ALTERNATIVE EVROPE

Kultura

Barbara Brezigar

Tista tožilka, ki hoče biti predsednica

Urša Matos  |  Mladina 1  |  7. 1. 2002

© Denis Sarkić

Barbaro rodijo 1. decembra 1953 v Ljubljani. Družina Gregorin je odvetniška družina. Oče vodi odvetniško pisarno, mama mu pomaga. Pozneje se oče, utrujen od advokature, odloči za ustanovitev restavratorskega centra. Vodi ga do upokojitve. Mama pa nekaj let dela v odvetniški pisarni Mira Cerarja, soproga kasnejše generalne državne tožilke Zdenke Cerar. Cerar pisarno prevzame od Barbarinega očeta. V družinski hiši Gregorinovih na Mirju vlada kulturniško ozračje. Pogosto jih obiskujejo intelektualci in kulturniki, na primer Uroš Krek in Andrej Jemc, mlada Barbara pa še posebej rada prisluhne stricu Bojanu Štihu, za katerega bo pozneje rekla, da je bil izreden pripovedovalec zgodb. Starša sta ateista, oče je bil tudi pri partizanih, Barbaro in njenega šest let starejšega brata pa vzgajata v strpnosti in spoštovanju drugače mislečih. Družina redno hodi v gledališče, zaradi česar se Barbara po končani bežigrajski gimnaziji nekaj časa navdušuje nad igralskim poklicem. Ker pa jo motijo krivice, se nazadnje vendarle odloči za študij prava.

Pri 23 letih, mesec dni pred koncem študija, se poroči s svojo srednješolsko ljubeznijo Bogoslavom Brezigarjem, sicer diplomiranim inženirjem gradbeništva. Barbara leta 1977 diplomira na temo zavarovalno pravo za avtomobilsko zavarovanje in še isto leto začne dveletno pripravništvo na sodišču v Ljubljani, med katerim rodi sina. Pripravništvo konča predčasno in v roku opravi pravosodni izpit. Ker na sodišču ni prostih mest, se odloči za službo na ljubljanskem okrožnem tožilstvu in v tem času rodi še hčer. Oba otroka se pozneje odločita za študij prava.

Leta 1993 na tožilstvu prevzame vodenje oddelka za splošne in gospodarske zadeve, leto pozneje pa postane namestnica vodje ljubljanskega okrožnega državnega tožilstva Tomaža Miklavčiča. Obdobja se spominja kot zelo produktivnega, ker si prizadevajo za avtonomijo tožilstva pred vplivom dnevne politike. "Pod Miklavčičevim vodstvom je tožilstvo prvič pokazalo svojo samostojnost. Stvarem, ki smo jih dobili s policije, nismo verjeli apriori, ampak smo jih preverjali, kar je že po zakonu naloga tožilcev, le da se do takrat ni tako delalo," se spominja pozneje. Ko na tožilstvu leta 1994 raziskujejo korupcijo pri srednjem kadru v Smeltu, časopisi objavijo Smeltov oglas s sloganom Psi lajajo, karavana gre dalje. Barbara postane javnosti znana, ko ji v drugem poskusu uspe z obtožnico proti Sandiju Grubeliču, ki je s prodajo avtov na lizing ogoljufal okoli 8000 ljudi. Za sedem let ga pošlje za zapahe.

Barbaro opisujejo kot disciplinirano, dosledno in nepopustljivo tožilko, ki je vedno in povsod zvesta črki zakona in ji na obrazu nikoli ne piše, kaj misli. Sama pa pravi: "Imam svoja merila, pod katera se nisem pripravljena spustiti. Nikoli ne ravnam politično oportuno, ampak ves čas gradim na visoki strokovnosti državnih tožilcev." Sprošča se s hojo v hribe, z igranjem tenisa, s savno in plavanjem, veliko uteho pa najde tudi v družini, za katero pravi, da je na prvem mestu.

Ko Miklavčič položaj predčasno zapusti, Barbara od aprila do novembra 1995 opravlja funkcijo vršilke dolžnosti vodje ljubljanskega tožilstva. Ob koncu leta 1995 kandidira za vodjo tožilstva. Takratna pravosodna ministrica Meta Zupančič si prizadeva, da bi funkcijo prevzel Borivoj Rozman, a ker ta pogojev ne izpolnjuje, se mu mora odpovedati. Izbere Gorazda Fišerja, čeprav ima ta kar deset let manj tožilske prakse od Barbare. Pozneje bo Barbara o dogodku dejala tole: "Ni šlo za odločanje na podlagi strokovnih meril, ampak za navadno arbitriranje." Fišer takoj po prihodu na položaj zamenja vse vodje oddelkov na tožilstvu. Barbara to sprejme s skepso, zato se odzove povabilu takratnega generalnega državnega tožilca Antona Drobniča in februarja 1996 prevzame vodenje skupine tožilcev za posebne zadeve. Čeprav se v javnosti govori, da je Drobnič skupino ustanovil posebej zanjo in da je ustanovitev nezakonita, Barbara te govorice vztrajno zanika. "Skupina je bila ustanovljena na podlagi 10. člena zakona o državnem tožilstvu. Res pa je, da status skupine po krivdi takratnega pravosodnega ministra Tomaža Marušiča formalno ni bil nikoli urejen, zaradi česar njeni člani kljub pogosto podaljšanemu delavniku nismo bili upravičeni do plačila nadur." Očitke, da je Drobničev kader, sprejema kot pohvalo: "Nič nimam proti, če sem Drobničev kader. Spoštovala sem ga, ker je bil dober predstojnik, ker me je podpiral v mojem videnju, kako je treba preganjati kriminal, spoštovala pa sem ga tudi kot človeka, ker je bil korekten do vseh ljudi, tudi tistih, ki niso bili korektni do njega."

Čeprav je skupina tožilcev uradno ustanovljena za reševanje zahtevnejših zadev predvsem s področja organiziranega in mednarodnega kriminala, se dejansko že od vsega začetka ukvarja tudi s politično občutljivejšimi primeri. Tako Drobnič skupini odredi obravnavo ovadbe zoper poslanca SNS Zmaga Jelinčiča, ki naj bi bil leta 1997 na enem od javnih borčevskih srečanj volilne privržence takratnega predsedniškega kandidata dr. Jožeta Bernika označil za golazen, ki jo je treba pobiti.

Skupina tožilcev za posebne zadeve svojo prvotno namero, da bi Jelinčiča obtožila pozivanja h genocidu in storitve kaznivega dejanja zbujanja rasne, verske in narodnostne nestrpnosti ter sovraštva, spremeni v obtožnico o nasilništvu. Pozneje primer prevzame ljubljansko okrožno tožilstvo, a zadeva še do danes ni dobila sodnega epiloga. Skupina tožilcev za posebne zadeve obravnava tudi brniško orožarsko afero, a v njej ne najde dokazov za nezakonito trgovino z orožjem, več primerov divjega lastninjenja, na primer v podjetjih TAM, Litostroj, SCT in Casino Portorož, ter sum utaje davkov v višini 54,8 milijona tolarjev v podjetju Eurocity, o katerem pozneje piše brutalno pretepeni novinar Večera Miro Petek. Skupina s pritožbo prepreči zavrnitev zahteve po obnovi postopka proti škofu Gregoriju Rožmanu. Avgusta 1997 kot neutemeljene zavrže kazenske ovadbe zoper nekdanje pripadnike brigade MORIS, ki so pri Depali vasi pretepli nekdanjega uslužbenca obrambnega ministrstva, takrat pa civilista Milana Smolnikarja.

Njena odločitev sproži val polemik, a Barbara je noče spremeniti, češ da "v pravu ni prostora za emocije ali osebne simpatije" in da "v tej zadevi, ko je kriminalistična policija uporabljala metode, ki niso kriminalistične in so primerne kvečjemu za Sovo, nisem hotela, da bi me kot tožilko izrabljali za svoje politične igrice". Pozneje se Smolnikar odloči, da bo sedmerico pripadnikov brigade MORIS tožil sam, a zadevo januarja 2001 prevzame ljubljansko okrožno tožilstvo in proti sedmerici vloži obtožnico.

Leta 1997 Barbara postane članica odbora izvedencev Sveta Evrope za področje pranja denarja, leto pozneje pa še vrhovna državna tožilka. Po Drobničevi upokojitvi leta 1999 se s petimi drugimi kandidati poteguje za položaj generalne državne tožilke, a po kupčkanju med vladnima strankama LDS in SLS pogori. Marjan Podobnik jo žrtvuje v zameno za direktorsko mesto v skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, parlament pa za novo generalno tožilko imenuje Zdenko Cerar. Junija 1999 Barbara odstopi s položaja vodje skupine tožilcev za posebne zadeve, saj presodi, da nima več zaupanja Cerarjeve.

Ta od Barbare na sestanku z nižjimi tožilci in s policijskimi šefi zahteva, da zadrži že spisani kazenski ovadbi zoper bivšega vodilnega kriminalista Draga Kosa in kriminalista operativca Romana Praha. Kriminalista obtožnica bremeni nevestnega dela v službi, ker naj bi bila neupravičeno in brez predhodnega soglasja sodišča pridobila izpiske številk na mobilnem telefonu novinarja TV Slovenija Tomaža Ranca, ki je poročal o aferi Vič-Holmec. "To je bil zame hud poseg v samostojnost in neodvisnost državnega tožilca in zadnja kaplja nezaupnice. Edino, kar mi je preostalo, da zavarujem svojo suverenost, je bil odstop," Barbara pojasni medijem. Ko vodja ljubljanskega okrožnega tožilstva Gorazd Fišer ovadbi zoper Kosa in Praha zavrne kot neutemeljeni, Ranc vloži tožbo proti Republiki Sloveniji. Februarja letos ljubljansko okrožno sodišče odloči v korist novinarja in mu prisodi 600.000 tolarjev odškodnine.

