31. 7. 2002 | Mladina 30
Od perdza
Naše življenje je delno norost, delno modrost; kdor o njem piše spoštljivo in po uveljavljenih pravilih, ga zanemari več kot polovico.
Michel E. de Montaigne
© Tomo Lavrič
Včasih takole malo razmišljam, potem se mi kakšna stvar zazdi nekam čudna, zato še malo razmišljam in čudnost te stvari mi v mislih prične nabrekati kot kvašeno testo ob vzhajanju, dokler se tiho ne razleze še na druge, prej čiste in jasne zadeve, nazadnje mi pa vse skupaj zdrkne že kar v popolno temo. Tako sem se zadnjič globoko zamislil nad poezijo, še sam ne vem zakaj, morda zaradi prihajajoče pomladi, in v nos mi je šlo, čemu, pod milim nebom, so nekatere snovi za pesniško obravnavo popolnoma zavržene in po vobče razširjenem mnenju zanjo povsem neprimerne, da ne rečem celo bogokletne. Denimo, zaradi katerega dreka neki se lirika tako sprenevedavo izogiba tematiki zobobola, kot da teh boleče tragičnih občutij sploh ne bi bilo, še več, osebno sem globoko prepričan (in tod mi bo bržčas pritrdil vsakdo, ki stopa po svetu odprtih oči), da povprečen človek v svojem življenju pretrpi mnogo več zaradi gnitja zob kakor pa zaradi nesrečne ljubezni, čeprav si slednja poezijo dobesedno lasti. Vsi globokoumni premišljevalci in razlagalci pesništva, ki se sicer strastno zaklinjajo na brezpogojno iskrenost kot tisti izvir, iz katerega lahko stihi sploh zažuborijo, pa bodo ob tem vprašanju zgolj skomignili z rameni, se s praznimi očmi topo zazrli v nevidni zrak pred sabo ter po brezplodni prebavi te tematike brezsmiselno kot veter v suhi travi izšušteli, da je to pač tako in da drugače ne gre, pa če se jebeš. (Oh, saj vem, tak nerazgledan kozel pa spet nisem, da doslej še ne bi čul onega zbadljivo ljubezenskega šansona Andreja Šifrerja z naslovom Moja zobozdravnica ali pa prešerno porogljive zbadljivke Jutr mam zobarja priznanega ansambla Čuki, vendar, ne vem, kako bi se tod izrazil, ta dva primera se mi nekako ne zdita čisto "prava" poezija.) Skratka, ugotavljam le, da se v nikakršni literaturi, niti najbolj picajzlarskem naturalističnem romanu, ne pojavljajo kot britev ostro razjedajoči kariesi in topo kljuvajoči granulomi v vsej svoji apokaliptični grozi, nikjer ni sledu o v omotico polsna in drgetave more ujetih preznojenih truplih, ki se vso dolgo noč kot jegulje v agoniji premetavajo po razmetanih posteljah ter brezupno pričakujejo jutra, ki noče in noče priti. Prav tod, po moje, tiči zajec, tisti, ki tako globoko razdvaja v slonokoščeni stolp skrbno zaprte poete na eni in take navadne tiče, mesarske vajence in skromne uradnike na primer, na drugi strani. Denimo, če bi enkrat, takole pod večer, ves zlomljen privršal v gostilno doktor Prešeren ter razklano kliknil, prjatli, vprašajte me kam, ko brez miru okrog divjam, pa bi ga mi vprašali, doktor Prešeren, kam pa brez miru okrog divjaš, in bi on odgovoril, da ga boli zob kot sto mater, bi se vsi zavzeto zgrnili okrog njega, češ to pa vsi vemo, kakšna grozna jeba je, ta bi mu svetoval, naj na razbolelem kočniku zadržuje krepak srk šnopsa, drugi, naj si s palcem dolgo pritiska vratno žilo utripalko (pa saj bi se bržčas takoj oklenil kar prvega nasveta), in ko bi čez čas odplahutal naprej po poteh svoje bolesti, bi vsi sočutno odmomljali, da je pa fant res v sila neprijetnem zosu. Če pa bi v odgovoru zaplesal na tisto usodno erotično blodenje, kot je storil v kasneje tako znameniti pesmi, bi se le spogledali ter si šepnili, češ, staremu se pa spet dobro rola.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
