Iskalci vizije

Konvencija o prihodnosti Slovenije, velik korak v preteklost?

Ali H. Žerdin  |  Mladina 28  |  14. 7. 2003

© Denis Sarkić

Dva tedna zatem, ko je Janez Janša izrekel misel, da bi morali sklicati konvencijo o prihodnosti Slovenije, je idejo podprl predsednik republike dr. Janez Drnovšek. Blagoslovil pa jo je tudi predsednik parlamenta Borut Pahor. Dvema predsednikoma se zdi ideja o konvenciji imenitna. Z drobnim, a pomenljivim zadržkom: predsednik republike dr. Drnovšek je zelo pazil, da besede konvencija ne bi uporabljal. Govori o pobudi za razpravo o prihodnosti Slovenije.

A pojem konvencija se je medtem že prijel. In s čim naj bi se po Janševem mnenju ukvarjala? Splošna vprašanja, s katerimi bi se ukvarjala konvencija, bi bila nekako tri: Kaj hočemo Slovenci kot narod? Kaj želi Slovenija kot država vseh svojih državljanov doseči v tem stoletju? Kako izkoristiti nove priložnosti, ki se ponujajo z vstopom v EU in NATO. No, še nekaj vprašanj podvprašanj bi si zastavili. Kaj je vrednostno središče nacije? Katere so tiste stične točke, ki združujejo državljanke in državljane? Kako se bo spremenil geostrateški položaj Slovenije in kako zagotoviti hitrejši razvoj posameznika? Kakšni naj bodo odnosi z državami, ki ne bodo članice Evropske unije in zveze NATO, kot so Rusija, Ukrajina in balkanske države?

Hm. Kaj sploh je konvencija? V evropski politični tradiciji je pojem konvencija najpogosteje rezerviran za pogodbo. Bodisi za mednarodno pogodbo bodisi za družbeno pogodbo. Hkrati je pojem konvencija vsaj v evropskem kontekstu rezerviran za zelo prelomne debate. Konvencija o prihodnosti Evrope, denimo, se ukvarja z vprašanjem, kakšna naj bo ustava bodoče Evrope. Kako naj izgleda evropska institucionalna ureditev? Pač, Evropska unija je zadnja leta štela 15 članic, prihodnje leto pa jih bo imela 25. Evropa je torej na tako resni prelomnici, da v resnici potrebuje novo družbeno pogodbo. Konvencija o prihodnosti Evrope je strašno civilizirana in umirjena institucija. Del temeljev današnje Evrope pa je bil postavljen med obratovanjem neke druge konvencije; leta 1792, tri leta po začetku francoske revolucije, je bilo izvoljenih 371 poslancev francoske skupščine, zadali pa so si nalogo, da spišejo novo ustavo in na novo določijo temeljna družbena razmerja. Kot se za revolucijo spodobi, je bilo poslovanje konvencije povezano s terorjem. Če so bile na eni strani imenitne ideje o svobodi, enakosti in bratstvu, je na drugem koncu prepevala giljotina. In če so v uvodu člani konvencije giljotino uporabljali za rezanje udov, ki so pripadali eliti monarhije, je v drugi rundi giljotina krajšala tudi člane meščanskega razreda. Drži: celo člani konvencije so se znašli pod giljotino. Nedvomno pa je konvencija, ki je poslovala med letoma 1792 in 1795, usodno vplivala na cel kontinent.

Obstaja še en pomen. V ameriški politični tradiciji pojem konvencija označuje strankarsko zborovanje, na katerem stranke določajo predsedniške kandidate. Leta 1992 so ta pomen v naše kraje presadili krščanski demokrati. Na konvenciji, ki se je selila iz kraja v kraj, so določili predsedniškega kandidata.

Janša je inspiracijo za konvencijo o prihodnosti Slovenije našel v konvenciji o prihodnosti Evrope. Hkrati je ideja o konvenciji nekakšna nadgradnja peticije Nekaj je treba storiti, ki jo je kot prva podpisala Barbara Brezigar. Vprašanje, ki se zastavlja ob tem, pa je, ali je Slovenija res na omembe vredni prelomni točki. Se z letom 2004 začenja povsem novo zgodovinsko obdobje? Bomo po letu 2004 čas merili drugače? Bo predsednik republike sredi leta 2004 rekel, da "nič več ne bo tako, kot je bilo"? Bo vajeti prevzela nova dinastija? Bomo po vstopu v EU res postali nacija, ki ne bo več vedela, kaj želi? Bomo kot kokoš brez glave brezciljno tavali naokoli? Kdo smo? Kaj smo? Od kod prihajamo? Kam gremo? Domnevamo lahko, da predsednik republike dovolj natančno ve, kaj pomeni pojem konvencija. Zato se temu izrazu tudi izogiba.

