ALTERNATIVE EVROPE

Vsem prihaja na Ameriko

Spletna stran WikiLeaks je razkrila tajne depeše ameriških ambasad z eksplozivno vsebino, toda - ali nismo vsega tega že nekje slišali?

Marcel Štefančič, jr.  |  Mladina 48  |  2. 12. 2010

Borut Pahor je imel fototermin s predsednikom Obamo letos, 8. aprila, na ameriškem veleposlaništvu v Pragi ob srečanju ameriškega predsednika z voditelji iz srednje Evrope

Borut Pahor je imel fototermin s predsednikom Obamo letos, 8. aprila, na ameriškem veleposlaništvu v Pragi ob srečanju ameriškega predsednika z voditelji iz srednje Evrope
© Reuters

Iranski predsednik Mahmud Ahmadinedžad ima enkrat za spremembo prav: tajne depeše ameriških ambasad, ki jih je z velikim pompom objavila spletna stran WikiLeaks, izgledajo kot ameriška propaganda. Kot dolga reklama za Ameriko, za moč in premoč njene diplomacije. 250.000 tajnih depeš - 250.000 reklam. Vzemite le tajno depešo, ki nas najbolj zadeva - depešo o zaupnih pogovorih med slovenskim premierom Borutom Pahorjem in Bradleyjem Frednom, začasnim odpravnikom poslov ameriške ambasade. Še toliko bolj, ker so o tej tajni depeši poročali tudi svetovni mediji - in še toliko, toliko, toliko bolj, ker jo je CNN, pa ne le CNN, stalno navajal kot najboljšo sliko sprevrženosti ameriške diplomacije. Če hočete dobiti vpogled v delovanje ameriške diplomacije, si poglejte to »sramotno« depešo! Ta depeša naj bi jasno kazala, kako deluje in kupčuje ameriška diplomacija: prijateljska srečanja, kramljanja in poziranja s predsednikom Obamo ponuja v zameno za različne - večje ali manjše - strateške usluge. Slovencem naj bi tako rekli: Vzemite nekaj jetnikov iz Guantanama, pa se bo vaš premier lahko za 20 minut srečal z Obamo!
Problem je kakopak v tem, da je bilo ravno obratno. Ko namreč preberete tajno depešo, ki popisuje pogovore med Pahorjem in Frednom, ugotovite, da ni bil Freden ta, ki je ponujal srečanje z Obamo v zameno za manjšo strateško uslugo, ampak da je Pahor ponujal manjšo strateško uslugo za srečanje in poziranje z Obamo. V resnici niti ni ponujal male strateške usluge, ali bolje rečeno - po ameriških standardih je morda res ponujal malo uslugo, toda po naših, slovenskih standardih je za bežno srečanje z Obamo ponujal kraljestvo. Pahor in Freden sta na srečanju 30. decembra 2009, do katerega je prišlo na željo samega Pahorja (!) na ameriški ambasadi (!), debatirala o različnih prioritetah, tudi o relokaciji jetnikov iz Guantanama in ameriški korporaciji Westinghouse, ki da hoče sodelovati pri gradnji drugega bloka krške nuklearke. Pahor je rekel, da ima Westinghouse njegovo podporo: hej, Francozi so že dobili svoje (Renault oz. Revoz v Novem mestu), Nemci pa tudi (Deutsche Bahn je tik pred investicijo v Slovenske železnice in Luko Koper), tako da bo Westinghouse v Krškem brez konkurence. Obenem pa je rekel, da bi Slovenija lahko pripomogla tudi pri zapiranju Guantanama - da bi torej lahko vzela kakega jetnika iz Guantanama, če bi »politični« in »finančni« vidik te operacije ostala ločena. Kriza je, varčujemo, zategujemo - sprejem jetnikov iz Guantanama nas finančno ne bi smel bremeniti. Potem pa je Pahor Fredna očitno potegnil na stran in mu rekel, da bi jetnike iz Guantanama lažje sprejeli, če bi mu odobrili 20-minutno srečanje z Obamo. Ergo: jetniki v zameno za 20-minutno srečanje.
