kulturni boj / Vsi na volitve!

Prejšnji petek se je predsednik republike odločil. Za datum jesenskih volitev je izbral 3. oktober, uradni volilni boj pa se bo začel 26. julija. Volitve 2004 so torej datumsko zakoličene, državni zbor se odpravlja na počitnice in zdi se, da se Sloveniji obeta napeto predvolilno poletje. Pravzaprav se ne obeta, politična prerekanja, iskanje najboljših tem, kandidatov, razvojnih strategij, nacionalnih programov in ostale navlake velikih politični obljub so stara leto in še več dni. Vlečejo se tja do izbrisanih, tja do nedeljskega dela, do parlamentarnih prenosov in izsiljenih obstrukcij. Kar je za vsako državo, urejeno s parlamentarno demokracijo, seveda nekaj čisto običajnega. Morda ostaja odprto vprašanje politične higiene, a zgodnji predvolilni boj ni nič posebnega.

Slovenija pa pozna nekaj drugih posebnosti, bolj kot kakšna druga evropska država ali vsaj tista, s katerimi se politični liderji radi primerjajo, je prežeta z od politikov izkoriščanim kulturnim bojem. Obremenjena z ločitvijo duhov, z odnosom do druge svetovne vojne, z ideologijami, ki jih pravzaprav več ni, obremenjena je celo z ne tako starimi osamosvojitvenimi zmagami, ki naj bi določale, kdo izmed posameznikov je tisti, ki lahko predstavlja, zastopa, poveljuje slovenskemu narodu. In še posebej nenavadno je dejstvo, da tisti, ki javno obsojajo izključevanje in postavljajo mostove konsenza, ravno na tem izključevanju gradijo svojo politično moč. Katera pa je tista tema, ki se pred vsakimi volitvami kot bumerang vrne v politično areno? So to socialna vprašanja in plače direktorjev, so to ceste in železnice, je to onesnaževanje narave in skladiščenje jedrskih odpadkov? Je to recimo izbira nacionalnih šampionov in kulturne politike? Tema, od katere bežijo, a se hkrati k njej tudi zatekajo politične stranke, je druga svetovna vojna. Spopad med partizani in domobranci, revolucijo in kolaboracijo, komunistično diktaturo in klerofašizmom, rdečimi direktorji in denacionalizacijskimi bogataši, Jugoslavijo in ZDA, udbomafijo in strankarsko vojsko, med Forumom 21 in Zborom za republiko. Pač običajna manihejska delitev. A vendar stvar ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Delitve so sicer skrite, a vseeno enoznačne. Če so si pogojno desne stranke že izračunale, da jim obljubljanje lustracije in sklicevanje na krvavo revolucijo ne prinašata veliko političnih glasov, pa so tokrat nekatere pogojno leve oz. njihovi simpatizerji ravno v partizanskih temah ponovno odkrili pot do tistih volilnih glasov, ki se jim zadnje čase izmikajo. Seveda to ne velja za vse politične stranke in vse njihove liderje, a očitno se bo tudi pred tokratnimi volitvami odnos do preteklosti vsilil med tehtanja različnih političnih programov. In morda včasih prispeval tudi kakšno usodno politično utež.

Indijanci

Prejšnjo soboto so se proti Triglavu podali borci in veterani, po zmagi nad gorskim vršacem pa so se po gozdnih planjavah Pokljuke širile besede tokratnega slavnostnega govornika. Množici zbranim je spregovoril predsednik zveze združenja borcev Janez Stanovnik, tisti partizan, ki zase rad poudari, da je bil nekoč krščanski socialist. In kot se za šestdeseto obletnico partizanskega pohoda na Triglav spodobi, je Stanovnik govoril o partizanih, o njihovih junaštvih, o brodenju rohnečih in deročih rek, o žrtvah za svobodo, o legendarnih bitkah in legendarnih komandantih. "Žal pa moramo ugotoviti," je nekje sredi govora užaloščeno dejal Stanovnik, "da se na vse to pri nas često meče blato. Govori se, češ, saj ni bila narodnoosvobodilna borba, bila je revolucija ... resnici na ljubo moram povedati tudi to: med vojsko nismo govorili o revoluciji." Stanovnik je seveda branil svojo partizanščino. "Na žalost pa se ugotavlja, da je bila takoj po vojni dejansko Komunistična partija Slovenije tista, ki je prva proglasila, da to ni bila narodnoosvobodilna borba, ampak revolucija ... in to, če hočete, potvarjanje zgodovine, so v letu 1990, po demokratičnem preobratu prevzeli iz druge strani ... Zveza borcev je ne le enkrat nedvosmiselno obsodila to, kar se je dogajalo po vojni, smatrajoč, da je bil proti partizanskem zakonu in proti partizanski morali." Seveda pa se Stanovnik ni mogel ogniti aktualnemu političnemu trenutku. "To potvarjanje zgodovine, sprenevedanje, falzificiranje zgodovine, je postalo dnevna obrt. Moram reči, da se mi je želodec obračal, ko sem nedavno poslušal razpravo v slovenskem parlamentu in ko je nekdo samega sebe imenoval za črnega kozla (kar tudi je), ko je ta gospod svoj pledoaje proti predsedniku vlade končal z besedami, da je postopek vreden slovenskega Stalina." Stanovnik je iz partizanskega memoarista postal politični agitator. Najprej je zbrane opomnil na normandijsko spravo med Francozi in Nemci, potem pa jih opozoril na oktobrsko dolžnost. "Ko pa stojimo pred vašimi odločitvami v oktobru, vam želim reči: danes je nekako težko v Sloveniji ločiti, kaj je levica, kaj je desnica. Pravijo, ne ve levica, kaj dela desnica. Ampak ve se pa, kaj je resnica in kaj je poštenje!" Zadnji Stanovnikovi stavki so bili zelo podobni različnim škofovskim predvolilnim pismom. Podobno kot cerkveni dostojanstveniki tudi Stanovnik ni neposredno omenil edine prave izbire, vendar so bili njegovi napotki dovolj neposredni, da so izključili tiste, ki naj ne bi bili pravi. "Zavedajte se svoje državljanske dolžnosti, ne govorite o Sloveniji v prazno. Državljanska dolžnost v demokratičnem redu vam nalaga, da z glasovanjem sodelujete o odločanju o usodi in prihodnosti naše dežele. Ko pa boste odločali, pa ne odločajte za lažnivce, prevarante in falzifikatorje, ampak za poštene ljudi!" Stanovnikovega napotka ni težko dešifrirati, pravzaprav sta bila na Pokljuki izrečena dva. Prvi, da naj se ljudje udeležijo volitev, in drugi, naj na njih ne volijo tistih, ki v NOB vidijo le revolucijo, boja proti okupatorju in za svobodo pa ne.

