Svet

Berlinski zid, 20 let kasneje

Slavoj Žižek, Božo Repe  |  9. 11. 2009

Slavoj Žižek: Zid dvajset let pozneje

Dvajseta obletnica padca berlinskega zidu 9. novembra mora biti čas za premislek.

Navadno se poudarja neverjetna narava dogodkov izpred dveh desetletij: videti je bilo, da se uresničujejo sanje, nekaj, kar se je komaj nekaj mesecev prej zdelo nemogoče - svobodne volitve, razpad komunističnih režimov, ki so se sesuli kot hišica iz kart. Kateri Poljak bi si drznil pomisliti na svobodne volitve in Lecha Walenso kot predsednika? Toda nekaj let zatem se je zgodilo nekaj še bolj nenavadnega: bivši komunisti so se na demokratičnih volitvah ponovno povzpeli na oblast, Walenso je doletela popolna marginalizacija, deležen je bil precej manjše popularnosti od tiste, ki jo je užival Wojciech Jaruzelski, ki je poldrugo desetletje pred tem z državnim udarom strl Solidarnost. Kako smo prišli do takšnega stanja?

Dan zatem, ko je demokratično-kapitalistična realnost razkadila sublimno meglo »žametne revolucije«, so se ljudje na neizbežno razočaranje odzvali na tri poglavitne načine: 1) z nostalgijo po »dobrih starih« časih komunizma; 2) z desničarskim nacionalističnim populizmom; 3) z zakasnelim obujanjem antikomunistične paranoje. Prvi dve reakciji sta razumljivi in se pogosto prekrivata (kot denimo v današnji Rusiji). Iste desničarje, ki so pred desetletji vzklikali »Raje mrtvi kot rdeči!«, danes pogosto slišimo momljati »Raje rdeči kot pa jedci hamburgerjev!« ... Komunistične nostalgije ne gre jemati povsem resno: daleč od tega, da bi izražala dejansko željo po vrnitvi v sivo socialistično realnost, je prej oblika žalovanja, blagega so-očanja s preteklostjo. Kar pa zadeva vzpon desničarskega populizma, ta nikakor ni evropska posebnost, pač pa skupna poteza vseh držav, ujetih v vrtinec globalizacije.

 

Božo Repe: Sanje o nebesih

Oba komentarja si lahko v celoti preberete v novi Mladini