Politika

Preseljevanje narodov

Franček Rudolf  |  30. 8. 2010

Francoski predsednik Nicolas Sarkozy se odločil preseliti Rome nazaj v Romunijo in Bolgarijo. Ne zadostuje, da nekdo živi v Franciji v zasilnem, komunalno neopremljenem in nelegalnem bivališču na tuji zemlji, in da je obenem brez redne zaposlitve in rednih dohodkov, biti mora Rom iz držav članic Evropske unije, da mu lahko podrejo bivališče in ga strpajo na letalo in pošljejo tja, od koder je prišel. Beračenje, tatvine, drobni nelegalni posli – vse to lahko opravljajo samo tisti evropski državljani, ki živijo v pravih stanovanjih z vodo in elektriko. In za katere ni več mogoče ugotoviti, kam bi jih naj deportirali. Francoski predsedniki so obsojeni na nenehno pridobivanje naklonjenosti širokih ljudskih množic. Romunija in Bolgarija, najrevnejši članici iz Evropske unije, pa sta posebej dragoceni, ker jim to lahko omogočita. Obe državi imata na zalogi dovolj posameznikov, ki so se s svojimi družinami vred spuščati v selitvene pustolovščine in to v času, ko je konkurenca zares velika. Kakršnokoli število brezposelnih pomeni ne samo naraščanje števil brezdomcev, ampak tudi števila otrok, ki ne bodo hodili v vrtec in šolo, se navadili jezika, se izobrazili za preprosta ali zahtevnejša dela in se nekoč dokopali do rednega delovnega mesta in stanovanja, kar bi jim oboje omogočilo, da se ne razlikujejo od večine prebivalstva. Francoski predsednik prepričuje svoje državljane, da je brezposelnost, brezdomstvo, kriminal in manjkanje v šoli in neznanje uradnega jezika mogoče odpraviti, če bodo policaji porušili nelegalna bivališča in izselili romunske in bolgarske Rome. Če tako ravnanje vzbudi pri množicah pozitivna čustva ali če nekatere humaniste razjezi, oboje je refleks znan iz časov preseljevanja narodov. Od časov rimskega imperija se Evropa trese pred azijskimi množicami. Iz tega pra-strahu pa rase mogočen in neobvladljiv rasizem, ki je po najmanj tisoč pet sto letih neobvladljiva stalnica. Četudi si vsak begunec, izseljenec, nomad lahko predstavlja, kakšni so pogoji, da bo priznan član evropske skupnosti, ga bo vse življenje glodal črv ali res izpolnjuje pogoje, pa čeprav prihaja iz ene izmed držav članic Evropske unije. Naskok na nekaj sto ali nekaj tisoč Romov iz nelegalnih francoskih naselij je takoj simboličen začetek preganjanja prav vseh brezposelnih, brezdomnih, kriminalnih in jezika nerazumevajočih Evropejcev. Vendar sama pobožna želja, da bi Evropa zaustavila milijone in milijarde, ki bi se vanjo radi preselili, omogoča samo simbolne poteze. Preselili se bodo milijoni z izobrazbo in specialnimi znanji, tisti, ki bodo dobili službe, kupovali nepremičnine in bili sposobni vlagati v podjetja. Ko se Francozi (podobno kot so se pred njimi Italijani) spravijo na nelegalna romska naselja, samo dokazujejo, da milijard svetovnega revnega prebivalstva ne more rešiti Evropa, pa naj še tako globalno deluje, ampak bodo njihove probleme reševale posamezne nove velesile. Pravzaprav jih že rešujejo. Tu se moramo spomniti Atile, hunskega kralja, ki je vladal enemu največjih evropskih imperijev vseh časov, obvladoval je ozemlja od Kavkaza, preko Balkana, Srednje in Zahodne Evrope. Ta Atila je leta štiristo petdeset porušil Petoviono (Ptuj), mesto s štirideset tisoč prebivalci, moramo vas spomniti, da je podobno število prebivalcev imela Ljubljana šele v na koncu devetnajstega stoletja v času potresa in župana Ivana Hribarja. Atila je znova porušil tudi Emono, ki so jo že prej porušili drugi. Pač zato, ker je Ljubljanica še vedno ponujala možnost ladijskega prometa. Atila je tri mesece oblegal in do tal porušil Akvilejo, pač zato, ker je ponujala morski prekop, po katerem so se ladje skrile pred odprtim morjem. Na internetu lahko tudi zvemo, da je Atila porušil še Trojane, keltsko naselje, ki je bilo že davno rimska utrdba. Pustil ni niti sledu. Hunski kralj se je torej ukvarjal z arhitekturo in s krajinsko arhitekturo. Vladal je zgolj osem let in kljub totalnim rušenjem je bil vseeno optimist: mislil je, da je dovolj ovirati ladijski promet in morda še kakšen prehod čez cestni prelaz. Ne mogel vedeti, da se bo Sarkozy komaj tisoč pet sto let kasneje srečaval z letalskim prometom in še več z nizko cenovnimi prevozniki, ki so vas sposobni kadarkoli preseliti kamorkoli na zemeljski obli, da tam neki razviti ali manj razviti državi zaigrate Rome. Kako naj svetovna civilizacija doseže, da bodo letala res namenjena samo poslovnim in političnim stikom in turizmu? Poizkus francoskega predsednika je poizkus ureditve sveta s policijskimi in upravnimi postopki, seveda ob uporabi letal in morda celo diplomacije. V načelu torej z uporabo prava, na katerega prav vsi v Evropski uniji prisegamo. Hunski kralj Atila je s svojim pustošenjem omogočil preseljevanje narodov, tudi Slovence je spravil v današnjo Slovenijo. Kam nas lahko spravijo nova preseljevanja narodov, ko nam bodo politiki prodali banke, prav vsa podjetja in na koncu še stadion Stožice?