MLADINA Trgovina

Jure Trampuš

27. 8. 2003  |  Mladina 34  |  Kultura

Marko Brecelj

Tisti Buldožer, ki postane slovenski antikrist

© Arhiv Pop TV

Marko priveka na svet 30. aprila 1951. Rodi se v Sarajevu, v učiteljski družini, materi Branki in očetu Ivanu. Družina prvih nekaj let živi revno, Marko kasneje izjavi, da so imeli na začetku samo za predpražnik in žlico. Že po enem letu se preselijo v Maribor, kjer Marko preživlja mladost v zavetju pohorskih vzpetin. Vse življenje ostane edinec, pa tudi očeta ne vidi prav veliko. V skladu z gesli o neuvrščenosti poučuje v tedanjem Zairu, kjer ga med revolucijo skoraj ustrelijo belgijski padalci, ki so se namenili rešiti po glavnem mestu razpršene belce. Ker je oče nekoliko samotarski, se Marko bolj naveže na mamo in verjetno od nje podeduje malce južnjaške patetike, ki ga preganja še v zrelih letih. Maturira na Predinovi gimnaziji in jo ucvre na študij v Ljubljano.

Najprej študira geologijo, a se po očetovih stopinjah vpiše na FNT, smer tehnična fizika. Njegova želja je postati meteorolog, vendar dlje od tretjega letnika ne pride. Morda je zato kriv tudi Alojz Kodre, neizprosni predavatelj predmeta matematična fizika. Marko mu kasneje posveti legendarni komad Alojz valček, kjer tarna nad dolgimi nočmi in mladimi očmi ter opeva mojstra za vse, mojstra za mafijo. Marko zelo uspešen študent pravzaprav ni nikoli. Zelo hitro si pribori status samostojnega kulturnega delavca, ki mu omogoča, da postane in ostane falirani študent. Svojo glasbeno pot začne z violino. Najprej igra v kvartetu Trije črnci in v triu Krik, s katerim leta 1973 nastopi na mladinskem festivalu v Subotici. Naslednje leto mu v Subotici violino ukradejo, vendar na festivalu osvoji ugledno nagrado strokovne žirije za pesem Duša in jaz. Istega leta izide legendarna plošča Cocktail, ki je še danes daleč najboljši kantavtorski album v Sloveniji. Pri Cocktailu Marku z aranžmaji izdatno pomaga mojster Adamič, s katerim med pisanem notnega gradiva pojesta cel kup mareličnih kolačkov. Marko kasneje zapiše, da je Cocktail nastajal med "praznovanji prijateljevanja in slavljenji uspeha, h kateremu sem nekaj let bolestno stremel". Poleg slave mu album prinese še nagrado sedem sekretarjev Skoja, ki pa jo Marko pozabi na kranjski železniški postaji.

Mladi pesnik in pevec namreč na vlaku leže na tleh prespi Ljubljano in mora izstopiti v Kranju.

Že med nastajanjem Cocktaila začne Marko sodelovati z Borisom Beletom, nastopita na nekaj festivalih, a brez večjega uspeha. Žirija je navadno nad glasbo prijetno presenečena, zato pa jo zmotijo Markove scenske akrobacije in blebetanje v mikrofon. Iz dua nastane verjetno najboljša jugoslovanska rockovska skupina vseh časov Buldožer. Posname ploščo Pljuni istini u oči, ki zaradi nenavadnih besedil in cinizma kljub uspehu ne doživi pričakovanega ponatisa. Buldožerji začno koncertirati po vsej Jugoslaviji, ponekod si prislužijo aplavz in pohvale, drugod pa kritike in napade. Marko je pri Buldožerjih avtor večine besedil in glavni pevec. Njihovi nastopi so prave atrakcije. V Zagrebu se Marko na oder med komadom Don't Wanna Be a Paraplegic pripelje v invalidskem vozičku, člani skupine pa ga popljuvajo. Skupina si zasluži prepoved nastopanja. A Buldožerji se seveda ne ustrašijo, v Ljubljani med izvajanjem hita Dan bolezni s kitarami pokosijo zbor bolnikov, Marko pa pred razprodano študentsko menzo s sekiro in ob spremljavi kitar razseka zajeten kos mesa. Ljubezen z Buldožerji ne traja dolgo, Marko na tretji plošči sodeluje le še kot soavtor besedil. Po nekaterih podatkih je za razpad izvorne sestave Buldožerjev kriva moka, ki naj bi jo bil Marko, sveto prepričan, da je nekaj drugega, snifal med buldožerskim potepanjem po Jugoslaviji. Po drugih pa je za njegov odhod kriv lepi Goran Bregović, ki je Buldožerjem ponudil, naj bodo predskupina Bijelega Dugmeta, vendar Marko z njimi ni hotel igrati.

Slovo od Buldožerjev ne pomeni slovesa od glasbe. Napiše glasbo za film Živi bili pa videli in zanjo dobi puljsko zlato areno. Z Ivom Volarićem Feom, avtorjem kultne pesniške zbirke Desperado tonic water, sestavita duet Zlatni zubi, nastopata po širši in ožji domovini in z nenavadno poezijo in glasbo zabavata občinstvo. Pojavita se celo na prvem Novem rocku, kjer Marka v glavo zadene dobro merjen kamen. A Marko za rdečo sled na licu ni kriv sam. Kamen mu v glavo vržejo besni privrženci Lublanski psov, ki bi radi, da se koncert njihovih idolov nadaljuje.

Pred Markovo glavo lažje poškodbe pretrpi tudi črni suknjič Igorja Vidmarja. Vendar kamen ni edini napad na Markovo in Feovo poetiko. Neutrudni radijci, ki so tisti čas še v živo prenašali Novi rock, si med izvajanjem prevoda Prešernove Vrbe nazaj v nemščino privoščijo cenzuro. Radijsko občinstvo je tako prikrajšano za eno izmed najboljših interpretacij Prešernovega soneta.

Marko dokončno zapusti faks, a še zmeraj ostane v Ljubljani, poleg glasbe ga včasih zamikajo tudi drugi umetniški žanri. Tako ga prijatelj, kipar Jože Slak, prosi, naj v Škucu skupaj z Blažem Ogorevcem sodeluje pri poskusu umetnikove avtodestrukcije. Slak na steno nariše drevo življenja, Škuc popiše s parolami in grafiti in prosi svoja asistenta, naj ga kot Jezusa pribijeta na steno. Da bi bil performans še boljši, je Slak oblečen v črno obleko s kravato, s šnopcem podprta pomočnika pa bi ga morala po pribijanju še pobruhati. Čeprav je performans dobro načrtovan, Blaž Ogorevc od grozote in rdeče krvi omaga, na steno pa kiparja s težavo pribije šele Marko.

Sicer je Slakova avtodestrukcija tudi bližnja Markovi poetiki. Med glasbenimi nastopi večkrat izpelje nadzorovane samovžige, ponavadi si prižge lase in jih pusti goreti tako dolgo, dokler se do prvih vrst ne razširi smrad po zažganem. V osemdesetih letih Marko nastopa še s skupino Marjanov čudni zajec in z ansamblom Javna vaja. Posname samostojni album Desant na Rt dobre nade, v devetdesetih letih pa sodeluje s skupino Strelnikoff. Kasneje se načeloma zadovolji z vlogo najboljšega interpreta Brecljevih pesmi. Na odru se kot nastopajoči pojavlja bolj poredko.

Kljub svojemu ekscesno-ciničnemu glasbenemu ustvarjanju ima dobro razvit čut za sočloveka. Še posebno ga ganejo zelo žalostne življenjske zgodbe in usode. Tako v svojem stanovanju v Šiški kakšnega pol leta gosti znanega ljubljanskega klošarja Panto, ki so mu nekateri rekli Tranzistor. Panta pri njem prebije mrzlo zimo, Marko pa ga vseskozi malce tudi terorizira, saj se mora ljubi gost obvezno enkrat na teden kopati. Podobno Marka gane neka dokaj običajna zgodba, skotena nekje med škofjeloškimi hribi. Mlad fant, lovec po prepričanju, se zaljubi v deklico, ji izroči srce, a nezvesto kmalu uzre v objemu tujca. Razočaran si požene kroglo v glavo, Marko pa mu v spomin spesni dramatično Radojko devojko. Nekaj težav z ljubeznijo ima tudi sam. Zagleda se v lepotico iz Osijeka in nekaj časa je ljubezen plodna. A plavolaska se Marka naveliča, ta pa se ne da tako hitro. Neke noči spleza na balkon in trka na njena vrata. Namesto odrešitve pridejo policisti in ga odpeljejo s seboj. Pri pregledu na postaji najdejo pri njem nekaj travi podobnega in užaljenega ljubimca povprašajo, kdo so njegovi prijatelji. Marko, verjetno indoktriniran s Cankarjevim sindromom zatajitve, ponosno našteje vso ljubljansko bando, s katero se takrat druži, zato si med prijatelji nabere nekaj črnih pik.

Kljub težavam v Osijeku si vendarle najde življenjsko sopotnico. Želja, da bi se imenovala enako kot partnerica Borisa Beleta, kompanjona in rivala iz Buldožerjev, se mu uresniči. Marko se poroči z Arijano.

