetja oziroma podjetje Media polis v lasti Suzane Mihelin Ritlop in Božidarja Novaka, ki je tedaj usmerjalo oglase podjetij v javni lasti, potem je projektu dobrohotno pomagala še Pošta Slovenije, ki je skrbela za distribucijo in ki je s povezanimi podjetji sklenila drage pogodbe.

Cerkev in državni oglasi

Cerkveni Zvon ena holding je po naših podatkih Andreju Lasbaherju oziroma podjetju Progresija, kjer so brezplačnike tehnično sestavljali, leta 2008 daroval kar 300 tisoč evrov. Iz holdinga nam sicer pojasnil in odgovorov na vprašanja niso poslali, a po naših informacijah je Zvon ena holding poleti 2008 s podjetjem Progresija podpisal posojilno pogodbo. Pri tem je zanimivo, da so v holdingu v pogodbo zapisali, da jim je »znano finančno stanje Progresije d.o.o.«. Ker Progresija že tedaj ni plačevala svojih obveznosti, je iz tega mogoče sklepati, da so v cerkvenem holdingu brezplačnike prikrito financirali in sploh niso imeli namena, da bi posojila kadarkoli terjali. Ni namreč znano, da je holding posojilo kadarkoli zahteval nazaj, vložil tožbo ali zahteval izvršbo.
Zvon ena holding je seveda družba v večinski lasti mariborske nadškofije. In 300 tisoč evrov, ki jih je nadškofija namenila za projekt SDS, tudi za cerkev ni mačji kašelj. Konec koncev so leta 2008 vsi verniki na mariborskem koncu Slovenije za kvatrne nabirke, binacije, za katehezo in drugo darovali 650 tisoč evrov. Zvon ena holding pa je nastal prav iz certifikatne privatizacije, v katero so na mariborski nadškofiji nagovarjali svoje vernike. In vprašanje je, ali bi se ti strinjali s takšno brezplačniško investicijo.
Poleg tega je brezplačnik Slovenski tednik po naših podatkih financiralo še njihovo podjetje Julius fond, katerega polovični lastnik je Leo Ivanjko, nadzornik pa bivši dekan mariborske fakultete in profesor poslovne etike dr. Šime Ivanjko. Šime Ivanjko nam je na naše vprašanje odgovoril, da kolikor se spomni, njegov nadzorni svet »o posameznih operativnih poslih« niti ni razpravljal. A davčni pregled podjetja Progresija je pokazal, da je podjetje Julius za Slovenski tednik darovalo 50 tisoč evrov. Kot je znano, sta obe podjetji, Holding in sklad Julius, leta 2008 sodelovali pri privatizaciji Petrola. Potem ko je bivši direktor državnih Dravskih elektrarn Damjan Koletnik Zvonu ena holdingu posodil 21 milijonov evrov, je Zvon denar posredoval naprej skladu Julius, ki je zanj kupoval delnice.
Poleg Raščana in cerkve pa je tretji največji financer izdaje brezplačnikov podjetje Media polis. Na to podjetje je javnost postala pozorna že konec leta 2005, ko je v razmeroma kratkem času v sodelovanje prepričalo večino državnih podjetij, največjih slovenskih oglaševalcev, za katere je ta agencija začela opravljati storitev medijskega načrtovanja. Po naših informacijah je podjetje Media polis podjetju Progresija septembra 2008 posodilo 380 tisoč evrov, v zameno za ta znesek je nato Progresija opravila nekaj očitno fiktivnih poslov. Približno 104 tisoč evrov naj bi denimo stala nekakšna storitev »analize tiska«. Podjetju Media polis smo med drugim zastavili vprašanje, zakaj Progresije, ki jim je po naših podatkih ostala dolžna za okrog 160 tisoč evrov, niso tožili ali poskušali dolga izterjati. Odgovorili so nam, da je naša trditev, češ da proti podjetjem, »ki nam dolgujejo sredstva ne bi/ali nismo sprožali ustreznih pravnih postopkov in to tudi ali predvsem na sodišču«, ni pravilna, a da o natančnih zneskih na žalost ne morejo govoriti, »saj so le-ti predmet pogodb, znotraj katerih smo zavezani k varovanju poslovnih skrivnosti«.
Mimogrede, leta 2009, prvo leto brez vlade Janeza Janše, so se prihodki Medie polisa kar prepolovili z 20 na 10 milijonov evrov.

Pošta Slovenije

Poleg cerkve, Raščana in državnih oglaševalcev je brezplačnikom SDS pomagala tudi Pošta Slovenije, ki je skrbela za distribucijo in ki je s povezanimi podjetji sklenila nekaj izredno dragih pogodb.
Pošta Slovenije oziroma njen aktualni direktor Aleš Hauc že ves čas zavrača očitke, da naj bi na račun SDS oziroma njihovih brezplačnikov zlorabljal državno podjetje. Tudi protikorupcijski komisiji so razložili, da naj bi bil 55-odstotni popust pri distribuciji brezplačnika Slovenski tednik, ki ga je izdajalo podjetje Progresija v lasti Andreja Lasbaherja, normalen glede na količino distribuirane naklade. A kot so nedavno razkrili v Dnevniku, je pošta takšen popust Lasbaherju dala mimo internega pravilnika, ki določa, da mora podjetje z novimi družbami poslovati veliko bolj pazljivo. Kar pomeni, da bi morali priznavati nižje popuste, zahtevati predplačila storitev in podobno. To se v primeru Slovenskega tednika ni zgodilo. Čeprav je bilo že nekaj mesecev po podpisu pogodbe podjetje Progresija pošti dolžno 139 tisoč evrov, je Pošta pod Haučevim vodstvom začela v brezplačniku celo oglaševati.
A to niti ni Haučev glavni greh. Da podjetje Progresija oziroma njen direktor Lasbaher ne plačujeta za storitve in kršita pogodbo, so po dokumentih, ki jih imamo v uredništvu, na Pošti ugotovili že marca 2008. Šele dan po državnozborskih volitvah, oktobra 2008, pa je njihov kadrovsko-pravni oddelek pripravil predlog za izvršbo dolga. Kasneje je Lasbaher oziroma podjetje Progresija resda vrnilo del dolga. Pošta ima tukaj prav. A kot vse kaže, si je Pošta del dolga poravnala kar »sama sebi«. Konec novembra 2008 so namreč podpisali sporazum za »oblikovanje marketinških materialov« s podjetjem Petindvajset, d. o. o., ki je bil vreden 277 tisoč evrov. Eden izmed ustanoviteljev podjetja Petindvajset in leta 2006 tudi edini lastnik pa je bil prav Lasbaher (v času podpisa je bila to njegova žena Damijana Lebar), podjetje pa je še vedno registrirano na istem naslovu kot podjetje Progresija. Poleg tega je po internih podatkih Dursa podjetje Petindvajset Progresiji tudi v resnici posodilo več kot 100 tisoč evrov.
Če so torej na Pošti ugotovili, da jim Lasbaherjeva Progresija dolguje 140 tisoč evrov, zakaj so potem podpisali z »Lasbaherjevim« drugim podjetjem pogodbo za 277 tisoč evrov? S Pošte nam niso želeli odgovoriti na naše vprašanje, katero storitev jim je družba Petindvajset nudila za 277 tisoč evrov. Odgovorili so, da je Pošta Slovenije sodelovanje »z izdajateljema obeh medijev (Ekspres in Slovenski tednik) v javnosti že večkrat predstavila« in z vsemi podrobnostmi posla seznanila revizijsko komisijo nadzornega sveta, komisijo za preprečevanje korupcije in vlado, prav tako pa je celotno dokumentacijo o tem pred časom poslala gospodarskemu ministrstvu in državnozborski komisiji, ki preiskuje izdajanje obeh medijev. Poudarili so, da je na Pošti poslovanje z omenjenimi podjetji pregledala tudi revizijska komisija nadzornega sveta, ki naj ne bi »ugotovila neskladja z veljavno zakonodajo in internimi akti Pošte Slovenije«. Pa tudi protikorupcijska komisija naj bi sprejela sklep, da ni razlogov za sum korupcije.
To seveda ni vsa resnica. Vodja službe notranje revizije na Pošti je namreč »ugotovil«, da podjetje Petindvajset in Progresija »pravno formalno nista povezani«, kar je smešno. Omenjeno dejstvo pa je Pošta zamolčala tudi protikorupcijski komisiji. Na protikorupcijski komisiji so nam pojasnili, da zadevo ponovno preučujejo, saj so že prejeli novo pobudo. Hauc bo torej omenjena dejanja moral pojasniti.

Davčna uprava

Poleg ravnanja državnih podjetij, ki so dejansko financirala izdajo brezplačnikov, s katerimi je SDS izvajala nezakonito volilno kampanjo, pa je skrb zbujajoče tudi ravnanje nekaterih državnih organov. Že nekatere javne izjave Roberta Terška na preiskovalni komisiji prejšnji teden kažejo, da je Teršek kršil davčne predpise. Tako med drugim avtorjem ni plačeval honorarjev, ampak nagrade, denar pa je prejemal prijateljsko in ga potem posojal samemu sebi. Toda ali je davčna oprava zaradi tega sprožila kakšen postopek?
Generalna davčna uprava je po naših podatkih 5. avgusta 2009 uprava v Ljubljani naložila, da izvede davčni in inšpekcijski nadzor nad podjetjem Progresija. A v ljubljanski upravi so potrebovali kar dva meseca, da so sprejeli ustrezni sklep, kar je nerazumljivo dolgo. Za povrh vsega pa nato v postopku niso odkrili nobenih prekrškov ali sumov, da so bila storjena kazniva dejanja. Tudi to je skrajno neverjetno. Vemo namreč, da je Lasbaher visoko zadolženo družbo Progresija nato prodal brezdomcu Milanu Simiću. Čeprav je Durs imel podatke, da je Simič v koprskem zaporu, ga niso obiskali. Šele ko so ga pred kratkim obiskali novinarji Dela, jim je Simić razložil, kako je prišlo do prodaje. Februarja letos, je dejal Simić, ko je z uličnimi kolegi popival v ljubljanskem parku, naj bi k njemu pristopil »moški temnih las« in ga vprašal, ali bi zaslužil petsto evrov. Naslednji dan mu je Lasbaher za 500 evrov prodal podjetje z 1,4 milijona evrov dolga.
Upanje sicer še je. Vsi postopki, kot so nam uradno pojasnili na generalni davčni upravi, sicer še niso končani.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.