ALTERNATIVE EVROPE

Družba  |  Profil

Zelo nežen zmaj

Andrej Jasenc - slovenski nindža oziroma šinobi, mojster dvanajste stopnje nindžutsuja

Jure Aleksič  |  Mladina 14  |  7. 4. 2011

/media/www/slike.old/mladina/profilninja2_b520110316_9180.jpg

© Borut Peterlin

Ko sva se menila, sem se mu pohvalil, da sem videl lep kup filmov in stripov na to temo - vsekakor dovolj, da vem, da mi bo to pri pisanju tega članka prej v minus kot v plus. V najstniškem panteonu zavzema lik nindže namreč prav posebej eminentno mesto - ta zakrinkani totem vsega neopazno elegantnega, ta ubijalski hibrid med Batmanom in Chuckom Norrisom. A Andreju sem po telefonu zagotovil, da ga ne bom terjal, naj s katano sklati helikopter z neba - tako kot nosilni lik legendarnega romana Ninđa - na tragu otmičara, ki sem ga prebral še v osnovni šoli.
Andrej Jasenc da človeku zelo hitro vedeti, da besede nindža ne mara kaj preveč. Zakaj? Ker je postala po nindža bumu v osemdesetih letih kolektivna zavest o tej plemeniti veščini povsem zabasana s točno takimi budalostmi, kakršne sem nakazal v prvem odstavku. »Bistveno ljubši mi je izraz 'šinobi',« pravi, »kar pomeni 'tisti, ki je prikrit', oziroma bolje 'tisti, ki zna stvari prikriti tako, da jih drugi ne znajo opaziti'. Najpomembneje je takoj na začetku razumeti, da nindžutsu ni karate ali judo - nindžutsu ni šport. Šport me ni nikoli niti malo zanimal. Če bi me, potem bi bil najbrž smučar ali kaj podobnega.«
Nindžutsu ga je tako zasvojil zato, ker je celostna veščina preživetja: »Pri vsakem resnem športu je človek po štiridesetem letu tako rekoč neuporaben za napore na najvišjih ravneh. A ko sem šel prvič na Japonsko, sem bil star šestindvajset let - torej sem bil na vrhuncu psihofizičnih sposobnosti, pa me je skupaj s kolegi naš šestdesetletni učitelj razmetal po prostoru kot vejice. Vidiš, take reči mene impresionirajo! Ta učitelj danes pri osemdesetih z lahkoto dela prevale in premete, pri nas pa marsikateri bivši športnik pri šestdesetih še prdne zelo težko, če mu pri tem ne pomagata vsaj dva človeka.«

Začetki

Odkar je pri enajstih letih na morju enkrat kupil neko staro še jugoslovansko revijo o nindžah, je bil vanje itak dobesedno zaljubljen. Življenjepis na spletnem domovanju njegovega doja celih par odstavkov nameni vsem tistim veščinam, ki jih je v življenju preizkusil in razočarano opustil.
Iskanje prvega mentorja ga je najprej peljalo na Hrvaško. Že nekaj časa so se namreč širile govorice, da tam poučuje neki beli nindža, a je bila tudi ta izkušnja za mladega iskalca veliko razočaranje. »Ko sem prišel tja, sem ugotovil, da gre samo za precej slabega karateista v črnem kimonu. Pač le še en človek, ki je tam zato, da pobira denar.« A sreča spremlja hrabre: ko se je ustavil v neki zagrebški trgovini z borilnimi pripomočki, so ga napotili na pravi naslov.
Resničnost je pogosto res bolj čudna od fikcije. Dean Rostohar je bil sicer brez ene noge, saj je bil v hrvaško-srbski vojni kot specialec stopil na mino - a mu to ni preprečilo, da bi ostal nadvse mogočen bojevnik, ki je svoj hendikep pač nadoknadil na drugih področjih. Andrej se je torej začel vsak teden voziti na Hrvaško na treninge, vmes pa pridno delal za šankom v družinski gostilni in varčeval. Pri Rostoharju je začel trenirati leta 1993, leta 1996 je na podlagi poslanih videokaset s svojimi treningi z Japonske po pošti dobil diplomo za prvo stopnjo nindžutsuja. To bi bil nekje ekvivalent karatejskega črnega pasu, a kot zelo dobro ve vsak pravi karatejski mojster, se tam pravo delo šele začne. Andrej ima tako danes v nindžutsuju juni dan, torej dvanajsto stopnjo od petnajstih možnih.

Narodni zaklad

Zares se mu je odprlo šele, ko je leta 1999 prvič odpotoval na Japonsko in spoznal Masaakija Hatsumija, ki ostaja njegov učitelj vse do danes.
Hatsumi se je učil pri legendarnem šinobiju Toshitsuguju Takamatsuju, ki je bil svoj čas bodyguard poslednjega kitajskega cesarja - kar je bil za Japonca naravnost neverjeten dosežek. Takamatsu je, ko je spoznal Hatsumija, opustil trening vseh drugih učencev ter se posvetil samo njemu, da mu je lahko v petnajstih letih prenesel svojih devet glavnih bojevniških tradicij.
Masaaki Hatsumi je, če sklepamo iz besed slovenskega nindže, napol mitološko bitje: »Poleg vsega drugega je sicer tudi trikratni doktor in ima na Japonskem uradni status narodnega zaklada, ampak zame je najbolj fascinantno, da je ta človek fizično strupen. Ne vem, kako bi to drugače opisal. Ker če se ga boš ti nežno dotaknil z mezincem, boš imel od tega, če bo tako hotel, potem modrico. Če ga napadeš, te spremeni v radensko in te postavi na okensko polico, da izhlapiš. Enkrat mi je rekel, naj iztegnem roko, nakar me je lagano tapknil po njej in sem padel na tla. Enkrat nam je za naslednji dan odpovedal trening, ker je začutil, da bo besnel tajfun, česar ni vedel v vsej državi nihče drug. Spet enkrat drugič me je tresknil ob tla, ne da bi se me sploh dotaknil. 'Ujel sem tvoj ki,' se mi je zasmejal, medtem ko sem se pobiral. Nasploh je to en tak velik zajebant - ne moreš verjeti, kako se veseljaško sprehaja okoli in poka vice in se kar naprej smehlja kot kak tazadnji hipi. Že zdavnaj sem se recimo naučil, da je vsebini njegovih naukov bistveno bolj pomembno prisluhniti takrat, ko se ti smeji v obraz, kot takrat, ko govori resno. Takrat, ko se smeji - takrat zares komunicira s tabo!«
Andrej se rad pohvali, da si je Hatsumijevo pozornost pridobil pri prvem obisku, ko ga je med predstavitvijo presenetil s plastično pištolo. Potem ga je Hatsumi zelo hitro povabil na preskus za peto stopnjo nindžutsuja (kar je, mimogrede, pri tej veščini tudi edini standardizirani test; podelitev vseh drugih stopenj je prepuščena presoji učitelja). Test za peto stopnjo je tak, da učenec miže kleči na tleh, nad njim pa z dvignjenim bambusovim mečem stoji učitelj. Tako stojita, dokler se ne zazdi učitelju primerno zamahniti, učenec pa mora v pravem trenutku instinktivno umakniti glavo. Če mu uspe, je nindža mojster pete stopnje. Če mu ne uspe, ima po navadi zelo zelo grdo buško.
Andrej je test naredil iz prve. Danes zelo resno pravi, da ni bilo v njem nobenega dvoma, da ga bo šel delat samo enkrat: »Če mi ne bi ratalo, bi bilo to zame isto, kot da sem mrtev - kot da me je z mečem ubil. Potem bi nehal trenirati borilne veščine. Če me vprašaš, kako je bilo, ti lahko odgovorim samo, da je zame takrat med testom vse potekalo strašansko počasi, kot v slow motionu. Zelo dobro se spomnim, kako sem vse prisotne slišal dihati. Zdaj, nekateri grejo ta test delat tudi po desetkrat, kar se meni ne zdi najbolj častno. Mislim, od desetkrat ti bo enkrat najbrž uspelo že čisto po naključju, kajne?«

