Fevdalni demokrati

To je zgodba o Grčiji. Zgodba o treh družinah: Papandreu, Karamanlis in Micotakis.

Vrsta lačnih se je prejšnji četrtek vila čez dvorišče atenskega zavetišča za brezdomce za trgom Omonia vse tja na ulico, kakor navadno v času kosila. Upokojenci in brezposelni, matere z otroki in priseljenci so potrpežljivo kot vedno čakali, da jim cerkveni dobrotniki v roke potisnejo kaj užitnega.
Osemintridesetletni Georgios Levedogianis je dobil grah s korenjem in krompirjem, zraven še tri kose kruha in nekaj lončkov jogurta. V zavetišče redno prihaja že devet mesecev. »Moram, da preživim.«
Levedogianis je sedem let delal kot varnostnik na atenskem letališču. Ni bil bogat, a je shajal s tistim, kar je zaslužil, dokler ni dobil odpovedi. Stiske na njem še ni videti. Nosi čisto srajco, modre hlače iz dobrega blaga, za pasom novo torbico. Vidi se mu, da se trudi. V očeh pa ima solze. »Če bi imel delo, tega ne bi počel,« pravi. Nima »nič« denarja, spi pri Rdečem križu, jé v cerkveni kuhinji za reveže in sanja o drugačnih časih, časih, ko je še imel delo: »Če nimaš zvez, te nihče ne vzame. In čedalje huje je.«
V skoraj vseh 400 cerkvenih okrožjih v Grčiji zdaj revežem delijo hrano kot na trgu Omonia. »Število revežev naglo narašča,« pravi ena od tamkajšnjih prostovoljk, »in ne vemo, ali jih bo kdaj konec.«
Prav gotovo ne. Kajti parlament je kljub silovitim protestom z glasovi pičle večine vladajočih socialistov pred kratkim sprejel obsežen varčevalni program. S tem je zagotovil nova posojila Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada. Brez 12 milijard evrov bi Grčija v štirinajstih dneh prav gotovo bankrotirala.
Preprečiti sprejetje varčevalnega svežnja - za to si je prizadevala konservativna opozicija - bi pomenilo »samomor«, je prepričan guverner centralne banke Georgios Provopulos. Zdaj pa je »zgornja meja dosežena«, več iz ljudstva ni mogoče iztisniti.
Konservativnemu časopisu Katimerini je nato povedal, za kaj pravzaprav gre: »Nobenega dvoma ni, da je bolehnost sistema velika ovira za boljšo politiko. Stroški, ki jih moramo zdaj plačevati, so stroški napak iz preteklosti.«
Nujno potrebna posojila bodo Grčiji prihodnje mesece pomagala, drugim državam evrskega območja pa dala čas - čas, v katerem bodo morda lahko krizo evra nekoliko omilile. A Grčije najverjetneje ne bodo mogle rešiti. Kajti v zadnjih desetletjih je elita, katere jedro so sestavljale družine Papandreu, Karamanlis in Micotakis, vzpostavila klientelno gospodarstvo. Ta elita je izplačevala milijarde, ki jih država ni imela. Poglavarji klanov so prijatelje in družine osrečevali z blaginjo na kredit. Napihovali so državni aparat, da je lahko vsak kdaj prišel na vrsto, in s tem ustvarili birokratsko pošast.
Pri delovanju strank je vedno šlo bolj za usluge kot za politiko. Kdor je lahko razdajal denar, si je kupil prijatelje in volivce, ki so bili kaj dolžni stranki in hkrati družini, ki jim je vladala. Tako je nastala grška fevdalna demokracija. Generacije so prihajale in odhajale, imena tistih zgoraj pa so ostajala vedno ista - Papandreu in Karamanlis ter Karamanlis in Papandreu, vmes včasih Micotakis. V nobeni evropski demokraciji se ni dogajalo nič podobnega.
Voditelji strank so ljudstvo navadili živeti prek svojih zmožnosti. Grčija je revna država na robu EU z 11 milijoni prebivalcev. Ima oljke, modro nebo in plaže in malokaj drugega. Vsak četrti zaposleni dela za državo. Država je izvir in vsak hoče piti pri njem.
Ker so stranke državo na veliko obirale, si je tudi ljudstvo prigrabilo, kar je lahko dobilo. Bogati so utajevali davke v milijardnih zneskih, revni so se prebijali z delom na črno, uradniki so sprejemali podkupnino.
Zdaj mora premier Georgios Papandreu krpati tisto, kar je povzročil njegov oče, pod vladavino katerega so ljudje lahko prej odhajali v pokoj in jim ni bilo treba veliko delati. Rez mora biti zdaj oster, je prepričan Papandreu mlajši: »Ali se bomo spremenili ali pa bomo skupaj propadli.« Pri tem natančno ve, kaj vse je bilo desetletja narobe. Njegov ded, tudi Georgios, ki je bil minister in nato še premier, je ustanovil politično dinastijo.
Po vojaški diktaturi med letoma 1967 in 1974 je njegov sin Andreas Papandreu ustanovil socialistično stranko Pasok. V osemdesetih letih je svojo klientelo preskrboval tako brez zadržkov, da je državni dolg presegel vse meje.
Konservativci so državo vodili bolj kot klika in ne toliko kot družina. Na oblasti so se izmenjevali s Papandreuji. Stari Konstantin Karamanlis je večkrat vladal, preden je potem njegov nečak Konstantinos prevzel oblast. Včasih je bilo v vrhu stranke nekaj prostora tudi za družino Micotakis. Micotakis, tudi njemu je bilo ime Konstantin, je bil prav tako premier. In dve desetletji predvsem prvak stranke Nea Dimokratia.
V predvolilnem boju leta 2004 je Karamanlis mlajši ljudstvu obljubil, da bo državo reformiral. Po volilni zmagi pa so se kopičili škandali, milijardne kupčije z zemljišči, denar so iz pokojninskih blagajn prenašali drugam. Karamanlisovi ljudje so ponarejali finančne podatke, ki so jih sporočali EU, in tik preden na naslednjih volitvah niso bili izvoljeni, so še hitro ustvarili nekaj deset tisoč uradniških mest - za sorodnike in prijatelje stranke. Nazadnje so konservativci primanjkljaj države podvojili.
Micotakisova hčerka Dora, ki je bila nekaj časa zunanja ministrica, je potem poskusila prevzeti vodstvo stranke Nea Dimokratia. Vmes se je vrinil Antonis Samaras, še vedno pod častnim predsednikom očkom Micotakisom.
Samaras, ki je kot Papandreu bogat predstavnik zgornjega sloja, je zdaj premierov nasprotnik, trd nasprotnik, ki uporablja vse stare trike. Čeprav se moža tikata, odkar sta si v sedemdesetih letih v ZDA delila študentsko sobico.
Papandreu med tistimi, ki določajo finančno politiko EU, velja za primernega. Poskuša varčevati, Samaras pa volivcem obljublja, da bo znižal davke in se z EU trdo pogajal o prisilnem varčevanju.
Papandreu je tako zadnje tedne bliskovito izgubljal ugled in njegovemu Pasoku je bilo naklonjenih samo še 27 odstotkov volivcev (najmanj v zadnjih 34 letih), Samarasova Nea Dimokratia pa ima še vedno 31 odstotkov privržencev. To je sredi junija, ko so z anketami preverjali naklonjenost volivcev, sicer zadostovalo za prvo mesto, a je bilo za 2,5 odstotka pod izidom zadnjih parlamentarnih volitev leta 2009.
Pred približno tremi tedni je Papandreu konservativne nasprotnike pozval: ali ne bi obe stranki z načetim ugledom zdaj skupaj reševali državo in se zato združili v veliko koalicijo? On, Papandreu, bi bil za to celo pripravljen žrtvovati svoj premierski položaj.
Telefonski pogovor bi moral ostati zaupen. A Samaras ga je izdal novinarjem, kmalu zatem pa Papandreuja še osramotil v parlamentu in tako jasno povedal, da noče vlade, ki bi vladala s konsenzom.
Ne glede na to, ali bo država varčevala pod Papandreujem ali pod obema skupaj, to lahko postane nevarno, ker lahko zaduši gospodarstvo. »Tako je, kot bi mačka lovila svoj rep,« pravi grški profesor ekonomije Janis Varufakis. Njegov ameriški kolega Kenneth Rogoff, nekdanji glavni ekonomist Mednarodnega denarnega sklada, pa opozarja: »Če boste nadaljevali le z varčevalnim programom, boste obtičali v majhni gospodarski rasti ali recesiji, do koder seže oko. In nazadnje boste potem kljub temu bankrotirali.«
Ni mogoče reči, da Grki že doslej niso varčevali. Tako je grški proračunski primanjkljaj zaradi prvega varčevalnega svežnja lani s 15,4 odstotka BDP upadel na 10,6 odstotka. Znižali so na primer plače, pokojnine in socialno pomoč.
Ti varčevalni ukrepi so povzročili tudi to, da je lani 200.000 ljudi izgubilo delo. S 15 odstotki je brezposelnost konec marca dosegla vrhunec.
Ker so bile poleg tega plače v zasebnem sektorju marsikje znižane za 10 do 20 odstotkov, se je poraba zmanjšala za približno 10 odstotkov, okrepila se je recesija in Grčija se je znašla v začaranem krogu. Davke je treba še zvišati, izdatke znižati in razmere se bodo prav gotovo zaostrile. Pred kratkim sprejeti varčevalni sveženj predvideva obilno zvišanje davkov in znižanje izdatkov. Vsakega bo prizadel solidarnostni davek. Zvišali bodo davek na zemljišča. K varčevalnemu svežnju sodi tudi obljuba vlade, da bo končno učinkoviteje ukrepala proti kršiteljem davčnih predpisov. Seveda nihče ne ve, kako.
V državnih službah naj bi do leta 2015 odpravili 150.000 delovnih mest. Nadaljnjih 50 milijard evrov bi prinesla prodaja državne lastnine. Veliko te lastnine pa bo težko prodati. Na voljo so propadajoče olimpijske arene, štirje stari airbusi pa na tisoče kvadratnih kilometrov zemljišč, deloma na najboljših obalnih območjih.
Vlada bi zasebnim vlagateljem ponudila 17 odstotkov dobavitelja energije PPC, ki je v 51-odstotni državni lasti. Temu ogorčeno nasprotujejo sindikati, saj se upravičeno bojijo odpuščanja v kolektivu, ki šteje 21.500 zaposlenih. Ko je parlament glasoval, so v znamenje protesta v več pokrajinah v Grčiji ugasnile luči.
Profesor ekonomije Georgios Argitis z atenske univerze zaničljivo govori o »vladajočem razredu politike in kapitala, ki državo jemlje kot svoj plen« in je vse to povzročil. K sporom nagnjeni avtor uspešnic Petros Markaris se posmehuje »propadlemu državnemu aparatu«, katerega predstavniki »imajo en sam interes, obdržati svoje privilegije, za vse drugo jim je malo mar«.
Pri tem misli na primer na tiste uslužbence v parlamentu, ki še vedno dobivajo po štirinajst plač na leto in poleg tega še dve dodatni plači. Misli na Indijo Koromandijo javnih služb, v katerih politiki poskrbijo za svoje pomagače, očetje za družinske člane, šefi upravnega aparata pa za svoje varovance.
Po menjavi oblasti je bilo vsakokrat nastavljenih na tisoče novih uradnikov in uslužbencev, ne da bi morali stari oditi. Nihče se ni zgražal nad tem, dokler je ostajalo dovolj možnosti za zaposlitev. Zdaj pa ljudstvo zaničuje celotno kasto. Maja je 71 odstotkov Grkov povedalo, da ne zaupajo vladi, 76 odstotkov jih prav tako malo zaupa opoziciji.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.