ALTERNATIVE EVROPE

Svinjarija/Schweinerei

Dvojezični napisi na avstrijskem Koroškem ne smejo postati novi Piranski zaliv

Borut Mekina  |  Mladina 14  |  7. 4. 2011

/media/www/slike.old/mladina/zamejci_strpna_vas_ds.jpg

© Denis Sarkić

Vzemimo enega od zadnjih, aktualnih primerov: avstrijsko občino Bistrica nad Pliberkom. Uradno je Bistrica dvojezičen kraj tik ob meji s Slovenijo, kjer živi okrog 30 odstotkov Slovencev. Ena glavnih znamenitosti kraja je gora Peca, na katero se je mogoče povzpeti še iz Črne na Koroškem, iz Slovenije. Ker oba kraja povezuje naravna znamenitost, je razumljivo, da je tam zaživela skupna ideja o »Deželi pod Peco«, v skladu z načeli preseganja nacionalne zadrtosti in zagotavljanja medsosedskega sožitja pa jo je podprla Evropska unija v okviru programa »INTERREG IIIA Slovenija-Avstrija«.
Pred dvema mesecema, 10. februarja, so v tej dvojezični občini glasovali o novih oznakah pešpoti na Peco. A v nasprotju s pričakovanji slovenske manjšine so se odločili, da nove pešpoti ne smejo biti označene dvojezično. Pa čeprav precej, če ne že kar večina pohodnikov k njim prihaja prav iz Slovenije. Zakaj takšen ne le anahronističen ali protipraven, temveč celo popolnoma neposloven sklep? Županu Bistrice pod Pliberkom, ki je to dosegel, je ime Fritz Flödl. Zna celo malce slovensko in je ponosen na multikulturnost svojega kraja. Denimo na to, da so pozdravne table v občini napisane tudi v italijanščini; čeprav Italijani pri njih ne živijo. Slovenskih kažipotov pa ne želi postaviti, pravi, ker so Slovenci spet šli predaleč.
»Za to vprašanje je pri nas še prezgodaj. Ljudi bomo s tem preobremenili,« je razlagal Flödl, ki si želi, da bi težave reševali počasneje, korak za korakom. Sprva je treba rešiti vprašanje dvojezične topografije na Koroškem in šele potem preiti na primer na vprašanje kažipotov. »Če pa želite vse naenkrat, potem je to za ljudi preveč. In zaradi tega je naš občinski svet rekel ne.« Sedemdeset odstotkov prebivalcev je v Bistrici nad Pliberkom avstrijske narodnosti, kar ravno tako poskuša spoštovati, je dejal Flödl, ki ga moti takšna politična »agitacija« politične stranke slovenskih manjšinskih organizacij Enotne liste pod vodstvom Vladimirja Smrtnika. Smrtnik si včasih privošči tudi kakšno »svinjarijo - Schweinerei«, je Flödl poudaril dvojezično, da bi ga le razumeli. Kot recimo kakšen protest zaradi dvojezičnih napisov na občinski stavbi. »Te razprave ni nikoli konec, to bi rad poudaril. In to je problem. Sedaj smo rekli stop, saj tudi zakon tega od nas ne zahteva,« je povedal Flödl, ki si želi predvsem miru.
Ja, je že res, Smrtnik, predsednik Enotne liste, ki je doma prav iz Bistrice, z dvojezičnostjo nedvomno kuje politične točke. Vendar tudi Flödlu vprašanje dvojezičnosti prinaša točke, in to še bolj mastne in še več, kot jih dobiva Smrtnik. Flödl je bil recimo leta 2003 izvoljen malo za tem, ko je nasprotoval dvojezičnim kažipotom na obvoznici v Šmihelu, pa tudi volitve 2015 bo očitno dobil, saj je sam prav tako razburkal »mir« v vasi s sicer neuspelim predlogom, da bi pred prenovljeno občinsko stavbo postavi-
li spomenik Abwehrkämpferjem, »brambovcem«, prostovoljcem, ki so se po letu 1920 borili za Koroško v Avstriji. Lahko pa se tudi vprašamo, ali ni dodatni napis na tablah v italijanščini na začetku občine namenjen prej spodkopavanju dvojezičnosti kot pa krepitvi večkulturnosti in ali ni Flödlova želja po »miru« tipično politično stališče močnejših večin?
Na avstrijskem Koroškem se sicer zadnje čase govori o konsenzualni politiki, a po vaseh še vedno ne manjka dogodkov, podobnih tistim iz časa pomladi narodov. Zadnji »kompromis« v zvezi z dvojezičnimi tablami med predstavniki slovenske manjšine in predstavniki deželne vlade ter Dunaja je bil sklenjen 1. aprila. Tedaj sta se strani načeloma dogovorili, da bodo dvojezične table postavili v krajih, kjer živi več kot 17,5 odstotka prebivalcev, ki so se leta 2001 izrekli, da občujejo v slovenščini. Obe strani naj bi se tako srečali nekje na sredini med razsodbami avstrijskega ustavnega sodišča, v katerih piše, da je za dvojezično topografijo načeloma dovolj že 10 odstotkov slovensko govorečih, in med dosedanjimi zakoni na avstrijskem Koroškem, ki so sredi sedemdesetih let črto potegnili pri 25 odstotkih. A dan pred tem, 31. marca, je občinski svet v občini Škocjan sklenil, da je zanj mogoča le rešitev »več kot 20 odstotkov«, s tem, da se prepovejo novi dvojezični kažipoti, table z obvestili, različni drugi napisi, pa tudi imena gora v slovenskem jeziku. Uradni jezik v občinskih upravah pa mora seveda ostati nemški, so sklenili lokalni veljaki. Med njimi tudi dva slovensko govoreča, Lojze Lach in Susi Frantar iz avstrijske Socialdemokratske stranke, ki naj bi v stranki zagovarjala interese slovenske manjšine.
Komur se zdijo politične razprave o številu dvojezičnih kažipotov na avstrijskem Koroškem idiotske, v resnici niti ne pretirava in ne odkriva ničesar novega. Že v začetku sedemdesetih let je ministrica za znanost v vladi priljubljenega avstrijskega premiera Bruna Kreiskega Hertha Firnberg diagnosticirala, da na Koroškem »ne potrebujete žandarjev, tam potrebujete psihiatre«. Zaradi tega znani avstrijski politični analitik dr. Peter Filzmaier Koroško še zmeraj opisuje kot deželo, ki gradi na manjvrednostnem kompleksu in kjer Haiderjeva politika ne zmaguje le zaradi konfrontacije s slovensko manjšino, ampak tudi zaradi konfrontacije z Dunajem. »Na avstrijskem Koroškem se regionalni ponos povezuje z manjvrednostnim kompleksom, kar je lahko eksplozivna mešanica,« pravi.
Ravno to posebnost dežele je kot eden izmed prvih v drugi avstrijski republiki izkusil Bruno Kreisky. »Kancler ne gre nikoli skozi zadnja vrata,« je dejal policistom leta 1972 v Celovcu, ko so ga želeli obvarovati pred traktoriziranimi avstrijskimi desničarji, razjarjenimi zaradi njegovih stališč do slovenske manjšine. Nanj so potem leteli stara jajca in pokvarjeni paradižniki, česar zmerna avstrijska levica in desnica Korošcem še danes ne moreta odpustiti. V tistem času t. i. Ortstafelšturma so potem protestniki v manj kot štirinajstih dneh uničili prvih 50 dvojezičnih napisov, ki jih je zaukazal postaviti Kreisky. Leta 1972 so na avstrijskem Koroškem prešteli 21 tisoč koroških Slovencev. Tem je Kreisky poskušal postaviti 205 topografskih napisov v občinah, v katerih naj bi živelo več kot 20 odstotkov Slovencev. Kreiskemu ni uspelo. Danes, po štetju iz leta 2001, je koroških Slovencev le še okrog 12 tisoč in tokrat jim Dunaj ali Celovec ponuja 169 tabel. In sicer v krajih, kjer živi vsaj 17,5 odstotka Slovencev. Je torej ta ponudba primerna ali bi jo koroški Slovenci, združeni v treh organizacijah, morali zavrniti kot neprimerno kupčkanje s svojimi pravicami?
Slovenska notranja politika se je na zadnjo ponudbo odzvala veliko bolj kritično kot koroška manjšina. Levičar Ivo Vajgl (Zares) in desničar Miro Petek (SDS) sta govorila o rušenju pravne države, Vajgl je celo omenjal »gnili kompromis«. Kljub temu pa ima predsednik »levega« manjšinskega združenja, Zveze slovenskih organizacij, Marjan Šturm, ki se zadnja leta z »desnim« Heimatdienstom trudi na avstrijskem Koroškem zgraditi ozračje zaupanja, o kompromisu pozitivno mnenje. Njegov izračun, zaradi katerega naj bi se ta kravja kupčija s pravicami manjšine vseeno izplačala, je takle: merilo 10 odstotkov, ki ga je v nekaj individualnih primerih kot možnega zapisalo avstrijsko ustavno sodišče, ki je obravnavalo kraje, v katerih živi več kot 75 ljudi, bi slovenski manjšini prinesel 187 tabel. To naj bi po njegovem bilo največ, kar manjšina, ki jo varuje ustavno sodišče, še lahko doseže. A pogajalci so vendarle privolili v merilo 17,5 odstotka oziroma 18 tabel manj.
Šturm pravi, da so nazadnje privolili v 169 tabel po mučnih pogajanjih in različnih manevrih deželnega glavarja avstrijske Koroške Gerharda Dörflerja, ki je sprva hotel odločbo avstrijskega ustavnega sodišča o postavitvi tabel uresničiti le tam, kjer živi več kot 17,5 odstotka Slovencev, potem je hotel iz računa izpustiti table, ki bi morale stati že po uredbi iz leta 1977, in nazadnje je grozil še celo z združitvijo nekaterih krajev. Kompromis »17,5« naj bi bil zadovoljiv še zato, ker se bo lahko manjšina odrekla tablam, kjer je avstrijsko in slovensko ime enako in kjer ne živi več noben Slovenec. S tem bi dobili še dodatnih sedem ali več tabel in se tako približali merilu 15 odstotkov. Poleg tega paket vključuje pravico županov, da v občinah postavljajo dodatne table, Avstrija pa naj bi bila končno pripravljena rešiti finančno stisko vrtcev in glasbene šole, ki jih zdaj podpira predvsem Slovenija. Vse to bi zapisali v ustavni zakon in tako onemogočili nove pritožbe na ustavno sodišče. Je to preveč?
Poleg Šturma kompromis podpira tudi Bernard Sadovnik, predsednik Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk. Prav tako ga podpira Smrtnik, a predvsem zato, »ker narodna skupnost še pet ali šest let tega boja ne bo več zdržala. To bi bil korak, da pridemo do drugih vprašanj, ki so še pomembnejša.« Veliko bolj diplomatski je Valentin Inzko, bivši avstrijski veleposlanik v Sloveniji in predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev. Dejstvo pač je, da se marsikomu barantanje s pravicami manjšine v Avstriji že »gabi«, kot so povedali tudi v narodnem svetu. Avstrijski mediji so denimo že pred meseci objavili število tabel, ki jih bo morala slovenska manjšina pri tej ponudbi sprejeti, poleg tega so manjšinci izvedeli še za tajne sestanke med Dunajem in Celovcem, na katerih naj bi se dogovorili o številu tabel. In točno do objavljene številke so sedaj prišla pogajanja. »Ja, sem za kompromis. A to mora biti kompromis, ne da si po petih mesecih do milimetra natančno tam, kjer je avstrijska stran napovedovala,« je denimo povedal Inzko. So to torej sploh bila pogajanja? Kako to, da so se tako hitro končala, ko pa je sprva avstrijska vlada napovedovala, da bo proces tekel še vse leto? In končno, zakaj niso pogajalski sklepi zapisani v nobenem dokumentu?
Dejstvo je, da so predstavniki manjšinskih organizacij ta trenutek postavljeni pred zid. Vsi so po malem nezadovoljni z izkupičkom, a tega nezadovoljstva v javnosti ne želijo izražati. Predvsem, ker bi vse bolj priljubljenim Haiderjevim naslednikom na avstrijskem Koroškem ponudili dokaz, češ da slovenska manjšina ni sposobna kompromisov, pa tudi zato, ker ne želijo deželnemu glavarju Dörflerju narediti usluge in pokazati neenotnosti. Da je trenutek kočljiv, se zavedajo tudi v vladi oziroma v uradu za Slovence po svetu, kjer so načeloma zadovoljni z »dogovorom« ali »kompromisom«, ki še sploh ne obstaja. Se je pa slovensko zunanje ministrstvo na Dörflerjevo izjavo, češ da lahko kompromis sprejmejo tudi brez privolitve Inzkovega Narodnega sveta, odzvalo s taktičnim odgovorom, da bo Slovenija kot zaščitnica 7. člena avstrijske državne pogodbe podprla le rešitev, s katero se bodo strinjale vse slovenske manjšinske organizacije. Očitno je torej, da se resnična pogajanja kljub izjavam avstrijskih oblasti, da so se ta že končala, niso še niti prav začela.
A pot je kljub vsemu prava, o »tem sem globoko prepričan«, pravi Šturm. Zgodovinsko uspešne rešitve na avstrijskem Koroškem naj bi bile po njegovem vedno plod pragmatike, četudi so bile ob svojem času močno kritizirane in včasih dojete celo kot nacionalna izdaja. Recimo uvedba obveznega dvojezičnega šolstva na avstrijskem Koroškem po švicarskem zgledu med letoma 1945 in 1958, za kar je bil zaslužen »desni« član tedanje začasne koroške deželne vlade dr. Joško Tischler, ki je pravilno presodil, da s priključitvijo avstrijske Koroške k Jugoslaviji ne bo nič. Na drugi strani je tedanja levica še naprej verjela v Stalina in v vrnitev Koroške, čeprav je Stalin že med vojno ponavljal, da bo Avstrija vzpostavljena v starih mejah. »Iluzorno smo mislili, da nas je skupaj z Rusi 200 milijonov. Danes pa se čudimo, zakaj nas imajo na Koroškem za peto kolono in za nelojalne Avstrijce,« pravi Šturm. Drug, soroden primer je iz leta 1920, ko je bila slovenska stran pred koroškim plebiscitom stoodstotno prepričana, da bo dobila vso Koroško. »In ko so Avstrijci predlagali mejo na Dravi, smo rekli ne, češ da lahko dobimo Celovec in Beljak.«
Da je takšna usmeritev, ki vodi k umirjanju razmer, za slovensko manjšino koristna, dokazuje tudi polpretekla zgodovina. Po letu 1990 so se razmere za manjšino na številnih področjih izboljšale, razlaga dr. Janez Stergar iz Inštituta za narodnostna vprašanja. »Danes med koroškimi Slovenci kulturno življenje dosega vrhunce. Kultura cveti kot še nikoli, povečuje pa se tudi število vpisanih učencev v dvojezične osnovne šole.« V začetku devetdesetih let je bilo takšnih 12 odstotkov, zdaj se je ta številka povečala že na 45 odstotkov. Razlog za te spremembe je po njegovem očiten, pravi, in sicer učinek samostojne Slovenije in zmanjšanje bojazni pred »jugokomunisti in drugimi travmami iz druge svetovne vojne«. Vse to so močni argumenti v prid nekakšnemu kompromisu med slovensko manjšino in večino, saj je status quo doslej škodil predvsem manjšini. Poleg tega se število pripadnikov manjšine zmanjšuje predvsem zaradi izseljevanja izobražencev, na primer na Dunaj. Ukrepi, ki naj bi izboljšali položaj slovenske manjšine, bi morali iti v smeri krepitve koroškega gospodarstva in povezav s Slovenijo.
Vprašanje dvojezičnih tabel je torej predvsem simbolično in ne toliko realno. Morda je celo podobno 20-letni blokadi razvoja slovensko-hrvaških odnosov zaradi simboličnega dostopa do odprtega morja. Tudi dr. Stergar zato meni, da je pogajalski proces in celo kompromis glede števila dvojezičnih tabel realističen korak v pravo smer. »Načelno odklanjanje kompromisov, četudi so ti gnili, vodi v nadaljnjih 56 let iskanja boljšega kompromisa,« pravi. Največji problem tako očitno postaja spet notranja politika na obeh straneh, ki utegne zaradi političnih točk v odločilnem finišu in zaradi simbolike ta poskus minirati. Medtem ko politiki levice in desnice v Sloveniji že kujejo dobičke s poudarjanjem, da noben kompromis na račun pravne države ni mogoč, lokalna politika na avstrijskem Koroškem napoveduje več ljudskih referendumov, s katerimi bi izmerili količino slovenstva v posameznih krajih.