Preseli se v Koper, kjer postane WC-direktor ponovno ustanovljenega Mladinskega kulturnega centra. Vseskozi se bori proti sistemskemu zatiranju mladinske kulture. Zaradi specifičnega načina vodenja in skorajda nemogočega značaja se v Kopru pojavijo napisi Brecelj - diktator. Odkar je direktor MKC, Marko pritiska na Ljubljano, naj ne pozabi na razvoj in pomen lokalnih mladinskih scen. Kot zakleto noben kulturni minister nima nikoli dovolj posluha za razvoj mladinske kulture, zato se na neki novoletni sprejem da prinesti kot kitajski cesar.

Marko ustanovi Društvo prijateljev zmernega napredka, izdaja Trobento, skrbi za alternativno kulturo in se začne resno ukvarjati s politiko. Leta 1994 neuspešno kandidira za župana Kopra in poskus ponovi še nekajkrat. Podobo taktiko kot pri glasbenih nastopih izbere tudi na predvolilnih shodih. Tako na zborovanju Neodvisne liste za Koper med govorom županskega kandidata Damjana Vremca, ki je njegov tekmec, po vseh štirih pridrsa k odru in v pasjem položaju, vkup z lajanjem, bevskanjem in cviljenjem, vztraja celo uro in še nekaj minut zraven.

Vremec in Marko kasneje na volitvah pogorita. Podoben protest si Marko privošči v Ajdovščini. Ko si tamkajšnji župan in nekaj svetnikov prizadevajo, da begunci iz zbirnega centra ne bi obiskovali rednih slovenskih šol, pred občinsko stavbo izvede jedilno stavko, kjer skupaj s somišljeniki do onemoglosti je kekse, ki jim je že zdavnaj potekel rok trajanja. Naklonjenost prezrtim in marginaliziranim pokaže tudi pred kratkim, ko izbrisanim med protestnim pohodom od Portoroža do Ljubljane uredi prenočišče v Kopru. Protestniki v zahvalo nekaj časa nosijo njegovo sliko.

WC-direktor se s politiko ne ukvarja zgolj na institucionalnih izbiranjih najboljšega kandidata ali z nenavadnimi protesti. Včasih poseže po bolj urbanem, pouličnem, skoraj gverilskem načinu vojskovanja. Neke noči, ko se s prijateljem utrujena vračata iz MKC, jima v oči pade ponosen napis Janez Janša. Ker imata slučajno v posesti sprej, začne Markov prijatelj k Janševemu imenu pisati "kurac se ti tanj..". Pri tem početju ju opazi pazljiva enota policije in možje postave umetnikoma ukažejo, naj nehata pisati po zidu. Prijatelj malo zastane, Marko pa, hladen kot špricer, dopiše še manjkajoči "ša". Čez nekaj mesecev dobi položnico in obrazložitev, da je žalil moralo in čustva državljanov. Namesto Marka kazen plača predsednik ene od manjših strank. Po začetku Busheve ere je Marko glavni organizator mehkih terorističnih akcij. Med njimi je gotovo najuspešnejša ugrabitev ameriških marincev. Borci za svobodni svet, ki po dolgi plovbi počivajo v Kopru, svoje roke nesebično ponudijo koprskemu Rdečemu križu. Ta jih pošlje k plemenskemu vraču, naj bi mu pomagali pri barvanju. Ko za delo pripravljeni marinci vstopijo v koprski MKC, jih pričaka napisi "we refuse your help", Marko pa jim v krajšem nagovoru pove, kaj ga moti v ameriški politiki. Poparjeni afganistanski veterani se hitro poberejo nazaj na svojo ladjo. Podobne akcije si Marko privošči tudi v kampanji proti Natu in vojni, na ameriško veleposlaništvo zmeče papirnata letala, odhod letalonosilke pa pozdravi s pokanjem s karbidi. Ameriška ladja na streljanje na srečo ne odgovori.

Zadnjo "mehko teroristično akcijo" izpelje malo pred praznikom Marijinega vnebovzetja. Skupaj s pomočniki se s skupinsko vstopnico vzpne na koprski zvonik in s tapisomom oblepi kemblje sedmih zvonov.

Na dan krščanskega veselja je tako donenje zvon pridušeno, zaprepadeni verniki in duhovniki začno govoriti o verski nestrpnosti, Rode pa izjavi, da tisti, ki ne prenesejo zvonov, ne prenesejo svobode. Marko sestavi sporočilo za javnost, v katerem zapiše, da je pokazal, da je utišanje koprskih zvonov le tehnično vprašanje in da je klerikalizem temeljni slovenski ekoproblem. V oddaji 24 ur pošlje nadškofa nazaj v Vatikan.

Projekcija: Marko na naslednjih lokalnih volitvah postane župan Kopra. Iz mesta prežene vojaške ladje in iz njega naredi največji mladinski kulturni center na svetu. Koprska škofija se preseli v Novo Gorico.

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič