MLADINA Trgovina

Urša Matos

22. 1. 2005  |  Mladina 3  |  Kultura

Svetlana Makarovič

Tista prva dama slovenske poezije, ki rada šokira

© Denis Sarkić

Svetlano rodijo 1. januarja 1939 v Mariboru. Mama Otilija je iz ugledne mariborske katoliške družine. Ker se zaljubi v ateista Abdona iz Nabrežine pri Trstu, jo starši ob poroki razdedinijo. V zakonu se jima rodijo trije otroci, poleg Svetlane še Gorazd, ki bo pozneje umetnostni zgodovinar, in Jan, ki bo profesor sociologije. Ob bombardiranju Maribora družina pobegne v Ljubljano. Naselijo se v stanovanju očetovih staršev v Šiški, kjer se otepajo s hudo revščino. Zaradi podhranjenosti ima Svetlana že v prvem razredu velike težave pri telovadbi. Najbolj sovraži skupinske igre z žogo, zato jih prešprica. Zaradi velikega števila neopravičenih ur ji vedenje ocenijo kot komaj dobro. Tudi sicer ni ravno zgled marljivosti. Pri večini predmetov je zadostna, izjema je le ruščina, kjer je najboljša na šoli. Doma obsedeno vadi klavir, še zlasti, kadar želi preglasiti prepiranje staršev. Postane najboljša učenka klavirja na glasbeni šoli. Po očetovi strani je deležna liberalne vzgoje, po materini ortodoksno klerikalne. Obiskuje verouk, hodi k maši in poje v frančiškanskem zboru.

Še posebej zoprna ji je spoved, saj župnik ne spoštuje zaveze molčečnosti, ampak o vseh Svetlaninih grehih sproti obvešča njeno mamo. Tako na dan pride tudi podatek, da je iz kredence ukradla 20 dinarjev, z njimi kupila dve vreči bonbonov in na posladek povabila vse otroke iz soseščine.

Verski vzgoji se prvič odločno upre pred birmo. Pričakuje namreč, da bo v dar dobila zapestno uro, a ji namesto tega rečejo, naj bo zadovoljna z božjo milostjo.

Zaradi veselja do slikanja in modeliranja se po mali maturi vpiše na šolo za umetno obrt, ker pa nima pojma o matematiki, jo že po prvem semestru izključijo. Prepiše se na Šubičevo gimnazijo, a tudi tam ne zdrži, saj se med sošolci iz bogatih družin počuti odrinjeno. Pri petnajstih se vpiše na vzgojiteljsko šolo. Da je bila odločitev napačna, spozna šele po maturi, ko se kot vzgojiteljica zaposli v domu za prizadete otroke v Kamni Gorici pri Kropi. Otroci ji gredo tako na živce, da iz službe pobegne. Trdno sklene, da nikoli ne bo imela potomcev. Leta pozneje se želi sterilizirati, a ji to prepreči zdravniška komisija.

Svojo prvo pesem V črnem tlaku objavi že pri sedemnajstih v Mladih potih, pozneje pa poezijo objavlja še v Naši sodobnosti, Tribuni, Problemih, Perspektivah, Sodobnosti in Dialogih. Pri osemnajstih se vpiše na študij psihologije, a bolj kot predavanja jo zanimajo zmenki s fanti, pisanje pesmi in igranje klavirja v akademskem plesnem klubu. Po ločitvi staršev je prisojena mami. Zaveda se, da je ta ne bo mogla vzdrževati, zato honorarno igra klavir v kavarni Evropa, med poletnimi počitnicami pa nastopa po obmorskih hotelih.

Pri dvajsetih se zaroči in sanja o poročni obleki iz belega najlona. A bolj ko se bliža usodni datum, manj je prepričana o pravilnosti odločitve. Tik pred poroko z avtoštopom pobegne na morje, kjer brez ficka v žepu živi kot potepuška mačka.

Nekoč branjevki ukrade lubenico, si jo skrije pod majico in se pretvarja, da je noseča. Branjevka jo zatoži policistu. Svetlana se mlademu policistu zasmili, zato ji kupi sendvič in jo posadi na avtobus do Ljubljane. Vrnitev je težka. Soočiti se mora z zaročencem in njegovimi starši. Očitkom ni ne konca ne kraja, zato pri sebi za zmeraj opravi z mislijo na poroko.

Ker noče biti vzgojiteljica, se znova loti študija. Najprej poskusi z umetnostno zgodovino, nato z italijanščino, a obakrat obupa, ker ji ne uspe opraviti izpita iz predvojaške vzgoje. Na potepanju po Dalmaciji sreča igralca Jurija Součka in ta ji predlaga, naj poskusi z igralsko akademijo. Čeprav je brez izkušenj, se odpravi na avdicijo in uspe. Leta 1964, ko ji je komaj 25 let, objavi svojo prvo pesniško zbirko Somrak.

Ob koncu prvega letnika akademije se ji znova zalomi pri predvojaški vzgoji. Predmet uči polkovnica, narodna herojka izredno živčne nravi. Ko nekega dne jezno nahruli Svetlano, ji ta vrne milo za drago. Nemudoma je sklican sestanek vseh profesorjev predvojaške vzgoje v Ljubljani, kjer pade zahteva, da se predrzna študentka izključi z akademije. Še huje. Zagrozijo ji z vojaškim sodiščem.

Nazadnje ji dopustijo, da ostane na akademiji, toda dva semestra je v disciplinskem postopku in ne sme opravljati izpitov. To leto preživi s svojo veliko ljubeznijo, devet let starejšim pesnikom Gregorjem Strnišo. Spoznata se v baru, ko je Svetlana še brucka. "Bila sva popolnoma zagledana drug v drugega. Najina ljubezen je bila divja strast, kar nikoli ne more dolgo trajati," bo pripovedovala pozneje. Po koncu pavziranja pride v letnik izvrstne profesorice Vide Juvanove. Med njenimi sošolci so tudi Boris Cavazza, Jerca Mrzel in Tone Gogala.

Ker nima denarja za najem stanovanja, nekaj časa živi kar v kopalnici akademije, nato pa v zaodrju ljubljanskega Mestnega gledališča. Strniši pomaga pri pisanju njegove prve drame Samorog, pri čemer sama napiše in odigra glavno vlogo Uršule. Premierna uprizoritev leta 1968 je velik hit, Svetlana pa za vlogo dobi nagrado Sterijinega pozorja. Pripravniški staž opravi v Mestnem gledališču, ker pa ni članica partije, zaman čaka na angažma. Pridruži se novoustanovljenemu gledališču Mestni oder Koper, ki ga vodi Marko Marin. Kmalu za tem ob igralcih Poldetu Bibiču in Janezu Hočevarju Rifletu igra v Strniševi drami Žabe na malem odru ljubljanske Drame. Čeprav je predstava uspešnica, Svetlana spet ostane brez stalnega angažmaja. Priložnostno živi pri prijateljih in piše pesmi.

V začetku sedemdesetih let spozna profesorja slavistike, ki jo povabi v Gradec. Sprva omahuje, ko pa prebere, da nameravajo vpeljali obvezno služenje vojaškega roka za ženske, pograbi priložnost in zbeži čez mejo. Leto dni vodi tečaj slovenščine za obmejne trgovce, s skupino študentov iz slovenske Koroške pripravi dve radijski igri za Radio Celovec, na povabilo Bavaria filma pa skupaj z igralko Hanno Schygullo nastopi v koprodukcijskem filmu Hiša na morju. Trdo prisluženi denar spravlja v škatlo, dokler se ga ne nabere toliko, da si v Ljubljani lahko privošči garsonjero. To je najplodnejši čas njenega pesniškega ustvarjanja. Leta 1968 izda drugo pesniško zbirko Kresna noč, do sredine sedemdesetih let pa še zbirke Volčje jagode, Srčevec, Pelin žena in pesniški list Vojskin čas, za katere dobi Levstikovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada. Pozneje izda še zbirke Izštevanja, Sosed gora in Tisti čas.

Preden se dokončno poslovi od poezije, za svojo dušo v samozaložbi izda v svilo vezano antologijo svojih najboljših pesmi Samost. Izda pičlih sto izvodov, vsak pa je vreden kar 200.000 tolarjev. Proda jih tretjino, druge pa shrani kot dediščino, iz katere naj bi se po njeni smrti financiral mariborski azil za živali.

Od leta 1970 ima status svobodne umetnice, preživlja pa se z nastopi na literarnih večerih. V zameno za bleščečo kariero ji predsednik društva pisateljev Ivan Potrč ponudi članstvo v partiji. Čeprav ji je ideja komunizma blizu, povabilo odločno zavrne. Vodi jo namreč načelo: kdor se enkrat prikloni apriorni avtoriteti, se nikoli več ne vzravna. Njena odločitev ne ostane brez posledic. Čez noč so odpovedani vsi že dogovorjeni nastopi. Vrže se v pisanje pravljic, med katerimi so najbolj znane Kosovirja na leteči žlici, Pekarna Mišmaš, Sapramiška in Smetiščni muc. Prebira jih po vrtcih in osnovnih šolah, namesto denarja pa navadno zahteva le skromen gumb. Pozneje prizna, da pravljice vedno piše zase in šele potem za otroke. "Ne strinjam se s tistimi, ki trdijo, da so otroci najzahtevnejša publika. Otroke je v resnici zelo lahko zadovoljiti. Bistveno težje je napisati pravljico, ob kateri bo svojo stisko začutil odrasel bralec." Piše tudi otroške igre in postane hišna avtorica ljubljanskega Lutkovnega gledališča. Predstava Sapramiška doživi dobrih tisoč ponovitev, lutkarji pa z njo gostujejo po vsem svetu.

Naveličana mestnega življenja proda garsonjero in si kupi majhno hišo na Limbarski gori. Na pobudo kulturnih organizacij Domžale prevzame amatersko skupino, s katero po dolgih mukah pripravi gledališki recital pesmi iz Črnega grabna, med drugim tudi romarsko pesem Golčajski mežnar - legendo o devici Mariji, ki zapusti golčajsko faro, ker ji manjka časti in slave. Na povabilo skladatelja Aleša Krsnika se pridruži satiričnemu Kabaretu 13 in v hotelu Lev prepeva avtorske šansone, ki jih pozneje izda na štirih ploščah. Pred vsakim nastopom besedila pesmi cenzurira republiški komite za kulturo. Prve kolumne objavi že sredi sedemdesetih let v Teleksu, ko sama sebe opiše kot vesoljsko Ropotalo.

Med politiki se ji najbolj priskuti Stane Dolanc, ker izjavi, da so umetniki suha veja na telesu družbe. Na neizmerno veselje svojih prijateljev ga odlično oponaša, s čimer si na glavo nakoplje še dodatno zamero oblastnikov.

V začetku osemdesetih let je Svetlana poleg Grafenauerja, Novaka, Rupla, Hribarja in Inkreta med šesterico ustanoviteljev Nove revije. Sama v reviji ne objavlja, saj se ne strinja s čedalje bolj klerikalno usmerjeno uredniško politiko. Ko skupina sociologov pripravi anketo z vprašanjem: ali se strinjate, da se za homoseksualce uvede smrtna kazen, več kot 60 odstotkov vprašanih odgovori pritrdilno. Svetlana je nad tem šokirana. Na okrogli mizi revije Teleks izjavi, da nihče nima pravice stikati po intimnem življenju drugih in da ima vsak pravico do seksualnega odnosa s komer koli, pa četudi s stensko uro! Na Svetlano se vsuje plaz kritik, češ da kvari mladino. Ker je njena hiša v solastništvu ženske, je deležna očitkov, da je lezbijka. Eden redkih, ki se postavijo na njeno stran, je psihiater Jože Lokar.

Kmalu za tem se spet znajde v prvih bojnih vrstah. Zaradi izplačevanja bednih avtorskih honorarjev s pisatelji bojkotira založbe. Ko drugi obupajo, vztraja naprej in doseže svojevrsten rekord: Mladinsko knjigo bojkotira kar 13 let!

Leta 1983 se na povabilo kulturne skupnosti Laško preseli v razpadajoč srednjeveški stolp v Jurkloštru. Naivno verjame obljubam, da bodo stolp obnovili, če bo vanj vložila svoja sredstva. Toda naložba se izkaže za veliko napako. Delavci so več v gostilni kot na gradbišču, tako da Svetlana mrzle zimske večere preždi v avtomobilski prikolici pod stolpom. Ko domačinom pride na uho, da igra klavir, jo povabijo, naj za polnočnico nastopi v krajevni cerkvici. V šoli si izposodi električne orgle in pripravi koncert božičnih pesmi. Nekaj dni pozneje na njena vrata potrkajo občinski možje in ji požugajo, češ kaj si je drznila storiti.

Vsa dela na stolpu se skrivnostno ustavijo, najemne pogodbe ni od nikoder, Svetlana pa noči preživlja v strahu, saj ji gojenci bližnjega popravnega doma v Radečah grozijo, da ji bodo pobili živali.

Naveličana torture se po desetih mesecih preseli v Bohinjsko Belo, kjer si najame brunarico. Ker v stolp vloženega denarja ne dočaka, najame dva mladeniča, da odmontirata vse, kar je v stolpu uporabnega, drugo pa razbijeta. Zaradi nepopravljive škode, ki naj bi jo bila povzročila na kulturnem spomeniku, tožilstvo zoper njo vloži obtožnico. Zaporne kazni se reši šele, ko dokaže, da so bile stvari v stolpu njena last. Časopisi so polni škandalozne novice o umetnici, ki uničuje dediščino, razširijo se celo govorice, da živi v graščini s črnimi zavesami in da se ji je zmešalo. Pozneje bo priznala, da jo je epizoda v Jurkloštru ozdravila vse sentimentalnosti do t. i. preprostih ljudi. Ker kot samska ženska privlači vse mogoče čudake in pijance, zaprosi za najemniško stanovanje v Ljubljani. Država ji milostno nakloni vlažno luknjo v hiši iz 16. stoletja. Uporablja jo le, kadar ima v mestu nujne opravke, za stalno pa se naseli v majhni kajži v Žabji vasi ob Sori, kjer jo obdajajo njene največje ljubezni: mačke, rože, gobe, gozd in žuboreča reka.

Kar osemkrat obišče Islandijo in razmišlja celo o selitvi, a se premisli, ko izve, da bi morala svoje muce za pol leta zapreti v karanteno.

Ob upokojitvi leta 1997 ji zaradi kratke delovne dobe pripada le borih 45.000 tolarjev pokojnine. Na vlado naslovi prošnjo za izjemno pokojnino, a jo kadrovska komisija pod vodstvom Marjana Podobnika zavrne. Svetlana ogorčeno protestira, do izjemne penzije pa pride šele po posredovanju takratnega kulturnega ministra Jožefa Školča.

V javnosti se ne oglaša pogosto, če pa že, potem zaradi krivic in vsesplošne ljudske bebavosti. Tako na primer vse ozkosrčne, primitivne, dvolične in servilne Slovence preimenuje v Slovenceljne. Na vprašanje, kaj bi storila z mladoletnimi mučitelji mačk na Gorenjskem, eksplicitno odgovori: "Šus med oči!" Upokojence, ki se uprejo materinskemu domu, češ da bodo otroci motili njihov penzionerski mir, označi za "staruhe smrduhe". Tistim, ki jih zmoti zmaga travestitske skupine Sestre na izboru popevke za Evrosong, pa zabrusi: "Mikrocefalusi vedno potrebujejo nekoga, da ga popljuvajo, pa naj bodo to Židje, pedri ali kadilci, kdor koli, samo da se počutijo bolj varne, čiste in poštene."

Čeprav ima kot pesnica, pisateljica, pevka, skladateljica in režiserka eno najobsežnejših bibliografij med Slovenci z več kot 300 knjižnimi naslovi, ji Prešernovo nagrado za življenjsko delo namenijo šele leta 2000. Na presenečenje mnogih pa Svetlana nagrado s požrtimi solzami zavrne. Pozneje pojasni, da gre za protest, ker je upravni odbor sklada za življenjsko delo nagradil jezuita patra Marka Ivana Rupnika, čeprav bi po odločitvi strokovne komisije to nagrado moral prejeti slikar Gustav Gnamuš. Za Svetlano je to škandal brez primere, saj statut določa, da se nagrada lahko podeli le za javno umetniško delo, pri Rupniku pa gre za likovno opremo papeževe zasebne kapele v Vatikanu. "Izbiro so upravičevali s tem, da je sam papež pohvalil Rupnikovo soboslikarstvo. Izvedeli smo torej, da se slovenski prostor razteza prav v papeževo stanovanje in da je papež vrhovni umetniški arbiter!" Nekaj tednov pozneje v znak protesta vrne najvišje državno odlikovanje - častni znak svobode - in uradno izstopi iz cerkve.

Ker je strastna kadilka, je ogorčena nad gonjo, ki jo država z novo zakonodajo uprizarja proti kadilcem, zato leta 2001 izda duhovit in s cinizmom zasoljen esej Prekleti kadilci, kjer med drugim zapiše: "Kadilci so brezobzirna drhal. Treba je samo pogledati gruče bolnikov v zanikrnih bolniških haljah in oguljenih natikačih, ki se kar naprej zbirajo pred vhodom v Klinični center in vlečejo svoje smrdljive cigarete v ledenem zimskem vetru. Nalašč se potrudijo in zapuščajo svoje bolniške postelje, nalašč krevljajo iz najvišjih nadstropij izzivat mimoidoče nekadilce in jih okuževat s slabim zgledom. Res je, da zmeraj kašljajo, in prav je tako, ampak umirajo pa še zdaleč ne tako hitro, kot bi bilo pričakovati in želeti."

Jeseni 2004 prekine sodelovanje s Sobotno prilogo Dela, potem ko ji brez pojasnila cenzurirajo kolumno, v kateri omenja patra Rupnika. Dva meseca pozneje izda knjigo S krempljem podčrtano, v kateri objavi kolumne, ki jih je za Razglede, Jano in Sobotno prilogo napisala v zadnjih dvanajstih letih.

Projekcija: Svetlana napove, da bo končala na grmadi, ki jo bo slovesno zakuril sam presvitli dr. Franc Rode.

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič