MLADINA Trgovina

Nadzorovani, kontrolirani

Pred vdori v zasebnost niso varni niti poslanci in bivši ministri

Dragutin Mate, policijski minister z vojaško kariero

Dragutin Mate, policijski minister z vojaško kariero
© Borut Krajnc

"Ej, Pero, kako gre besedilo tistega tvojega komada? Saj veš - Nadzorovani, kontrolirani ..."

"Pojma nimam," je odgovoril Peter Lovšin, glas ansambla Pankrti. "Zadnjič sem ta komad igral pred dvajsetimi leti," se je opravičeval in ponujal pesniško zbirko, v kateri je besedilo zagotovo natisnjeno.

"Ej, kako se ne spomniš? Pa saj to si ti napisal!"

Ni bilo pomoči. Peter se besedila ni spomnil. Potem pa je vendarle obljubil: "Če se stvari razvijajo tako, kot praviš, se bom besedilo spet naučil. Zgleda, da je aktualno."

Kakšne okoliščine so rokerja, ki je v starih udbaških časih veljal za potencialnega državnega sovražnika, prisilile k obljubi, da se bo komad iz leta 1981 ponovno naučil? Na dveh koncih državnega aparata sta praktično sinhronizirano nastali domislici, ki sta skrb zbujajoči. Prva domislica je uradna in se že pretaka skozi parlamentarno proceduro. Druga domislica je neuradna, v državnem aparatu besedilo še pilijo in se sprenevedajo, da besedilo sploh ne obstaja. Vendar gradivo obstaja, ideje, zapisane v tem gradivu, pa so še bolj grozno.

Prva, zdaj že uradna domislica je nastala na ministrstvu za pravosodje. Druga nastaja na policijskem ministrstvu, pardon, na ministrstvu za notranje zadeve.

Prva povečuje pooblastila tajnih služb. Druga povečuje pooblastila policije.

Prva domislica se sklicuje na boj proti terorizmu. Precej grozno, da je od 11. septembra minilo že skoraj pet let, pa ta datum še vedno predstavlja alibi za povečevanje pristojnosti tajnih služb. Za povrhu domislica, ki je rezultat slovenskega pravnega znanja, ne smrdi zgolj po povečevanju pristojnosti represivnih organov, pač pa zaudarja tudi zato, ker je v sumljivem neskladju s slovenskim ustavnim redom.

Iz delov neuradnega gradiva, ki napoveduje strašljivo povečevanje pristojnosti policije, ni razvidno, kaj je razlog za spremembe pravnega reda. Iz časovnega konteksta pa lahko sklepamo, da je policijsko ministrstvo kritiko ravnanja policije v zadevi "Plut" želelo obrniti tako, da bi pridobilo povsem nova pooblastila.

Sova sliši dlje

Gremo k detajlom. Vlada je pred tednom dni na dopisni seji sprejela predlog sprememb zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji. Na prvi pogled se zdi, da gre za dve malenkostni spremembi. Prva sprememba se dotika časovnega obdobja. Do zdaj je veljalo, da lahko Sova dovoljenje za prisluškovanje in druge posege v tajnost občil dobi za tri mesece. Po treh mesecih je lahko Sova ponovno prosila sodišče, če lahko poseg v tajnost komuniciranja podaljša še za en mesec. In potem še za en mesec. In še za en mesec. Potem pa stop. Teoretično se je lahko Sova do zdaj na telefone in druga sredstva komuniciranja določeni osebi priklopila za največ šest mesecev.

In kaj predlagajo nova pravila? Po novem naj bi imela Sova možnost, da dobi dovoljenje za tri mesecev. In potem spet za tri mesecev. In še za tri mesecev. In ponovno za tri mesecev. V neskončnost.

Vlada pravi: "Če želi Republika Slovenija dejansko sodelovati v skupnem boju proti terorizmu, mora z namenom učinkovitejšega pridobivanja podatkov spremeniti Zakon o Sovi tako, da se omogoči izvajanje zlasti nadzora in snemanja telekomunikacij skozi daljše obdobje." Povedano drugače - vlada bi Sovi rada dala pooblastilo, da lahko na telefonskih linijah določene osebe visi neskončno dolgo, ker to menda pomaga pri skupnem boju proti terorizmu.

A kot rečeno: vlada ima ob tem resen problem. Eno je skupni boj EU in zveze NATO proti terorizmu, drugo pa je slovenski ustavni red. Zaradi skupnega boja proti terorizmu slovenski ustavni red menda ne sme biti ogrožen.

Ko gre za posege v tajnost komuniciranja, je slovenski ustavni red primerno strog. Ustava namreč zagotavlja tajnost pisem in drugih občil torej telefonov, elektronske pošte, telefaksov in drugih medijev prenosa informacij. Hkrati pa ustava dopušča, da se lahko na pogladi odločbe sodišča "za določen čas ne upošteva varstvo tajnosti pisem in drugih občil in nedotakljivost človekove zasebnosti, če je to nujno za uvedbo, ali potek kazenskega postopka ali za varnost države."

Poseg v tajnost komuniciranja je en najhujših posegov v človekove pravice. Na nek način imamo v Sloveniji srečo, ker je ustava nastajala v času, ko je bil spomin na udbaške čase še zelo živ. Zato so avtorji ustave prav v tiste člene ustave, ki varujejo človekove pravice, vgradili največ varovalk. Ko gre za prisluškovanje, so avtorji ustave vgradili vsaj dve varovalki. Prvič, odločbo, da bo policija ali tajna služba aktivirala prisluškovalne magnetofone, lahko sprejme zgolj sodišče, torej veja oblasti, ki ni povezana z izvršno vejo oblasti, tajnimi službami in policijo. Drugič, takšna odločba je lahko izdana zgolj za "določen čas". Ne sme se torej zgoditi, da bi se tajna služba, tako kot v starih udbaških časih, na telefone in pisma disidentov in drugih sumljivih osebkov priklopila praktično dosmrtno. Ustava je jasna, stroga in dobro, da jo imamo. Ko gre za prisluškovanje, lahko tajna služba ta ukrep aktivira zgolj za nekaj časa. Pika. Ministrstvo za pravosodje, ki ga vodi dr. Lovro Šturm, nekdanji predsednik ustavnega sodišča in urednik Komentarja Ustave Republike Slovenije, pa je pripravilo predlog zakona, ki je ustavno določbo o prisluškovanju zgolj za določen čas spregledalo. Zaradi sodelovanja v skupnem boju proti terorizmu naj bi po novem veljalo, da lahko tajna služba določeno osebo posluša v nedogled.

Iz dokumentov, ki so pripeti predlogu zakona, lahko razberemo, da so iz tujih tajnih služb do Sove najverjetneje prišli kakšni namigi, predlogi, sugestije ali kakšni drugi signali, da bi veljalo pravila, ki veljajo v Sloveniji, nekoliko spremeniti. Torej spremeniti na način, ko bi lahko določene osebe na magnetofon priklopili za nedoločen čas. Hkrati pa se zdi, da Sova, če želi ugajati tujim tajnim službam, ob tvornem sodelovanju s sorodnimi organizacijami ne more potacati slovenskega ustavnega reda. Možnost, da bi se Sova priklopila na telefone določenih oseb, namreč ne bo veljala zgolj za spremljanje potencialnih teroristov. Člen zakona, ki omogoča prisluškovanje, ne govori zgolj o teroristih. Govori tudi o osebah, ki se ukvarjajo, denimo, s tajnimi aktivnostmi zoper strateške interese Slovenije. In ker je menda v strateškem interesu Slovenije, da slovenski vojaški inštruktorji sodelujejo pri usposabljanju iraške vojske, je tudi tajna aktivnost zoper napotitev inštruktorjev v Irak lahko razumljena kot grožnja strateškim interesom. In če gre res za grožnjo strateškim interesom, bi po novem obstajala pravna podlaga, da se osebkom, ki te strateške interese ogrožajo, Sova za nedoločen čas priklopi na elektronsko pošto in telefone. Že zdaj pa obstaja pravna podlaga, da se osebkom, ki s tajnim delovanjem ogrožajo strateške interese, Sova priklopi za določen čas.

Zakonodaja predvideva, da morajo biti osebe, ki se jim je Sova priklopila na telefon, po končanem nadzoru seznanjene z gradivom, ki je nastalo med prisluškovanjem. Hkrati pa zakon o Sovi določa tudi izjemo: "Če je mogoče utemeljeno sklepati, da bo zaradi seznanitve z gradivom nastala nevarnost za življenje ali zdravje ljudi ali za nacionalno varnost, lahko direktor agencije odloči, da osebe z vsebino pridobljenega gradiva ne bo seznanil." Iz nam dostopnih podatkov se do zdaj še ni pripetilo, ko bi bila oseba, katere telefon je bil priklopljen na Sovin magnetofon, seznanjena z gradivom, ki je nastalo med prisluškovanjem.

Zgolj mimogrede: pooblastila, ki jih ima Sova, uporablja tudi Obveščevalna varnostna služba ministrstva za obrambo. Torej govorimo o pooblastilih dveh tajnih služb, ne le ene.

Kdo bo dal dovoljenje

Nova zakonodaja, ki ureja poslovanje Sove, predvideva še eno novost. Po novem naj bi namreč poseg v tajnost komuniciranja odobril predsednik vrhovnega sodišča. Gre za idejo, ki ni škandalozna, kot lahko trdimo za predlog, da bi črtali časovno omejitev nadzora sredstev komuniciranja. Hkrati pa bi se ob uresničitvi te ideje odprlo par novih vprašanj. Trenutno velja, da tajnim službam dovoljenje za prisluškovanje odobri predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča. Sedanja ureditev ni najboljša, ker veliko moč koncentrira v roki ene osebe. Hkrati ni najbolj primerno, da občutljive odločitve o posegih v zasebnost sprejema sodnik, ki je na hierarhični lestvici sodnega sistema uvrščen relativno nizko. Zato ideja, da bi se instanca odločanja o prisluškovanja prestavila na sam vrh sodne veje oblasti, ni napačna. Ko so v zadnjih letih v strokovnih krogih preigravali variante, kdo bi bil najbolj primeren podpisnik dokumenta, s katerim bi odobrili prisluškovanje, so razmišljali predvsem o možnosti, da bi odločitev sprejel senat vrhovnega sodišča. S takšno ureditvijo zelo občutljivo pooblastilo ne bi bilo koncentrirano zgolj v eni osebi. Če pooblastilo ni koncentrirano v eni sami osebi, so možnosti za zlorabo manjše.

Vendar ministrstvo za pravosodje ni posvojilo celotne ideje, ki je dalj časa nastajala v strokovnih krogih. Dovoljenje za prisluškovanje naj bi, kot predlaga vlada, podpisal predsednik vrhovnega sodišča. Zakaj je ta ideja dvorezna? Po eni strani se zdi primerno, da občutljivo odločitev sprejme najvišja instanca. Po drugi strani pa je funkcija predsednika vrhovnega sodišča izjemno specifična. Predsednika vrhovnega sodišča namreč predlaga izvršna veja oblasti, imenuje pa ga parlament. Če za trenutek pozabimo na osebnost sedanjega predsednika vrhovnega sodišča Franca Testena, ki velja za verodostojnega, nestrankarskega izvedenca in je bil za nameček pred leti tudi predsednik ustavnega sodišča, ugotovimo, da je lahko funkcija predsednika vrhovnega sodišča predmet političnega barantanja. Še bolj natančno: funkcija predsednika vrhovnega sodišča je hipotetično najbolj spolitizirana funkcija v celem sodstvu. Drugih ključnih funkcionarjev v sodstvu namreč ne potrjuje parlament. Hkrati je v proceduro izbiranja drugih ključnih funkcionarjev v sodstvu ključen sodni svet. Pri odločanju o predsedniku vrhovnega sodišča pa sodni svet ne sodeluje. Mandat se sedanjemu predsedniku vrhovnega sodišča Francu Testenu izteče leta 2010. Domnevamo lahko, da bo na prelomu desetletja prišlo do hudega strankarskega barantanja o novem predsedniku vrhovnega sodišča. In če bo funkcijo podpisnika odločitev o prisluškovanju zasedala osebnost, ki se bo tam znašla zaradi strankarskega barantanja, to ne bo dobro.

Policiji raste pendrek

Spremembe, povezane s poslovanjem Sove (in posledično tudi s poslovanjem obveščevalne varnostne službe obrambnega ministrstva), pa moramo postaviti v širši kontekst. Ne gre zgolj za to, da se širijo pooblastila obveščevalnih služb. Na ministrstvu za notranje zadeve nastaja novela zakona o policiji. Podatki o načrtovanem širjenju pooblasti policije so neuradni, preverljivi bodo, ko bo predlog zakona požegnala vlada. Hkrati pa so drobci, ki so dostopni, preveč srhljivi, da bi čakali na uradno verzijo. Kažejo namreč na mentaliteto ljudi, ki pripravljajo osnutke zakonov.

Za kaj gre? Policija naj bi dobila pooblastilo, da poslej za preprečevanje ogrožanja javne varnosti oziroma za odkrivanje in preiskovanje težjih kaznivih dejanj "usmerjeno zbira podatke in obvestila o osebah".