Orožje

Ko sem ga šegavo pobaral, kako se kaj s tradicijo nindže sklada uporaba pištole, pa četudi plastične, je odgovoril, da brez vsakega problema. »Nindžutsu je v svojem najglobljem bistvu veščina preživetja - torej veščina borbe brez pravil. Drugače od samurajev nindže ne živijo v 17. stoletju, ampak v današnjem času - in tudi zato so nindže preživele, samuraji pa ne. Nindže danes najdeš v elitnih specialnih enotah vojsk po vsem svetu - in tam seveda rutinsko uporabljajo tudi najmodernejše orožje. Samuraji so se svojčas dolgo izogibali uporabi pušk, češ da je to nekako nečastno, nindže pa so jih uporabljali že vse od 16. stoletja, ko so prve puške na Japonsko prinesli Portugalci. Nindžutsu je namreč nastal kot defenzivna, takrat visoko ilegalna veščina preživetja japonskih kmetov, ki so jih brutalno teptale neskončno korumpirane samurajske vojske. Zadnja stvar, ki si jo lahko taka veščina privošči, je, da bi njeni uporabniki mencali glede uporabe nekaterih orožij.«
Po Andrejevih besedah je nasploh eden najbolj zgrešenih mitov vikendaške popkulturne brcologije ta, da naj bi bila gola roka najmočnejše ubijalsko orožje: »To je čista neumnost! Že ko smo hodili po vseh štirih, so pametnejši med nami vedeli, da lahko z orožjem neprimerno učinkoviteje pobijaš sovražnike! Če imaš na voljo orožje, ga vedno, VEDNO zagrabiš! Že kamenček ali kos stekla je boljši kot gola roka. Tu najdemo recimo še en bistven razlog, zakaj nindžutsu ni in ne more biti šport: ker je tudi v najbolj krvoločnih športih prepovedano tolči v jajca ali v oči - nindža, če je le priložnost, pa najprej udari ravno tja, saj tako stori največ škode.«

Zmaj

V njegovem klubu danes trenira 70 polnoletnih ljudi - kar je za slovenske razmere izjemen podatek. Sam pravi, da spoštuje vse veščine, nikakor pa vseh učiteljev. »Kolikokrat sem že slišal koga reči, da je karate njegovo življenje, pri čemer sem se lahko samo žalostno nasmehnil. Človek, si takrat mislim sam pri sebi, karate ni tvoje življenje, karate je tvoj posel. Ker če bi bil tvoje življenje, potem ne bi imel takega vampa! Koliko sem že videl teh kvaziobvladačev, ki imajo v svojih veščinah formalno sicer zelo visoke range, a so tako debeli, da ne morejo niti počepniti!« Na to se je navdušeno navezal kolega Peterlin, ki je kot rekreativni kungfujaš tudi sam že ničkolikokrat opazil ta fenomen in bil nad njim nemalo zbegan.
Andrej gre še danes vsaj enkrat na leto za par tednov trenirat na Japonsko. Ko je šel tja prvič, je bil čisto iz sebe od kulturnega šoka. Ker je velik zaljubljenec v japonsko kulturo, je po sestopu z aviona pričakoval obljubljeno deželo, dobil pa vse kaj drugega: »Nisem mogel verjeti! Bil sem prav malo zgrožen! Odkril sem, da ne maram Japoncev, da ne maram hrane, da ne maram klime - ma rekel sem si: tu ne bi hotel živeti niti en sam dan! Joj, kako se ti na vsakem koraku klanjajo in nasmihajo, obenem se pa ne moreš znebiti občutka, da boš zdaj zdaj dobil nož v hrbet! V bistvu sem tistikrat prišel do zaključka, da ne maram skoraj ničesar v japonski kulturi - razen njihovih borilnih veščin. Te imam pa neizmerno rad, vsak dan bolj!«
Z leti se je seveda malo prilagodil. Na njegovi zeleni uniformi se živobarvno lesketa našitek slovenske zastave, a ta tam ni toliko zaradi patriotizma kot zato, da daje jasno vedeti, da Andrej ni Američan. Odkar ima ta našitek, starci ne pljuvajo več za njim po cesti in ljudje na vlaku ne zapuščajo več kupeja samo zato, ker je ta belec in torej domnevno Američan prisedel k njim.
Poleg zastave je mogoče z uniforme razbrati tudi njegovo bojevniško ime, ki mu ga je podelil učitelj Hatsumi. To ime v prevodu pomeni Zelo nežen zmaj. Andrej pravi, da sicer ne ve, zakaj je veliki učitelj zanj izbral ravno to ime, da pa mu je všeč in je nanj zelo ponosen.
Njegovi uradni treningi doma v Sloveniji so ene same neskončne permutacije različnih življenjskih scenarijev. Njihov namen je izluščiti določene najbolj osnovne principe in jih sprogramirati v mišični spomin. Moj prijatelj se je enega od Andrejevih treningov udeležil kot opazovalec in poročal, da si je ob tej priložnosti eden od trenirajočih zlomil obe zapestji, neki drugi pa je hodil okrog s pošteno okrvavljeno glavo. »Tam se ne hecajo,« je z odobravanjem poročal prijatelj. »Tam se res učijo mlatiti!«
Učencev ima Andrej doma v Sloveniji več kot dovolj - pravi pa, da bi jih lahko imel še bistveno več, a si tega ne želi. »Ej, če bi hotel, bi bil lahko v nekaj letih bogat. Samo na plakate bi moral napopati kako nindža želvo in par učinkovitih fraz in bi k meni lile horde nekih otrok, ki bi vsi radi leteli po zraku. Ampak mi ni niti malo do tega. Šinobi poleg vsega drugega pomeni predvsem čast. In meni se zdi častno, da od teh svojih treningov ne živim - živim od trgovine z opremo za borilne veščine. Ker če bi živel od treningov, bi to avtomatično pomenilo, da bi moral poučevati neko hudo sranje - točno tiste neumnosti, ki si jih od filmov poneumljene horde želijo. Meni pa se zdi ključno ohraniti to neprecenljivo svobodo, da lahko komu v določenem trenutku tudi zaprem vrata svojega doja, ker preprosto ne sodi tja noter.«

Furmanski konji

Na tej točki smo potem dolgo fotografirali in za čisti žur vadili metanje šurikenov. To smo počeli tako, da smo metali lesene jedilne palčke v stiropor, kar je bistveno težje, kot se sliši - a nama je s kolego Peterlinom sčasoma vseeno uspelo.
Na tej točki je kolega Peterlin - ta žlahtni can-do runkelj - dobil idejo, da bi lahko morda z Andrejem opravila mižeči test z bambusovim mečem. Čisto tako za foro: kdo ve, morda bi mu pa ratalo! Jaz sem mu sicer svetoval, da bi bilo pred testom za peto stopnjo nindžutsuja nemara vseeno pametno opraviti test vsaj za prvo stopnjo. Nad idejo sem se potem sicer navdušil (za potrebe tega članka bi bila to lahko sila slikovita in najbrž samo malo krvava vinjeta!), kolega Peterlin pa je enako hitro izgubljal motivacijo. Ko je Andrej pripomnil, da so mnogi policaji iz nevarnih svetovnih mest test z odliko opravili kljub manku prve stopnje, je kolega razglasil, da je to zanj dovolj dober odgovor, saj ga je v bistvu samo precej teoretično zanimalo, ali je to sploh mogoče.
Mi je pa to dalo asociacijo, da sem Andreja vprašal, ali kaj sodeluje s slovensko vojsko in policijo. Odgovoril je, da že dolgo ne več - na vprašanje, zakaj, pa je izvedel gib, ki je ponazoril kader, kakršnega odmerjajo najtežje možne plašnice.
»Ma tam so kot furmanski konji,« je dejal. »Tam vladajo kadri, ki so bili izvežbani še v socializmu. Takrat so jih naučili, da je judo prva in osnovna veščina, in nemogoče jih je prepričati v karkoli drugega. Okej, tako je vsaj bilo pred desetimi leti - upam, da se je vmes vseeno kaj spremenilo. Problem je, da policaji borilnih veščin ne trenirajo zato, ker jih hočejo, temveč zato, ker jih morajo. Ampak po tem, kako grdo so me po neki moji predstavitvi takrat napadli njihovi starešine, nimam nobene želje, da bi to izkušnjo ponovil. Kaj, so bevskali vame, kaj imaš ti sploh ponuditi? In sem rekel: ja, pripeljite mi kakega svojega najboljšega, pa bomo videli, kaj. In so mi pripeljali nekega judoista s črnim pasom, ki sem mu točno povedal, DA ga bom vrgel in KAKO ga bom vrgel, pa je pri tem vseeno padel tako, da si je skoraj izpahnil ramo. Potem mi je prišel zasebno čestitat, a mi je tudi povedal, da ta moja veščina nikakor ni zanje. 'Če bi jaz koga vrgel tako, da bi mu izpahnil ramo,' mi je rekel, 'potem bi moral tri ure pisati zapisnik.'«