Politika

Črna kronika

Franček Rudolf  |  15. 3. 2010

Slovenci dnevno zapeljejo na nasprotno stran cestišča. Potem umirajo v bolnišnicah. Ko sneži, Slovenci gredo na nevarna pobočja in potem se nekateri rešijo izpod plazu, drugi pa ne. Črne kronike dnevnih časopisov, od katerih eden prodaja drugega, vsi skupaj pa se dnevno težko prodajajo, nimajo pravega rumenega poleta. Pred leti so se v državnem zboru spopadale stranke. Danes pa razdelitev na pozicijo in opozicijo spominja na dialog gluhih. Gluhih desničarjev, da ne bo kdo mislil, da gluhih levičarjev. Veliko besed, malo skupnih odločitev. Pač pa so ministri in poslanci zvezde elektronskih in pisanih medijev. Zato je nujno, da morajo, vsaj tisti najbolj znani, dobiti še dodatne vloge, vloge nastopajočih v črnih kronikah! Opazili ste, da Ivana Zidarja, zgradil je res veliko, in Hilde Tovšak, tudi ona je zgradila veliko čisto opaznih stavb, mediji kar vpijajo in cefrajo! Tisti, ki je kdaj kaj naredil, je primeren za odkrivanje napak! Vsaj po mnenju novinarjev in urednikov. Na razpolago novinarskemu besu pa so tudi številni poslanci in ministri, ki zanje sploh ne vemo, kaj so kdaj naredili, če sploh so kdaj kaj naredili. Te medijske osebnosti, te zvezde, čeprav niso igrale v nobenem hollywoodskem filmu, predstavljajo za črno kroniko neizčrpen vir! Potrebno je samo večkrat ustno sporočiti občinstvu, da je Slovenija pravna država, pa da pravni mehanizmi delujejo in tudi morajo delovati, in potem potrebujemo samo še poslanca, člana komisije za boj proti korupciji, pa poslanca, člana komisije za nadzor obveščevalnih služb, pa že imamo Slovenci enkratno priložnost, da se običajni kriminal spremeni v državni kriminal in potem sledijo neprijetna vprašanja o delovanju notranje ministrice, upravnih enot, inšpektorjev, posebno pa še tožilcev, sodnikov in policije. Teh posameznih dejavnosti, na primer delovanja tožilstev, sodišča, policije pač ne poznam. Domači igrani filmi premalo predstavljajo za tako zelo pomembna področja. Kar vem o tožilcih, advokatih, sodiščih in seveda o policiji, vem iz hollywoodskih nadaljevank! Seveda mi je jasno, kaj je najgroznejše od najgroznejšega. Najgroznejše od najgroznejšega je, če so pokvarjeni policaji, tožilci, posebej pa še politiki! Vsak tak hollywoodski film gledalcem omaja vero v poštenost, zanesljivost, trdnost pravne države in kot kuga širi neznosen smrad po nesmislu vsakršnega etičnega delovanja! Če je nesmiselno biti pošten, je nesmiselno biti pravičen in če je oboje nenehno pod vprašajem, kje je potem smisel življenja? Mar ni smisel življenja, da ljubimo svoje bližnje kot same sebe in jim nenehno pomagamo? Ker le tako lahko računamo, da bodo oni pomagali nam! Poslanci so naši izvoljenci. V dobrem in slabem predstavljajo nas vse, vseh dva milijona občanov iz dvesto enajstih občin! Če Zmago Jelinčič Plemeniti s svojimi poslanci podpre zakon v zameno za določeno proti uslugo kmetijskega ministra, ne dela nič drugače, kot so delale vse poslanske skupine v zadnjih dvajsetih letih. Pred dvema desetletjema se mi je obračal želodec, ko sem spremljal, kaj vse so zahtevale nekatere stranke v zameno za to, da bi dovolile slovensko osamosvojitev! Vendar demokracija bi naj v dvajsetih letih napredovala. Opozicija bi naj bila postavljena tako, da pač ne bi bilo nobenega jezička na tehtnici, če pa bi že bil, da bi takle jeziček na tehtnici ne mogel kaj več kot kozmetično popravljati zakonov. Kar niti ne bi bilo vedno najslabše, saj stranke so in seveda smejo biti zagovornice prav določenih plasti prebivalstva in z njimi povezanih lobijev in taka je pač živa politika, namenjena nekaterim omilitvam racionalističnega prosvetljenega vladanja! Iz nemarnosti je morda kdo med nami spregledal, da postaja ravno SNS (Jelinčičeva stranka) tisti jeziček na tehtnici, ki utegne temu ali onemu zakonu vdihniti dušo in rešiti kakšnega ministra pred interpelacijo. Če se je to zgodilo, ni nič nenavadnega, nenavadno je, da mediji takšne skrivnosti odkrijejo! Sama preureditev črnih kronik, ki dviga naklado rumenega tiska in gledanost televizij, pa je nevarna. Opozoriti moram na hollywoodsko prakso: ko filmske zgodbe čarajo s tajnimi službami, z nepoštenimi policaji, s pokvarjenimi tožilci in politiki, nadaljujejo prav hitro z afriškimi virusi ali celo kar naravnost z Marsovci. Če se občani navadijo na sklepanje, da so vsega krivi virusi, Marsovci in podkupljivi politiki, potem utegnejo razmišljati ne-evropsko in tudi v vsakdanjem življenju početi stvari, ki jih bodo oddaljile od običajne evropske prakse. Evropa se trudi, kolikor se le more, da v vsakodnevno življenje ne vpleta podkupljivih politikov, smrtonosnih afriških virusov in nezanesljivih Marsovcev. Če Evropska unija prepušča urejanje Balkana, Srbije, Kosova, Albanije in še česa Borutu Pahorju in Zoranu Thalerju, potem samo dokazuje, da njena zunanja ministrica ne zmore zahtevanega posla. Kaj je lažje kot Boruta ali Zoran postaviti za zunanjega ministra Evropa! S tem bi v Evropi marsikaj rešili. Predvsem pa bi Evropa lahko najela in plačevala slovenski falcon za ministrove vsakodnevne polete!