Lažna alternativa

Janez Janša sili Slovenijo v izredne volitve, da bi prikril, da ponuja točno tisto, kar so volivci že zavrnili leta 2008

Slovenija je v krizi legitimnosti. Zaradi tega so potrebne predčasne volitve. »In to takoj!« je ta teden odločno in neučakano zahtevala evroposlanka Ljudmila Novak iz vrst ultrakonservativne in zunajparlamentarne NSi. Na spletu imamo domnevno civilnodružbeno peticijo za predčasne volitve. Zaradi legitimnosti. In da bi prišli čim prej do te nove »legitimne oblasti«, v SDS zahtevajo celo spremembo ustave. Kako legitimne so zahteve po predčasnih volitvah v imenu te legitimnosti? Ko so poslanci ta teden v parlamentu obravnavali spremembo volilne zakonodaje, po kateri bi državljani dobili večji vpliv na izbiro poslancev, so tisti, ki imajo danes polna usta demokracije in »legitimnosti« ter ljudstva, predlog gladko zavrnili. Zakaj že? Zato ker Slovenija ne potrebuje ničesar drugega kot predčasne volitve, ki nam bodo prinesle »legitimno oblast«.
Židana druščina 50+
A pustimo za začetek te resne razprave. Poglejmo raje na veselo stran politične krize. Gregor Virant se recimo že veseli nove funkcije. Bivši minister za javno upravo, ki je državi za vrat s plačno reformo obesil več kot 500 milijonov evrov težki mlinski kamen, se vidi v vlogi ministra za javno upravo. Pozabil je, da je pred volitvami prezrl celo opozorila vladnega urada za makroekonomske analize o nevzdržnosti svoje plačne reforme. Očitno mu je v spominu ostala le vrsta tiskovnih konferenc, na katerih je sešteval privarčevana sredstva, ker so v njegovem kabinetu namesto sokov pili vodo. Kajti, kot je dejal v pogovoru za RTV Slovenija ta teden, bi najraje še enkrat delal kot minister za javno upravo. Na tej funkciji se počuti »kot riba v vodi«, to delo mu je bilo že prej v »veliko veselje«.
Eno izmed večjih vprašanj za stranko, ki je ob zadnjih parlamentarnih volitvah dobila 29-odstotno podporo, je, ali bodo res dosegli 50+. Kaj pa, če bo podpora le 40-odstotna? Virant je ta teden članstvo SDS razburil z izjavo, češ da ne verjame, da bi bilo za demokracijo dobro, »če bi SDS dobila več kot 50 odstotkov«. Če se bodo »stvari razvijale v isto smer«, lahko po njegovem SDS računa na 35- ali 40-odstotno podporo. A s tem se ne strinja »David«, ki je v tajništvo SDS poslal elektronsko sporočilo, češ »Če kdaj, potem sedaj zanesljivo potrebujemo spremembo s 50+« ali pa »Franci«, ki opozarja, da za »demokracijo ni bilo dobro, da smo imeli 60 let 100 % vladavine komunistične oblasti«, Matjaž pa bi zaradi tako nizkih ciljev Viranta kar lustriral - »Očitno misli dr. Virant na naslednjih volitvah kandidirati kje drugje in ne pri SDS, saj sicer ne bi pljuval v lastno skledo,« mu je zabrusil.
A ne samo Virant, tudi drugi akterji druščine 50+ se že veselijo funkcionarskih pozicij. Poslanec SDS Vinko Gorenak, ki v svojem blogu ta teden piše, da v stranki že »finaliziramo naše plane po posameznih ministrstvih, kaj bomo naredili po volitvah, in seveda pripravljamo ustavne spremembe«, gotovo računa na mesto notranjega ministra. Malokdo se je namreč v tem mandatu tako angažiral ob vprašanju psov kot prav on. Janez Janša seveda nastopa kot novi mandatar in po volitvah Borutu Pahorju že ponuja roko koalicijskega sodelovanja. Mesto pravosodnega ministrstva je gotovo rezervirano za Barbaro Brezigar, ki si je funkcijo zaslužila z oviranjem preiskave v zadevi Patria, kjer je Janšo branila toliko časa, da so Slovenijo ošvrknili tudi v OECD. Ministrstvo za promet bi lahko prevzel Andrej Vizjak, ki je Janševim kolegom urejal protidobave ob nakupu osemkolesnikov in pozabil pravočasno urediti prevzemno zakonodajo. Zunanje ministrstvo pa seveda novi-stari-večni zunanji minister Dimitrij Rupel.
Tega se, denimo, zavedajo celo v Mladiki. V zunanjem ministrstvu so še pred letom ostro kritizirali Ruplovo politično udejstvovanje, ki je v očitnem neskladju z zakonom o zunanjih zadevah in javnih uslužbencih. A če je bilo tedaj po besedah zunanjega ministra Samuela Žbogarja uradniško delovno mesto za Rupla »verjetno največja kazen«, je sedaj že drugače. Tokrat Žbogarjev portparol Milan Balažic na Ruplovo provokacijo, češ da v delovnem času pač piše zasebne knjige, ker nima pametnejšega dela, odgovarja, da bi »izkušenemu diplomatu, kot je on, verjetno bolj ustrezala aktivnejša vloga«. Verjetno vloga zunanjega ministra? Znano je, da je Balažic praktično že na poti na veleposlaniško delovno mesto v Avstralijo, kjer naj bi ostal naslednjih nekaj let. Bodočemu šefu pa se ne gre zameriti.
