Družba

Narodno zabavni rock

Franček Rudolf  |  1. 3. 2010

Televiziji je končno uspelo vzpostaviti mehanizem neposrednega izražanja slovenske ljudske volje. Res, da se je to zgodilo v sorazmerno obrobnem tekmovanju za nastop na glasbenem tekmovanju na
Euroviziji, je pa nadvse značilno, da je letos prvič vsakdo, ki je glasoval, lahko glasoval samo enkrat z enega aparata. Pri nekaterih tekmovalcih/tekmovalkah so se prikazale hudo nizke številke! Zdi se, da je leta dolgo bilo mogoče doseči kakršenkoli že rezultat, tako da so prijatelji pritiskali na gumbe na mobilcih in telefonih! Združenje Ansambel Roka Žlindre in Kalamari je nesporen zmagovalec tega ljudskega referenduma. Da so se ljudje končno enkrat naveličali plavolask z joški in dolgimi nogami in šibkimi glasovi in enolično poezijo, da, to je mogoče verjeti. Ampak zakaj bi naj bil nekdo navdušen nad mlado pevko zabavne glasbe, ki poje „da je pozitiven šok“, ko je nenadoma nekdo prišel na idejo, da meša narodnozabavni slog petja z nečim, kar bi naj bilo od daleč podobno rocku? Prepričanje, da je narodnozabavna glasba vrednota, ki jo je v hipu mogoče nadgraditi z neko tujo, svetovno prakso, pa ji na ta način dati legitimno pravico, da je zdaj postala nova domača vrednota, to prepričanje je tisto, kar me pretrese. Seveda me ne bi pretreslo, če ni bi šlo za petnajst tisoč glasov, se sedemdeset odstotkov enega odstotka Slovencev, vsi ti so namreč v mešanici povprečne narodno zabavne glasbe in nekakšnega povprečnega rocka prepoznali nekaj usodno novega. Nekaj pozitivno šokantnega! V primerjavi z drugimi tekmovalci je ravno pri Roku Žlindri in Kalamarih bilo mogoče opaziti, da se ne delajo evropske, fine, presunljivo nove ali celo revolucionarne. Ansambel Rok Žlindre in Kalamari so odkrili in prepoznali dejansko stanje duha na področju glasbe v Sloveniji! Medtem ko deklice v narodnih nošah razmišljajo o vrednotah in tako postanejo vrednota sama, se utrjeni narodnjaški praksi lahko priključi tudi nekaj tako usodno perverznega in inovativnega in zgodovinskega kot je to baje rock. In oba sloga pristaneta pri prostodušni ugotovitvi, da je tako najboljše, da je ta zmes največja vrednota, tako rekoč rešitev iz popolne etične zagate. Res je pesem o narodno zabavnem rocku delovala sproščujoče. Na primer kot odločno slovo od nenehnega zvezdniškega pretvarjanja! Čustva, kakršna proizvajajo obdarjene plavolaske, nenadoma niso več modni ukaz! Letošnja EMA je z genialnim sistemom izbire potrdila, da se zgolj ljubiteljem narodno zabavne glasbe, ki pa so tudi že pripravljeni posvojiti rock, ljubi potruditi in telefonirati in se družno strniti okoli ene izmed najbolj slovenskih možnosti!

Izbor popevk za Emo dokazuje, da je do dobra načet patos navijanja za najboljšo in najaktualnejšo popevko. Ker popevk je bilo štirinajst in med seboj se niso pretirano razlikovale, ne po kompozicijah, ki bi na vsak način in absolutno obvezno naj bile nekaj novega in še bolj po besedilih, za katere je bilo jasno, da sploh nikoli ne smejo biti resnično nove, ker bi jih potem združeno slovensko občinstvo odklonilo, je bilo ves čas jasno, da je zmagovalka Eme vedno podobna politiku, ki je bil v času volitev neznan, vseeno pa je prestopil prag državnega zbora in bil nenadoma izvoljen za predstavnika ljudstva. Samo, da je občinstvo zagledalo deklico v narodni noši in mladega rokerja, vsaj deloma podobnega slavnim rokerjem izpred petdesetih let, že je začutilo novo, izrazito ljudsko voljo, novo izrazito pošteno izglasovano ljudsko voljo! Tako je bilo občinstvu samo še do potrditve pesmi, ki najbolj izraža slovensko povprečje! Res je nemogoče sto tisočem preprečiti, da se ne bi ravnali po svojem najintimnejšem okusu. Ko pa se državljani enkrat odločijo, da bodo verjeli, kaj se večini dogaja, in ko skušajo preživeti poškodbe in odstope na olimpijadi, je pač napočil trenutek, da se zavemo, kako se desetletja dolgo nihče popolnoma nikoli ne vpraša, kakšna je resničen okus slovenskih ljudskih množic! Kriza, ki je nenadoma lani izbruhnila, poglablja stoletna nasprotja med mestom in vasjo, med slovenskimi mestnimi občinami, in stotinami slovenskih manj mestnih občin. Izbiranje na „Emi“ nas je prepričalo, kakšen je okus večine. Pa četudi večino predstavljajo samo tisti, ki se jim ljubi glasovati. Ta novo razkriti okus večine ni nekaj novega, je pa dokaz, kako lahko medijih desetletja gojijo lažna upanja, da je Slovenija kaj drugačna od tistega glasbenega stila, ki spremlja Slovence v vsakdanjem življenju. V široko uporabljeni splošni rabi. Če nič drugega, smo na letošnji EMI zvedeli, da je povprečen slovenski okus čisto zares takšen, kot smo se morda bali, da je. Vsaj na področju glasbe lahko slavimo zmago podeželja nad duhovno nerazvitimi mestnimi občinami! Izbire pa tako ali tako ni nobene.