Boj z mlini na veter

Država si v imenu narave postavlja vetrno elektrarno, ki bo to naravo uničila

Jure Trampuš  |  Mladina 9  |  11. 3. 2007

Nekoč je pri Velenju stala vas Družmirje. Danes starega Družmirja že nekaj desetletij ni več, vas se je potopila več kot 60 metrov globoko in počiva na dnu najglobljega slovenskega jezera. Blizu Družmirja so nekoč stale tudi Škale, ponosne s svojo tisoč let staro cerkvijo. Tudi teh ni več tam, kjer so bile nekoč. Zaradi pogrezanja so stavbe popokale, leta 1951 je ljudska oblast minirala nagnjeni cerkveni stolp. Vse je pozneje zalila voda - cerkev, župnišče, šoli, občinsko stavbo, trgovino, gostilno, pokopališče ... Vasi Škale in Družmirje sta bili žrtev intenzivnega odkopa premoga v Šaleški dolini. Žrtev želje po elektrifikaciji in nedomišljenih posegov v okolje. Na drugi strani Slovenije je imela narava več sreče. Sredi osemdesetih je oblast resno razmišljala o postavitvi hidroelektrarne Trebuša, katere akumulacijsko jezero bi uničilo dolino Idrijce. Takrat je proti elektrarni protestiral tudi Marjan Podobnik, ki je elektrarni posvetil eno od mladostniških pesmi, identično stališče do Trebuše pa so imeli tudi pri SLS, ko so pred pol ducata leti ostro protestirali proti ponovni oživitvi ideje o sporni hidroelektrarni. Nasprotovali so ji zaradi "ekoloških, poselitvenih in drugih narodno-gospodarskih vzrokov". In uspeli.

Vendar SLS in njen sedanji predsednik niso vedno nepopustljivi zagovorniki narave. Nasprotno, Janez Podobnik je minister za okolje in prostor, ki ne nasprotuje gradnji vetrne elektrarne na Volovji rebri. Res je, da je večina upravnega postopka z gradnjo sporne vetrne elektrarne tekla še v času ministra Janeza Kopača, a Podobnik procesa gradnje elektrarne ni zaustavil. Minister sicer vseskozi trdi, da njegovo ministrstvo dela pošteno in zakonito. Pred dnevi je ministrstvo za okolje podjetju Elektro Primorska izdalo gradbeno dovoljenje za postavitev 29 vetrnih turbin na kraškem grebenu. Gradnja velikih vetrnih turbin, jeklenih stolpov, visokih več kot 50 metrov, naj bi se začela čez nekaj mesecev.

Zgodba absurdov

Zgodba o prvi slovenski vetrni elektrarni je zgodba absurdov. Izhodišče je nenavaden spor, v katerega so se zapletli država, Elektro Primorska in naravovarstveniki. Zakaj? Vetrne elektrarne naj bi bile vir zelene elektrike, namen vetrnih elektrarn naj bi bil, da iz obnovljivih virov pridobivajo energijo na način, ki ne škoduje okolju. Vetrni obrati velikih rotorjev so manj škodljivi kot žvepleni dim iz termoelektrarn ali nespametni izkop premoga in ogromna akumulacijska jezera. Elektro Primorska si je zaželel vetrno elektrarno postaviti na Volovji rebri. Odločitev se zdi logična, tam je dober vetrni potencial, vetrne turbine bi proizvedle dovolj elektrike, investicija bi bila za slovenske razmere optimalna.

A izbrana lokacija nima le dobrega vetrnega potenciala, pač pa je tudi okoljsko občutljiva. Na osamljenih kraških pobočjih so doma zaščitene rastline, živali, prek Volovje rebri potekajo selitvene poti ogroženih ptic. Zaradi velike naravne vrednosti naj bi bilo območje Volovje rebri uvrščeno v regijski park Snežnik, po načrtih pa naj bi se kvalificiralo tudi v omrežje posebnih varstvenih območij Natura 2000. Absurdnost konflikta je torej očitna. Na eni strani so naravovarstveniki, ki z različnimi sredstvi v imenu narave poskušajo ustaviti gradnjo vetrne elektrarne, na drugi strani pa podjetje, ki prav tako v imenu narave poskuša zgraditi velike vetrne turbine. In država? V konfliktu ne igra vloge mediatorja, pač pa popušča investitorju. Zdi se, da je pristranskost logična, zaradi zavez iz Kjota morajo države zmanjševati emisije toplogrednih plinov in eden izmed ukrepov je tudi postavitev elektrarn iz obnovljivih virov energije. Vendar pa se zaradi nekaj deset turbin na Volovji rebri proizvodnja slovenskih termoelektrarn ne bo bistveno zmanjšala, prava okoljska vrednost projekta pa je zaradi občutljive lokacije zelo vprašljiva. Zakaj si torej država želi vetrne elektrarne na Volovji rebri? Zaradi političnega prestiža, zaradi fascinacije nad visoko tehnologijo ali pa celo, kar (za zdaj neprepričljivo) namigujejo nekateri, osebnih koristi vpletenih?

