MLADINA Trgovina

Od perdza

Naše življenje je delno norost, delno modrost; kdor o njem piše spoštljivo in po uveljavljenih pravilih, ga zanemari več kot polovico.

Michel E. de Montaigne

© Tomo Lavrič

Včasih takole malo razmišljam, potem se mi kakšna stvar zazdi nekam čudna, zato še malo razmišljam in čudnost te stvari mi v mislih prične nabrekati kot kvašeno testo ob vzhajanju, dokler se tiho ne razleze še na druge, prej čiste in jasne zadeve, nazadnje mi pa vse skupaj zdrkne že kar v popolno temo. Tako sem se zadnjič globoko zamislil nad poezijo, še sam ne vem zakaj, morda zaradi prihajajoče pomladi, in v nos mi je šlo, čemu, pod milim nebom, so nekatere snovi za pesniško obravnavo popolnoma zavržene in po vobče razširjenem mnenju zanjo povsem neprimerne, da ne rečem celo bogokletne. Denimo, zaradi katerega dreka neki se lirika tako sprenevedavo izogiba tematiki zobobola, kot da teh boleče tragičnih občutij sploh ne bi bilo, še več, osebno sem globoko prepričan (in tod mi bo bržčas pritrdil vsakdo, ki stopa po svetu odprtih oči), da povprečen človek v svojem življenju pretrpi mnogo več zaradi gnitja zob kakor pa zaradi nesrečne ljubezni, čeprav si slednja poezijo dobesedno lasti. Vsi globokoumni premišljevalci in razlagalci pesništva, ki se sicer strastno zaklinjajo na brezpogojno iskrenost kot tisti izvir, iz katerega lahko stihi sploh zažuborijo, pa bodo ob tem vprašanju zgolj skomignili z rameni, se s praznimi očmi topo zazrli v nevidni zrak pred sabo ter po brezplodni prebavi te tematike brezsmiselno kot veter v suhi travi izšušteli, da je to pač tako in da drugače ne gre, pa če se jebeš. (Oh, saj vem, tak nerazgledan kozel pa spet nisem, da doslej še ne bi čul onega zbadljivo ljubezenskega šansona Andreja Šifrerja z naslovom Moja zobozdravnica ali pa prešerno porogljive zbadljivke Jutr mam zobarja priznanega ansambla Čuki, vendar, ne vem, kako bi se tod izrazil, ta dva primera se mi nekako ne zdita čisto "prava" poezija.) Skratka, ugotavljam le, da se v nikakršni literaturi, niti najbolj picajzlarskem naturalističnem romanu, ne pojavljajo kot britev ostro razjedajoči kariesi in topo kljuvajoči granulomi v vsej svoji apokaliptični grozi, nikjer ni sledu o v omotico polsna in drgetave more ujetih preznojenih truplih, ki se vso dolgo noč kot jegulje v agoniji premetavajo po razmetanih posteljah ter brezupno pričakujejo jutra, ki noče in noče priti. Prav tod, po moje, tiči zajec, tisti, ki tako globoko razdvaja v slonokoščeni stolp skrbno zaprte poete na eni in take navadne tiče, mesarske vajence in skromne uradnike na primer, na drugi strani. Denimo, če bi enkrat, takole pod večer, ves zlomljen privršal v gostilno doktor Prešeren ter razklano kliknil, prjatli, vprašajte me kam, ko brez miru okrog divjam, pa bi ga mi vprašali, doktor Prešeren, kam pa brez miru okrog divjaš, in bi on odgovoril, da ga boli zob kot sto mater, bi se vsi zavzeto zgrnili okrog njega, češ to pa vsi vemo, kakšna grozna jeba je, ta bi mu svetoval, naj na razbolelem kočniku zadržuje krepak srk šnopsa, drugi, naj si s palcem dolgo pritiska vratno žilo utripalko (pa saj bi se bržčas takoj oklenil kar prvega nasveta), in ko bi čez čas odplahutal naprej po poteh svoje bolesti, bi vsi sočutno odmomljali, da je pa fant res v sila neprijetnem zosu. Če pa bi v odgovoru zaplesal na tisto usodno erotično blodenje, kot je storil v kasneje tako znameniti pesmi, bi se le spogledali ter si šepnili, češ, staremu se pa spet dobro rola.

Podoben, a še mnogo zapletenejši je primer prdenja. Medtem ko se kamnolomom v čeljustih nikoli in nikjer ni uspelo preriniti v svet lepe besede, pa so pezdeci želi zdaj neznansko navdušene zvezdniške aplavze, se drugikrat sprehajali po beletrističnih straneh kot povsem običajni, nobene posebne pozornosti ne vzbujajoči pasanti, najpogosteje pa so bili seveda tudi oni pahnjeni za zid molka, čeprav je tudi od tam, sem pa tja, povsem nepričakovano zavel njihov rezek vonj. Denimo, v svet angleške književnosti, ki je seveda ena najuglednejših nasploh, je vstopil veličastno ob ropotanju vseh bobnov in tuljenju vseh tromb že s samim utemeljiteljem Geoffreyjem Chauserjem v Canterburyjskih zgodbah. Ugledni dvorjan in diplomat, ki je živel od 1340? do 1400, je v svoji obsežni zbirki prepletel zgodbe, od katerih se nekatere s spoštljivim občudovanjem pogrezajo v veličastje antike, druge s slastjo brskajo po lahkoživi takratnosti, tretje pa z moralistično didaktiko dvigajo v eterične sfere krščanskih nebes. Na herojskih helenskih tleh in poduhovljenih božjih poljanah o prdcih seveda ni ne duha ne sluha, zato pa od njih kar brni pesnikova sedanjost. Pravzaprav v vsebinskem smislu te zgodbe niso posebno globoke, še najbolj me spominjajo na tiste šale, ki smo si jih pravili kot mulci, ko smo med počitnicami delali v LTH-ju in cele dolge dopoldneve barvali neke trapaste ograje. Ti štosi so se pričeli z dokaj zapleteno fabulo, končali pa preprosto in hitro, glavni junak je na koncu ponavadi prdnil ali pa se je usral v hlače in vica je bilo, ob že v cvilež prehajajočem smehu, enostavno konec. Podobne, morda le malo bolj odraslo povedane pa so Chauserjeve zgodbe, denimo ena najznamenitejših, mlinarjeva. Mična in stasita žena nekega tesarja se je, naveličana moževe ljubosumne tečnobe, v času njegove odsotnosti spečala z lokalnim flodračem Nikolo. A v njeno jedro telo se je zagledal tudi star hotljiv cerkovnik Absolon in ta slinasti veščec je od sle omamljen prikolovratil pod njeno okno prav tisto kot saje črno noč, ko se je ona v svoji čumnati sladostrastno valjala s svojim mladim posteljnim govedom. Pa je starček praskljal in trkljal po oknu ter moledoval in stokal, naj ga vendar pripusti k sebi. Od pohote razvneta razvratneža sta znotraj v temi pokala od pridušenega smeha in objestno nakanila ubogega starega kozla še prav posebej osramotiti. Tesarjeva žena se je odtihotapila do okna in skozi polknice zašepetala, da mu bo tokrat naklonila le svoje milo ličece, na katerega lahko pritisne žgoč poljub. A namesto glavice je skozi okence zrinila na plan, v črno noč, svojo stasito rit. Cerkovnik je pričel drhteče poljubljati tisto medlo belino, ki se je zalesketala med polknicami, a misleč, da se pritiska ob jedre žnable, je slinil le njen ritni rinček. No, pa še ta se je kmalu pogreznil nazaj v temno notranjost, okence pa zadrlesknilo in Absolon se je vendarle zamislil, čemu so se napete ustnice kar nenadoma uvelo zgubale in pogreznile v neko luknjo zelo neprijetnega zadaha, še manj pa je razumel, kako je mogoče, da so na nežnem licu tesarjeve žene tako nenadoma pognali žimasto resasti brki in brada, dokler mu končno ni pricurljalo, da je pravzaprav kuševal le rit. V jezi je zavil k bližnjemu kovaču in se od tam vrnil pod okence z razžarjeno podkvijo. Ponovno je popraskljal po polknicah, vlačugar Nikola, razvnet še od uspeha prejšnjega štosa, je le šepnil, da vse to ni bilo še nič, da tisto glavno šele pride, in tod v tej poemi res sledi vrhunec in divji krešendo, ki bi bil v prostem prevodu, kajti ta stara angleščina je res preklicano zapletena, nekako tak:

"In spet si je zaželel razbrzdanega smeha,
ter mu, preden izgine, pod nos ponuditi še eno rit,
zato je hitro in brez hrupa odprl okno,
med polkni previdno potisnil na plan celo svojo marajno,
vse tja do razkrečenih beder.
Pa šepne v temo cerkovnik, nam že dobro znani Absolom:
'Ptička moja, kje si, oglasi se mi, moje zlato.'
Na to mu je Nikola odgovoril z mogočnim prdcem, ki je odjeknil kot grom,
da je slednji skoraj oslepel pri tem ..."

No, potem mu je pa opeharjeni cerkovnik s tisto žarečo podkvijo samo še zlobno scrvrknil rinček in zgodbe je konec. V vsebinski inventuri celotnega speva pa skrbni analizi navkljub vendarle ne moremo odkriti nobenega globljega psihološkega, akcijskega, socialnega ali kakršnegakoli drugega zapleta, saj akterji pravzaprav samo povsem prostodušno flodrajo, malo pospletkarijo in končno še gromko prdnejo, vse v maniri pubertetniških vicev. In ob taki glasbi je nastopila svojo pot prefinjena angleška umetna beseda. Hec pa je v tem, da je povsem enako trobljenje pozdravilo tudi vznik slovenske, le da približno štiristo let kasneje. Tudi tod ima prste vmes cerkovnik, kajti čeprav smo nekako prostodušno prepričani, da na samem začetku stoji župnik Valentin Vodnik, je prvo slovensko zbirko posvetnih pesmi izdal Pavel Knobl (tudi Knobell), živeč od 1765 do 1830, kot že rečeno cerkovnik in organist, kasneje učitelj, drugače pa tudi pesnik in skladatelj. Leta 1801 je v Kranju ugledala luč sveta njegova knjižica Štiri pare kratkočasnih novih pesmi, ki slovi po svojih "drastično banalnih motivih". Prva pesem z naslovom Od podzemelskih jabuk ljubeznivo slavi krompir, pa vse tiste solate in potice, ki se delajo iz njega. A že v drugi zdrkne v packarije.

Od perdca

Tukej moram naprej zamerkat, de v eni tovaršiji perdet je vender vselej nespodobnu. Kdor tedej za volo zdravja perdca zaderžat nesme, nej ga saj s kašlenjam in vsekavanjam sprejmi, de se ne bo slišal.

Sollo. Kdor enga jetnika
Iz ječe spusti,
Ga hvala velika
Povsod obleti.
Vsak človek ima
Jetnika doma,
Perdec mu je ime,
Ah nej li ven gre!

Chor. Napnimo fagot,
Perdimo povsod,
Tiberju na čast
K'je dal to oblast!

Sollo. Naš starš dobra dela
Še nejso poznal
Sapo, k'je bla zrela
So v' čevah držal'
Tiberjus je bil
Ta pervi k'je včil
De žiher cel svet
Zna glasnu perdet.

Chor. Napnimo i. t. d.

Sollo. Arcat se posluša
Nu vsakmu povej
De perdec se skisa
Če vunkaj ne gre,
Prav: noter ni zanj,
Prostor je tesan,
Sram nej te ne bo
Pahni ga glasnu.

Chor. Napnimo i. t. n.

Sollo. Ženske se še en malu
Sramujejo v'čas,
Spuščaju po malu,
Po tihim, počas',
Ga hočjo vtajit,
Ne morjo tu skrit,
Če uhu zain ne zvei
Pa nos kmal povei.

Chor. Napnimo i. t. n.
Sollo. Ti večji sleparji
Ga tudi taje
Keder na loparji
Hinavsko stoje.
Kir orgla žvergla
On tud zadergra,
Potem se še hval':
Sim godil pedal.

Chor. Napnimo i. t. n.

Sollo. En mož, keder prdne
Mu prostor sturi,
Stran guze odvzdigne
Ga vornk ven spodi;
Dobru se mu zdi
Če pravga rodi,
Ponuja tobak
De šnofa ga vsak.

Chor. Napnimo i. t. n.

Sollo. Tud pravjo Hrovati:
Tu nikdar nej greh,
Za sapo pregnati,
Pogazi moj meh!
Se vleže na tla
Drug po njemu' tepta
Keder se sperdi
Si berke ferli.

Chor. Napnimo i. t. n.

Sollo. Perdenje ozdravi

Dosti ludi,
Vamp, čeva popravi,
Nes žlahtnu kadi;
Kdor zna pro zavleč,
Tri takte al več,
Tajst je jinak
Jen prav korenak.

Chor. Napnimo fagot,
Perdimo povsod,
Tiberiju na čast
K'je dal to oblast!

Poleg tega imam našega notranjskega ptiča, rojen je bil namreč v Orehku pri Postojni, na sumu, da je bil poleg strastnega prdača še kos nasladnega hudobneža. Denimo, kaj vse bi storil "tajstim ženam, katere neiso iz enim možam zadovoljne: ... vse lase jen dlake, vsak'ga posebe b'zruval, potem lukne s terpentinam zalival; nohte b'ji porezal preč, rane b'mogu kovač zapeč, jezik s korenino b' hotel zdreti, psem vreč; k persam b' mogli pridti kače, gadje jen modras; vun b' mogli spiti mleku, kri, mozge požrt; potlej b'jo oderl na meh, mačke, psi, volkovi b'jo mogli vlačit po tleh ... serce vunkej iz trupla djal, vsim njenim prjatlam bi ga po kosih razdal, vampe inu čreva bi mogla deržat v zobeh ..." No, takole hrupno in vihravo je v svet poezije vstopila slovenska umetna pesem, da bi bil hec še večji, pa so se vse te poskočnice prepevale, kajti omenjeni Knobl ali Knobell se je dičil tudi s skladateljskim talentom in je uglasbil 20 cerkvenih pesmi in celo latinsko mašo Misso simplex.

Vendar se po straneh naše beletristike ni več mnogo prdelo. Kolikor je meni znano, je bil velik ljubitelj pezdenja, a le v zasebnem življenju, Janez Trdina, o katerem smo na osnovnošolskih hodnikih z neizmerno slastjo kričali zbadljivko: "Janez Trdina je prdnu kot svina!" Dolgo sem bil prepričan, da je vse to pravzaprav le stvar rime in ne vsebine. Pri prebiranju njegovih dnevniških zabeležk iz časov učiteljevanja na Reki pa mi je prebilo, da je mož v prdenju res neizmerno užival. Bil je celo ponosen na spomin svoje riti. Nekoč se je namreč odpravil na daljši sprehod po poti, koder ni hodil že vsaj kakšno leto. Na razgledni točki, ki se mu je priljubila že prvič, je sedel na kamen, pogled pa mu je brez misli lagodno splaval po pokrajini. A iz tega spokoja ga je nemilo vrgla kar nenadoma predramljena rit, ki mu je pričela vse bolj in bolj vsiljivo in zahtevajoče brbotati. Takrat pa ga je prešinilo, da ga je prejšnjega leta, sedečega na prav isti skali, pognalo srat. In ves ponosen na ta izvrstni spomin svoje riti je na vse hrupnejša plinska opozorila ustregel tudi dreku in ga spustil na plan. Prav tako pa se mu je prdenje zdelo neznansko hecno. Nekoč je med čečkanjem po beležnici pričel brozdati po najbolj smešnih dogodkih, ki so se mu primerili v zadnjih časih, pri tem pa se kar ni mogel dovolj naslastiti nad nekim jutrom, ki je sledilo precej razposajenemu ponočevanju. S prijateljem sta na tako imenovani "ekspediciji" použila mnogo močno začinjenih klobas in nemalo težkega vina popila. Prespala sta v isti sobi in s sivim jutrom so se prebudila tudi Janezova čreva, iz katerih so privreli kaj čudni zvoki, zdaj je zamolklo udarilo, kot da bi se sprožila havbica, hip zatem prodorno tulilo, povsem podobno krikom mačk pri dreznanju ali klicu kočijaža, ki zateglo oznanja svoj odhod, nato pa prešlo v drobno in nesmiselno, a vztrajno pivkanje kokoši. Janez se ni še niti dobro razvnel, ko se mu je pridružil še pivski prijatelj in tako sta družno prdela nekako tri ure. Po njegovih lastnih zagotovilih sta se tako dobro zabavala kot le malokdaj in tudi kasneje so jima solze smeha zalile oči, če sta le z besedico namignila na ta presunljivi duet.

Sicer pa je v literaturi zadnje čase opazen znaten upad prdenja, vsaj kar se tiče pezdecev kot osrednje teme, okrog katere se spleta celotna fabula. Osebno bi to pripisal korenitim spremembam načina življenja, predvsem prehrane, torej temu neznanskemu prodoru tako imenovanega "fast fooda". Dokler je ljudstvo še v obilju tolklo kislo zelje pa grah in fižol in so čebulo, česen ali črno redkev grizli hrabro kot zdaj jabolka, se temu pač ni dalo izogniti. Denimo, v znamenitem pikaresknem romanu Nemca Hansa Jakoba Christoffla Grimmelshausna (1620-1676) Simplicissimus, kjer prdec res ni nikoli glavni junak, vendarle tisti žolnirji stalno nekaj poprdevajo, povsem naravno, nekako tako, kot v današnjem romanu nesrečni ljubimec tožno vzdihuje od prve do zadnje strani. Plini iz riti junakov Francoisa Rabelaisa rohnijo hrupno in srečno, kakršni so tudi njihovo žretje, pitje in krohot. Nekateri pisatelji uporabljajo pezdenje za psihološko karakterizacijo osebe, npr. Marquez v kultnem romanu Sto let samote: "Prdel je tako jedko, da so od tega venele cvetlice na balkonu." Drugi pa z njim celo poetično izražajo čustva najgloblje ljubezni: "... še prdnila je tiho in nežno, kot da bi nekje daleč pred spanjem zavekal drobni dojenček." Nekam tragično noto pa dobi pri jedkem človekomrznežu Jonathanu Swiftu, ki se je v svojih hudobnih pesmih sicer specializiral le za žensko prdenje in sranje. Ha, vzklika v njih, tudi ti, angelsko lepa dama, ki se šopiriš kakor pav v svili in čipkah, ko kot dih lahko drsiš po gladkem parketu v pozlačenih dvoranah, tudi ti greš posedat na skret in tam zatohlo prdiš in iz tvojih črev lezejo dolge, smrdljivo mezeče klobase dreka. (Ja, ampak to je resen problem, saj se še dobro spomnim, kakšen nemočen gnev me je krotovičil, ko mi je, še negodnemu fantiču, oni zlobnež iz sosednje hiše na igrišču za šolo do podrobnosti brizgal v obraz te fiziološke nujnosti v izvedbi oboževane Brigitte Bardot, pa kaj mi je bilo storiti, ko je bil pa močnejši. Zato se mi zdi sila hrabro javno priznanje ene izmed Spice girls, ki so jo na nekem gala sprejemu predstavili veliki Arethi Franklin. Ker je bila ta pevka vso njeno mladost njen edini vzor, jo je, ko je pristopila k njej in ji je ta z ljubeznivim razkošjem naklonjeno ponudila roko, pograbilo tako vznemirjenje, da je sicer tiho, a količinsko neznansko obilno prdnila. Ker je okrog nje smrdelo kot kuga, so se vsi prisotni, seveda tudi njena oboževanka iz otroštva, hipoma in jadrno razbežali v varno oddaljenost. Res škoda, je kasneje vzdihovala osramočena spajsika, da nisem imela s sabo kakšnega psička, potem bi se lahko vsaj prizanesljivo zahohotala in mu požugala, ti, ti poredni kužek, ti! Kaj pa so na to rekli njeni mlečni oboževalci, pa ne vem.) Obstajajo celo otroške pesmice s to tematiko, vendar deca ne prdi, temveč le ljubko pukne, česar se je zavedala tudi Zvezdana Mlakar, ki je v svojo knjižico Kam kaka sonce uvrstila pukaško pesmico Duhec Pukec.

Prdenje kot umetnost

Vendar prdenje ni samo predmet umetnosti, pogosto je tudi sredstvo artističnega izraza. Že sveti Avguštin navaja v svojem epohalnem delu O božji državi primer, s katerim skuša dokazati, kakšno oblast ima duša nad organi. Med drugim piše: "So ljudje, ki spodaj brez sramu spuščajo glasove, tako da je videti, kot da tam pojejo." Njegov komentator, španski filozof Juan Luis Vives (1492-1540), pa ga s poudarkom dopolnjuje: "To se je posrečilo, kolikor se spominjamo, tudi nekemu Nemcu, ki je živel na dvoru cesarja Maksimilijana in njegovega sina Filipa. Niti ene melodije ni bilo, ki je ne bi mogel izvajati z ropotanjem svoje zadnjice (crepitus podicus)." Podeželski modrijan Montaigne pa predvsem opozarja na veliko zahtevnost ubranega prdenja. Sicer je, kot piše v svojih Esejih, slišal za nekega možaka, ki je lahko spuščal vetrove, kadar je hotel, in je ob različnih priložnostih z nizom prdcev poskrbel za ritmično spremljavo pri branju poezije, vendar opozarja, da je tako mojstrstvo vendarle le izjema, drugače pa, v popolnem nasprotju s prej navedenim svetnikom, trdi, da našim možganom vladajo telesa in da je mišica zapiralka "silno nediskretna in neubogljiva". Izvedel je celo za tragičen primer, ko je še posebno vihrav in neukrotljiv rinček prisilil svojega lastnika v kar štiridesetletno nenehno in nepopustljivo spuščanje vetrov, nakar je možakar od silnega prdenja kar umrl. (V medicini so znani primeri, ko človeka zgrabi nezaustavljivo kronično kolcanje in ga nekako v dveh, morda treh letih pahne pod rušo, po čemer bi sklepal, da je prdenje vendarle do telesa prijaznejše.) Ob vsem tem se je Montaigne globoko zamislil, češ kaj bi Platonu pomagale vse tiste žlahtne in sijajne zmožnosti njegove duše, ko bi sredi svojega simpozija moral nujno in neodložljivo prdniti. Nič, prav nič, ugotavlja, kajti "... okroglo mišičje, ki skrbi za praznenje naših trebuhov, se širi in krči, kakor se mu zdi prav, ne glede na naše želje ali celo v nasprotju z njimi". Toda vse kaže, da je bil ta podeželski plemič le malo preveč skeptičen, kajti ko je postalo konec 19. stoletja predvsem v pariških varietejih umetnostno prdenje pravi hit, je bila konkurenca med petomani (tako se namreč imenujejo tovrstni artisti) izjemno ostra, dosežki pa skoraj neverjetni. Literatura in časopisje tistega obdobja zelo pogosto omenjajo neko izjemno lepo dekle, ki je pričela kariero kot "ugaševalka sveč". (O tem proletariatu med petomani piše tudi Emile Zola v svojem romanu Zemlja.) Njeni prvi nastopi so bili razmeroma preprosti. Na mizo so postavili svečnik s tremi prižganimi svečami, ljubka umetnica, oblečena kot balerina, se je med občudujočimi vzdihi očarane publike povzpela na stol, si vtaknila v rit gumijasto cev, drugi konec pa usmerila proti plamenu, zaslišal se je glasen "pfft" (transkripcijo zvoka povzemam po takratnih poročilih) in sveča je ugasnila. Potem sta sledila le še dva drobna premika rok ter dva "pfftja" in publika se je znašla v temi. Cena za predstavo je bila nemalo zasoljena, kar dvajset takratnih frankov. Toda po teh precej šibkih začetkih se je v dekletu pričelo razvijati vse močnejše, vse bolj izrazno in poglobljeno prdenje. Pričela je nastopati brez pomagala, torej cevi, le z bolj razkošno privzdignjenim krilom, sveče pa je ugašala kar z enim šusom, vendar so morale biti postavljene druga za drugo v črti pravokotno na rit, kajti zaradi čvrstega mladega telesa ji še ni neslo dovolj na široko. Medtem je po opravljenem delu doma še dodatno skrbno in naporno vadila, tako da je bila sčasoma sposobna z anusom vsrkati prav neverjetne količine zraka ali vode. Premiera njenega novega programa leta 1900 je bila prava senzacija. Plakati so jo napovedovali kot "večkratno umetnico petomanije", njen nastop pa je bil zelo pisan in duhovit, kar dokazujejo že samo naslovi posameznih izvajanih točk: Vojaki na pohodu, Klepet starih tet, Sramežljiva dekleta, Goske na prvi pomladni paši in Zakonski prepir. Kot poslastico je za konec odprdela še nacionalno himno, s slavo in častjo ovenčano Marseljezo. Baje je bil pogled na od absinta in pohote klecavo razmajane goste, ki so skušali dostojanstveno počastiti ta državni simbol s strumno zravnanim položajem "mirno", nadvse grotesken. Umetnica pa je blestela tudi v premorih med nastopi, ko si je za šankom ob kozarčku močno gazirane pijače nabirala novih plinskih zalog. Takrat si je rada privoščila kakšno cigareto, ki pa je ni kadila z usti, temveč jo je vtaknila v eleganten "ustnik" (v tem primeru je narekovaj povsem primeren), ki je bil instaliran v tja pod njeno dolgo krilo skrivnostno izginjajočo mehko gumijasto cevko. Cigareto, ki jo je koketno držala v rokah, pa je požiralo v dolgih vdihih kar samo od sebe, ne da bi se z njo pritaknila ust. Najznamenitejši maestro petomanije je bil brez dvoma legendarni Jeseph Pujol, ki je kot največja senzacija pričel nastopati v Moulin Rougeu leta 1892 z izjemno obsežnim repertoarjem, ki je obsegal vse od najzahtevnejših del klasične resne glasbe do lahkotnejših operetnih odlomkov, osebno pa je vendarle najbolj cenil Hectorja Berlioza, predvsem tista njegova dela, v katera je slavni skladatelj med klasične inštrumente vključil tudi top. Kako resno je jemal svojo umetnost, pojasnjuje že dejstvo, da je pred vsakim nastopom, podobno kot člani tako imenovanih "resnejših" orkestrov, dolgo in skrbno uglaševal svoj inštrument in preigraval lestvice. Vsak, ki ga je imel čast poslušati, se je zaklinjal, da je bilo v njegovih izvedbah "nekaj več", da je vanje "vnašal dušo" in podobno. Tega superpetomana je natanko preučil tudi nadvse cenjeni zdravnik Marcel Bauduin in v njegovi zajetni študiji naletimo na občudovanja vredne podrobnosti, vse utemeljene na skrbno opravljenih kliničnih pregledih in preskusih. Tako, na primer, navaja, da "kadar je Pujol brez obleke, lahko brez vsake sonde ugasne svečo celo iz razdalje 32 centimetrov", hkrati pa podaja še podrobno analizo sestave voska, debelino in obliko sveče ter vrsto stenja. Prav tako je skrbno izmeril količino mlačne vode (zrak ali kak drug plin je bil za tovrsten eksperiment preveč neulovljiv), ki jo je maestro lahko posrebal v črevo brez presledka v nekaj krepkih srkih, to pa je zneslo kar 2,83 litra. S takimi pozitivnimi znanstvenimi ugotovitvami seveda nikakor ni mogel pojasniti mističnosti zvoka njegove riti, prav tako ne subtilnosti izvedbe premnogih del iz zakladnice glasbe. Zato precej pusto sklene: "Na kratko bi lahko povzeli, da Pujol to dosega z vztrajnimi dihalnimi tehnikami, tako da je njegovo črevesje prevzelo funkcijo pljuč kot nekakšna rezervna komora za pline. Sistem mišic okrog anusa pa je na nepojasnjen način prevzel funkcijo ust." Brez dvoma je nadvse zanimiva ugotovitev, da se je s takimi darovi dičilo kar nekaj članov njegove družine, med drugimi tudi njegov oče in stric, in je Pujol ta svoj talent nedvomno podedoval. (To bi morda, poudarjam, le morda, potrjevala tudi etimološka analiza priimka našega najbolj znanega, čeprav bržčas ne največjega izpuščevalca vetrov, eminentnega politika, gospoda Alojza Peterleta. Zadnjič, ko sem v nekem lokalu ob čašici piva lagodno kramljal z nekim našim priznanim lingvistom in je beseda povsem slučajno nanesla tudi na genetsko prehajanje prdljivosti iz roda v rod, me je opozoril, da povsem mogoče ta priimek izhaja iz italijanskega "pedere, peto" (latinsko petus), kar povsem enostavno pomeni prdeti, prdec. Ob predpostavki, da bi predniki našega politika izhajali iz Primorske, kjer bi jih zaradi te lastnosti poimenovali "petole" (prduh) in bi se zaradi stalnega zbadanja preselili na, kar se pukcev tiče, strpnejše kmečko robato okolje Dolenjske, pač ne bi bilo čudno, če bi okorni podeželski jezik mehkemu mediteranskemu dodal še svoj hribovski "r".) Toda od hipotez, čeprav morda povsem verjetnih, se raje vrnimo k anusnemu "Carusu", Pujolu. Umrl je bogat in spoštovan, toda izsledkov obdukcije njegovega trupla niso nikoli objavili in tako je še en fenomen ostal nepojasnjen. Z zatonom operete in drugih oblik sladke buržoazne umetnosti, "umetnosti srečnih ljudi", je v času velikih socialnih pretresov in vojn, kot nekaj "otročjega", usahnilo tudi petomanstvo in nikdar več ni poseglo po nekdanji slavi in ugledu.

Prdenje kot veščina

Tudi ko je "visoko" prdenje skoraj povsem zamrlo, so se razne alternativne oblike nekakšnih performansov vendarle trdoživo ohranile, čeprav, to je pač treba priznati, ne ponujajo pravih estetskih užitkov, temveč so bolj podobne cirkuškim točkam, ob katerih vzklikneš, kako je kaj takega sploh mogoče. Med mladimi žrebci v kasarnah, zaporih in internatih so izredno cenjeni bljuvalci ognja, kajti večina črevesnih plinov je zelo vnetljivih. Vendar ne plamenijo tako svetlo in radostno kot pri tistih navadnih pouličnih bruhalcih iz ust, temveč se le hinavsko in strupeno zasvetlikajo v nekakšni modrikasti ali smaragdni brljavi svetlobi, smrdijo pa za crknit. Toda saj gojenci teh ustanov že tako ali tako živijo zgolj le na pol. Neki moj znanec, vzgojitelj v domu za duševno prizadeto mladino, pa mi je nekoč pravil, da je med svojimi popoldansko-nočnimi dežurstvi zapazil, da nekateri izbrani oskrbovanci takoj po večerji z zarotniškimi nasmehi nekam skrivnostno izginjajo in se šele čez kakšne pol ure radostno ožarjenih obrazov vsi srečni pojavljajo v spalnicah. Sluteč, da gre za kaj zarotniškega, jim je nekega večera ves sumničav sledil tja dol v klet ter jih zasačil prav sredi zabave, ki pa se je izkazala pravzaprav za dokaj nedolžno. Faktorji so se skušali v nekakšnem športnem tekmovanju, in sicer v precej neznani in nepriznani disciplini: vztrajnostnem prdenju. Ker je Joško, absolutni šampion ustanove, ravno takrat rušil absolutni rekord, ki je znašal že krepko prek sto zaporednih šusov (zadnjič mi je v redakciji od nekod priplahutal podatek, da zdravo odraslo človeško bitje butne iz ritke povprečno štirinajstkrat na dan), se je potuhnil in se jim, želeč temeljiteje spoznati pravila, pridružil šele kasneje, ko je lokalnemu šampionu že pošla sapa. Fantje, ki so hitro spoznali, da jih ne bo doletel nikakršen disciplinski ukrep (čeprav so tudi oni nekam nezavedno povezovali prdenje, pa še vse drugo, kar je v zvezi z ritjo, z nekakšnim katoliškim polgrehom), so mu z vso zavzetostjo pojasnili, da gre tod za izbruh čiste tekmovalne radosti, paziti je treba le, da so presledki med prdci jasni in zato kakršnokoli unterfuzlanje z dolgimi, zavijajočimi in hlipajočimi trobentanji, očarljivosti zvoka navkljub, nima nikakršnega smisla, saj prav tako šteje zgolj eno točko. (Spakljiva samovolja športnih sodnikov ob ocenjevanju tako imenovanega "umetniškega vtisa" pri umetnostnem drsanju ali pa tistega dvomnega telemarka pri smučarskih skokih je bila tod z vso robatostjo pošteno odstranjena.) Zato, so ga podučili, je najbolje, da storiš tako kot naš Joško, ki se mu iz riti usuje, kot da bi na tla stresel jerbas fižola. Ta moj prijatelj se sam sicer tekmovanj ni osebno udeleževal, vendar je skrbno sledil vse bohotnejšemu razmahu tega športa. Dekleta so se ga sprva lotile sramežljivo, le na internih turnirjih v svoji spalnici, dokler se tudi v njihovih vrstah ni izkristaliziral redek talent, neka Marija iz Prekmurja. Naveličana lahkih zmag, s katerimi je izzivalke dobesedno zmlela, se je končno odločila, da se preizkusi še v absolutni kategoriji. Jošku ni prav nič pomagalo njegovo brbotanje, Marijini udarci so bili jasno razločni, čisti in se z mehanično vztrajnostjo kot tiktakanje ure nadaljevali nekam v brezkončnost, vse do novega rekorda Doma. Joško je bil čisto paf in kar nekaj dni je brezglavo begal po hodnikih, kot da bi spustil kuro, dotlej navajeno le brskanja na gnojišču rodne ji kmetije tam nekje v Polhograjskih dolomitih, v moderno veleblagovnico. Potem se je končno zbral in si pričel izmišljevati (tako kot v vseh športih) neka nova pravila in nove discipline, ki so že prehajale meje možnega in razumnega. Ena izmed njih je bila, na primer, prdenje med stojo na glavi, ki jo izvedeš na vročem radiatorju. Pa tam, v tem Domu, so imeli še tiste stare radiatorje z onimi ostrimi rebri, ki so te zažulili v rit, če si se samo naslonil nanje. No, vsemu navkljub je v tej pozi Joško, preden je čofnil na tla, baje prdnil kar triinpetdesetkrat. Vendar se je v poplavi novih disciplin, ki si jih je Joško izmišljeval kar po tekočem traku in so bile vse po vrsti pisane le njemu na kožo, stvar počasi razvodenela, ugled je izgubila celo tista prva, aristokratska, in šampionat Doma je polagoma tiho zamrl.

Prdenje kot življenjski sopotnik

Torej, če se na ta pojav ozremo s popolnoma fiziološkega vidika, prdenje samemu izvajalcu (tu ne govorim o njegovi okolici) nikakor ni neprijetno, nasprotno, premnogim zagotavlja prav slasten užitek in je s svojo mehko, skoraj svileno eleganco ali tudi gromkim udarom silno odteščujoče, za mnoge celo znak izvrstnega zdravja ter pravo nasprotje, denimo, kakšnemu raskavemu krehanju ali neusmiljeno suvajočemu kolcanju (s kihanjem je pa spet drugače). Tako se je v neki obširni anketi, ki je proučevala življenje ameriških starčkov v sanatorijih in domovih onemoglih, izkazalo, da ta vsesplošno pomilovani živelj vendarle ni brez vseh življenjskih radosti in slasti. Podoba ubogega, od vseh najbližjih pozabljenega betežneža, ki dolge in prazne ure preždi v kakšnem zapuščenem kotičku ter z grenkobo v svojem posušenem srcu brozda po spominih, se sem pa tja bridko nasmehne in potoči pekočo solzo nad scufano fotografijo vnučkov, jim, zazrt v njihove velike bleščeče očke, v mislih gladi mehke kodrčke ter hrepeni po prihajajoči nedelji, ko bodo morda (a bržčas zopet ne) prišli za drobno urico na obisk, se v tej raziskavi razblini kot prazne sanje v sončnem jutru. Rezultati pričajo, da je njihova življenjska jesen stkana tudi iz premnogih slasti, na prvem mestu pa suvereno kraljuje prdenje, združeno z obilnim in krepkim sranjem. To je tudi najpriljubljenejša in najpogostejša tema njihovih pogovorov pri obeh spolih. Interesno pri gospodih potem sledi oprezanje za strežnicami in brzinsko šlatanje njihovih riti, pri damah pa lepotičenje in koketiranje. Svojci pristanejo šele tam na sedmem mestu, pa tudi tod je večina energije vložena v to, kako bodo koga zajebali za dediščino.

Fiziologija prdenja

Morda so to res rezultati iz medčloveško hladne in odtujene Amerike, toda drznil bi si trditi, da je prdenje tudi premnogemu Slovencu ena izmed redkih, če že ne edina življenjska radost in slast. Poleg tega, da je prijetno, pa je, kot se zaklinjajo premnogi, tudi blagodejno, tako za telo kot tudi za dušo, še več, bojda za zdravje celo nujno potrebno. S tem, kako in čemu do prdenja sploh pride ter kaj lahko povzroči, so si v obdobju najbolj razbrzdanega in veselega pezdenja predvsem veliko belili glave častni bratje izza samostanskih zidov. (Sploh pa je zanimivo, da se vse to pukljanje nekam organsko navezuje na farške ptice in je prešlo že kar v pregovore, na primer: ... hinavski in sluzast kot škofov prdec, ... gromko, kot da bi iz riti usekala župnikova kuharica, ... če ga župnik skuha, je tako, kot da bi v župo padla muha, in podobno). Tako je frančiškan Barthold iz Regensburga konec 13. stoletja ta pojav razložil enostavno in razumljivo: "Vse, kar človek poje, zdrkne v želodec, ki je prav v sredini telesa. Ta ima obliko kotla in to natančno takšno, kot jo ima tisti, v katerem pripravljamo jed na odprtem ognju. Vendar pa, dragi prijatelj, pripetile se bodo strašne in grozljive stvari, če v ta svoj kotel natlačite preveč hrane. Predvsem bo hrana prekipela, tista, ki pa bo v loncu ostala, se ne bo dobro pokuhala. Vendar si dobro zapomnite! Če si vampe napolnite le zmerno, bo hrana imela dovolj prostora ter bo mirno vrela, dokler se dodobra ne pokuha. Jetra, ki so tik ob želodcu, pa so organ, ki skrbi za stalen ogenj, s katerim se greje želodec." To je torej kratek kurz iz fiziologije, potem pa pride na vrsto patologija. "... in še nekaj: nikar se ne nalivajte s prevelikimi količinami vina, da bi tako dosegli primerno temperaturo, prav to je največje zlo. Neprekuhana hrana vam bo zanesljivo prekipela prek roba želodca in takrat je človek izgubljen. Edina rešitev je obilno in močno spuščanje plinov skozi zadnjični kanal. Če pa se namreč del te presne jedi povzpne v glavo, se lahko dogodi, da ušesa postanejo neobčutljiva in pogosto celo oglušiš. Če prodre v obraz, oči postanejo steklene in vid šibek - lahko pa tudi oslepiš. Dobro se ozrite okrog sebe - ali vidite koga, ki je naglušen in topega videza ter brezupno tava tam naokrog? To je tisti, ki mu je prekipel trebušni kotel, njegova vsebina pa se mu je dvignila v glavo!" In, prmojduš, ne me butat v glavo, če ni ta definicija natanko takšna kot tista, ki jo kot temeljni poduk vbijejo v glavo policajskim vajencem, kako naj hipno prepoznajo potencialnega narkomana na ulici ali kakšnem rejv partiju, in tako bi lahko zaključili, da so zatajevalci prdcev drogirane osebe in tako morda celo nekakšni sodnega pregona vredni odvisniki.

Napenjanje in s tem seveda prdenje pa naj bi blagodejno vplivalo celo na nekatere težave, ki jih imajo določeni možaki s svojimi dimeljnimi mašincami. Scheuer v Abecedi seksa zatrjuje, da se kmetje v odmaknjenih hribih Nemčije in alpskih dolinah Švice še dandanes dobesedno bašejo s hrano, ki napihuje, denimo s fižolom, z bobom, grahom in redkvami. Prepričani so namreč, da močna akumulacija plinov tam spodaj v vampu tudi odločilno vpliva na mogočnost in trdoto erekcije. Torej gre tod za nekakšen "princip napihovanja zračne blazine". Seveda v tem primeru z odteščujočim prdenjem kar tja v en dan pred samim flodrom ni nič, kajti služi lahko le v regulativne namene, tako da z drobnimi kontroliranimi pukci le prilagodiš svojega tiča veličini in želji partneričine luknje. Po opravljenem poslu pa seveda lahko mirno spustiš paro v piščal (če uporabim izraz iz slenga strojevodij), zložiš omlahnele kožice v gate ter kreneš na njivo, morda v hlev ali v gmajno.

Sociološka patologija prdenja

Dandanašnji se je prdenje zreduciralo predvsem na problem lepega ali prostaškega vedenja. Čeprav so si z javnim izpuščanjem vetrov belili glave že zakonodajalci v najbolj sivih obdobjih civilizacije, lahko nad tem Slovenci le lagodno zmignemo z rameni. Ko sem skrbno prebrskal vse dostopne priročnike o tem tako lepo imenovanem "bon tonu", tam o prdenju nisem zasledil niti drobne notice. Po tem sklepam, da ni niti zaželeno, prav tako pa ne prepovedano, zatorej lahko plinimo ozračje po lastni presoji. Stari Kitajci so bili tod bolj striktni, saj je v njihovih etičnih kodeksih izpuščanje vetrov prepovedano že v 6. stoletju. Štiri stoletja kasneje je Kautilya v Indiji zabičal podložnikom, da bodo letele glave, če bi se kdorkoli hrupno in neokusno smejal šalam, "v katerih ni zaznati pravega heca, hkrati pa bi ob tem še debelo prdel". Kasneje prdenja niso več kazensko preganjali. Vendar je bilo vedno povod za razlikovanje na vseh ravneh. Denimo, če pukne bel dojenček, to v očeh njegove mamice in "tet", ki se zgrinjajo okrog njega, samo poudari njegovo ljubkost, morda celo naznanja prve slutnje igrive hudomušnosti, če pa ga pihne mali zamorec ali ciganček, iste gospe ob tem opažajo zgolj očitna znamenja že prirojene animaličnosti. Javno in obilno prdenje je torej kot negativni stereotip prepuščeno tako imenovanim "primitivnim" rasam (zanimivo je, da v Združenih državah kot veliki prduhi poleg črncev, Latinoameričanov in Kitajcev slovijo tudi Poljaki, na Poljskem Rusi, v Rusiji Židi in v Izraelu Arabci), v ekonomsko-socialni strukturi družbe pa se ta vloga lima na tiste z dna, na kmete in proletarce torej. Tu je morda karakterističen problem krompirja. Čeprav dandanes pomeni enega izmed stebrov prehrane Zahoda, so bili njegovi prvi koraki v ta svet nezanesljivi in vseh obrekovanj polni. V Franciji je bil leta 1619 razglašen za poguben plod, saj so razglasili, da "prepogosto uživanje povzroča gobavost", in ta grozljivi sloves se ga je držal še globoko v 18. stoletje. Zato so ga gojili le kot krmo za živali in seveda za reveže, za povrh pa so ga, spet bolj ali manj krivično, oblatili za nezaustavljivega vzpodbujevalca kroničnega pezdenja. Karakterističen je že navedek iz kultne Diderotove Encyclopedie, ki prav oholo druži siromaštvo in prdenje: "Kakorkoli že naj bodo podzemeljska jabolka pripravljena, ti gomolji so vedno ogabno neokusni in lepljivo škrobasti. Pravzaprav jih nihče ne more vključiti med vsaj delno sprejemljivo hrano, toda hkrati so sila obilna, krepka in povsem zadostna piča za one, ki ne zahtevajo kaj več kot zgolj preživetje. Sicer je povsem jasno, da krompir grozno napenja, toda kaj je še tako jako prdenje za kot goveje usnje močna prebavila revežev in delavcev." To razlikovanje pa zgrmi tudi v bitko med spoloma. Kajti najbolj grozno pa je, če se v javnosti zgodi zelo očiten prdec ugledni in fini dami. Nekega popoldneva sem se brez globljega smisla in pomena prekladal po Ljubljani, a čuden čas je bil, jesen je ravno lezla v zimo. Sivo, težko nebo je viselo nizko nad strehami hiš, vsi obrisi so izgubili ostrino in pogled se je že po kakih dvajsetih metrih raztopil v vatasto brezobličnost. Čeprav je iz nevidnih oblakov večkrat pričelo onegavo rositi, so bile padavine jalove, dokler se ni tam zgoraj nekaj premaknilo, pričelo je celo zamolklo grmeti in nenadoma so se iz megle usule velike plahtaste snežinke, da se je zdelo, kot da bi z neba padali čudni beli crknjeni netopirji. Sicer so bile tako mokre, da so se ob stiku s tlakom kar takoj raztopile, toda sčasoma se je po tleh vendarle nabrala nekakšna cmokajoča sluz. In v teh vremenskih razmerah je tam pod arkadami ob Uršulinski cerkvi stopal neki par, ki je bil, drugače od vseh drugih, ki smo se pogreznili v utrujeno turobnost, razvnet in celo razigran. On, visok in vitek, lepih južnjaških potez, ves okinčan z nakitom, je bil le malomarno ogrnjen z lahkim plaščkom, tako da je prišla do polnega izraza tudi njegova elegantna temna obleka (ki jo je, po mojem, brez dvoma skrbno ukrojil sam majstor Žika, tisti, ki je imel salon tam spodaj pod NUK-om), pa seveda skrbno zlikana srajca, pisana kravata in skrbno zloščeni salonarji. Vendar smo iz svoje pobitosti dvigali poglede predvsem v njo, ko je na neznansko visokih in tankih petah ostro peketala mimo, da so se ji ob vsakem koraku mogočno zagugali obilni joški in stasita rit. Tudi ona se je dičila s premnogim bleščavim okrasjem, ki je le še poudarjalo njeno visoko peroksidno frizuro in močno naličen obražček s polnimi, šobastimi usteci. Tudi njena oblačila so bila lahkotna, kratko krilce ji je le za ped prekrival razprt krznen plašček iz lisice. Stopala sta hlamudravo, kajti neprestano sta si v ušesa prišepetavala nekakšne pikantne zanimivosti ter prhala v sproščen smeh, in ko sem stopal mimo in me je oplazil sopuh njunih dišav, sem se počutil kot uvela pelargonija pred razcveteno orhidejo. Potem pa sta izpod arkad vsa veščasto razigrana stopila na sluzast pločnik tam pred Šubičko in babi je v hipu vzelo noge, tako da je s privzdignjenim krilcem zviška plosknila na rit v tisto vodeno omako. Ko je obsedela, je najprej v grozi tako gromko prdnila, da jo je kar privzdignilo, s prihajajočo zavestjo, v kakšen zos je zgrmela, pa je začetni možnarski udarec prešel v zavijajoče, klicu sirene, ki poziva na pomoč, podobno vekanje. Ko se je toliko zbrala, da je nekako ugasnila ta grozni ritni alarm, se je najprej slepo kot kokoš, ki jo, ždečo na prečki, sredi noči osvetliš z jarko svetlobo, zazrla v okoli stoječe, nato pa se pričela tako vreščeče hahljati, da bi bili najbolj predirni kriki eksotičnih ptic proti temu le navadno ribje momljanje, dokler ni ta fantomski smeh prešel v krčevito hlipajoč jok. Njen faktor je najprej kanil kar pobegniti, potem pa jo je le nekako dvignil in potuljeno sta zbežala. Vsi paf smo zrli za njeno ritko, katere oblike je razmočena in lepljiva tkanina povsem jasno izvlekla na plan, dokler nista sklonjenih glav kot polita cucka odplundrala nekam proč ter izginila med mimoidočimi in v megli. Ha, poglej, me je dregnil neki siv, otožen starček, ki je tudi prisostvoval temu bolečemu dogodku, take stvari pač hipno združijo še trenutek prej popolne neznance, tako je prdnila, kot bi usekala granata, ter pri tem kazal na mesto, kjer se je sesedla. In res je bil tam v tisti mehki brozgi zarisan krožec, ki so ga obdajali žarki, ki so nedvoumno pričali o moči udara. (V času obleganja Sarajeva so Bosanci taka znamenja, ki so jih za seboj puščale granate, ko so priletele v asfalt in se tam razcvetele, poimenovali "marjetice".) Kasneje sem ob piru v nekem bifejčku tam zraven plahutavo razmišljal o vsem tem in prišel do ugotovitve, da bržčas tistega večera fukala pač ne bosta. Morda, sem dodal v mislih, morda se bosta celo razšla. In vse to zaradi enega samega prdca. Resda je bil veličasten, ampak vendarle, zaradi enega samega prdca!

Toda ne samo na tem subjektivnem polju krhanja medosebnih odnosov, prdenje lahko postane celo resen objektiven problem, ki oholo kljubuje celo najsodobnejši tehniki. The Times je 7. januarja 1987 poročal o pravcati godlji, ki se je zakuhala na sovjetski vesoljski postaji, krivec pa je bil prdec, pravzaprav ne eden, temveč mnogo njih. Rusi so namreč v okviru tistih sporazumov povabili tudi nekega francoskega astronavta, naj nekaj časa preživi kot gostujoči član posadke z njimi na vesoljskem plovilu. Ker pa je bila to tudi priložnost za afirmiranje države same, so svojega astronavta opremili za na pot kolikor mogoče razkošno. Da bi se lahko tam zgoraj pobahal še z izbrano francosko kuhinjo, so ga založili z izbranimi zalogajčki, med njimi tudi z neko zelo delikatesno česnovo omako. Na, so mu rekli, pa vzemi nekaj zavojčkov več, boš kakšnega dal še tistim ruskim fantom, saj veš, kaj vse goltajo ti reveži ... Omaka je bila res izbrana in je šla vsem neznansko v slast, prava jeba pa je dobesedno izbruhnila na plan čez nekaj ur, ko je pričela celotna posadka z nepretrganimi salvami ropotati iz svojih nabreklih črev. Pezdeci, ki jih poraja česen, pa so še posebno znameniti po svoji jedkosti, trajnosti in izjemni vonjalni nepriljudnosti. (Tak navaden prdec od belega fižola ali morda zelenjavne župe je kar nekam domačen in predvsem skoraj nevsiljiv, kravji, seveda če živad krmijo zgolj z dehtečim senom in ne s skisano silirano krmo, pa nekaterim celo prija). Tam zgoraj pa niso mogli kar tako odpreti oken in malo prevetriti svojih tudi sicer zatohlih in tesnih čumnat, zato je načrtovani program dela zaradi brezvoljnosti, povzročene s priskutnostjo okolja, pretrpel kar nekaj škode. Tisti važiči iz francoskega štaba so se verjetno tolkli po glavi, čemu se med načrtovanjem te poti niso malo temeljiteje poglobili v stare indijske spise, ki bramanom odločno prepovedujejo kakršnokoli uživanje česna, ali pa zakaj je veliki prerok Mohamed izrecno zavračal vsako hrano s to začimbo z navidez skrivnostno utemeljitvijo, češ, "sem mož, ki je v tesnem stiku z drugimi ljudmi".

Preprečevanje prdenja

Zatorej je v smislu vsesplošne higiene in preprečevanja družabnostnih zagat vendarle treba popaziti na to, kaj konzumiramo odnosno kako zaplinjenje preprečimo. Stari modri profesor iz samostana Ensdorf v Gornjem Pfalzu, pater Odilon, je v svoji disertaciji Kuharski učitelj (Speissmeister) - s podnaslovom "koristni poduk o jedi in pijači" - iz leta 1766 ugotovil, da v "črevih ukleščeni vetrovi lahko udarijo v glavo in povzroče norost", zategadelj v preprečevanju tega dizastra priporoča tele začimbe: kumino, anis, koromač in cimet, zraven pa še grenke mandeljne, olivno olje, in če vse to ne pomaga, pa kot pierre de resistance vseh lekov "tobačni dim, ki ga skozi tanko cevčico pihnemo v rit ter tako dokončno ukrotimo črevesni miserere". Sodobni zdravniki so glede teh metod malce skeptični in vodilni strokovnjak za preprečevanje prdenja dr. Michael Levitt iz US Department of Agriculture kot edino učinkovito sredstvo priporoča zgolj enostaven celotedenski post ob čisti vodi.

Metafizika prdenja

Sicer pa, takole, ko pade noč nad tisto mojo Škofjo Loko ter ves hrup poneha in pričnejo muhe metafizično brenčati pod lučmi polpraznih krčem, prijateljčki staknemo glave in zaupno momljamo o globokih stvareh. In včasih priplahuta iz ust kakšnega gozdarja, lovca ali vaškega posebneža, ki se mnogo klati okrog samotnih hribovskih kmetij, nejasno govorjenje o neki čudni kravi, ki baje prebiva v zanemarjenem hlevu na planjavah visoko zgoraj nad strmimi in vlažnimi grapami, po katerih hudourniki gonijo svoje vode v Soro. Menda je videti malce neobičajna, prav nič goveja, možje trdijo, da je brez tistega prežvekovalsko nabreklega vampa morda celo malo podobna srni, kar še poudarjajo njena nenavadna okretnost, bistri pogled in neobičajna, skoraj bleščeče rdečeoranžna barve dlake. (Nekateri, v že slepo praznoverje pogreznjeni možje, celo namigujejo in okolišajo o tem, da naj bi bila kar sparek nekega posebno pohotnega bika, ki je bojda kar za nekaj dni zbežal s paše ter po tistih hostah tam naokrog hotljivo zalezoval parkljasto divjad, in kakšne košute, morda res celo srne, ki jo je na samem zasačil med temi svojimi razuzdanimi izleti. Vendar temu ne gre verjeti.) Ta čudna krava se sicer čez dan vede popolnoma kravje, izstopa le z nenavadno bistrino in eleganco gibov. Ponoči pa, ko kmet v zatohlem hlevu ugasne še tisto edino brljavo luč in druga goved sopeče leže v lastni drek, ji baje začnejo v temi medlo goreti oči, pa ne zaradi odbitih odbleskov svetlobe, kot je to pri mačkah, ampak ta luč prihaja nekje iz njene notranjosti, obenem pa prične tiho in vztrajno melodično prdeti. Zvok je menda izjemno nenavaden, še najbolj podoben petju kitov, zato nekateri trdijo, da se tako pogovarja prav z njimi, medtem ko plujejo po brezkončnih oceanskih poteh. Drugi so spet prepričani, da prek prdenja vzpostavlja stik z nam popolnoma neznanimi inteligencami v nekih nepojmljivih globinah vesolja.