Konec zgodovine ali konec etape?

Z vstopom v EU bo pomembna etapa sicer končana, vendar leto 2004 ne bo prineslo prelomnice, ki bi bila podobna letu 1789 (mimogrede, ravno na dan izida Mladine obhajamo obletnico francoske revolucije). Letnice 1977, 1980, 1988, 1990, 1991 ali 2000 so bile, če se omejimo na zadnja tri desetletja, za Slovenijo bolj prelomne. Pač, leta 1977 so nam glasni zvoki panka odprli ušesa. Leta 1980 smo obnemeli ob Brozovi smrti. Leta 1988 smo zasedli ulice in trge ter zavrgli stari red. Leta 1990 smo na volitvah postavili novo oblast. Leta 1991 smo se še zadnjič gledali tanke, kako se vozijo po mestnih vpadnicah. Z ustavo, sprejeto leta 1991, je bila nova družbena pogodba tudi formalno podpisana in razglašena.

Po letu 2004 sedanji vladajoči garnituri ne bomo rekli "bivši režim". Zakaj bi torej za sestanke, ki se bodo pod pokroviteljstvom predsednika Drnovška odvijali letos jeseni, uporabljali zvenečo besedo "konvencija"? Morda bo leto 2004 do določene mere prelomno za politični razred. Pač, politični razred lahko z letom 2004 računa na nekaj deset novih delovnih mest v Bruslju. Morda bodo volitve naplavile kakšno novo koalicijsko domislico. Ljudstvo pa leta 2004 omembe vrednega preloma ne bo čutilo. In tudi potrebe po novi družbeni pogodbi ni. Imamo formalno demokracijo, imamo bolj ali manj delujoče tržno ekonomijo z nekaj elementi socialne države, Slovenija postaja del EU. So na obzorju kakšni novi orjaški cilji? Je kak del tisočletnih sanj celega naroda še neuresničen? Edina velika naloga je ta, da se mora politični razred naučiti, kako reševati množico malih problemov. Ne gre torej več za realizacijo tisočletnega sna, pač pa za sanacijo tisočerih malenkosti. Slovenski politični razred ima ta veliki problem, da je poldrugo desetletje živel v adrenalinskem lunaparku, prepričan, da tisočletne sanje prevaja v realnost. Ves čas se je dogajalo nekaj veličastnega. Prihodnost pa ne obeta nobenih novih veličastnih dosežkov. Namesto veličastnega dogodka se obeta veliko malih problemov. Če bo, denimo, minister Mramor inflacijo znižal za en odstotek, zaradi tega po njem ne bodo poimenovali nobene ulice. Če bo ministrica za gospodarstvo pomagala pri rešitvi tisoč delovnih mest v Muri, Trga zmage v Murski Soboti ne bodo preimenovali v Trg Teje Petrin. Ko bo zgrajenih tisoč kilometrov cest in kolesarskih stez, predoru pod Trojanami ne bomo rekli Presečnikov tunel.

Pot do nove koalicije?

Od kod torej navdušeno pozdravljanje ideje o konvenciji (oziroma ideje o debati o prihodnosti)? Zadnje desetletje je veljalo, da urad predsednika republike idej, ki jih je produciral Janez Janša, ni podpiral. Janša je sicer nekajkrat izzval nekdanjega predsednika republike Kučana na besedni dvoboj, urad predsednika pa je na izziv odgovarjal z ugotovitvijo, da protokolarna pravila tovrstnih dvobojev ne predvidevajo. Ker ni bilo dvoboja, tudi kakšnega produktivnega dialoga ni bilo. Dejstvo, da je novi predsednik dr. Drnovšek sprejel dialog z opozicijskim voditeljem Janšo, predstavlja določeno novost v poslovanju urada predsednika republike.

Druga novost se tiče osebnosti dr. Drnovška. V letih, ko je vodil vlado, je ob ocenah tedanjega predsednika republike Kučana, da ima Slovenija določene težave z vizijo, dr. Drnovšek postal slabe volje. Pač, v desetletju, ko je vodil vlado, je dr. Drnovšek gojil lik pragmatičnega politika, ki ga vizionarstvo ne zanima. Dejstvo, da je sprejel izziv vodenja debate o prihodnosti Slovenije, bo povzročilo tudi spremembe Drnovškovega osebnega političnega stila.