Pahor na tej točki ne izgleda le domišljavo, mitomansko in krošnjarsko, ampak tudi pohlepno: ni mu dovolj, da mu je Amerika pomagala pri reševanju mejnega spora s Hrvaško, ampak hoče še 20-minutni randi z Obamo! V zameno za jetnike iz Guantanama. Toda Freden se zaveda nečesa, česar se Pahor, kot kaže, ne zaveda: če bi Slovenija hotela vzeti jetnike iz Guantanama, bi morala najprej spremeniti zakonodajo. Po zdajšnji zakonodaji tega ne more storiti. Ameriška ambasada in slovensko ministrstvo za notranje zadeve se tega očitno zavedata - Pahor pa ne. Nič hudega, bomo pa spremenili zakonodajo - v zameno za 20-minutno srečanje z Obamo. Če vse to seštejete in preračunate, potem ugotovite, da je Pahor ameriški ambasadi v zameno za 20-minutno poziranje z Obamo bodisi direktno ali pa indirektno ponujal sprejem jetnikov iz Guantanama, spremembo zakonodaje in posle pri gradnji drugega bloka krške nuklearke. Z eno besedo: za randi z Obamo je bil pripravljen storiti vse. Več kot tropski otoček Kiribati.
Ne rečem: poziranje z Obamo bi mu v Sloveniji gotovo dvignilo ratinge. In seveda - s sprejemom jetnikov iz Guantanama bi Slovenija pripomogla k zmanjšanju jetniške populacije Guantanama. Še več: pripomogla bi k zaprtju Guantanama. Ena izmed velikih Obamovih predvolilnih obljub je bila, da bo zaprl Guantanamo. Še vedno ga ni zaprl, toda Slovenija bi mu lahko pripomogla pri izpolnitvi velike predvolilne obljube, s čimer bi ugled Obame pri ameriški levici - in levici nasploh - spet zrasel. Toda kot kaže, ima Pahor s svojim levičarstvom večje težave kot Obama: če bi bil pravi levičar, potem bi jetnike iz Guantanama sprejel - in to brez pogojev, brez zahtev, brez protiuslug, brez trgovine, brez koncesij, brez provizij, brez poziranj z ameriškim predsednikom. Ne pozabite, Belgiji so Američani rekli, da bi si s prevzemom jetnikov iz Guantanama »na izredno lahek način pridobila ugled v Evropi«. Tudi Slovenija bi si ga. Pahor bo zdaj lahko rekel, da je 20-minutno srečanje z Obamo v resnici potreboval le za PR-«kritje«: Glejte, predsednik Obama me je povabil v Belo hišo in me prosil, če bi Slovenija vzela nekaj jetnikov iz Guantanama, saj bi to odločilno pripomoglo k zaprtju Guantanama! V resnici pa je iz depeš razvidno, da je zamudil »zgodovinsko« priložnost, da bi izgledal dobro. Ni vedel, da ga snemajo. Ni vedel, da bo to nekoč objavljeno - in to človek, ki se stalno obnaša tako, kot da ga snemajo. Nič, podcenil je Ameriko. Podcenil je internet. Podcenil je WikiLeaks. Podcenil je čas, v katerem živi. To, da se je poskušal z jetniki iz Guantanama mimogrede še sam malce okoristiti, mu v očeh levice ratingov zagotovo ne bo dvignilo. Au contraire. Toda to je le začetek: ko bo WikiLeaks na dan spustil še preostale depeše o Sloveniji, bomo videli, kateri slovenski diplomati, slovenski premieri in slovenski zunanji ministri so še podcenili Ameriko, internet in WikiLeaks. Pahor se lahko tolaži le s tem, da nič od tega, kar je ponujal v zameno za slikanje z Obamo, še ni postalo meso - prejšnji premieri in zunanji ministri morda te sreče ne bodo imeli. Kdo ve, kaj so Ameriki dali v zameno za... - v zameno za... obisk Busha?

