Kultura

Od Kostje Gatnika do Andreja Rozmana Roze

Franček Rudolf  |  8. 2. 2010

Na dan največjega pesnika so se pokazale bistvene spremembe, končno so parodije, sarkazem, posmeh avtorja stripov Kostje Gastnika postali uradna umetnost, neutrudni garač, ponarejevalec Prešernovih pesmi in celo otroški pesnik Andrej Rozman Roza pa je po tridesetih letih delovanja postal temeljna slovenska vrednota. Baletka Mateja Rebolj pa je v luči vesolja po Draganu Živadinovu postala prva plesalka izraznega plesa, dobitnica velike nagrade in v dvainpetdesetih letih dvajseta nagrajena ženska. Država ceni pesnike, igralce, plesalce, vse tiste, ki ji ne morejo škoditi in so zato kot nagrajenci pričakovani. Vseeno imamo novo politiko, novo vzdušje, nabito polno dvorano. Nova doba in nedvomne spremembe.
Umetniki se srečajo z državo, država se sreča z umetniki. Prešernove nagrade naj bi bile vzvod, ki umetnike prepozna kot umetnike (nagrade sklada) in ki jih pospravi v zgodovino (nagrade za življenjsko delo). Obojih nagrad je premalo. Tako se v bistvu številne komisije številnih področij borijo vsaka za svoja imena. Ne samo, da meje med področji utegnejo biti zabrisane. Kar koli pa že posamezen umetnik počne, je na zelo grob način odvisno od tega, kaj mediji poročajo o njem. Umetnike pravzaprav določajo novinarji in določajo jih na precej plehko in lahkomiselno. Kaj pa naj umetnik ustno pove novinarju, ko reproducira svoje življenjske navade in izkušnje? Kaj naj pove na kakšni na okrogli mizi, kjer rešuje človeštvo? Vendar drugega kot mediji umetnikom za promocijo pravzaprav ne ostane. Z leti vedno bolj dvomim, da se je katera koli umetniška zvrst sposobna predstavljati zgolj z izdelki, razstavami, knjigami, predstavami. Seveda je nadvse dobrodošla misel, da so nekje neke komisije, sestavljene seveda iz učenih posameznikov, ki nenehno spremljajo slovensko umetniško, jo nenehno ocenjujejo, si zares zapomnijo, kaj se z njo dogaja, in potem nekoč nekega dne brez političnega navijaštva nagradijo najzaslužnejše umetnike in jim pri tem vsaj začasno celo dvignejo tržno vrednost. Ker je umetniških področij več kot je možnih nagrad in ker so Prešernove nagrade kombinacija eno ali dve letnih dosežkov in nagrad za življenjsko delo, je predstava nujno zabrisana. Težko je primerjati jabolka in hruške, posebej pa še, ker komisije delajo v tajnosti in ker skuša upravni odbor Prešernovega sklada iz nagrad narediti skrivnost! V športu pred tekmo in med tekmo razmišljajo novinarji in javnost, kdo bo zmagal. Pa čeprav je so favoriti že naprej znani, pa tudi ni jih ne vem koliko. Hočem reči, da je slovenska kulturna produkcija že tako množična in obenem tako nepregledna, da se pač ne more razviti nikakršno ugibanje, kdo bo letos uvrščen in kdo bo zmagovalec. Naloga nagrad bi bila, da bi pospešila primerjave med posameznimi področji in še bolj med posameznimi umetniki. Četudi rezultati niso tako merljivi kot v športu, je naloga nekaterih mehanizmov, med takšne mehanizme sodijo tudi nagrade, da vsaj malo razburkajo javnost, ne samo običajno umetnikovo občinstvo, ampak različna slovenska občinstva. Morda celo vse občestvo. Bolj kot je jasno, da so Prešernove nagrade namenjene zrelim in starejšim osebnostim, bolj se podeljevalci trudijo, da bi kje našli kakšnega novega, perspektivnega, vsaj mlajšega. Da bi vsaj nekateri umetniki delovali kot odkritja, tako, kot se to dovolj pogosto posreči na športnih tekmovanjih. Ker pa so eno izdelki, knjige, razstave, predstave in drugo umetniki kot osebe, je zelo težko izbrati nastopajoče v vsakokratni prireditvi in pri tem najti takšne, da ne bi zgolj popravljali zgodovino. Eno so dosežki in vpliv posameznih dosežkov, precej nekaj drugega so umetniki kot žive osebe, ki jih je potrebno razstaviti kot zvezde vsakoletne prireditve. Za vsako nagrado bi pričakoval, ne samo, da dvigne branost in gledanost posameznega umetnika, pač pa da promovira kulturo in celotno civilizacijo in tudi državo. Vendar država je dolgočasna, dela se apolitično, je pa na vsakem koraku sumničava zdaj do desnih, zdaj do levih, zdaj do obojih, zdaj do svobodnih, zdaj do redno zaposlenih. Vsak dan novi razpisi, pa novi zakoni, pa nove delitve kar zajetnega kupčka količine denarja! Pravzaprav je vsak umetnik nenehno zapleten v posle z državo in nihče ga ne vpraša ali mu ni že počasi dolgčas? Država je dolgočasna, produkcije umetnosti se vlečejo in uradniška logika zapleta na videz še tako enostavne postopke. Če se nekomu ljubi desetletja prestajati nenehne uradniške procedure, se držati strogih pravil in celo prava, potem je že sam po sebi zaslužen in država mora prijazno skrbeti zanj. To tudi počne. Umetnikov premore Slovenija zelo veliko in nikakor jih ne bo zmanjkalo. Težava, ki se mi prikaže, je samo ena: kako naj bodo posamezni umetniki inovativni in iskrivi, ko država hoče o njih razsojati v tajnosti, skrivnostno, na posvečen način in ko ta država niti najmanj ne poizkuša biti inovativna in domiselna in vsaj malo iskriva. Država preveč razmišlja, preveč se ubada z najbolj banalnimi pravili. Pri tem se naši trenutni vladi lahko vsak dan vsaj čudimo ob prebiranju medijev. Kulturno ministrstvo, ki pa je eno bolj dolgočasnih in počasnih ministrstev, pa je nekako prepričalo medije, da kulturna sploh ni prizorišče česarkoli in se z njo ni potrebno ukvarjati. Zato zazveni lahkotno in malo otročje tudi vsakoletna slovesna prireditev, ko se umetniki srečujejo z državo in država z umetniki.