Vendarle; ali začetek dialoga med Janšo in Drnovškom pomeni tudi, da se obetajo novi odnosi med stranko, ki jo je do lanskega leta vodil Drnovšek, in Janševo SDS? Dejstvo je, da se slovenska politika že sedem let, torej skoraj dva mandata, vrti okoli koalicijske osi LDS - SLS. Koalicija LDS-SLS je - če strankarsko navezo prevedemo v kategorije socialnih slojev - koalicija urbanih in ruralnih slojev. Čas, ko je Slovenijo furala naveza LDS-SLS, se natanko prekriva z obdobjem pogajanj o pristopu k EU. Ker bi potencialni protest slovenskih ruralnih slojev lahko ogrozil konsenz o smiselnosti vstopa v EU, je bila koalicija LDS-SLS najboljše jamstvo, da vstop v EU ne bo povzročal notranjepolitične nestabilnosti. Če bi se SLS znašla v opoziciji, bi imela vlada z iskanjem konsenza najbrž več težav. Koalicija LDS-SLS je bila na nek način nujnost. Z letom 2004 te "nujnosti" ne bo več. Krhanje odnosov med LDS in SLS lahko zaznavamo že v teh dneh, saj je predsednik vlade Anton Rop SLS-u namignil, da naj, če nameravajo škoditi učinkovitosti koalicije, to zapustijo.

Obstaja še en jasen signal, da zavezništvo med LDS in SLS ni samoumevno. LDS pripravlja korekcijo volilnega zakona, ki naj bi menda zagotovila večji vpliv volivcev na izvolitev konkretnega poslanca. Sedanji volilni model namreč daje prednost tistim politikom, ki imajo možnost izbirati, v katerem volilnem okraju bi se potegovali za izvolitev. SDS je korekcijo volilnega sistema pozdravila, saj, kot pravijo, podpira vsako spremembo, ki bi povečala vpliv volivcev. Zato pa novemu volilnemu modelu izrazito nasprotuje SLS. Ne le nasprotuje - v poslanski skupini SLS so idejo o korekciji volilne zakonodaje torpedirali s svojo zakonodajno iniciativo. Med parlamentarno debato o novem volilnem modelu lahko pričakujemo nastanek ad hoc koalicije, saj mora biti volilni zakon sprejet s 60 glasovi.

Po drugi strani pa iz dejstva, da se LDS in SDS strinjata o korekciji volilnega sistema, ne moremo klepati zgodbe o novi koaliciji. Niti dejstvo, da je ex predsednik LDS Drnovšek sprejel Janševo iniciativo za diskusijo o prihodnosti Slovenije, ni zadosten indic za podkrepitev hipoteze o novih zavezništvih. Pač, zvestoba, ki si jo obljubljata SDS in Bajukova Nova Slovenija, se zdi iskrena in dolgoročna. Po drugi strani pa so strateški razlogi za koalicijo os LDS-SLS v resnici dočakali zgodovinski konec.

Pahor in druga republika

Zakaj je idejo o konvenciji pozdravil vodja ZLSD Pahor? Če lahko pri LDS-ovskem blagem prikimavanju špekuliramo, da gre za testiranje potencialnega povolilnega zavezništva med LDS in SDS, ima Pahorjev pozdrav konvenciji druga ozadja. Lastniki bolj zmogljivega spomina so prav gotovo shranili enega od bolj odpiljenih detajlov Pahorjeve politične biografije; dogodilo se je sredi leta 1998, ko je v parlamentu tekla diskusija o predlogu ustavne obtožbe tedanjega predsednika vlade dr. Drnovška. Drnovšek naj bi bil kriv, da je obveščevalna varnostna služba obrambnega ministrstva sredi devetdesetih let z eno od izraelskih varnostnih služb podpisala zaupen varnostni sporazum. Pahor je med enim od bolj napetih dogodkov prejšnjega parlamentarnega sklica izstrelil poziv dr. Drnovšku, naj odstopi. No, bolj zanimiv je kontekst, v katerem je Pahor izrekel poziv k odstopu. Dejal je, da se je "čas prve republike" iztekel in da je prišel čas za "drugo republiko". Pahor je torej že pred petimi leti hrepenel po tem, da bi tvorno sodeloval pri polaganju temeljnega kamna "druge republike". Čeprav, roko na srce, leta 1998 za pokop "prve republike" ni bilo čisto nobenega razloga. Kakor ga ni danes. Pahorjevo prižiganje sveče "prvi republike" kaže na njegovo ambicijo, da bi se v zgodovino vpisal s čim veličastnim. In konvencija o prihodnosti Slovenije bi to lahko bila. Pač, nekaj velikega, zgodovinskega.

Del slovenske politične elite ima ta problem, da je devetdeseta leta preživela v adrenalinskem parku, kjer se je ves čas dogajala zgodovina, zdaj pa se dogajajo nekakšne male reči, ki v sebi nimajo nič herojskega. Konvencija o prihodnosti bi bila tako zadnja velika dogodivščina, ki bi ji nadeli podobo zgodovinskosti. No, Pahor je cela devetdeseta preživel v parlamentu, vendar pa je bil ves čas zgolj eden od devetdesetih (ali celo 240) članov zakonodajnega telesa. Konvencija o prihodnosti Slovenije je tako priložnost, da se tudi on vkrca na vlak, ki menda vodi v zgodovinske učbenike.

Konvencija iz muzeja

Pa bi si konvencija o prihodnosti lahko zagotovila mesto v učbenikih? Tvegajmo in izstrelimo obsodbo: ne. Prvič, dogodki, ki so pred nami, niso tako prelomni, da bi ob tem potrebovali novo družbeno pogodbo. Debata o prihodnosti Slovenije si zato ne zasluži imena konvencija. Drugič, konvencija naj bi - med drugim - odgovorila na vprašanje, katere so stične točke, ki združujejo državljanke in državljane Slovenije. Povedano bolj poetično: konvencija naj bi odgovorila na vprašanje, kaj je vrednostno središče Slovenije. Janša je z idejo, naj konvencija najde vrednostno središče nacije, bodoče sogovornike rahlo potegnil za nos. Janša namreč že ve, kaj je vrednostno središče nacije. V političnem programu SDS "Čas je za Slovenijo" je vrednostno središče nacije opredeljeno kot skladnost "med spontanim občutenjem posameznikov in (...)oblastno elito". "Ta skladnost je bila vzpostavljena za kratek, toda odločilni čas šele med plebiscitom decembra 1990 in vojno za Slovenijo 1991. Začetek tega končnega dejanja so ljudska zborovanja in protesti intelektualcev v času procesa proti četverici od junija 1988 do Majniške deklaracije 1989, konec procesa pa se odraža v sprejemu in uveljavitvi prve moderne ustave."

Hec pri določanju vrednostnega središča nacije, s čimer naj bi se ukvarjala konvencija, ni le v tem, da je Janša že izmeril, kje se nahaja iskana točka. Hec je tudi v tem, da je leta 2000, ko je ministrstvo za kulturo vodil Rudi Šeligo, tudi del državne administracije opravil meritve, potrebne za določitev vrednostnega središča nacije. Leta 2000 je namreč ministrstvo za kulturo pisalo nacionalni kulturni program. Pod vodstvom Rudija Šelige, sicer Janševega tesnega političnega sopotnika, pa so pisci nacionalnega kulturnega programa izračunali povsem drugačne koordinate vrednostnega središča nacije. Takole so zapisali: "Tako kultura je in mora ostati vrednostno središče slovenske narodne in nacionalne skupnosti, identifikacijska in konstitutivna točka, ob kateri se zbira vse, kar v najširšem duhovnem in materialnem smislu počnemo, vemo o samem sebi ali mislimo, da vemo, torej kot prostor samozavedanja, samoizražanja, kritičnega mišljenja, tudi seveda kritične avtorefleksije, še zlasti pa vizij in načrtovanja prihodnosti." Če torej program Janševe stranke kot vrednostno središče nacije ponuja dogodke med letoma 1988 in 1991 (od Odbora do volitev, plebiscita, vojne in ustave), avtorji nacionalnega kulturnega programa za vrednostno središče ponujajo kulturo. In če Rudi Šeligo in Janez Janša, ki sta politična sopotnika, ponujata tako različne izračune koordinat vrednostnega središča nacije, potem bo konvencija sama sebi naredila največjo uslugo, če to vprašanje čim hitreje črta z dnevnega reda.

Katera vprašanja še ostanejo? Kaj hočemo Slovenci kot narod? Odlično vprašanje. Vlada, parlament in predsednik republike naj vprašanje, kaj hočemo kot narod, naslovi na univerzi, SAZU, inštitute, verske skupnosti, Probleme, Novo revijo, Revijo 2000, Društvo slovenskih pisateljev, Gospodarsko zbornico in na množico drugih institucij, katerim se podpisani opravičuje, ker jih ni naštel, a bi ji moral. Vlada naj raziskovalni projekt Kaj hočemo kot narod financira iz CRP-ja, ciljnega raziskovalnega programa. Vendar, pozor. Ne sme se pripetiti, da bi znanstveniki, gospodarstveniki, kulturniki, umetniki ali teologi pristali na to, da bi politični podsistem določal dnevni red sestankov konvencije. Zakaj ne? Zato, ker so si ob koncu osemdesetih let družbeni podsistemi izborili potrebno stopnjo avtonomije. In dober ducat let kasneje ni nobenega razloga, da bi političnemu podsistemu priznavali kakšno volilno vlogo. Seveda si politiki želijo, da bi se slikali skupaj z umetniki, znanstveniki, gospodarstveniki in drugimi ugledneži. V druščini, ki bi sestavljala konvencijo, bi bili zbrani predstavniki dejavnosti, ki premorejo več ugleda kot politika. S tem bi se prestiž politike dvignil.

Kaj želi Slovenija kot država vseh svojih državljanov doseči v tem stoletju? Je za iskanje odgovora na to vprašanje potrebna konvencija? Mar ne bi bilo bolje, če bi stranke med predvolilno kampanjo, ki se bo kmalu začela, povedale, ali bi pobirale več ali manj davkov? Mar ne bi bilo bolje, če bi med predvolilno kampanjo bolj natančno izvedeli, za kaj bi stranke porabile z davki zbran denar. Kaj želimo doseči? Več avtocest ali več železnic? Več topov ali več margarine brez holesterola? Naj gre več denarja v znanost ali v kmetijstvo? Vprašanje "kaj želi Slovenija doseči?" je odlično, ker je prevedljivo v proračunske kategorije. O tem pa se lahko pogovarjamo kar med predvolilno kampanjo.

Še eno vprašanje: Kako izkoristiti nove priložnosti, ki se ponujajo z vstopom v EU in NATO? A tako? Mar politični razred odgovorov na to vprašanje še nima? Pred referendumom o vstopu v NATO in EU je politični razred sporočal, da ve, kako izkoristiti nove priložnosti.

Kako se bo spremenil geostrateški položaj Slovenije? Na to vprašanje konvencija ne more dati odgovora. Na to vprašanje lahko odgovarjajo SOVA, OVS, center za strateške študije, katedra za obramboslovje, inštitut za mednarodno pravo ali kakšna druga raziskovalna institucija. Sprememba geostrateškega položaja je objektivno dejstvo, ki z družbeno pogodbo nima ničesar skupnega.

Na še en detajl domislice o konvenciji kaže opozoriti. Opozicijski voditelj je omenil, da bi med konvencijo nastal nekakšen "zaklad", "knjižnica idej", ki bi bila "voljo vsem slovenskim institucijam, da iz nje jemljejo ideje in predloge, da jih oblikujejo v formalne predloge, resolucije zakonov, eventualno ustavnih sprememb". Ops, počasi, počasi. Zakonodajni postopek je znan. Znan je tudi postopek spreminjanja ustave. Čisto nobenega razloga ni, da bi v zakonodajni ali ustavodajni postopek vpletali nekakšno konvencijo. Ideje, ki bi se pojavile v knjižnici konvencije, imajo lahko v ustavodajnem ali zakonodajnem postopku natanko tolikšno težo kot ideje, ki so uskladiščene v Narodni in univerzitetni knjižnici. Ali kakšni drugi knjižnici. Zakonodajni in ustavodajni postopek sta preresni zadevi, da bi jih povezovali z dognanji konvencije, torej institucije, ki je ustava ne predvideva.

Za plemenito idejo o konvenciji, ki naj bi iskala odgovore o prihodnosti, se skriva kar nekaj pasti. Zdi se, da se jih predsednik republike zaveda. Drnovšek je, ko je govoril o pobudi za razpravo o prihodnosti, nekajkrat poudaril, da ta debata ne sme posegati v pristojnosti drugih vej oblasti.

Če pa naj bi bila konvencija res namenjena temu, da bi bil to nekakšen ekskluziven rezervoar idej, iz katerega naj bi črpali surovine za zakonodajni in ustavodajni postopek, je konvencija lahko celo ovinek okoli volilnega rezultata. Je torej konvencija mišljena kot nekakšen korektiv formalne demokracije? Potem je konvencija o prihodnosti v resnici velik korak v preteklost.