Kopačev vetrni postopek

Na pristransko vlogo države opozarja kronologija dogodkov boja za Volovjo reber. Pridobitev gradbenega dovoljenja za vetrno elektrarno je razmeroma dolg in zapleten proces in vključuje mnogo korakov. Najprej je Elektro Primorska postavil merilne naprave na nekaj kraških grebenih, potem pa je investitor naročil strokovno analizo prostorskih potencialov za postavitev vetrnih elektrarn na Primorskem. V analizo je bilo vključenih pet lokacij, med njimi tudi Volovja reber. V rezultatih šest let stare analize je nedvoumno zapisano, da lokacija na Volovji rebri leži na naravno zelo ohranjenem območju, "ki je zelo pomemben habitat številnih rastlinskih in živalskih vrst". Inštitut za raziskave v energetiki, ekologiji in tehnologiji je ocenil, da je "lokacija Volovja reber z vidika vplivov na okolje toliko slaba, da bi jo lahko ocenili za nesprejemljivo". Na okoljsko spornost elektrarne so Elektro Primorska opozorili že na samem začetku postopka, pred šestimi leti, leta 2001.

Zadržki strokovnjakov investitorja niso prepričali. Stvari so se začele resneje premikati dve leti pozneje, ko je občinski svet Ilirske Bistrice začel obravnavati spremembo prostorskih aktov. Interes občine za elektrarno je razumljiv. Zaradi posega v njihovo okolje naj bi od Elektra Primorska dobili rento, domačini bi lahko prodali neuporabna zemljišča na vrhu gore, nekaj ljudi bi se lahko zaposlilo v elektrarni. Občinski svet je spremembo prostorskih aktov sprejel in na vrsti je bila država, ki naj bi preverila, ali je občinski plan skladen z državnim. Tukaj pa so se stvari začele zapletati. Zavod za varstvo narave je najprej negativno ocenil sprejemljivost posega v naravo, podobno pa je na začetku menila tudi Agencija za okolje. A občina in investitor nista odnehala in sta se na odločitev pritožila.

Prvi prelom se je zgodil spomladi leta 2004, ko je takratni minister za okolje in prostor Janez Kopač, ki je vodil komisijo, ki je ugotavljala skladnost prostorskega plana občine z državnim planom, ugotovil, da načrti za gradnjo vetrne elektrarne niso okoljevarstveno sporni. Zakaj? Kopačeva komisija se je oprla na strokovni mnenji Inštituta Milana Vidmarja in podjetja Aquarius, ki sta bili postavitvi vetrnih elektrarn bolj naklonjeni kot prejšnje mnenje državnih naravovarstvenih institucij. Kopač iskanje alternativnih strokovnih pogledov priznava. "Obstajajo različna strokovna mnenja, s katerimi se presoja vpliv elektrarne na okolje. Mi smo soočili različne poglede in se na podlagi argumentov odločili za tiste, ki elektrarni niso nasprotovali. Vloga politike je, da tehta med različnimi opcijami." Naročnik obeh pozitivnih mnenj je bil sicer investitor.

Bila pa je še ena ovira. Območje Volovje rebri je bilo prvotno predvideno za vključitev v območje Nature 2000, v evropsko mrežo varstvenih območij, vzpostavljenih na podlagi direktive o pticah in direktive o habitatih. Če bi bila Volovja reber vključena v Naturo 2000, bi bila gradnja vetrne elektrarne praktično nemogoča. Natura 2000 je Volovjo reber zaobšla, pa čeprav je Kopač najprej obljubil drugače. "Minister nas je vljudno sprejel 8. aprila 2004 in nas zavedel z izjavo, da bo Volovja reber razglašena za območje Natura 2000 in da vetrne elektrarne tam ne bo mogoče postaviti. Potem se je z vstopom Slovenije v EU čez manj kot mesec dni odvilo ravno nasprotno. Za to ministrovo izjavo stoji več kot 10 predstavnikov Koalicije za Volovjo reber, ki so bili prisotni na sestanku pri ministru," pravi Andrej Medved iz Društva za opazovanje in preučevanje ptic (DOPPS). Minister Janez Podobnik pa se sicer s predstavniki Koalicije za Volovjo reber ni nikoli srečal.

