9. 12. 2010 | Mladina 49 | Družba | Profil
Kristijan Muck
Kristijan Muck je homo universalis - igralec, režiser, dramatik, esejist, pesnik, likovnik, mentor ... Njegovega igralstva se držijo pridevki: telesnost, gibalnost, vokalna ekspresivnost, groteska, karikatura, absurd, črni humor in natančna psihološka gradnja lika.
Kristijan Muck v skici performativnega eseja - Jaz: sem : samo : slučajno : jaz. (Glej, 2.december, 2010)
© Urška Boljkovac
Po drugi svetovni vojni je v hiši na bregu Ljubljanice živela družina Otona in Aranke Muck s hčerko Marlenko in tremi sinovi - Petrom, Otonom in Kristijanom. Oče Oton, sicer agronom, je pred vojno pisal radijske igre, vselej pa se je rad šalil. Iz ene od njegovih zgodbic je nastala morda najpogosteje pripovedovana šala druge polovice 20. stoletja. Gre pa nekako takole - Muck prečka cesto na neoznačenem mestu, ustavi ga miličnik z beležnico, pobara ga po priimku in Muck (izgovori se Muk) odvrne: »Muk s CK.« Miličnik se zravna, salutira in se opraviči, ker ga je nadlegoval: »Oprostite, tovariš, le naprej.« To so bila leta gradnje socialistične države, CK je bila vsem znana kratica za Centralni komite ZKS in to je bil čas, ko se je najstnik Kristijan že preizkušal kot sodelavec v Eksperimentalnem gledališču Balbine Baranović, v gledališki skupini Alje Tkačeve, pa tudi na Delavskem odru z Marjanom Belino, ki ga je že, ko je bil še dijak, pritegnil k filmu. V študentskih časih pa se je Kristijan gibal med intelektualci, nekoliko starejšimi od sebe: »Veliko sem se družil z ustvarjalci Odra 57 in Perspektiv, nisem se vključeval v njihovo revijalno dejavnost, v gledališče pa dovolj izrazito. Zato sem bil večkrat navzoč pri nočnih diskusijah Tarasa Kermaunerja, Dominika Smoleta, Petra Božiča, včasih so se pridružili še Primož Kozak, Mia Janžekovič in Dane Zajc. Živel sem z njihovimi idejami in teorijami. Takrat se še nisem ukvarjal s pisanjem. To se je ozavestilo skozi vlogo Kasparja, najprej poezija, nato esejistika in dramatika. Kaspar je bil sprožilni dejavnik. Vendar to ni bilo tako, da bi rekel, no, jutri bom pa esejist, šlo je postopoma in samo po sebi.« Prelomni trenutek v Muckovem igralskem poklicu je bila torej vloga Kasparja v prvi predstavi Eksperimentalnega gledališča Glej leta 1970. Takrat se sploh ni zavedal, da ga bo totalna potopitev v vlogo nesocializiranega človeškega bitja tako zelo predrugačila. »Kaspar me je preokrenil, dodatno vplival na moje poglede na umetnost, na igro, na življenje in svet. Handke je napisal besedilo o človeku, ki se najprej skoraj ničesar ne zaveda, a počasi začne zaznavati predmete, samega sebe, sliši glasove, na katere se odziva, in mukoma sestavi stavek - Hotel bi postati tak, kot je nekoč bil nekdo drug. Skozi predstavo se Kaspar vedno bolj razvija, dokler ne obvlada stvari. Začne pa manipulirati tudi z drugimi. Nazadnje spet ugasne. Izreče stavek - Jaz sem samo slučajno jaz.« Kako zelo je vloga Kasparja prekvasila Mucka kot človeka in igralca, je dokončno spoznal novembra letos, ko je ob 40-letnici Gleja pripravljal predstavo - skico performativnega eseja, v katerem pretresa in analizira svojo ustvarjalno življenjsko pot: »V Glejevem projektu sem odpiral več tem. Najprej vprašanje, kako se kot bitja z neko zavestjo umeščamo v prostor/čas. S tem namreč vzpostavljamo temeljni odnos do zaznavanja, do podobe, zvoka, do pomena in smisla besede; poudaril sem vprašanje temeljne resničnosti in opredeljevanja resnice. Iz tega izhaja vprašanje o smislu človeškega življenja in s tem odnosa do smrti. V tej predstavi govorim o manipulaciji, ki je tudi tema Kasparja. Kdaj manipuliramo? Kdaj začnemo s tem, vedno nekaj igramo, zato da lahko delujemo v družbi. Pa tega ne počno le politiki. Dokler samokritično ne predelamo svojih eksistencialnih izkušenj, ne bi smeli zavzemati dokončnih stališč. Prav z nedoslednostjo v analizi samega sebe začnemo manipulacijo. S samim sabo. In z drugimi. Pod komunikacijskimi krinkami, za katerimi je vseskozi vojna za veljavo. Takšna spoznanja so sicer prišla kasneje. Ko sem igral Kasparja, sem bil star 29 let.« Izkušnja s Kasparjem ga je v naslednjih letih počasi, a izrazito vodila v iskanje odgovorov na postavljena vprašanja. Iskal jih je na vseh področjih - v gledališču, pisanju, likovnih in prostorskih raziskavah, imel je izredno zgoščen urnik, saj je hkrati igral v Drami SNG, snemal televizijske nadaljevanke in filme ter igral v eksperimentalnih gledališčih. Sčasoma vedno manj, tudi zato, ker se je začel odmikati od igralske kariere. Študiral je filozofijo, proučeval gledališko teorijo, se začel ukvarjati z likovnostjo in s poezijo, snoval je svoje projekte, komponiral knjigo V tkivo ognja, ki je kot posebna postmoderna struktura različnih besedil in risb izšla po enajstih letih snovanja. »Ta odmik je bil precej odločen, brezkompromisno sem šel v to smer, ne vedoč, kam me bo to pripeljalo. Delo pri filmu in televiziji me ni več pritegovalo. Vse manj sem se gibal v krogih, kjer so se delile vloge in delale kariere. Nikoli nisem bil v kakšni skupini, danes iz časovne razdalje vidim, da sem se počutil blizu predvsem generaciji Odra 57 in Perspektiv.« Muck je razmeroma zgodaj postal docent na AGRFT. Na akademijo ga je pritegnil Primož Kozak, ki je vedel, kaj Muck dela in kako razmišlja. »Tudi to je povezano z odmikom od igralske kariere. Čutil sem, da moram čim več energije posvečati študentom. Imel sem tudi veliko več možnosti za svobodno razpolaganje s svojim časom, za lastno snovanje. Igralec je namreč, tega si ljudje ne predstavljajo, tako rekoč noč in dan predan z dušo in s telesom svojemu poklicu.« Od leta 1980 je Muck postavil vrsto samostojnih likovnih razstav/instalacij (prva z značilnim naslovom Razporedja), izdal devet pesniških zbirk (Triptihon, 1980, V tkivo ognja, 1987, Apno ogorki, 1988, Za jezom neba, 1989, Zoon politikon, 1990, Eden, 2001, Bleščice, 2001, Sinji klici, 2006, Testament, 2008), tri knjige esejistike (Antigonino zrcalo, 1988, Med krinko in obrazom, 2000, Hoja skozi hip, 2008), izpeljal več projektov (med drugimi Svetloba maternice, 1985/86, Energeia, 1987/88, Apno ogorki, 1988/89, Za jezom neba, 1989/90) in si prizadeval za to, da bi vse svoje dejavnosti združil v eno.
Konec osemdesetih let se je dokončno usmeril v pisanje dramatike. V sklopu besedil, ki so leta 1999 izšla v knjigi Imena igre, je vzpostavil realno, širše zasnovano dramsko zgodbo o času med letoma 1945 in 1991 in hkrati zastavil njeno poetsko dekonstrukcijo kot dialektično celoto, ki naj omogoči igralcu bivanje na vidnem robu med igro in osebno notranjo resničnostjo. Že tedaj je snoval dramaturgijo, ki je danes prisotna v performativnih raziskavah. V obeh dramah - Zalog, 2003, in Vehikel, 2008 - je izostril vprašanja odgovornosti v konkretni družbeni situaciji. Svoj Portimão je v sezoni 1999/2000 režiral v Drami SNG, kjer je v letošnji sezoni na sporedu njegova drama Vehikel v režiji Zvoneta Šedlbauerja.
Vsestranskost je združil v projektih, v katerih je bil hkrati avtor besedila, igralec, režiser, scenograf in sam svoj sponzor: »Presenečen sem bil, ko sem za dogodek v Gleju pregledoval posnetke svojih nekdanjih projektov. Vesel sem. Le v mesecu dni sem s pisanjem monologa in nekaj vajami naredil pregled čez 50 let ustvarjalnosti in ugotovil, da sem svoja iskanja pripeljal dokaj daleč. In to razmeroma zgodaj, pogosto pred aktualnimi trendi. Tako je bilo tudi z gibom, intenzivno sem se ukvarjal z njim že takoj v začetku šestdesetih let, zaslutil sem, da so v njem možne raziskave in da bo šel teater v tej smeri. Danes poznamo termin gibalno gledališče, ki se je zadnja desetletja zelo razmahnilo. Že pred Kasparjem sem gledal na igralca kot na človeka in tudi v svoji pedagogiki izhajam iz človeka kot takega. V igri ne gre za pretvarjanje, ampak za nekakšno pretvorbo v nekaj drugega od tistega, kar sicer si, kar navadno kažeš. V sebi iščemo notranjosti, ki nosi drugega človeka. Kot pogosto rečem - igra je pot skozi sebe! Do resnice o sebi. Tudi če ugotovimo, da je resničnost kruta.«
Poleg drugih vlog jih je samo v Drami SNG odigral več kot petdeset. Muck po vlogi Kasparja ni iskal velikih igralskih izzivov. V Gleju, daleč nazaj v sezoni 1983/84, pa je bila vloga, ki mu je bila všeč - Jerofejev v predstavi Moskva Petuški. V Drami SNG/Mali drami, v sezoni 1992/93, je bila večji igralski izziv vloga v predstavi Samo igra je in ne boli. Tudi gostovanje v Celovcu, kjer je v sezoni 1998/99 igral v nemškem jeziku v drami Kamni pojejo avstrijskega avtorja Gerta Jonkeja, je bilo težka naloga. A to ni bila njegova prva vloga v nemškem jeziku, bila je že tretja. »V tej drami sem imel izredno vlogo, tekst je bil zapleten, vemo, da je nemščina tudi sicer lahko miselno sijajna s svojimi stavčnimi strukturami, besedilo je bilo ob tem izrazito poetično. Imel sem med drugimi zahtevno sceno z enim izmed najvidnejših tedanjih nemških igralcev, Ulrichom Wildgruberjem. To je bil takšen izziv kot Kaspar, pravzaprav je bila to zadnja velika stvar, ki sem jo delal.« Tisto, kar je zanimivo pri Muckovih nastopih v nemško govorečih gledališčih, je, da se nemščine nikoli ni zares učil. »Z našo družino je v moji mladosti nekaj časa živel starejši sorodnik, ki je govoril v nemščini, poslušal sem ga, tudi bral sem veliko v nemščini, tako da sem se tega jezika priučil ... Pa saj sem igral tudi v francoščini v predstavi, ki smo jo naredili z Jurijem Souč-kom. Z njo smo gostovali v Zagrebu in v Beogradu v Ateljeju 212, doživela je velik uspeh. O govoru v tujem jeziku sem pisal v svojih esejih. Prišel sem do tega, da beseda nastaja zelo globoko v človeku, v govoru, ki ne pripada nekemu jeziku, ampak je resonanca v človeku, med njim kot posameznikom in med tem, kar vidi, s čimer komunicira. Takšna vibracija se pojavi še pred izrekom. To je bil velik izziv tudi za mojo poezijo, v nji poskušam zajeti ravno to, spočetje govora v človeku. Kot sem se z gibom intenzivno ukvarjal dalj časa, sem se tudi s petjem.« Po vlogi Tigra Browna v Brechtovi Beraški operi so ga nagovarjali, naj se poskusi v operi. Ni ga zanimalo. Ni bilo časa. Preveč so ga vznemirjala iskanja. Poznavanje teorije mu je omogočilo lažjo pot skozi lastne projekte in ga pripeljalo do pisanja esejev, tudi zato, da je začutil sposobnost refleksije. Vse izkušnje, gledališke, likovne, tudi muzikalne, je poskušal vplesti v pisanje. Zato je Muckova dramatika posebna, ob branju včasih težko oprijemljiva. A ko piše, vselej gleda skozi optiko dogodka. »Dialog sproža dogajanje, ki nastaja v telesu kot vibracija in zven, kot smisel, ki naj bi ga bil bralec sposoben slišati in videti. Za to je potrebna empatija potencialnega uprizoritelja.«
