ALTERNATIVE EVROPE

Vojak za notranje zadeve?

Polkovnik Dragutin Mate, kandidat za notranjega ministra

Ali H. Žerdin  |  Mladina 48  |  5. 12. 2004

Minister za notranje zadeve Dragutin Mate

Minister za notranje zadeve Dragutin Mate
© Bruno Toič / Slovenska Vojska

"Štirje kandidati - Lovro Šturm, Gregor Virant, Dragutin Mate in Marija Lukačič - so nestrankarski kandidati," je 23. novembra, ko se je postavil pred mikrofone in poročal o tem, kakšen kabinet je sestavil, bežno omenil predsednik vlade Janša. Imena treh kandidatov, ki jih je predsednik vlade predstavil kot nestrankarske, so krožila že pred objavo. Četrto ime - ime Dragutina Mateja - pa je omenil res na hitro. To ime se ni pojavljalo v nobenih kadrovskih kombinacijah. In poslovna skrivnost, da bo vodenje notranjega ministrstva prevzel Dragutin Mate, je ostala prikrita vse do trenutka, ko je predsednik vlade sam razkril ime kandidata. Ta najbolj skrbno varovana skrivnost pogajanj o sestavi vlade res štrli iz seznama. Ni človek iz akademskih vrst. Ni naveden med avtorji programa strokovnega sveta SDS. Ni strankarski politik. Ni niti predsednik niti podpredsednik stranke. Ni nekdo, ki bi se celo kariero vzpenjal po birokratski hierarhiji notranjega ministrstva in potem ob koncu kariere prestopil na politično funkcijo. Kandidatura Dragutina Mateja ni rezultat koalicijskega kompromisa. Avtorske pravice za to kadrovsko potezo ima predsednik vlade Janša.

Od kod torej prihaja? Uradni biografski podatki so skopi. Po končanem študiju obramboslovja se je kot gimnazijski učitelj zaposlil na poljanski gimnaziji, leta 1990 je postal uslužbenec obrambnega ministrstva, kjer se je ukvarjal s civilno zaščito, leta 1991 je prestopil v VOMO, varnostni organ ministrstva za obrambo, potem pa je v kabinetu tedanjega obrambnega ministra Janeza Janše prevzel zadolžitve, povezane z mednarodnim sodelovanjem. Leta 1996 je prestopil v vrste vojaške diplomacije: postal je slovenski vojaški ataše v Sarajevu. Leta 2000 pa ga je obrambni minister Janša postavil za vodjo kadrovske službe obrambnega ministrstva. Zadnja leta službuje v upravnem delu obrambnega ministrstva: je direktor ljubljanske uprave za obrambo.

Če sodimo po uradni biografiji, so se poti predsednika vlade Janše in kandidata za notranjega ministra nekajkrat križale. Janez Janša je v svojih mladih letih na Šubičevi gimnaziji učil SLO in DS. Potem je partija Šubičevo gimnazijo ukinila in program ter dijake prestavila na Poljansko gimnazijo. Z nekajletno zakasnitvijo je torej Dragutin Mate prišel na delovno mesto, ki ga je nekoč honorarno opravljal Janez Janša. No, križanje leta 1992 je bolj tesno. Dejstvo, da je obrambni minister Janša za mednarodno sodelovanje pooblastil Dragutina Mateja, kaže, da mu močno zaupa. Tudi to, da je leta 2000 Mateja postavil za šefa kadrovske službe obrabnega ministrstva, je znak, da sta bila v preteklosti tesna sodelavca.

Kaj pa neuradni del biografije? V dneh po objavi novice, da Mate kandidira za notranjega ministra, je bila pogreta zgodba o tem, kako je Dragutin Mate posloval v Sarajevo, ko je tam opravljal naloge vojaškega atašeja. Iz arhivov pa je bil potegnjen še podatek, da je bil Dragutin Mate povabljen pred parlamentarno komisijo, ki se je ukvarjala z ozadjem orožarske trgovine, vendar komisiji kakšnih pomembnih detajlov menda ni razkril.

Površne povzetke sarajevske zgodbe smo lahko zasledili takoj po objavi novice o kandidaturi: ti povzetki pravijo, da je Dragutin Mate leta 1996 kot vojaški ataše na sedež obrambnega ministrstva pošiljal poročila o bosanskih poslih poslovneža (ter pred tem direktorja VOMA) Andreja Lovšina. Hkrati pa naj bi se v atašejevih poročilih znašli tudi podatki o tedanjem slovenskem veleposlaniku Dragu Mirošiču.

Bolj pedantno branje že rahlo zbledelih fotokopij in postavitev zgodbe v časovni okvir pove, da je sarajevska zgodba bolj zapletena. Dosje, v katerem so bili trije dokumenti iz leta 1996, je v javnost prišel ob koncu leta 1998. Avtor prvega dokumenta je Dragutin Mate, poroča pa o pogovoru, ki ga je imel z Andrejem Lovšinom; ta se je tik pred tem sestal z veleposlanikom, Lovšin pa mu je omenil, s kakšnimi posli se ukvarja. Poročilo polkovnika Mateja veleposlanika omenja le spotoma. Bolj sporen je drugi dokument iz istega dosjeja; polkovnik Mate je v dokumentu naveden kot vir podatkov, avtor dokumenta pa je pripadnik obveščevalno-varnostne službe, ki je poročilo napisal po obisku Sarajeva. Ta dokument je sporen zato, ker med drugim pripoveduje o veleposlaniku Mirošiču ter osebju veleposlaništva. In povsem neprimerno je, da OVS poroča o osebju veleposlaništva. Ponovimo: polkovnik Mate je v tem dokumentu naveden kot vir. Tretji dokument je nastal na sedežu OVS-a, vodstvo OVS-a pa polkovnika Mateja prosi, naj zbere dodatne podatke o Lovšinovih bosanskih poteh.

Polkovnik Mate je bil zaradi vsebine dosjeja odpoklican, parlamentarna komisija za nadzor tajnih služb, ki jo je vodila poslanka Polonca Dobrajc, pa je ocenila, da sta vodstvi OVS-a in obrambnega ministrstva prekoračili pooblastila, določena s tistimi členi zakona o obrambi, ki govorijo o obveščevalnih in varnostnih nalogah.

Zgodba o poročilu OVS-a, ki med drugi govori o veleposlaniku Mirošiču ter kot vir navaja kar polkovnika Mateja, je po eni strani zgodba o tem, kako je vojaška varnostna obveščevalna služba nadzirala civilista, v konkretnem primeru uglednega diplomata. Po drugi strani pa je pomenljiv časovni okvir objave zgodbe. Decembra 1998 je namreč tedanji vodja opozicije Janša predsednika vlade dr. Drnovška pražil na ognju ustavne obtožbe. Očital mu je, da je kršil ustavni red, ker je slovensko obrambno ministrstvo podpisalo tajni varnostni sporazum z izraelskim obrambnim ministrstvom. 9. decembra zvečer, nekaj ur zatem, ko je predsednik vlade preživel glasovanje o ustavni obtožbi, so Odmevi nacionalne TV hiše občinstvo pozdravili s senzacionalno napovedjo, da oddajo začenjajo "z novo vohunsko afero, ki naj bi po nekaterih namigih dobila celo večje razsežnosti kot tako imenovana afera Zavrč." Obveščevalno varnostna služba naj bi namreč "prisluškovala tudi civilistom," so poročali Odmevi in objavili zgodbo o nadzorovanem veleposlaniku. Veleposlanik Mirošič je bil ogorčen, dodal pa je, da je za podatek o prisluškovanju izvedel od novinarjev. Nenavadno pa je, da v dosjeju, ki je tedaj zakrožil po kuloarjih, pa ni bilo opore za namig, da je OVS prisluškoval civilistom. Res je sicer, da je OVS zbiral podatke o veleposlaniku, vendar ni znakov, da bi tedaj to počel ob pomoči prisluškovanja. Okoliščina, da je zgodba o nadzorovanem veleposlaniku, zabeljena z namigom o prisluškovanju, eksplodirala le nekaj ur zatem, ko se je Drnovšek rešil ustavne obtožbe, je toliko bolj zanimiva, če vemo, da bi bila lahko novica o sarajevskem incidentu objavljena že 9. decembra zjutraj. Eden od slovenskih dnevnikov je imel članek že pripravljen, a se uredništvo ni odločilo, da bi šli z bombo v javnost tik pred začetkom parlamentarne diskusije o ustavni obtožbi. Zato je bomba počila z zamudo, nekaj ur po končani izredni seji. Očitek, da OVS nadzira diplomata, pa je zadel tudi nekdanjega obrambnega ministra Jelka Kacina. Sarajevski incident se je namreč zgodil v čas, ko je obrambno ministrstvo vodil Jelko Kacin. Hkrati se zdi, da je tisti, ki je v javnost frcnil snop papirjev o sarajevskem incidentu, zavestno žrtvoval tudi polkovnika Mateja. Če špekuliramo z matematiko: zaradi sarajevskega incidenta si je po eni strani očitek o nezakonitem vmešavanju vojske v civilno sfero nakopal Kacin; če bi bomba s sarajevskim dosjejem v javnosti eksplodirala tik pred začetkom izredne seje o ustavni obtožbi zoper predsednika vlade Drnovška, bi imel tudi ta več muk s praženjem na ognju ustavne obtožbe. Po drugi strani pa je bil z objavo dosjeja žrtvovan tedaj praktično neznani polkovnik. Ta polkovnik je zdaj kandidat za notranjega ministra.

Ob objavi novice, da bo vodenje ministrstva za notranje zadeve prevzel Dragutin Mate, so mediji že poročali, da je bil kandidat za ministra na začetku leta 2000 vabljen pred preiskovalno parlamentarno komisijo, ki se je ukvarjala z vprašanjem prodaje opreme in orožja iz vojaškega skladišča Ložnica. Javnosti ni znano, o čem je govoril parlamentarcem, znano pa je, da je bil v času, na katerega se je parlamentarna preiskava nanašala, uslužbenec protiobveščevalnega oddelka VOMA.

Prav tako ni znano, ali je parlamentarna preiskovalna komisija, ki jo je vodil Rudi Moge, Dragutina Mateja spraševala tudi o ozadju mariborske orožarske afere. Ta je izbruhnila leta 1993, ko je tedanji obrambni minister Janša objavil, da je v skladiščih mariborskega letališča odkril množico kontejnerjev, polnih orožja. Hasan Čengić, ki se je ukvarjal o organizacijo nabave orožja za potrebe bosanske vojske, je pred leti v intervjuju za Mladino pojasnil, da je septembra 1992 v Ljubljani na sedežu obrambnega ministrstva kot predstavnik bosanskega obrambnega ministrstva sodeloval na sestanku, ki sta se ga s slovenske strani udeležila Janez Janša ter Drago (Dragutin) Mate. Na dnevnem redu sta bili dve točki. Najprej so govorili o vrnitvi helikopterja bell 412, ki ga je bosansko notranje ministrstvo v Sloveniji pustilo kot hipoteko za orožje, naročeno na slovenskem obrambnem ministrstvu. Med drugo točko sestanka naj bi se dogovorili o nadaljnjem kupovanju orožja od slovenskega obrambnega ministrstva. Zanimivo je, da so začeli 21. septembra 1992, torej nekako v času sestanka na obrambnem ministrstvu, ki ga je omenil Hasan Čengić, na mariborsko letališče prihajati prvi kontejnerji orožja. Sklepamo lahko, da je Dragutin Mate na sestanku z bosansko delegacijo sodeloval kot svetovalec obrambnega ministra, zadolžen za mednarodno sodelovanje.

Tisto, kar je znano o dosedanjem delu kandidata za notranjega ministra, odpira kar nekaj vprašanj.

Prvič, gre za vprašanje razmerja med vojsko, vojaško obveščevalno ter kontraobveščevalno službo in civilno sfero. To, da naj bi položaj notranjega ministra prevzel nekdanji polkovnik, je precedens. Osebe z visokimi vojaškimi čini so notranje ministrstvo vodile v drugi polovici štiridesetih let. Po eni strani je sicer res, da je znatno število visokih policijskih funkcionarjev končalo vojaško akademijo, hkrati pa niso službovali kot vojaki. Že leta 1990, ko je položaj notranjega ministra prevzel Igor Bavčar, v mladosti krajši čas miličnik, so na levici godrnjali, da ni najbolj primerno, da notranje ministrstvo vodi oseba, ki je krajši čas patruljirala v policijski uniformi. No, Bavčar je šel po krajši miličniški kariero na fakulteto, sledila je njegova publicistična kariera, izlet v politiko ter dejavnost v odboru za varstvo človekovih pravic. Dragutin Mate je od leta 1990 naprej ves čas služboval v obrambnih strukturah - zadnja leta v upravnem delu obrambnega ministrstva.

In drugič, gre za niz še neodgovorjenih vprašanj, povezanih z orožarskimi posli. Opozicija je že zahtevala vpogled v gradivo, ki je nastalo, ko je Dragutin Mate kot priča nastopil pred Mogetovo komisijo.

Ko se bo kandidat za notranjega ministra Mate predstavil parlamentarcem, pa lahko pričakujemo še nekaj biografskih vprašanj. Podatek, pred leti objavljen v Večeru, da naj bi Dragutin Mate slovensko državljanstvo dobil šele leta 1992, se ne zdi problematičen. Več kot sto tisoč sedanjih slovenskih državljank in državljanov je ta status pridobilo po osamosvojitvi. Ni razloga, da bi bil datum pridobitve slovenskega državljanstva razlog za kak dvom. Bolj zanimivi pa bi bili odgovori na vprašanja o tem, kakšno delo je opravljal kot referent VOMA v oddelku za evidence. Odločitve tega oddelka so namreč nekaterim prebivalcem Slovenije povzročile resne statusne probleme. Denimo: odločitev, ali bo upokojeni oficir JLA dobil penzijo, je bila odvisna od arbitrarnih presoj VOMA.

Notranji minister se bo ob tem, da mu bo podrejena policija, še vedno ukvarjal tudi z upravno-pravnimi zadevami. Ta oddelek namreč tudi po ustanovitvi ministrstva za javno upravo ostaja v okviru notranjega ministrstva. Notranjega ministra torej čaka tudi to, da bo moral izpolniti odločbo ustavnega sodišča o izbrisanih.