Že videno, že slišano

Tajne depeše niso dobra propaganda za Slovenijo. Zakaj so dobra propaganda za Ameriko? Ali bolj specifično: zakaj je »slovenska« depeša dobra propaganda za Ameriko? Iz preprostega, povsem očitnega razloga: ker kaže, da še vedno vsi hodijo k Ameriki. Da se je poskušajo še vedno vsi dotakniti. Da jo še vedno vsi potrebujejo. Da si vsi še vedno želijo njene ljubezni, njene naklonjenosti, njene bližine - in to »v dobrih in težkih časih«. Da je torej 20-minutno poziranje z ameriškim predsednikom še vedno vredno bogastva. Neprecenljivo. Ameriška desnica Obami očita, da je omajal ameriško moč in da je Amerika zaradi njega izgubila globalni vpliv in vodilno vlogo v svetu. Te tajne depeše, vključno s »slovensko«, pa kažejo ravno obratno: da so vsi še vedno odvisni od Amerike. In da igro še vedno vodi Amerika - ali pa da jo poskuša vsaj voditi, pa naj stane, kar hoče. Arogantna? Vzvišena? Vsekakor: premier male evropske dežele jo mora moledovati, ali bi se lahko slikal z njenim predsednikom. Toda: je to kaj novega?
In tu je največji problem teh depeš, ki naj bi »razkrinkale« ameriško diplomacijo, povzročile »diplomatsko krizo«, zadale smrtni udarec »globalnemu zaupanju« in »zlomile« Ameriko - in katerih spletno razkritje je, kot pravi republikanski kongresnik Peter King, »hujše od vojaškega napada na Ameriko«. Ali bolje rečeno: spletna stran WikiLeaks, ki zdaj napoveduje razkritje komunikejev neke velike ameriške banke, povzročiteljice finančne krize, ni vseh 250.000 depeš, komunikejev in direktiv, pretežno poslanih med letoma 2006 in 2009, objavila naenkrat, ampak jih bo objavljala nekaj mesecev, selektivno in po obrokih, tako da ne vemo, kaj vse bo še prišlo na dan, toda za depeše, ki so prišle v prvi pošiljki, ne moremo reči, da so tako šokantne, tako senzacionalne ali pa tako prelomne kot stotisoče tajnih dokumentov o afganistanski in iraški vojni, ki jih je spletna stran WikiLeaks - s pomočjo ameriškega vojaka Bradleyja Manninga, obveščevalnega analitika, menda donatorja tudi tokratne pošiljke - objavila pred časom. Tajne depeše v glavnem razkrivajo oz. potrjujejo to, kar že vemo.
Vzemite le tajno depešo o obisku Nancy Pelosi na Kitajskem - o obisku, ki naj bi kitajsko vlado na smrt prestrašil. Nancy Pelosi je bila v času tega obiska predsednica predstavniškega doma, alias Speaker of the House, obenem pa je slovela kot borka za človekove pravice - in Pelosijeva je hotela obiskati Tibet. Jasno, kitajska vlada je naredila vse, da Pelosijeva Tibeta ni obiskala. Nič posebnega: Kitajci slovijo po tem, da zelo slabo prenašajo borce za človekove pravice, še slabše pa prenašajo borce za človekove pravice, ki hočejo obiskati Tibet. V resnici jih tako slabo prenašajo, da jih v Tibet ne spustijo. Je torej to, da v Tibet niso spustili Pelosijeve, kaj novega? Ne.
Ali pa vzemite tajno depešo o bakanalijah kazahstanske politične elite. S čim si dajejo duška kazahstanski politiki? Z ježo (nori na konje!) in smučanjem (nori na smuko!), pa s tem, da si vozijo svetovne popzvezdnike, recimo Eltona Johna in Nelly Furtado, ki jih potem zabavajo, in seveda s tem, da si na eksotičnih lokacijah, recimo v Emiratih, kupujejo drage nepremičnine. Vau - to pa je strogo zaupni podatek! To ve vsak Kazahstanec. Tudi Borat. Razlika med kazahstansko in slovensko elito je le v tem, da si slovenska elita ne more privoščiti Eltona Johna in Nelly Furtado - le Severino in Danielo. Je to skrivnost, vredna tajne depeše?
Ali pa vzemite tajno depešo o tem, kako je zunanja ministrica Hillary Clinton mislila, da to, da so v Teheranu na stenah javnih stavb stare protiameriške grafite zamenjali z drugimi napisi, pomeni, da Iran spreminja svojo politiko do Ameriko - da torej prihaja do odjuge. Ne, le stene so prepleskali, jih renovirali in opremili z novimi, bolj ekološko naperjenimi slogani - Teheran se namreč duši v slabem zraku. Bolj se bojijo smoga kot Amerike. In ne, to ne pomeni, da je Iran spremenil svojo politiko do Amerike. To pomeni le, da imajo Američani hude težave pri »branju« tujih kultur in eksotičnih jezikov. Je to kaj novega? Ne. Mar ni zdaj v Afganistanu in Iraku ves tisti kaos prav zato, ker Američani ne razumejo tujih kultur? In mar se ni 11. september zgodil zato, ker ameriške tajne službe niso znale povezati vseh točk? Ne pozabite namreč: točk niso znale povezati zato, ker so imeli premalo poznavalcev arabščine. Vsaj tako so rekli.
Če pa hočete, lahko vzamete bolj »resne« tajne depeše, recimo tiste, ki razkrivajo, da so ameriške ambasade v resnici le ameriška vohunska mreža, da ne ločijo med diplomatskim delom in vohunstvom in da stalno vohunijo za tujimi vladami, tujimi vojaškimi skrivnostmi in tujimi politiki, tako za prijateljskimi kot sovražnimi, tako za evropskimi kot afriškimi. O njih hočejo imeti vse najbolj intimne podatke, vključno z DNK, biometrijo, prstnimi odtisi, avtomobili, kreditnimi karticami in letalskimi družbami, s katerimi potujejo. Dodajte še tajne depeše, ki kažejo, da Američani vohunijo tudi za voditelji Združenih narodov, celo za gesli elektronskih kanalov, prek katerih komunicirajo. Ameriške ambasade so le ameriška vohunska mreža: je to kaj novega? Ne. To so že od nekdaj. Ameriške ambasade vohunijo za tujimi vladami in tujimi politiki: je to kaj novega? Ne. In tudi to, da Američani vohunijo za vodstvom Združenih narodov, ni nič novega. Spomnite se le, kako so pod Bushem - v času pakiranja invazije na Irak - vohunili tako za evropskimi politiki in vodstvom Združenih narodov. Niti to, da v času interneta ni več skrivnosti, ni novo - le Ameriki je to potegnilo prepozno. Kot Pahorju.