Eno večjih presenečenj nove-stare elite je Igor Bavčar. Pred časom še »tajkun«, po novem že rehabilitirani osamosvojitelj, ki je prav sedaj, po 20 letih, prvič spregovoril o »kolaboracionizmu« in »veleizdaji« Milana Kučana kot domnevnega krivca, da je JLA zaplenila orožje teritorialne obrambe. Bavčarju sledi skupina »resetirancev«, ki zadnje mesece pod pretvezo, da gre za samoniklo civilnodružbeno gibanje, nadomeščajo iniciative očitno že izpetega SDS-ovega Zbora za republiko. On-the-record gre za skupino »prijateljev«, kot jih imenuje Virant. A vez med ekonomistom Janezom Šuštaršičem, aktivistom Radom Pezdirjem, Matejem Lahovnikom, Markom Pavliho je off-the-record povsem očitno strankarska in politična. Za njihovimi pozivi k resetu Slovenije in zadnjo akcijo zbiranja podpisov za predčasne volitve stoji Žiga Turk, član izvršilnega odbora SDS, ki je tokrat registriral in odprl spletno stran www.gremonavolitve.si. Ne dvomimo, da bo za kvazipolitični angažma omenjena druščina tudi politično nagrajena.
Kdo izigrava demokracijo?
A vrnimo se h glavnemu vprašanju. Za stranko SDS in njene satelite je temeljni problem tega političnega trenutka pomanjkanje legitimnosti obstoječe oblasti. »Soočamo se s krizo legitimitete sedanje oblasti, tako na zakonodajni kot izvršilni ravni,« pravi denimo poslanec Branko Grims, ki po propadlih referendumih vidi rešitev v predčasnih volitvah. Lahko bi sicer razpravljali o tem, ali so predčasne volitve prava rešitev. Morda so, morda niso. A obstaja veliko lažja pot do odgovora. Če že koga skrbi legitimnost, je za začetek gotovo prava pot reforma volilne zakonodaje. Konec koncev se tudi pravni strokovnjaki strinjajo, da je sedanji režim volitev »preveč zapleten, daje lažni videz in je krivičen«, kot nam je povedal svetovalec državnega zbora Miro Cerar.
Osemdeseti člen slovenske ustave res pravi, da »imajo volivci odločilen vpliv na dodelitev mandatov kandidatom«. A realnost je drugačna. Ko so pred tremi leti politične stranke pred parlamentarnimi volitvami sestavile t. i. kandidatne liste, smo lahko slišali, da so te izredno kakovostne. Kandidatna lista SDS naj bi denimo, kot je tedaj dejal Janez Janša, »zelo dobro odražala neko strukturo slovenskega prebivalstva, s tem, da izstopa po svoji kvaliteti«. Med drugim so stranke tudi tekmovale v civiliziranosti in razlagale, da so na liste uvrstile 30 ali celo 40 odstotkov žensk. A kakšen je bil potem volilni rezultat? Kdo danes v parlamentu predstavlja to »strukturo slovenskega ljudstva«? Če vzamemo za primer stranko SDS, ki v teh dneh poudarja problem legitimnosti, je rezultat nelegitimen: v parlament sta se od 28 poslancev prebili le dve ženski. To je sedem odstotkov.
Že precej časa je v Sloveniji poznan problem tega strankarskega kadriranja. Politične stranke so se namreč z leti iz prakse že zelo dobro naučile, v katerih okrajih živijo njihovi podporniki. V teh okrajih potem na volitvah kandidirajo osebe, ki jim želijo zagotoviti mesto v parlamentu. To recimo niso ženske, ki so večinoma izkoriščane kot okras moškim. Tudi Janez Janša, ki v zadnjih tednih zahteva predčasne volitve, saj da morajo »volivci povedati svoje, da se vzpostavi vlada, ki bo imela dovolj veliko legitimnost«, je primer takšnega izigravanja. Na zadnjih parlamentarnih volitvah je denimo kandidiral v preverjenem volilnem okraju v Grosuplju, ne pa v primorski volilni enoti, kjer je imel stalno prebivališče. Jasno, v »rdeči« primorski SDS pač nima tako močne volilne baze kot na Dolenjskem.
A ko so v parlamentu ta teden poslanci začeli razpravo o novem volilnem zakonu, s katerim bi končno ukinili volilne okraje in uvedli preferenčne glasove, so bili v SDS proti. Zakaj? Spet zato, ker Slovenija ne potrebuje nove volilne zakonodaje, »temveč predčasne volitve in s tem legitimno oblast«.
Dvolično
Takšnih primerov dvoličnosti je še več. Janez Janša je denimo minuli teden v nekaterih intervjujih opozoril, da rešitev aktualne krize z rekonstrukcijo vlade in zamenjavo Boruta Pahorja s kakšnim drugim imenom zanj ne bi bila »legitimna« rešitev: »V prihodnjih tednih bodo peljali stvari v smeri tako imenovane rekonstrukcije oziroma zakrivanja odgovornosti in tako nadaljevali z manipulacijo. Če bo ta vladna koalicija prišla s predlogom za predsednika vlade namesto gospoda Pahorja v obliki imena, ki ni sodelovalo na volitvah, bo to prevara volivcev,« je Janša razlagal za Radio Ognjišče. Njegov argument lahko razumemo. Prav je, da se tudi predsednik vlade, kot vrhovni šef izvršilne veje oblasti, preizkusi na volitvah - kot se je denimo Janša, pa čeprav »manipulativno« v kraju, za katerega v SDS vedo, da je podpora stranki med najvišjimi. Toda problem je drugje: Janša je še pred nekaj leti v skorajda identični situaciji zagovarjal povsem drugačno tezo.
Leta 2000 je bila Slovenija v podobni politični krizi. Tudi tedaj je vlada pod vodstvom Janeza Drnovška izgubila legitimnost po tem, ko je koalicijo zapustila SLS. Tudi tedaj se je postavila dilema: predčasne volitve, morda tudi sprememba ustave, ali vladna rekonstrukcija? Medtem ko se Janša danes zavzema za hitro ustavno spremembo in takojšnje volitve, je tedaj zastopal diametralno drugačna stališča. Bil je proti ustavnim spremembam in predčasnim volitvam, ki da so izredno slabe za politično stabilnost, saj bi bila država v ključnem »kriznem« obdobju pogajanj z EU brez vlade. »Te instant rešitve, ki se ponujajo v zadnjem času, češ da sprememba ustave lahko reši vse probleme. Veste, to je vedno pri roki. V vsakem sistemu, v vsakem političnem sistemu, ki ima ustavo, lahko rešijo vse probleme navidezno, virtualno tako, da spremenijo ustavo,« je trdil maja 2000.
In medtem ko Janša danes meni, da vladajoča koalicija ne sme ponuditi za mandatarja namesto Pahorja človeka, ki ni sodeloval na volitvah, je leta 2000 na vrh izvršilne veje oblasti pripeljal Andreja Bajuka. To tedaj ni bila »prevara volivcev«, ampak uvoz »neobremenjenega kandidata«, s katerim so želeli presekati politično blokado. A ne samo, da Bajuk ni sodeloval na volitvah, v času parlamentarnega iskanja konstruktivne zaupnice Janezu Drnovšku je kot emigrant iz Argentine v parlament hodil iz hotela Slon. To seveda samo po sebi ni sporno, dokazuje pa, da so argumenti, s katerimi nas v teh dnevih v opoziciji prepričujejo o nujnosti predčasnih volitev, majavi. Pravzaprav skrb za državo ne igra nobene vloge, odločilna je skrb za stranko.
Strah pred tretjim
Zakaj torej v SDS ocenjujejo, da so predčasne volitve za njih najprimernejše v tem trenutku? Nekaj razlogov je očitnih. Število brezposelnih recimo od februarja pada, poleg tega se izboljšuje tudi finančna slika. V prvih petih mesecih tega leta je bil dodatni priliv prihodkov v proračun takšen, kot so ga na finančnem ministrstvu planirali za celo leto; po nekaterih ocenah se je v proračun nateklo za 300 milijonov evrov več, kot je bilo načrtovano. To nakazuje, da se bodo objektivne razmere za vladanje izboljšale. Tu je tudi sodni postopek zaradi korupcije v primeru Patria, ki bi se proti Janezu Janši lahko začel že po poletju. In končno, kriza aktualne oblasti je v tem trenutku na vrhuncu. Javnomnenjska podpora SDS je sedaj razmeroma velika predvsem zato, ker so se številni levi volivci preselili med neodločene.
Očitno je torej, da je Janšo, a tudi Pahorja, strah, da bi v dolgotrajnejši agoniji utegnila vznikniti kakšna alternativa, recimo nova stranka ali tretji človek. Ni torej treba verjeti, da se za zadnjimi zahtevami po predčasnih volitvah skriva skrb za javno dobro. Gre pač za še en oblastniški boj, ki pa za povrh vsega danes ponuja še manj vsebine kot nekoč. Kljub obsesiji s predčasnimi volitvami o programu 50+, razen nekih všečnih parol, ne vemo veliko. Če pa reformistično jedro nove alternative predstavlja skupina resetirancev, nas v novem mandatnem obdobju tako ali tako čakajo že videne reforme. Vsaj povečanje t. i. prožnosti dela, znižanje davkov (kar občutijo premožnejši), spet privatizacija državnih podjetij in t. i. poenostavitev poslovnega okolja, kot so napovedali v enem od svojih programskih besedil.

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči