Privatizacija vojaške industrije

Zakaj je vlada v začetku avgusta prodala 80-odstotni delež ravenske Sistemske tehnike, ki izdeluje donosna vojaška oklepna vozila Valuk, podjetju Viator & Vektor za borih 460 milijonov tolarjev? In zakaj so v tem poslu spet ista imena kot v aferi SIB?

Romana Šlibar Pačnik  |  Mladina 47  |  3. 12. 2003

Kaj imata skupnega ljubljanski nakup Slovenske investicijske banke in prodaja železarskih družb Slovenskih železarn? V obeh primerih naj bi prišlo do oškodovanja družbenega premoženja in na drugi strani do bogatenja izbranih posameznikov in družb, v obeh primerih se pojavljajo iste osebe in enake povezave in v oba primera je vpletena vladajoča politika na čelu z vlado.

Razsežnosti prodaje ravenske Sistemske tehnike ljubljanskemu podjetju Viator & Vektor (V & V) se razkrivajo te dni, ko V & V 29-odstotni delež Sistemske tehnike prodaja naprej Steyr-Daimler-Puchu. Pogodbo s Steyrjem bodo po besedah direktorja in solastnika V & V Zdenka Pavčka (ima okrog 6,5 % delnic, vrednih po knjigovodski vrednosti okrog 2 milijona evrov), predvidoma podpisali ta teden. Naj spomnimo, na začetku avgusta je vlada na čelu s premierom Antonom Ropom precej na tiho potrdila odločitev državne komisije za nadzor in vodenje prodaje družb Slovenskih železarn (vodi jo Iztok Kremser), da 80-odstotni delež Sistemske tehnike proda podjetju Viator & Vektor. Ravensko podjetje, znano predvsem po proizvodnji topovskih cevi in valukov, je v rokah V & V pristalo za borih 460 milijonov tolarjev.

Dragoceno darilo

Poleg nizke kupnine, ki je takoj naletela na glasna opozorila, je te dni pozornost zbudila predvsem novica (potrdil jo je tudi Pavček), da bo Steyr ta delež plačal z licenco za novo generacijo vojaških vozil valuk 8x8. Seveda se je takoj zastavilo logično vprašanje: kolikšna je vrednost te licence, in posledično, kolikšna je vrednost 29-odstotnega deleža Sistemske tehnike? Ocene, na katere je mogoče dokaj zanesljivo sklepati na podlagi vrednosti prve Steyrjeve licence za valuke pandurje 6x6, so naravnost pretresljive. Izračuni namreč kažejo, da je V & V po tem, ko mu je vlada potrdila prodajo Sistemske tehnike za 460 milijonov tolarjev, v nekaj tednih njeno vrednost povečal za štirikrat in si tako pri samo 29 % z njo pridelal "dodano vrednost" v višini prek 420 milijonov tolarjev. Ali drugače: glede na vrednost prve licence, odstotek podjetja, ki ga je država Viatorju & Vektorju prodala za 5,75 milijona tolarjev, ljubljansko podjetje zdaj po nekaj tednih prodaja naprej Steyr-Daimler-Puchu po neverjetnih 20,3 milijona tolarjev.

Je država, namesto da bi sama zaslužila štiri zlatnike, torej raje zaslužila le enega, tri pa podarila V & V-ju? In ali je to, glede na to, da je bila poznejša prodaja 29-odstotnega deleža Steyrju predvidena že v pogodbi med Slovenskimi železarnami in V & V, očitno storila celo namenoma?

Kot zatrjuje Zdenko Pavček, vrednosti nove licence ni mogoče oceniti, saj se bo ta izrazila šele pozneje, ob uspešnosti prodaje novih proizvodov. Direktor Sistemske tehnike Jože Studenčnik o pogajanjih, na katerih ni sodeloval, menda ni obveščen in tudi sicer lahko daje informacije samo lastnik. Tudi mnenja o tem, zakaj država ni rajši sama zaslužila, so zanimiva. Po Zdenku Pavčku in Igorju Zajcu, pomočniku direktorja V & V, naj Steyr z državo ne bi hotel sklepati poslov, po Tiborju Šimonki, predsedniku uprave Slovenskih železarn, pa je Steyrju zmanjkalo časa, da bi pravočasno pripravil ponudbo in ustrezna jamstva.