Sredi osemdesetih let se je odpravil v New York in dva meseca poleg galerij, muzejev in gledališč obiskoval tudi Actor's studio in Studio H & B, kjer je dobil veliko spodbud za svoje pedagoško delo. Pravi, da se generacije študentov med seboj zelo razlikujejo: »Tudi po svoji skupinski dinamiki so različne, težko bi rekel nekaj enotnega. Treba se je ukvarjati z vsakim posebej, s takšnim, kot je, poskušati dojeti njegovo osebnost in iz nje graditi študijski pristop. Detektirati, kje ima težave in zakaj, ne videti samo simptome, ampak tudi vzroke zanje. V igralstvu sta duh in telo tesno povezana, igralec-človek, to je kot vsebina in oblika, ki pa med sabo nista ločeni, komunicirata druga z drugo, vsebujeta se.«
Muck sodi med tiste redke, ki iščejo odgovore na ključna vprašanja. Naložil si je kar težko breme eksistencialnega misleca, ki v vse svoje bivanje vključuje filozofsko razmišljanje. »Precej naporno je, marsikaj sem zaradi tega preživel. Moje početje je ves čas ostalo na robu pozornosti, ampak to je logično. Če se lotiš stvari na takšen način, kot sem se jih sam, prav s temi vprašanji in z zahtevami do sebe, je povsem jasno, da ljudi prej odbiješ kot pritegneš. Zato se je dogajalo, da mojih dejanj za javnost preprosto ni bilo.« V bistvu pa je Muck otrok šestdesetih let, ko sta Kierkegaard in Sartre vznemirjala mlado generacijo iskalcev. »Ja, predvsem moji začetki so v eksistencializmu, zelo močan vpliv je imel tudi strukturalizem, kasneje sva se veliko družila s Francijem Zagoričnikom, v tistem obdobju so bili moji projekti konkretistični. Vendar kakršnakoli in katerakoli umetnost brez človeka ne obstaja. Čutiti moramo, da ustvarjalca nekaj vznemirja v zvezi z njim samim in njegovim odnosom do drugih in do sveta. Brez tega stvari ostajajo nedorečene. Spraševal sem se, kaj je s človekom. Kako se v ustvarjalnosti izogniti manipulaciji in fascinaciji? Zakaj smo na svetu in čemu? Odgovora verjetno ni, ampak treba je iskati. Tudi če do smrti ne najdeš pravega razloga ali smotra, je vredno iskati. To je moje gonilo. Vsak človek ima ustvarjalni naboj, treba je najti sebi lastne ustvarjalne motive in s tem smisel življenja.«
Ena najpomembnejših osebnosti, ki je Mucka po svoje tudi oblikovala, je bil Taras Kermauner. »Z njim sem bil do zadnjega v tesnih odnosih. Tudi on je bil zelo sam. Spremljal sem vse, kar je pisal, bral, študiral, hranim tudi precej korespondence z njim. Zagoričnik in Kermauner sta bila moja edina ustvarjalna zveza, z drugimi okolji nisem našel stika.« Tema pogovorov s Kermaunerjem, pravi Muck, je bil tudi bog in božje, s tem da brez lastnega izkustvenega vstopa v to »materijo« ne moreš imeti do nje realnega odnosa, niti kritičnega niti sploh kakršnegakoli.
Tisto, kar Mucka prav tako vznemirja, je uganka vesolja in s tem v zvezi raziskave v švicarskem CERN-u. »Te stvari so me zmeraj zelo zanimale, o tem sem pisal. Poskušal sem po svoji nematematični pameti slediti raziskavam v novejši fiziki vesolja in drobnih delcev. Prepričan sem, da je treba dognanja od Einsteina do danes nujno vnašati v naše siceršnje mišljenje. Higgsov bozon! O njem sem pisal v svojih zadnjih esejih, preden sem vedel, da ga bodo v CERN-u ujeli. Ali bodo raziskave v CERN-u, kot predvidevajo nekateri, res povzročile, da bo ob laboratorijskem velikem poku konec našega planeta, ne vemo. Če se to zgodi, je pač človeku namenjeno. Beseda je pripeljala do formule E = mc2 in ta formula je pripeljala do atomske bombe. Še zmeraj jih imajo nekje spravljene po skladiščih. In mogoče bo beseda pripeljala do konca sveta. Nekje pred človeštvom stoji katastrofa. Kdaj, kje, na kakšen način, nimam pojma. Skratka, beseda je nevarna zadeva, hkrati krasna in fantastična, treba se je zavedati njene moči, najti globlji smisel njenega obstoja, biti samokritičen v poveličevanju njene svetosti in se izogniti njeni manipulativnosti. In vendar, vse je povezano z besedo, beseda je naša osnovna komunikacija, bivanje.«
S to sezono se Kristijan Muck umika iz Drame SNG, pravi, da bi morda kdaj odigral še kakšno vlogo, a ne nujno tisto eno in katerokoli vlogo na leto, kot je bil dogovorjen doslej, zato da ne bi povsem zgubil stika s čarobnostjo igralstva. Ostaja profesor na AGRFT, kot poudarja, pa se ne odmika od lastnega avtorskega dela. Februarja 2011 bo praznoval sedemdesetletnico.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.