Tudi nekdanji minister priznava, da si je po tem srečanju premislil. Že pred leti je izjavil, da ni vedel, da je občina Ilirska Bistrica takrat že prilagajala občinske načrte gradnji vetrnih elektrarn. "Ko sta na lokalni ravni že sprejeta tako sprememba prostorskega plana kot lokacijski načrt, bi bila razglasitev varstvenega režima vsaj hudo sprenevedanje s strani države, če že ne kaj drugega. Zato smo po vsej Sloveniji iz mreže Natura 2000 izločili vsa takšna območja, za katera se je to dalo strokovno opravičiti," so takrat Kopačevo izjavo zapisali v Dnevniku. Tudi danes nekdanji minister ne misli drugače in pravi, da so pred leti meje Nature 2000 risali s strokovnimi argumenti. Kjer je bil konflikt, so iskali kompromis. Tako je bilo recimo na Savi, kjer so razmišljali, koliko naj jo zavarujejo zaradi sulca, velikega sladkovodnega plenilca. A zaščita Save v celotni dolžini bi pokopala projekt gradnje hidroelektrarn na spodnji Savi, zato so zaščitili le del reke od Medvod do črnuškega mostu. Kje drugje pa so ravnali drugače.

Po sprejemu Nature 2000 in po državnem soglasju za občinske načrte občine Ilirska Bistrica je bila pot do elektrarn lažja. Najprej je svoje mnenje spremenila Agencija Republike Slovenije za okolje. Če leta 2004 ni dala naravovarstvenega soglasja, je po pritožbi investitorja razmišljala drugače. Nova presoja je prinesla soglasje za postavitev 33 od predvidenih 44 vetrnih turbin. V vmesnem obdobju se je spremenil tudi pravilnik o presoji vplivov planov in posegov v naravo, pa tudi v izhodišču negativni mnenji ministrstva za kulturo in ministrstva za kmetijstvo. Po pozitivnem mnenju agencije je bila pot do gradbenega dovoljenja odprta. Izdano je bilo 19. februarja letos, dovoljuje pa gradnjo 29 vetrnih turbin.

Ekofundamentalisti?

Zaradi gradbenega soglasja so se zagovorniki kraških planot odzvali ogorčeno. "Pot za degradacijo ene najlepših gora na Primorskem je odprta," je zapisala Koalicija za Volovjo reber v sporočilu za javnost. "Gradnje se verjetno ne da več preprečiti. Ali pa bodo vetrne elektrarne na Volovji rebri tudi ostale, bomo še videli. Na sodiščih čakata na razsodbo dve tožbi ... Poleg tega je o primeru obveščena Evropska komisija, ki je že napovedala prve korake: od Slovenije namerava zahtevati pojasnilo za izrez Volovje rebri iz Nature 2000."

Koliko je resnice v grozečih besedah o uničenju ene od najlepših gora na Primorskem? Ali zaščitniki Volovje rebri pretiravajo? Izdano gradbeno dovoljenje namreč določa striktne pogoje gradnje. Pogoje, ki naj bi varovali občutljivo okolje. Že v samem izhodišču priprave vetrne elektrarne se je število načrtovanih vetrnih turbin z 88 zmanjšalo na 43, na koncu pa jih je investitor (za zdaj) dobil samo 29. Poleg tega izdano gradbeno dovoljenje zahteva, da se gradnja ne opravlja v času gnezdenja ptic, da mora investitor po posegu poškodovano zemljišče obnoviti z rušo, ki jo je treba na začetku gradnje previdno odstraniti, površina pa mora biti nato na novo zasajena samo z avtohtono vegetacijo. Med pogoji za varovanja okolja je tudi zahteva, da se sproti popisuje prisotnost živali na območju, da se sistematično spremlja smrtnost ptic zaradi trka z rotorji, da se prepreči zaraščanje območja ... Takšni varnostni ukrepi pritrjujejo tistim, ki opozarjajo, da je okolje na Volovji rebri izrednega naravnega pomena.

