Kultura / Tomaž Lavrič
© Bor
Kakšne zveze je treba spletati, katero pajkovo glavo je treba pobožati, da avtor tako nedržavotvornih umetnosti, kot so risanje stripov, ilustracij in karikatur za nizkonakladni tednik, dobi možnost razstavljanja v elitni Moderni galeriji?
> Hja, eni pravijo, da je svet zarota starcev in pripustijo te zraven, ko ti osivi brada. Mogoče pa je tudi, da prej ali slej zmanjka dobrih, povprečnih in celo najbolj kilavih »umetnikov« in je treba z nečim zapolniti bele stene. Morda pa drži tale: če si jim dovolj dolgo pod nogami, žilav in špičast, da se obte spotikajo, te nazadnje nekako ne morejo več ignorirati. Pa te obesijo na zid in si jim spod nog. Vsem tem teorijam je skupno, da je treba le zanalašč dovolj dolgo živeti, pa se človeku prej ali slej vse pripeti.
In kako se po tvojem ljudska umetnost strip počuti na tako posvečenem kraju?
> Moram reči, da po mojem mnenju stripi itak ne sodijo na razstave. Strip je bastard, pol literatura, pol likovna umetnost in še kos filma, zato deluje okorno tako v galeriji kot na literarnem večeru. Je sicer nekaj stripov, ki so likovne umetnine sami po sebi, a ni jih veliko. In tudi ni to bistveno. Dober je strip, ki združi vse svoje prvine v kompleksno, nerazdružljivo celoto. In ki gre med ljudi.
Po drugi strani pa je treba izkoristiti vsako priložnost, da približamo strip - in domači strip še posebej - domači javnosti. Da mu dvignemo veljavo. Evo, kar naprej nekaj godrnjam in trmoglavim, namesto da bi hvaležno in ponižno sprejel nezaslužene časti.
Kaj bomo ljubitelji in poznavalci tvojih del videli na razstavi? Se nam obeta kakšno presenečenje? Si karkoli utajil radovednemu občinstvu?
> Hm, da vidimo ... To bo precej obsežen prerez celotnega stripovskega udejstvovanja, namenjen bolj temu, da neko novo, širšo publiko seznanim s tem, kdo sem in kaj počnem, pa tudi kaj sploh je in kakšen vse je lahko strip. Poznavalcem bodo novi predvsem originali stripov, ki so bili objavljeni v tujini: Lomm, Dekalog, Appoline ... Pa morda kaka še neobjavljena tabla opuščenih projektov. Bom pa, za poslastico, pritaknil še eno ali dve strani novega nadaljevanja Rdečega alarma, ki ga pravkar delam. Obeta se tudi bogat, menda skoraj 200-stranski katalog z nekaj mojimi krajšimi zgodbami in s ščepcem vsega ostalega. Navali narode.