Dan kasneje je bil na podobni obletnici pred podobnim občinstvom prebran podoben govor. Le da tokrat ni prišel iz Stanovnikovih ust, ampak iz ust nekdanjega predsednika Milana Kučana. Priložnost se je ponudila na obletnico partizanske akcije v Baški grapi, ko so slovenski freedom fighterji porušili osem železniških in nekaj cestnih mostov. Na proslavi v premajhni dvorani se je Kučanu zdelo, da je svoboda vredna vsakršne cene, tudi žrtev, povedal je, da so ga v napetih osamosvojitvenih časih hrabrili partizanski vzori in da je bilo domobransko politično in vojaško delovanje daleč od vsakršnega domoljubja. "Dvignjena roka zoper lastni narod je namreč greh, ki ga ni mogoče opravičiti in ne oprati, ne z besedami ne z dejanji." In nekdanji predsednik ne bi bil nekdanji predsednik, če ne bi govoril tudi politično, v vrednotenju zgodovinskih dogodkov je potegnil ločnico med pravimi in nepravimi. "Niso bili samo komunisti partizani. To je bil množičen osvobodilni boj. To je bila osvobodilna fronta slovenskega naroda! Zatajevanje in izničevanje partizanstva, narodnoosvobodilnega boja in upora Slovencev zanika čisti obraz Slovenije v zgodovinskih dneh Evrope." In, pričakovano, zanikanje partizanstva naj bi bil po Kučanu del političnega koncepta nekaterih opozicijskih strank. "Zato so letošnje volitve pomembne. Ne bodo odločale le o tem, kakšna bo prihodnja podoba Slovenije in kdo jo bo oblikoval. Odločale bodo tudi o resnici in neresnici. Na neresnici pa ne more biti zgrajena prihodnost. Zato se je teh volitev potrebno udeležiti in se opredeliti. Verjamem, da boste in bomo tam. In da se bomo opredelil." Zaključka Kučanovega in Stanovnikovega govora sta si zelo podobna, oba govorita o resnici in neresnici, o pravih, pomembnih odločitvah in oba pozivata k večji volilni udeležbi. Zdi se, da je oba govora napisala ista politična misel.

Podobnost pa je še nekje drugje. Stanovnik in Kučan sta omenila obletnico, na katero Slovenija ni bila povabljena. Omenila sta obletnico izkrcanja v Normandiji. Če je Stanovnik zgolj citiral besede zavezniškega podpolkovnika, ki je partizanskemu glavnemu štabu poslal pismo, v katerem je priznal, da so partizanske akcije prispevale k uspehom v Normandiji, pa je bil Kučan bistveno ostrejši. Nekdanjega predsednika je zmotilo, da Francija Slovenije ni povabila na obletnico ob krvavi obali Rokavskega preliva. Zanjo naj bi bili krivi neodločna slovenska diplomacija, odstavljeni Rupel in nejasna, omahljiva drža. "Drža vsaj dela slovenske politike, ki izničuje partizanstvo, opravičuje kolaboracijo in poudarja domoljubnost slovenskega domobranstva." Kučan torej namiguje, da bi morala Slovenija bolj poudarjati junaštvo partizanskih brigad in da nas bi takrat slišala in razumela tudi tujina. In Kučan seveda ni napadel zgolj slovenske diplomacije, posredno je obsodil tudi svojega naslednika Janeza Drnovška, ki je nedavno na isti dan podelil najvišje državno odlikovanje nekdanjemu domobrancu in nekdanjemu partizanu. Dejanje dekorativne sprave se seveda lahko razume tudi kot dejanje nesmiselnega izenačevanja, tistega, ki se je uprl okupatorju, s tistim, ki je z njim sodeloval.

