homofobija / Pedri Raus!

Kaj bodo pa rekli v Beogradu? Kaj bodo pa rekli v drugih delih SFRJ, če bo v Ljubljani kongres homoseksualcev? Nas bodo gledali postrani? Nas bodo imeli za čudne? Bodo mislili, da smo vsi roza barve? Da smo vsi malo izprijeni? Pokvarjeni? Nemorali? Le kaj bodo rekli v Beogradu, če bo v Ljubljani, v našem imenitnem Cankarjevem domu, kongres homoseksualcev? Saj bodo v SFRJ zgubili ves ugled, ki smo si ga prigarali z marljivostjo in gospodarsko uspešnostjo!

Tarnajoče vprašanje "Kaj bodo rekli v Beogradu?" je bilo na dnevnem redu leta 1987. Ljubljana naj bi namreč gostila četrti festival Magnus, novica o že rednem festivalu pa je s triletno zamudo pripotovala tudi do tiska v drugih delih SFRJ. Režimski jugoslovanski tisk je novico o festivalu Magnus napihnil, mediji so se zgražali, jezo režimskih trobil pa je dodatno pospešilo dejstvo, da naj bi se četrti festival Magnus začel 25. maja. Torej na dan mladosti. Torej na dan, ko bi imel tovariš Tito, če bi bil še živ, rojstni dan.

Le kaj bodo rekli v Beogradu? Sestal se je svet za socialo in zdravstvo republiške konference SZDL in priporočil, da bi bilo treba festival Magnus prepovedati. SZDL je tedaj vodil Jože Smole, mož, ki je le nekaj mesecev pred tem dobil vzdevek Božiček. Božiček je namreč kot prvi slovenski politik voščil za božič. Nekaj tednov po legalizaciji božiča je Božičkova SZDL anatemizirala gejevski kulturni festival. Božič da, roza kongres ne! Božič je, konec koncev, predvsem družinski praznik, ne? Roza kongres pa ni družinski praznik, ne? In družina je bila že v socializmu - ob krajevni skupnosti - temeljna celica družbenega življenja.

Za prepoved festivala Magnus pa je bil potreben še pameten razlog. Ljubljanske inšpekcijske službe so napele vse sile in našle ultrapameten razlog. Inšpektorji so namreč izračunali, da bi Slovenijo, če bi do festivala prišlo, lahko doletela epidemija aidsa. Festival naj bi ogrožal zdravje. Velika koncentracija homoseksualcev, zbranih na enem mestu, v Cankarjevem domu in njegovi okolici, bi lahko povzročila eksplozijo bolezni. Zaradi zdravstvenih razlogov je bil festival prepovedan.

Čast Slovencev je bila rešena. Na vprašanje, "Kaj bodo rekli v Beogradu, kaj bodo rekli drugi?" so odgovorili mestni inšpektorji. V Beogradu ne bodo rekli nič, ker kongresa ne bo! In pika! In nihče v SFRJ ne bo imel razloga, da bi namigoval, da so Slovenci v resnici roza, malo čudni, deviantni, izprijeni, pokvarjeni, nemoralni. Ne, Slovenci smo zgolj pridni in gospodarsko uspešni.

Festival Magnus je imel nekaj za zgodovino pomembnih učinkov. Slovenija danes velja za državo z relativno najnižjim odstotkom razširjenosti aidsa daleč naokoli. Prav na festivalih Magnus se je začela kampanja osveščanja prebivalstva. Za zgodovino pa je pomemben še en detajl: z vsako avtoritarno, arogantno ali abotno potezo je bil bivši rešim bližje propadu. Z eno odločitvijo, prepovedjo festivala Magnus, je bivši režim naredil hkrati avtoritarno, arogantno in abotno potezo. Z abotno prepovedjo je bivši režim stopil še za korak bližje prepadu.

Prepovedi festivala Magnus je sledila politična akcija. Libertarni del civilne družbe je leta 1987 zahteval, da v slovensko ustavo pride člen, ki bi prepovedoval diskriminacijo na temelju spolne usmerjenosti.

Podobna zahteva je nekje na dnu dnevnega reda ostala do leta 1991, ko je bila sprejeta nova slovenska ustava. Med ustavno debato je bila zahteva, da morajo biti v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice - ne glede na narodnost, raso, spol (...) in spolno usmerjenost, sramežljivo ponovljena. Vendar zahteva ni prišla v ustavo. Tokrat se vprašanje "Kaj bo pa rekel Beograd?" ni več pojavljalo. Morda je koga zaskrbelo, kaj bi rekel Vatikan. "A zdaj bomo pa pedofilom zagotavljali enakost pred zakonom?" je zaropotal eden od članov parlamenta. Pojasnila, da pri pedofiliji ne gre za spolno usmerjenost pač pa za kriminal, niso zalegla. Ideja, da bi bilo v ustavo zapisano načelo o enakosti pred zakonom ne glede na spolno usmerjenost, je ostala skrita v formulaciji "katerakoli druga osebna okoliščina".

Tri leta po sprejetju ustave pa je načelo o prepovedi diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti vendarle našlo prostor v kazenskem zakoniku. Prepoved diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti je eksplicitno kazniva. Zaradi kršitve načela enakosti se gre lahko v zapor. Diskriminacija je torej kriminal. Če bi leta 1987 veljal kazenski zakonik, ki je bil sprejet leta 1994, bi morda ljubljanske mestne inšpektorje poslali na triletno prestajanje zaporne kazni.

In? Je štorija iz leta 1987 kakorkoli povezana s 15 let mlajšo sestrsko peripetijo? Vprašanje, ki se je vrtelo leta 1987, torej vprašanje "Kaj bo rekel Beograd?", je zdaj nekoliko drugačno. Danes se široke ljudske množice sprašujejo, kaj bo rekla Evropa, če bo Slovenijo na evrovizijski popevki predstavljal travestitski ansambel Sestre. Kaj si bodo mislili o nas? Bodo mislili, da smo vsi Slovenci roza? Nas bodo imeli za čudne? Izprijene? Pokvarjene? Bodo sploh še opazili naše uspehe pri harmonizaciji slovenske zakonodaje z evropsko? Bodo v Evropi še opazili našo imenitno gospodarsko rast? Bomo po evroviziji še veljali za najboljšo kandidatko? Oh, le kaj si bo o nas mislila Evropa.

No, potem se je pa dogodil preobrat. Članica evropskega parlamenta Lousewies van der Laan je povedala, da nas v evropskem parlamentu nimajo pod lupo zato, ker bi jih zanimalo, ali slovenski dečki radi nosijo uniforme stevardes. Evropski parlament se s Slovenijo ukvarja zato, ker jih zanima, ali se (politično) občinstvo zaradi dečkov v damskih uniformah res zgraža.

povezava