Vojaški posli

Karkoli je že res, V & V-ju je s Sistemsko tehniko vsekakor padla sekira v med, ne le zaradi nenadnega in že kar neverjetno uspešnega povečanja lastniške vrednosti podjetja, pač pa seveda tudi zaradi njegovih poslov, ki so samo na domačem trgu vredni milijarde. Pred prodajo Sistemske tehnike podjetju V & V je MORS s podjetjem Stroji in tehnološka oprema Ravne na Koroškem kot strateškim partnerjem (Sistemska tehnika je bila del STO) sklenilo več pogodb, med drugim za obnovo havbic 105 mm, izdelavo dokumentacije za vzdrževanje in dobavo kompletov rezervnih delov, nato je bila sklenjena pogodba za obnovo 30 tankov T 55, skupaj z izraelskim in slovenskimi podizvajalci. MORS je od podjetja kupil tudi dvakrat po 10 lahkih kolesnih vozil, z oborožitvijo, pozneje pa še 16 in nato 36 lahkih kolesnih vozil. Kot so še sporočili MORS-ovi piarovci, je ministrstvo ob nakupu havbic 155 mm pri izraelskem proizvajalcu pogojevalo tudi protidobave, ki so se v STO realizirale z izdelavo lafet in drugih komponent topov velikega kalibra ter izdelavi polizdelkov topovskih cevi.

Vsi posli med MORS in STO (oziroma njegovo družbo Sistemska tehnika), ki so bili že uresničeni od leta 1992 do 2003, so bili skupaj vredni 7,68 milijarde tolarjev. Že sklenjena pogodba za nakup novih 36 vozil pa bo uresničena do sredine leta 2005 in je z vključenim DDV-jem skupaj vredna 8,05 milijarde tolarjev. Toda kot rečeno, po novem ne bo več služila država, pač pa V & V in Steyr. Kot so sporočili z MORS-a, namreč "razvoj Slovenske vojske in njenih enot z uvedbo profesionalnih enot za sodelovanje v mirovnih operacijah in v okviru NATO zahteva tudi lahka oklepna kolesna vozila večjih zmogljivosti, zato bo v bodoče izražen interes za nakup vozil 8x8, eventualno tudi po licenci, ki jo ima novi lastnik Sistemske tehnike". Dodali so, da pogajanja oziroma dogovori še ne potekajo.

V & V namerava s podjetjem, ob podpori Steyrja in njegovega večinskega lastnika, ameriške multinacionalke General Dynamics, seveda zaslužiti tudi na tujih trgih, saj si od licence za novo generacijo vojaških vozil valuk 8 x 8 veliko obeta. O velikem ameriškem zanimanju za Sistemsko tehniko priča lanski novembrski obisk ameriškega veleposlanika Johnnyja Younga na Ravnah, ko si je namensko proizvodnjo podrobno ogledal tudi v živo. Ko smo že pri vojski in Američanih, je treba omeniti vsaj še 2,5 milijona dolarjev vredne že narejene topovske cevi, namenjene v Sirijo, ki so zaradi "ameriških interesov" pred dobrim letom dni obtičale v skladiščih Sistemske tehnike. Po besedah Zdenka Pavčka se novi lastnik še ni odločil, ali bi jih pretopil nazaj v železo ali morda prodal komu drugemu. Kot pravi, bo to odvisno od razmer, vrednost cevi pa bo lahko še večja ali pa morda tudi nikakršna. Ne glede na razplet s topovskimi cevmi pa si največji delničarji V & V (na čelu z Nacionalno finančno družbo pod vodstvom nekdanjega NLB-jevca Staneta Valanta, Novo Ljubljansko banko in Zdenkom Pavčkom) lahko že zdaj manejo roke.