In kaj naj bi bilo usmerjeno zbiranje podatkov? Šlo naj bi za "diskretno" zbiranje, evidentiranje in preverjanje podatkov. In o kom naj bi policija podatke zbirala na diskreten način? Podatke naj bi zbirali o osebah, za katere obstaja utemeljen razlog za sum, da nameravajo storiti (težje) kaznivo dejanje. Kako, prosim? Če načrt spremembe policijskih pooblastil strnemo v en stavek, dobimo mračno sliko. Policijski vohljači naj bi poslej vohljali za ljudmi, ki bodo kaznivo dejanje menda storili v prihodnosti. Povedano drugače: policija razmišlja o futuroloških pooblastilih. Policija naj bi imela dovolj zmogljive senzorje, da bi zaznala, kaj namerava določena oseba storiti v prihodnosti.

Ideja, ki se vali na policijskem ministrstvu, srhljivo spominja na enega najbolj mračnih Spielbergov filmov, Poročilo manjšine (Minority Report). Za kaj gre v Posebnem poročilu? Washington postane popolna družba - tam ni več kriminala. Kriminala pa ni zato, ker policija ustanovi oddelek za predzločine. V oddelku za predzločine delajo trije vidci, potopljeni v nekakšne bazene, ki zločin zaznajo v trenutku, ko nekdo na zločin pomisli. In ko nekdo pomisli na zločin, se aktivirajo policijski komandosi in zločinca zgrabijo. Jasno, družba postane totalno varna, hkrati pa svoboda ostane zgolj tistim, ki na zločin niti ne pomislijo. Popolna družba!

Policija, institucija, o kateri šale pripovedujejo že osnovnošolci, naj bi bila torej sposobna zaznati, kdo namerava storiti zločin. In ljudi, za katere obstaja utemeljen policijski razlog za sum, da bodo vpleteni v kazniva dejanja, naj bi postavili pod rentgen usmerjenega, diskretnega zbiranja podatkov. Dovoljenje za usmerjeno, diskretno vohljanje naj bi podpisal kar šef kriminalistične policije, trajalo bi lahko tri mesece, vendar bi lahko dovoljenje podaljševali tri leta. Povedano drugače - če bi policijski senzor zaznal, da nameravate storiti kaznivo dejanje, lahko za tri leta kasirate vohljača, ki bo diskretno in usmerjeno zbiral podatke o vašem početju.

To še ni vse. Policija razmišlja, da bi vzpostavila novo evidenco zbiranja podatkov. Ob imenu in priimku nadzorovane osebe bi v to evidenco stlačili tudi podatke o družinskih razmerah in premoženjskem stanju. Pa tudi o osebah, ki spremljajo nadzorovano osebo. Evidenca naj bi vsebovale podatke o okoliščinah, v katerih je bila nadzorovana oseba opažena. V dosje bi spravljali podatke o potovanjih. Plus, kakšne predmete nadzorovana oseba tovori seboj.

Če bi torej policija zaznala, da nameravate storiti kaznivo dejanje, bi se špicelj nalepil na vas, diskretno in usmerjeno bi spremljal vaše početje, potem pa bi podatke o vaših poteh in početjih butal v računalniško evidenco. V računalnik bi šli tudi podatki o osebah, ki vas spremljajo. Uf, kako pikantne zgodbe se bodo našle v dosjejih, če bodo domislice, ki se pretakajo po policijskem ministrstvu, uresničene.

Ob tem je srhljivo, da so domislice, na katere je prvi opozoril Dnevnik, skozi eter potovale, kot da se ni zgodilo nič posebnega. Dogajajo pa se stvari, zaradi katerih se splača brskati po arhivih. Kako gre tisti komad Pankrtov iz starih udbaških časov, iz leta 1981? Nadzorovani, kontrolirani, svobodni. Čeprav iz policijskega ministrstva prihajajo novice, da so novelo zakona o policiji umaknili in pišejo novo besedilo, velja pesniško zbirko, nastalo v mračnem času, potegniti z zaprašenih polic.

"Nadzorovani, kontrolirani, svobodni ... nekoč je bil, vsaj zdi se mu, poln nečesa./ Spominja se dolgih telefonskih pogovorov./ In potem, kako so se smejali./ Ko so ugotovili,da jim prisluškujejo, jih nadzorujejo."

Pero Lovšin pa ima domačo nalogo - naj se nauči starih besedil. Na oblasti so namreč fantje, ki stare čase poznajo bodisi predobro bodisi preslabo.