Svet vodi ta, ki bolje obrekuje

Kar nas pripelje do množice tračev, ki ždijo v teh tajnih depešah: Putin je »alpha-dog«, Sarkozy je »cesar brez oblačil«, Hamid Karzaj je »paranoik«, Angela Merkel je »teflon«, Ahmadinedžad je »Hitler«, Kim Džong Il je »epileptik«, Robert Mugabe »nima pojma o ekonomskih vprašanjih«, v Dagestanu otroke na svatbah obmetavajo s 100-dolarskimi bankovci, nemški zunanji minister Guido Westerwelle je »brez substance«, nemški obrambni minister Karl-Theodor zu Guttenberg obrekuje in šikanira Westerwelleja, predsednik muslimanskega Jemna nima nič proti švercanju viskija, savdski kralj je Obami predlagal, naj jetnikom iz Guantanama vsadi čipe, Svetlana Medvedjev, prva dama Rusije, je »predmet divjih obrekovanj«, žena azerbajdžanskega predsednika je imela že toliko plastičnih operacij, da je neločljiva od svoje hčerke in da le še komaj govori, Gadafija stalno spremlja »bujna blondinka« in tako dalje. Ja, lahko rečete: diplomacija je v resnici le orjaški tabloid, le tovarna tračev, le ringelšpil obrekovanja. Diplomati svojo upravičenost in potrebnost dokazujejo s kopičenjem tračev, maskiranih v tajne informacije. Lahko rečete tudi: svet vodi ta, ki bolje obrekuje - in Amerika dobro obrekuje. In seveda, lahko rečete: zdaj vidimo, kam odteka ves tisti davkoplačevalski denar - v produciranje tračev. In tega niti ne počnejo dobro. V vsakem italijanskem časopisu je več tračev o Berlusconiju kot v teh depešah. V vsakem francoskem časopisu je več tračev o Sarkozyju kot v teh depešah. Je »teflon« vse, kar lahko rečejo o Angeli Merkel? In lepo prosim: če je »bujna blondinka« vse, kar lahko najdejo pri Gadafiju, potem bi morali Pahorja res spustiti na tisto srečanje z Obamo. Točno, 20 minut bi bilo dovolj.
Težko bi rekli, da te tajne depeše in direktive razkrivajo ameriške laži. Ravno obratno: te depeše kažejo in potrjujejo, kako težko je Ameriko zasačiti pri laži. Zakaj? Iz preprostega razloga: to, kar so bile nekoč »ameriške laži«, je zdaj že lep čas uradna ameriška politika. Amerika je resda naenkrat »izgubila« rekordno število tajnih podatkov, toda vsi ti podatki so na voljo v vsakem časopisu. In v vsaki uradni potezi ameriške zunanje politike.
Pomislite le, kaj vse nam razkrivajo te depeše in direktive: da pakistanski nuklearni program zaradi vse hujše krize in vse večje nestabilnosti ni več varen, da Pakistan Ameriki noče vrniti obogatenega urana in da bi lahko materiali za izdelavo nuklearnega orožja zašli v roke Al Kaide ... da je afganistanska vlada skorumpirana (afganistanski predsednik Ahmed Zia Masud je ob neki priložnosti v Emirate odnesel 52 milijonov dolarjev v gotovini, Ahmed Vali Karzaj, polbrat predsednika Karzaja in poglavar Kandaharja, je narko trafikant in kleptokrat, v čigar žepih nekontrolirano izginja denar ameriških davkoplačevalcev)... da je Kenija močvirje korupcije... da je Turčija na poti v islam, ne pa v EU... da je Rusija »mafijska država« in da ruska vlada za umazane operacije uporablja rusko podzemlje... da sta si ruski premier Putin in italijanski premier Berlusconi zelo blizu, da si izmenjujeta zelo draga darila in da imata očitno tudi skupne privatne posle... da britanska vojska v Afganistanu ni dovolj uspešna in učinkovita... da je Savdska Arabija največji sponzor terorističnih skupin, tudi Al Kaide ... da v boju proti terorizmu v regiji ni slabšega od Katarja ... da so eritrejski politiki lažnivci, ki podpirajo somalske islamiste ... da ima Iran rakete dolgega dometa ... da Amerika ni privolila v aretacijo agentov Cie, ki so ugrabili napačnega človeka, nemškega državljana, in ga potem mesece brutalno zasliševali ... da je sirski predsednik prelomil obljubo, da ne bo več pošiljal orožja Hezbolahu ... da egiptovski predsednik meni, da je bila iraška vojna »največja napaka vseh časov« in da naj Američani kar »pozabijo na demokracijo v Iraku« ... da obstajajo možnosti za razpad Severne Koreje in ponovno združitev obeh Korej ... da se Amerika stalno vmešava v notranjo politiko drugih držav ... da nekaterim svojim strateškim zaveznicam ne zaupa več (Pakistan, Egipt) ... da jemenska vlada prevzema odgovornost za bombastične letalske likvidacije »terorističnih« osumljencev, ki jih dejansko in skrivaj izvajajo ameriška letala, pri čemer običajno umre kopica civilistov, tudi otrok. In tako dalje.
Da Amerika pri svojih zaveznicah tolerira vse, tudi korupcijo, hude kršitve človekovih pravic in sponzoriranje Al Kaide - da prikriva kršitve človekovih pravic in civilne žrtve svojih bombnih napadov - da za svoje agente, vojake in vojne zločince zahteva popolno imuniteto - da se vtika v notranjo politiko drugih držav, celo nevtralnih - da ji ne gre za demokracijo, ampak za poslovne interese - da nujno potrebuje in išče sovražnike - da ne zaupa niti svojim zaveznicam - da je stalno v konfliktu interesov in protislovju s svojimi deklaracijami - da ima Rusijo za mafijsko državo - da poskuša na vsak način razbiti koalicije, alianse in partnerstva, v katerih nje same ni - da z velikim začudenjem opazuje nedoumljive šege tujih ljudstev: je vse to kaj novega? Ne, vse to je le mozaik ameriške uradne politike, kot jo zelo dobro poznamo (iz revij, časopisov, knjig, dokumentarcev, s spletnih strani). Je bilo kaj drugače pod Nixonom? Reaganom? Prvim Bushem? Clintonom? Drugim Bushem? Ne. Ne. In še enkrat ne.
Preberite, dokler je vse skupaj le še fikcija!
Bodo te depeše ogrozile ameriško nacionalno varnost? Nehajte, računalniški dostop do teh depeš je imelo menda tri milijone ameriških vladnih uradnikov in vojakov. Plus: če je do teh depeš prišla spletna stran WikiLeaks, potem so do njih že zdavnaj prišli Kitajci. In Rusi. In Al Kaida.
Bodo te depeše spremenile pogled na Ameriko? Bodo druge države spremenile svojo politiko do Amerike? Nehajte, druge države komaj čakajo, da lahko ustrežejo Ameriki. Tako kot Jemen z veseljem prevzemajo odgovornost za ameriške umazanije - samo da ugodijo Ameriki. V dobrih in težkih časih. Ameriki sploh ni treba več lagati - drugi lažejo namesto nje. To je tudi odgovor na vprašanje, ali bodo te depeše pokvarile ameriške odnose z zaveznicami. Ravno obratno: depeše bodo te odnose le utrdile. Prvi dokaz: vse države razkritje teh depeš odločno obsojajo. Kot po diktatu. Drugi dokaz: tajne depeše so razkrile, da ni Amerika tista, ki unilateralno navija za napad na Iran, ampak za napad na Iran navijajo same zalivske države, še posebej Savdska Arabija - od Amerike tako rekoč terjajo, naj napade Iran. Vidite: zalivske države, klientke Amerike, vedo, kaj hoče Amerika, ali bolje rečeno - vedo, kaj Amerika pričakuje, da od nje zahtevajo. Tako kot je Pahor vedel, kaj Amerika pričakuje, da od nje zahteva - srečanje z Obamo.
In zakaj Zalivske države hočejo, da Amerika udari Iran? Ker ne pustijo, da bi glavni v Zalivu postal Iran. Vsaka izmed njih hoče biti glavna v Zalivu, zalivska velesila. Kar pomeni, da so zalivske države v konfliktu. Amerika mora le poskrbeti, da v konfliktu ostanejo - in da nobena izmed njih ne postane premočna, da torej Zalivu ne zraste čez glavo. Amerika poganja in unovčuje konflikt med Iranom in ostalimi zalivskimi državami - tako kot je nekoč poganjala in unovčevala konflikt med Iranom in Irakom.
Iran stalno hlini, da je kralj Zaliva in da ima v Zalivu podporo, toda depeše kažejo, da je ravno nasprotno: Zaliv lobira za napad na Iran. Zato ni čudno, da je Ahmadinedžad te depeše razglasil za ameriško propagando, toda najboljši trač leti prav nanj: eden izmed voditeljev Revolucionarne garde - varuhinje islamske revolucije - ga je klofnil, ker je predlagal, da bi medijsko svobodo v Iranu malce povečali! O, to pa je razkritje! To je skrivnost, ki jo je bilo treba res skriti: Hitler in povečanje medijske svobode - to dvoje ne gre skupaj. Če naj Ahmadinedžad velja za Hitlerja, potem je treba pač skriti, da so ga doma pretepli, ker je hotel povečati medijsko svobodo.
Tajne depeše, ki jih je razkrila spletna stran WikiLeaks, so zgodba o imperialnih fantazijah Amerike in deželah, ki se lepijo nanje. Včasih se uprejo, toda potem se vedno vrnejo in hočejo svojih 20 minut. Samo 20 minut. Vljudno, a nedvoumno. Pritožujejo se lahko le pisci političnih trilerjev, ki bodo težko tekmovali s tem, kar prinaša in kar bo še prinesla spletna stran WikiLeaks. Svoje trilerje bodo morali poslej propagirati s sloganom: Preberite, dokler je vse skupaj le še fikcija!

  • Ustanovitelj Wikileaksa Julian Assange ob razkritju dokumentov o vojni v Iraku, 23. oktobra letos v Londonu