"Treba je vedeti, da že sama spremljajoča infrastruktura (povezovalne ceste, daljnovodi, montažni platoji) zelo prizadene krajinsko podobo ranljive kraške pokrajine. Te infrastrukture ne bo dosti manj. Poleg tega orla lahko ubije že ena sama vetrnica. Gre za to, da je takšne gigantske energetske objekte treba usmerjati izven območij najpomembnejše naravne dediščine. Še enkrat pravim: pripravljeni smo pomagati poiskati takšne lokacije," na kritike, da so preveč radikalni, odgovarja Tomaž Jančar iz DOPPS-a. Nasprotniki vetrnih elektrarn sami sebe nimajo seveda za ekofundamentaliste. "Glede vetrnih elektrarn smo že maja 2003 prvič objavili stališče DOPPS do vetrnih elektrarn, v katerem smo zapisali, da načeloma vetrnim elektrarnam ne nasprotujemo in da smo pripravljeni aktivno pomagati pri iskanju lokalitet, ki bodo z vidika vpliva na naravo in še posebej ptice manj problematične. To našo pripravljenost smo kasneje še večkrat ponovili v svojih stikih z ministrstvom, tudi ministru Podobniku in z investitorjem, vendar smo bili sistematično preslišani." Jančar dodaja, da s tem, ko so se obrnili na evropske institucije, nikakor ne sramotijo naše države. "Slovenije v tem primeru ne sramoti Koalicija za Volovjo reber, pač pa slovenske okoljske oblasti s svojimi nepravilnimi izdajanji dovoljenj. S podpisom pristopne pogodbe k EU pa sta Evropska komisija in Evropsko sodišče postali tudi naši inštituciji."

Vsi zagovorniki narave ne razmišljajo enako. Zveza Ekoloških gibanj Slovenije podpira gradnjo vetrne elektrarne na Volovji rebri. Biolog Martin Žerdin, eden izmed avtorjev analize podjetja Aquarius, ki je naklonjena vetrnim elektrarnam, pa je pred leti v Mladini zapisal, da so "z vidika varstva okolja prednosti izrabe energije vetra pred vsemi drugimi viri ogromne. Tolikšne, da se ob uvajanju pri nas ni nikomur zdelo vredno pojasnjevati nečesa, kar se je zdelo samoumevno. Napaka". In v Sloveniji naj bi se po krivci razširilo mnenje, da so vetrne elektrarne, vsaj tiste na Volovji rebri, nekaj slabega.

Korupcija ali blatenje?

Med tehtanjem naravovarstvenih argumentov in interesov kapitala pa so se pojavili tudi očitki o kaznivih dejanjih. Zmago Jelinčič je pred meseci bivšega in sedanjega ministra za okolje obtožil korupcije, svoj del pa naj bi po njegovem v zgodbi odigrali tudi Janez Drnovšek in njegova španska poznanstva. Španska zato, ker naj bi bile vetrne turbine izdelane v Španiji. Kot je pri SNS običajno, Jelinčič kakšnih direktnih dokazov ni prestavil. "Vse to razumem kot obliko blatenja, ki ima podobno funkcijo kot kazenske ovadbe anonimnih prijaviteljev. Sam sem se vedno zavzemal za naložbe v obnovljive vire energije. Takšno je moje politično prepričanje. Očitati političnemu prepričanju koruptivnost je seveda smešno. Tukaj ni bilo koruptivnosti, sam od Volovje rebri nisem imel nič, razen morda medijske škode," o obtožbah pravi Kopač. Obtožbe je zavrnil tudi Janez Podobnik in večkrat zatrdil, da je bil postopek izdaje dovoljenja za gradnjo vetrne elektrarn zakonit. "Poudariti moramo, da je okoljevarstveno soglasje, ki ga je izdala agencija, in delno gradbeno dovoljenje ministrstva izdano v skladu z obstoječo zakonodajo, pri tem ne moremo govoriti o nobenem koruptivnem delovanju," so zapisali na ministrstvu za okolje.

Zgodbo o vetrnih elektrarnah sicer že nekaj mesecev raziskuje tudi komisija za preprečevanje korupcije. Ugotovitve komisije še niso znane, a ni težko napovedati, da bo našla veliko nepravilnosti. Že omenjene spremembe mnenj, iskanje alternativnih analiz, meje Nature 2000, ki naj bi bile ponekod skladne z načrtovano verigo vetrnih elektrarn, in pomanjkanje prepričljive strokovne argumentacije so dovolj veliki indici, ki nakazujejo, da se je država odločila za postavitev elektrarne na Volovji rebri in da je upravni postopek uporabila na način, ki je pripeljal do izdaje gradbenega dovoljenja.

Ali je bil ves postopek nezakonit, strokovno nedopusten, morda celo koruptiven, bodo odločili ustrezni organi. Pri Volovji rebri se je država kljub naravovarstvenim opozorilom odločila za postavitev vetrnih turbin. In ko minister Podobnik opozarja, da izbira problematične lokacije ni v rokah države, pač pa investitorja, navadno zamolči, da je večinski lastnik podjetja Elektro Primorska ravno Republika Slovenija.