Kmalu po Barbarinem odstopu je razpuščena tudi skupina tožilcev za posebne zadeve, saj parlament sprejme nov zakon o tožilstvu, po katerem posebne skupine tožilcev ne imenuje več generalni tožilec, ampak vodjo skupine imenuje vlada, člane pa personalna komisija. "To pomeni, da na tožilce v skupini lahko zelo vpliva politika, še posebej, ko raziskujejo zadeve, ki se tičejo vlade, in po mojem je bil to tudi namen zakona," pozneje pove Barbara. Zakonske spremembe ostro kritizira, Cerarjeva pa jih zagovarja. Novembra istega leta pravosodni minister Marušič za vodjo na novo imenovane skupine tožilcev za posebne zadeve imenuje Jožico Boljte Brus.

Ko aprila 2000 razpade koalicija LDS-SLS, jo Janez Janša v dogovoru z mandatarjem dr. Andrejem Bajukom povabi v novo vlado.

Barbara sprejme položaj pravosodne ministrice. V manj kot šestih mesecih napiše zakon o sodelovanju z mednarodnim kazenskim sodiščem v Haagu, dokončna osnutek zakona o brezplačni pravni pomoči in podpiše spremenjen sodni red, s čimer skrajša roke, katerih prekoračitev pomeni, da se neka zadeva šteje za sodni zaostanek. Tako morajo poslej sodniki zadeve reševati v krajšem času, s čimer skuša Barbara premagovati sodne zaostanke. Notarsko zbornico razburi z odločitvijo, da se na prvo izpraznjeno notarsko mesto v Mariboru imenuje Sergij Vladislav Majhen. Ta se za službo notarja poteguje že od leta 1994, ko je tedanja pravosodna ministrica Zupančičeva njegovo kandidaturo nezakonito umaknila iz parlamentarne procedure.

V času ministrovanja jo obiskovalci spletnih strani pravnega in poslovnega informacijskega sistema IUS-INFO izberejo v skupino desetih najvplivnejših pravnikov v Sloveniji. Drugi izbranci so še France Bučar, Miro Cerar, Šime Ivanjko, Tone Jerovšek, Marjan Kocbek, Matevž Krivic, Milan Kučan, Nina Plavšak in Boštjan M. Zupančič. V častitljivem krogu desetih najvplivnejših pravnikov se Barbara znajde tudi v letu 2001.

Tik pred parlamentarnimi volitvami oktobra 2000 si Barbara neuspešno prizadeva, da bi beneška komisija za tri mesece prestavila neugodno odločitev, da sklep državnega zbora o spremembi ustave, s katerim je bil uveljavljen proporcionalni volilni sistem, ni v nasprotju z evropskimi standardi demokracije. Dobro sodelovanje v Bajukovi vladi, kjer ni deležna političnih pritiskov, je glavni razlog, da se odloči za kandidaturo na parlamentarnih volitvah leta 2000. Čeprav ni članica stranke, za sabo pa ima tudi članstvo v zvezi komunistov, jo SDS kandidira na svoji listi. V volilnem okraju Ljubljana Vič doseže slabih dvajset odstotkov, vendar je to premalo za poslansko mesto. Vrne se na državno tožilstvo. Kljub izjavi, da je žal v naravi človeka, da raje dela tisto, kar ni preveč zapleteno in kar ne more škodovati karieri ali zasebnemu življenju, Barbara decembra lani napove kandidaturo na volitvah za predsednika države leta 2002. Njeno kandidaturo s podpisi predlaga več kot šestdeset predstavnikov civilne družbe, predvsem intelektualci iz kroga Nove Revije. Podpisniki računajo, da bodo njeno uradno kandidaturo vložili poslanci SDS in Bajukove Nove Slovenije, Barbara pa se bolj navdušuje nad možnostjo, da jo vloži na podlagi 5000 podpisov volilcev.

Projekcija sanj: Barbara na volitvah že v prvem krogu premaga vse tekmece in postane predsednica Republike Slovenije, uspeh pa ponovi tudi na predsedniških volitvah leta 2007. S pisateljskim talentom, ki ga podeduje od strica, napiše obsežne spomine in s honorarjem obnovi družinsko počitniško hišico v Kranjski Gori.

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič