Napadi na Nato

Ministrstvo za zunanje zadeve je pripravilo analizo do Nata kritičnih člankov v slovenskih medijih, na katero se sklicuje minister Dimitrij Rupel. Analizo kljub prepovedi ministrstva za zunanje zadeve objavljamo in hkrati dokazujemo - da sploh ne drži.

Igor Mekina  |  Mladina 25  |  25. 6. 2002

Se spominjate "napadov na JLA"? Zavrtimo film za trenutek nazaj. V rajnki SFRJ je 17. marca 1988 zvezna jugoslovanska skupščina sprejela "informacijo o napadih na JLA", ki jo je pod močnim pritiskom vojaških krogov oblikovala komisija za nadzor dela takratne jugoslovanske armade in službe državne varnosti. Takoj zatem so tedanji državni mediji pričeli povzemati dele fantomske “analize” z nekaj sto članki, v katerih naj bi nekateri novinarji in mediji "napadali" in "blatili" Jugoslovansko ljudsko armado, “pridobitve revolucije” in podobno. In ko so se tedanji “napadi na JLA” ob pomoči najsodobnejših računalnikov z Jožefa Stefana znašli na situ raziskovalca Igorja Žagarja, je ta lahko le potrto ugotovil, da med “364 napadi na JLA” ni prav nobenega, ki bi si res zaslužil ta mizerni naziv, ker nikoli nismo izvedeli, kaj naj bi bil pravzaprav “napad na JLA”. Tedanji predsednik slovenske mladine Jožef Školč je od poveljstva ljubljanskega vojaškega območja zaman čakal na odgovor o definiciji teh “napadov”. Kljub temu pa je bilo tedanje "rušiteljsko" in "kontrarevolucionarno" pisanje Mladine v tej prosuli “analizi” deležno še posebne pozornosti. Analiza je bila na koncu celo osnova za sprejetje ocene tedanjega vojaškega sveta o tem, da gre v Sloveniji za "specialno vojno". In ključ, ki je odprl pot "procesu proti četverici".

Štirinajst let pozneje se zgodovina ponavlja - kot farsa. Slovenska vojska je danes na srečo zelo daleč od vmešavanja v javne zadeve, toda zato se je generalštabna logika nekdanje JLA preselila kar v obnovljeno ljubljansko Mladiko. V nečastni vlogi preiskovalca "napadov na Nato" se je namreč znašlo ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ), ki je v zadnjem času izvedlo več "analiz napadov na Nato", naštelo 236 člankov z “negativno konotacijo glede na Nato”, tarča teh preiskav pa so bili slovenski mediji, njihovi novinarji in komentatorji, ki so v zadnjem času napisali nekaj kritičnih člankov na račun dosedanjega načina slovenskega "vključevanja v Nato". Kako nestrokovna je v določenih primerih ta analiza, lahko najbolje ponazorimo prav s primerom menda “protinatovsko” obarvanih člankov v Mladini. Med članke, ki naj bi bi "napadali Nato", je po odločitvi izvajalcev "analiz" z MZZ namreč uvrščena cela vrsta bodic iz Rolanja po sceni, pa tudi intervjujev in zapisov, v katerih se zgolj pojavlja besedica "NATO".

Protizakonita zavrnitev

Vse skupaj je prišlo na dan zaradi polemike, ki se je v ljubljanskem Dnevniku nedavno razvila med zunanjim ministrom dr. Dimitrijem Ruplom in kolumnistom dr. Miho Kovačem. Zunanji minister je tako zatrdil, da "je bilo v prvem polletju oz. poleti 2001 v slovenskih medijih objavljenih veliko protinatovskih člankov" ter da so "slovenski mediji v tem času objavili okrog 1000 prispevkov, ki na takšen ali drugačen način govorijo o NATO". Minister je tudi zatrdil, da je bilo zgolj v treh tiskanih medijih, "v Delu, Dnevniku in v Mladini ", med marcem in avgustom 2001 ”objavljenih 240 pretežno kritičnih oz. odklonilnih prispevkov na temo NATO", ter da o "frekvenci objavljanja govori recimo podatek, da je samo Delo v času med 28. julijem in 8. avgustom 2001 objavilo devet prispevkov, ki odklanjajo slovensko članstvo v NATO". Minister je sočasno omenil, da si "dokumentacijo in analize lahko gospod Kovač pregleda in prešteje v Centru za raziskave MZZ". Prav zaradi teh navedb smo ministrstvu za zunanje zadeve poslali prošnjo za pregled omenjene analize in pogovor s pristojnimi, ki so to analizo izvedli. Zahteva je ministrstvo za zunanje zadeve očitno spravila v zadrego. Potrebna sta bila skoraj dva tedna, preden nam je uspelo dobiti termin za pogovor s sedanjim vodjom Centra Ministrstva za zunanje zadeve za raziskave (ki se je še lani imenoval Sektor za analize in razvoj), dr. Jožetom Kuničem, in voditeljico službe za odnose z javnostjo, Natašo Prah.

In tudi ko smo se končno uspeli srečati s predstavnico službe za stike z mediji in vodjem sektorja za analize in razvoj, ni šlo brez zapletov. Analiza, na katero se je skliceval minister Rupel, nam je bila dana le v ogled, prošnja za fotokopiranje analize in člankov, ki se nanašajo na pisanje Mladine, pa je bila po enodnevnem posvetu na “najvišji ravni”, v katerem je sodeloval tudi minister Rupel, zavrnjena. Z obrazložitvijo, da gre za “interne dokumente” ministrstva in da njenih vsebin “ni mogoče sporočiti javnosti”. Kar je glede na to, da se je minister v javni polemiki skliceval na omenjeno analizo, nekoliko nenavadno. Ministrstvo je pregled analize zavrnilo kljub našemu izrecnemu sklicevanju na 45. člen Zakona o medijih, ki določa, da “morajo državni organi, organi lokalnih skupnosti, posamezniki, ki opravljajo javne funkcije, javni zavodi in javna podjetja ter druge pravne ali fizične osebe, ki opravljajo javno službo ... dajati resnične, popolne in pravočasne informacije o vprašanjih s svojega delovnega področja”. Zavrnitev dajanja informacij je po zakonu mogoče le le, kadar so določene informacije razglašene “za državno, vojaško ali uradno tajnost ali za poslovno skrivnost” ter v primerih, ko bi s tem prišlo do “kršitve tajnosti osebnih podatkov” in “če bi to škodilo sodnemu ali predkazenskemu postopku”. Interna analiza, na katero se v javni polemiki sklicuje minister, vsekakor ne spada v nobeno od navedenih kategorij, zato je bila omenjena zavrnitev pregleda analize tudi nezakonita in neupravičena.

Bila pa je tudi neučinkovita. Kljub prizadevanjem ministra Rupla, da dokumenti, na katere opira svoje pogoste trditve o “protinatovski” medijski kampanji, ne bi prišli v javnost, v tej številki Mladine lahko predstavljamo najpomembnejše dele “internih” dokumentov, ki jih ministrstvo za zunanje zadeve uporablja v polemikah z nasprotniki slovenskega vključevanja v Nato, hkrati pa skriva pred domačo javnostjo.

236 ciničnih napadov na Nato

Analiza ima naslov Elementi za oceno pisanja slovenskih medijev o vstopu RS v NATO. Članke za analizo so za MZZ pripravili v Uradu za informiranje ob pomoči računalniškega “info klipa”, vodili pa naj bi jo trije delavci MZZ ter več njim podrejenih delavcev. Po naših podatkih naj bi šlo za praktikante. Analiza se prične tako: “Po temeljitem pregledu pisanja dnevnih časopisov Delo in Dnevnik ter tednika Mladina v obdobju od 1. marca do do 14. julija, ko se je začela ostrejša razprava o smiselnosti vključevanja RS v NATO, ugotavljamo naslednje: 1. Delo: (čez 130 prispevkov o NATO iz info klipa) - glavna razprava za ali proti vstopu RS v NATO se vodi v Sobotni prilogi in večino člankov proti vstopu RS v NATO je objavil kolumnist dr. Vlado Miheljak, katerega glavni argument proti je (pre)visoka cena vstopa (previsoki izdatki za obrambo). Negativno pisanje o vstopu RS v NATO se praviloma pojavlja ob nekaterih konkretnih dogodkih, npr. obisku ameriške jedrske podmornice v Luki Koper, nakupu hummerjev. 2. Dnevnik (okoli 80 prispevkov o NATO iz info klipa) - Dnevnik večinoma povzema dogajanja v zvezi NATO, zaslediti je kritični ton v poročanju v zvezi s pripravljenostjo Slovenske vojske in stroški, povezanimi s članstvom. 3. Mladina (30 prispevkov o NATO iz info klipa) - Komentarji avtorjev v Mladini so v glavnem negativni oz. proti vstopu RS v NATO. Navajajo negativne izkušnje novih članic NATO, nezadostno pripravljenost Slovenske vojske ter proračunske obremenitve za RS.” Sledi kratek uvod. ”Sredi julija letos smo lahko v nekaterih slovenskih tiskanih medijih zasledili članke o smiselnosti vključevanja RS v Nato... Zato smo temu v MZZ namenili posebno pozornost in analizirali pisanje omenjenih medijev v zadnjem mesecu. Izločili smo tiste članke, ki so o problematiki vstopa RS v Nato le poročali (npr. Dnevnik, Večer), ne pa tudi komentirali oziroma podajali svojih ocen.

Avtorji komentarjev z argumenti proti vstopu RS v Nato so dr. Vlado Miheljak, Janko Lorenzi, dr. Jože Mencinger, Stojan Žitko, Ervin Hladnik Milharčič, Franco Juri, Mile Šetinc, Jani Sever in Ali H. Žerdin. Preučili smo in vključili tudi pisma bralcev. Vsi avtorji niso nastopili z enako ostrino. Nekateri so se oglašali precej umirjeno (Žitko) s poudarjanjem vprašanj, na katera bo treba javnosti temeljito odgovoriti, ter podali svoje ocene in predloge,” piše v analizi ministrstva za zunanje zadeve. Nato sledi “sinteza” argumentov proti vstopu v Nato, ki jih analitiki delijo v dve večji skupini - tiste, v katerih prevladujejo “ekonomski”, in tiste, v katerih so v večini “varnostnopolitični” razlogi. Sledi podrobno navajanje člankov in avtorjev, ki spadajo v posamezno kategorijo. V prvi skupini avtorjev so izpostavljeni zlasti urednik Sobotne priloge Dela Janko Lorenzi, rektor ljubljanske Univerze dr. Jože Mencinger in kolumnist Franco Juri. Isti avtorji so skupaj z Vladom Miheljakom navedeni tudi v drugi skupini avtorjev, ki opozarjajo na varnostno-politične zadržke pred vstopom v Nato. Analiza navaja, da je “pri argumentiranju vstopa RS v Nato Janko Lorenci izpostavil argumente za vstop v času po osamosvojitvi RS ter prevladovanje argumentov proti vstopu v sedanjem trenutku”. Avtorji naj bi prav tako nastopili “polemično s poudarjanjem možnosti, da se RS odpove Natu kot prioritetnemu zunanjepolitičnemu cilju” oziroma z oceno, da je članstvo v Nato “možna, ne pa tudi nujna opcija (Miheljak v SP Dela 11. 8.)”.

Sledi deset točk, v katerih analiza izpodbija navedene argumente, ki se končajo s “Sklepnimi ugotovitvami”. “Pri analiziranju komentarjev o smiselnosti vstopa RS v Nato in argumentov proti vstopu kaže omeniti, da so slednji predstavljeni populistično in cinično. Poleg tega jim manjkata kredibilnost in konsistentnost v tej tematiki, kar je vzpodbudilo nujno reakcijo za preprečitev ustvarjanja napačnega mnenja v javnosti. Večina avtorjev opozarja na pomanjkanje konkretnih odgovorov in pojasnil, zakaj RS želi v Nato, ter poudarja, da javnost ni dobila jasnih odgovorov na vprašanja, ki jo najbolj skrbijo (sodelovanje slovenskih vojakov v misijah Nata, morebitna vojaška oporišča na naših tleh, finančno breme in posledice članstva v Natu). Ob tem enako pomanjkljivo opremi svoje argumente proti vstopu. Razpravo v slovenskih medijih kaže sprejeti kot dejstvo, ki se je pojavilo dobro leto pred summitom Nata v Pragi. Razumemo jo lahko ne le negativno, vendar tudi kot vzpodbudo in gonilno silo, ki nas žene k večji strokovnosti pri doseganju zastavljene zunanjepolitične prioritete - članstva v Natu. ”

Sledi še podrobnejša analiza posameznih člankov. Med časopisne članke z argumenti “proti vstopu RS v Nato” sta uvrščena dva Mladinina komentarja Fatalista Jakoba ("Slovenske divizije", prvi in drugi del, 12. in 19. 3. 2001), članek podpisanega avtorja “Šminkerska obramba” (23. 7. 2001) ter Jaše L. Zlobca “Ljubi angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj” (30. 7. 2001). V Delu so analitiki poleg že omenjenih protinatovska stališča odkrili še v člankih dr. Jožeta Mencingerja “Poletne ekonomske marginalije” (4. 8. 2001), Stojana Žitka “Naj nas sedaj prehitijo še Balti?” (4. 8. 2001) in Ervina Hladnika Milharčiča, ki v članku “Od višine se zvrti” (10. 8. 2001) navaja menda protinatovski stavek, češ da si je “Slovenija v odnosih z ZDA za svoj najpomembnejši zunanjepolitični cilj postavila članstvo v Nato” in da “v resnici ni imela nobene druge pametne alternative”. Argumente proti članstvu v Nato so analitiki MZZ odkrili tudi v članku Vlada Miheljaka “Brez panike”. V Dnevniku so podrobno razčlenjeni argumenti Franca Jurija v članku ”Nato kot antibiotik” (18. 8. 2001) in komentar Mileta Šetinca “Nato pa Nato? “ (21. 8. 2001). V Mladini je v uvodniku “Nato ali komunizem” (20. 8.2001) Janija Severja analitike MZZ zbodla ocena, da “priključevanji RS k EU in NATO nista nujno povezan". V protinatovski tabor je bil uvrščen tudi v Mladini objavljen članek Alija H. Žerdina “Napadi na NATO” (20. 8. 2001), v katerem je poudaril, da “politični razred osem let zatem, ko je vstop v Nato postal ena ključnih prioritet, ni pripravljen na diskusijo o tej temi”, ter da se hkrati zdi, da “ob javnem odpiranju vprašanj, ki niso nepomembna, ravna nervozno”.

Pomanjkljiva analiza

Pri vsem skupaj je zanimivo predvsem to, da je bila analiza “napadov na Nato” opravljena brez kakršnekoli resne strokovne podlage.

Kot so nam povedali na ministrstvu za zunanje zadeve, naj bi bila odločitev o izdelavi takšne analize sprejeta na eni od sej kolegija ministra lani avgusta, na kateri naj bi sodelovali vodje sektorjev, državni sekretarji in nasploh smetana slovenske dplomacije. Sektor za analize in razvoj naj bi tedaj vodila Darja Bavdaž - Kuret, vendar pa nam je naša sedanja veleposlanica na Švedskem v daljšem pogovoru zatrdila, da sama nikoli ni parafirala omenjene analize in da tega projekta ni vodila, ker je bila v tem času (julija in avgusta lani) že na dopustu. Kdo naj bi bil za izdelavo takšne analize odgovoren, nam žal ni znala povedati. Odgovornih za to zavajajočo analizo na ministrstvu za zunanje zadeve tako preprosto ni mogoče najti.

Dr. Jože Kunič, ki danes vodi sektor za analize in razvoj, nam je pojasnil, kako je bila bila analiza, za nastanek katere prav tako ni odgovoren, ker jo je “podedoval” iz arhiva svojih predhodnikov, pravzaprav izdelana. “Tisti, ki so to analizo vodili, so danes ali v tujini ali pa jih ni več na ministrstvu. Praktično nikogar od tistih, ki so lani na tem delali, ni več v naši službi ali pa so celo zapustili ministrstvo. Te papirje je takrat minister dobil in verjetno je na njihovi osnovi napisal svoj odgovor dr. Mihi Kovaču. Mi smo kasneje ugotavljali, če so te analize pravilne. Ugotovili smo, da je nekje nekaj številk več ali manj, da se torej povsem ne ujemajo. Skupaj pa je člankov še vedno več, kot jih je minister navedel, vendar bi nekatere med njimi res težko klasificirali, kot da spadajo v 'problematiko Nata', čeprav jih računalnik tako izloči.”. Kakšne posebne “metodologije” pri zbiranju člankov torej ni bilo. Računalniško “izločene” so nato pregledali še delavci ministrstva in iskali tiste z “negativno konotacijo” do Nata, vendar očitno niso bili preveč izbirčni pri izbiri člankov. V analizi so končali skoraj vsi - pa če so bili res kritični do Nata ali ne.

Vse to pa ima seveda nekatere neprijetne posledice za kredibilnost ministrstva za zunanje zadeve, ministra Rupla in vse tiste, ki so “kampanjo proti Natu” doslej tako pogosto omenjali v svojih medijskih nastopih. Znano je, da se je minister Rupel v svojem članku skliceval na “240 pretežno kritičnih oziroma odklonilnih prispevkov na temo Nata”, objavljenih v “treh tiskanih medijih, v Delu, Dnevniku in Mladini”. Ta podatek daje tudi vsota 130 člankov iz Dela, 80 člankov iz Dnevnika in 30 člankov iz Mladine. Na isto temo je bila v sektorju za analize in razvoj izvedena še ena analiza. Ta je od 1. 1. 2001 pa do 31. 8. 2001 naštela 236 člankov, usmerjenih “proti Natu”. Vendar pa tudi ta podatek zaradi povezave s prvo analizo stoji na zelo trhlih nogah. Ko so analitiki v ministrstvu za zunanje zadeve namreč ponovno pričeli preštevati članke, so ugotovili, da naj bi bilo v Delu objavljenih 126 člankov (štiri manj, kot je navajal dr. Rupel), v Dnevniku 102 članka (22 več) in v Mladini le 13 člankov (17 manj). Potem je bilo izpeljano še ročno preverjanje člankov, ki je število člankov nekoliko dvignilo, saj so bili v analizo vključeni še nekateri mediji, ki jih prvi dve analizi nista “pokrili”. V Mladini je analitikom tako denimo uspelo do lanskega avgusta našteti kar 25 “člankov, ki omenjajo Nato”.

Vsa zgodba o “protinatovskih člankih” se sesuje prav pri kriterijih. Med do zveze Nato kritične članke so bili namreč analitiki najprej zaradi zelo slabo opravljenega dela predhodnikov, kasneje pa verjetno tudi zaradi želje vodstva, ki je enostavno moralo dokazati svoj “prav”, prisiljeni stlačiti tudi članke, ki sploh ne sodijo med do Nata “negativno” usmerjene članke. Poglejmo samo primer Mladine. Prvi “protinatovski” članek je zgolj informacija iz rubrike “8 dni na teden” o tem, da sta se nemški in slovenski zunanji minister pogovarjala o “širitvi EU in NATO”. Kot protinatovske so bili označene tudi povsem nevtralne informacije v članku “Podmornica na obisku”, o obisku dr. Grizolda in dr. Rupla na sedežu Nata, članek “Generalna reorganizacija” in podobni iz te rubrike. Naslednji sporen “protinatovski” članek naj bi bil zapis “Pa ja ne bo vojne v Makedoniji” (12. 3. 2001), ki brez negativnih ocen govori o makedonski krizi. Na sramotnem stebru protinatovske histerije se je znašlo tudi Rolanje po sceni. “Ljubljeni vodja je končno našel pravo zaposlitev za Dimsija Rupsija (zaradi izjemno visoke strokovnosti, ki jo je pokazal pri prevzemu vohunskega kombija od hrvatov, ga bo imenoval za šefa voznega parka vladnih služb press),“ je zapisano pod zabavno ilustracijo 16. 4. 2001. Ki se je, očitno zaradi napada “na lik in delo” zunanjega ministra in pretirane uslužnosti nekaterih na MZZ uvrstila med “odklonilne prispevke na temo Nato”. Tudi zapis Rolanja, da “so prizadevanja Dimsija Rupsija, da nas stlači v Nato, obrodila sadove” in da je znan tudi “poglavitni pogoj, ki ga moramo izpolniti pred vstopom (dimsi rupsi mora popraviti vohunski kombi, ki mu ga je v oskrbo dodelil ljubljeni vodja)”, naj bi spadal med “napade na Nato”. Iz česar bi bilo mogoče sklepati, da minister Rupel v skladu s tistim znanim “država sem jaz” meni, da je že vsak “napad” nanj tudi “napad na Nato”. V isti koš je zmetanih še več zapisov Direkcije Rolanja. Tudi ta: “Če jedrska podmornica ne bo prepričala teh norih Slovencev, da se pridružijo Natu, naj v Piranski zaliv trajno namestijo celo 6. floto, je dejal Dimsi Rupsi” (slovenija mora biti še naprej kolonija ali pa je ne bo)”, kot je zapisano v Mladini 2. 4. 2001. Pozornemu očesu analitikov prav tako ni ušlo zlohotno protinatovsko pisanje našega mednarodnega komentatorja Jurija Gustinčiča v članku “Med vrsticami?”, v katerem se avtor zgolj sprašuje, “zakaj si želimo v Nato”, in se “muči najti pravi odgovor”. Zgolj na kratko je mogoče navesti še druge Mladinine članke, ki so bili uvrščeni med “negativne” glede Nata. To so zapis podpisanega o srečanju Bush-Putin, intervju Tomaža J. Šaunika s članico republikanske stranke Julie Finley, intervju Marcela Štefančiča Jr. s Tinetom Hribarjem, članka spodaj podpisanega o “vojni zvezd” in “nuklearnem pristopu” Slovenije do mednarodnih voda, zapis Jureta Aleksiča o kongresu ZLSD in “odmevih na Troho”, komentar Rastka Močnika, že omenjena dva komentarja našega Fatalista Jakoba in še nekaj zapisov iz rubrike “8 dni na teden.” Od vseh 30 menda izredno “protinatovskih” člankov bi jih kot res do Nata kritične po poštenem premisleku lahko navedli samo nekaj. Vse ostalo ali niso “članki”, temveč le bodice humorističnih rubrik, ali pa sploh niso “protinatovsko usmerjeni članki”, pač pa so le bolj ali manj informativni prispevki, ki se na uravnotežen, čeprav včasih kritičen način ukvarjajo z dilemami slovenskega vstopa v Nato. In če jih je od tridesetih Mladininih člankov po bolj resnem preštevanju na “protinatovskem” situ ostalo le nekaj, je zelo veliko vprašanje, koliko bi jih na tem situ ostalo, če bi se na podoben način analiziralo še pisanje vseh drugih medijev, prav tako nepravično obtoženih za vzganjanje “protinatovske histerije”.

Vsem tistim, ki imamo malo daljši spomin in smo svoj čas že preživeli podobne “analize” našega dela od “napadov na JLA” pa vse do današnjih “napadov na NATO”, pa vsa ta zgodba pušča v ustih grenak priokus. Prvič zaradi napačne odločitve vrha zunanjega ministrstva, da ne spoštuje obstoječe zakonodaje ter v javni polemiki ne omogoči dostopa do netajnih dokumentov, na katerih slonijo njene analize. Drugič pa zaradi dejstva, da se paranoična in z dejstvi skregana oblastniška logika, ki smo jo kritizirali pred leti, v institucijah naše nove države žal zadržuje tudi danes.