SIB-ovci

Kot je znano, je v V & V po katastrofi s SIB našla varno zatočišče tako rekoč ključna mestna ekipa, ki je Ljubljani zapravila več kot tri milijarde tolarjev. Nekdanja županja Viktorija Potočnik je tako zdaj članica nadzornega sveta V & V, vodja njenega kabineta Samo Lozej, ki je v imenu mesta parafiral nesrečni nakup, je postal direktor V & V - Storitve, Vikin podžupan Anton Colarič pa direktor V & V - Veletržnica.

Vika je bila na ljubljanskih lokalnih volitvah leta 2002 nosilka liste LDS, skupaj z njo pa je na listi LDS kandidiral tudi Zdenko Pavček (oba sta tudi člana Lions kluba Ilirija), V & V-jev poddirektor Igor Zajec pa je predsednik LDS-ovega odbora za infrastrukturo. Omeniti pa velja vsaj še Nevenko Hrovatin, predsednico nadzornega sveta Energetike (torej kupca SIB), ki je v primeru prodaje Sistemske tehnike V & V-ju nastopila kot članica nadzornega sveta Slovenskih železarn (ta je seveda potrdil prodajo Sistemske tehnike za omenjeno kupnino).

Zanimivih povezav, v katerih se poleg LDS pojavlja tudi ZLSD, je sicer še nekaj: Marjana Konštantin, članica NS Viator & Vektor, je danes tudi članica NS SIB, Tatjana Fink, direktorica Trima, je članica NS V & V, predsednica mestne ZLSD Metka Tekavčič, ki je kot članica NS holdinga potrdila nakup SIB, pa je danes članica NS Trima, Zoran Boškovič, član NS V & V, je tudi član NS Ljubljanskih mlekarn, katerih član NS je tudi Samo Lozej, Metka Tekavčič in Nevenka Hrovatin sta članici programskega sveta ZLSD in tako dalje ...

A povezav s tem še ni konec. Cenitve železarskih družb (poleg Sistemske tehnike je med drugim ocenila tudi Stroje in Opremo) opravlja družba ITEO Abeceda. Torej tista družba, ki je SIB očitno povsem napačno ocenila kot "suho zlato" in s tem bistveno pripomogla k mestni katastrofi. Toda to vlade očitno ni motilo, med vsemi cenilci je za cenitve železarskih družb, torej državnega premoženja, izbrala ravno ITEO Abecedo. In kdo opravlja skrbne finančne, pravne in vsebinske preglede železarskih družb pod okriljem Slovenskih železarn, ki so seveda podlaga za oceno njihove vrednosti in nato tudi za določitev kupnine? Podjetje KPMG Slovenija, javnosti najbolj znano po pregledu SIB, pri katerem, kot je znano, niso odkrili ničesar skrb zbujajočega.

Brez odgovornosti

Koliko denarja slovenskih davkoplačevalcev in plačnikov storitev javnih podjetij je izginilo v Slovenski investicijski banki, je vsaj okvirno znano, najmanj tri milijarde tolarjev. Znano je tudi, da so glavni akterji afere tako ali drugače povezani z vladajočima LDS in ZLSD in da za svoje početje doslej nihče med njimi ni odgovarjal. Po najnovejši aferi s Sistemsko tehniko in celotnem pregledu dosedanje privatizacije in prodaje Slovenskih železarn oziroma njenih rezultatov je bojazen, da se bo zgodba ponovila, seveda upravičena. Končne razsežnosti celotne železarske privatizacijske zgodbe bodo sicer znane šele po končani prodaji železarskih družb. Tako kot tudi to, ali bo v primeru enormne razlike med tistim, kar je država v sanacijo železarn vložila, in tistim, kar je od njihove prodaje iztržila, kdo tudi odgovarjal.