Mimogrede, na ministrstvu za zunanje zadeve se branijo, da so si za udeležbo zelo prizadevali, da je slovenska diplomacija večkrat povprašala, zakaj ni med povabljenimi, in da je francoski odgovor vseboval kriterije za pošiljanja vabil, ki pač niso vključevali Slovenije. "Ker smo s treh različnih virov dobili enak odgovor, smo ocenili, da vabila v tistem trenutku ni več možno dobiti."

Kavbojci

In druga stran? Tista, ki je zadnje časa umaknila kanone ideološkega izključevanja, ki se izogiba strahovom druge svetovne vojne in cinično poziva h koncu polarizacije. Cinično, ker ni tako daleč, ko je bila ravno ona tista, ki se je vseskozi sklicevala na komunistične krvnike, državljansko vojno in razne ostaline temne jugoslovanske preteklosti. Če spregledamo cerkev, ki se vseskozi neprepričljivo otepa svoje vloge v politiki, in če ostanemo na pogojno civilni ravni, je zadnja takšna združba Zbor za republiko. V civilnopolitični pobudi, ki vseskozi prisega na dialog in strpnost, namreč sedijo tudi ljudje, ki bi jim težko pripisali nevtralno držo.

Prvi med njimi je recimo Janez Janša, šef SDS, ki je v seansah zbora za republiko večkrat poudaril, da oblastna elita za ohranjanje oblasti uporablja kulturni boj. "Še bolj pompozno kot pred desetletji so se slavili dogodki, ki so usodno cepili in desetkali slovenski narod. Formula kulturnega boja za ohranitev oblasti je bila preprosta: v ospredje so potiskali vse, kar nas deli. Pri tem so sebe vedno vnaprej razglašali za dobre in napredne, vse ostale pa za slabe in zaostale". Morda nekatere Janševe trditve držijo, a opozicijski lider očitno pozablja, da je tudi njegova stranka tista, ki te delitve povzroča in izkorišča. Vprašanja izbrisanih, vprašanja džamije, vprašanja Romov, novih manjšin in še česa so namreč ravno zaradi ideoloških argumentov poslancev slovenske pomladi povzročala tisti pojav, ki ga Janša imenuje kulturni boj. To se je recimo nedavno potrdilo pri parlamentarni obravnavi Hanžkovega letnega poročila, ko so ravno poslanci domnevno strpnih strank ombudsmana napadali, da preveč misli na manjšine in premalo na Slovence. In druga svetovna vojna? Eden izmed vidnejših udeležencev smelega Zbora za republiko Peter Jambrek v svojih spisih recimo ugotavlja, da so bili partizanski borci žrtev komunistične prevare in da po koncu druge svetovne vojne ni prišlo do nikakršne osvoboditve, saj naj bi prava osvoboditev pomenila, da je nov sistem resnično svoboden. "Komunistične oblasti zato ni mogel legitimirati narodnoosvobodilni boj, to sijajno in pogumno dejanje slovenske zgodovine, ampak jo je usodno zaznamovala povojna praksa prevare hrepenenj in osvobodilnih dejanj slovenskih ljudi". Do prave svobode naj bi prišlo torej šele leta 1991, pa še ta osvoboditev naj bi bila zaradi kontinuitete s prejšnjim sistemom premalo svobodna.

Kakšna bo vloga partizanskega boja in povojnih zločinov na jesenskih volitvah, je sicer težko napovedati. Vseeno pa se lahko poigramo z nekaterimi teorijami. V predvolilnem boju se bo gotovo izpostavilo vprašanje napisa na povojnih grobiščih, spomina, ki ne vsebuje besed o revoluciji. Pojavilo se bo tudi vprašanje obsodbe krvnikov, pa neuspeli poskus rehabilitacije škofa Rožmana. Druga stran se bo zatekala k drugačnim argumentom, zatekla se bo k boju proti okupatorju, h krivičnemu potvarjanju zgodovine in domoljubju partizanskih borcev. Lahko domnevamo, da bodo stranke, ki so bližje partizanskemu spominu, o drugi svetovni vojni govorile glasneje kot one druge. Rezultati prejšnjih volitev so namreč pokazali, da poveličevanje domobranske vojske ne prinaša veliko političnih točk. Na volitvah pa se bo izpostavilo tudi nekaj drugega, posredno gotovo povezanega z interpretacijo vojnih in povojnih dogodkov. Izpostavili se bodo nestrpnost, toleranca do drugačnosti, izključevanje enih ali drugih. Vprašanje pa je seveda, katere od strani bo znala volivce prepričati, da je ravno ona tista, ki zagovarja vključevanje drugačnih. Rezultati ljudskih glasovanj nas sicer učijo, da odločitev volivcev nima nujno neposredne povezave s politično realnostjo.