Lepotica in zver

Čeprav si je Janez Janša nadel podobo zaljubljenega politika evropskega formata, v Sloveniji še vedno preganja duhove komunistov, Udbe in nasprotnikov osamosvojitve

Jure Trampuš  |  Mladina 22  |  7. 6. 2007

Medtem ko se Janez Janša prepira z Janezom Drnovškom, ko se prepira z Milanom Kučanom in brska po varnostni službi, delnice spravljivega Boruta Pahorja letijo v nebo. (Borut Pahor in Janez Janša na slovesnosti ob podpisu sporazuma 'pakta' za EU)

Medtem ko se Janez Janša prepira z Janezom Drnovškom, ko se prepira z Milanom Kučanom in brska po varnostni službi, delnice spravljivega Boruta Pahorja letijo v nebo. (Borut Pahor in Janez Janša na slovesnosti ob podpisu sporazuma 'pakta' za EU)
© Borut Peterlin

"Vlada ni prisegla, da bo delala v skladu z javnomnenjskimi raziskavami, ampak je prisegla, da bo delala v skladu s pravnim redom in ustavo republike Slovenije," je novinarjem v ponedeljek jezno odgovoril premier Janez Janša, ko so ga ti povprašali, kako komentira vse manjšo podporo, ki jo ima vlada v javnosti.

Zadnji rezultati ankete agencije Ninamieda, ki so jo objavili v Dnevniku in na POP TV, za oblast niso spodbudni. Vlado Janeza Janše je kot neuspešno ocenila več kot polovica vprašanih. Za Janšo je rezultat še bolj zoprn, ker mu je na začetku leta ista agencija pri istem vprašanju namerila 51,7-odstotno podporo, v petih mesecih pa se je ta zmanjšala za dobrih 10 odstotnih točk. Ali za petino. Hkrati se je povečal delež tistih, ki delo vlade ocenjujejo kot neuspešno. Podoben izid je izmerila tudi "vladna" anketa Aragona, ki je sicer tradicionalno "bolj prijazna" do vlade, kot so druge.

Kaj se torej dogaja? Kako to, da vladi, ki se hvali z visoko gospodarsko rastjo in nizko brezposelnostjo, tako skokovito pada podpora? In ne gre zgolj za vlado. Že nekaj mesecev je podpora največji vladni stranki SDS sicer stabilna, vendar nižja ali enaka kot podpora Pahorjevi SD. Se je zgodil resen političen preobrat, je nakopičeno nezadovoljstvo podrlo republikanski jez, je vlada izgubila vse zaupanje, ki jo je potisnilo na novo pot? Vladajoči politiki se seveda ne motijo, ko govorijo o višanju življenjskega standarda v Slovenije. Vendar volilce moti nekaj drugega. Vlada Janeza Janše je v zadnjih mesecih začela znova uporabljati metode in retoriko izrednih razmer. Metode, ki jih je do popolnosti razvil v času opozicije. In ker ima, kot pravi Andrej Rus, "vsaka organizacija svoje organizacijske rutine, ki kot geni determinirajo njene priložnosti", jih uporablja tudi danes. Le da imajo s pozicije gospodarja v javnosti drugačen odmev, kot so ga imele nekoč.

Napaka št. 1 - napad na guvernerja

Ena od največjih Janševih političnih napak je močvirje, v katero je zašel ob izbiri novega guvernerja Banke Slovenije. Zgodba je znana. Mitji Gaspariju je potekel mandat na mestu prvega slovenskega bančnika. Ob sprejemu evra mu je javno čestitala vsa slovenska politična in poslovna elita (in še znaten del tuje), zato se je zdelo logično, da bo Gaspari izvoljen še enkrat. To se ni zgodilo. Padel je Gaspari, pa Andrej Rant, Jože Mencinger se ni uvrstil v parlamentarno glasovanje, enako je bilo z Mojimirjem Mrakom in Dušanom Mramorjem. Vladni poslanci so sicer vseskozi trdili, da se predlagatelj novega guvernerja Janez Drnovšek z njimi ne želi pogovarjati, da izbira bolj politično profilirane kot pa strokovno podkovane kandidate in da pozablja na Boštjana Jazbeca, ki se je na razpis za novega guvernerja prijavil že lani decembra. Druga stran je govorila na drugačen način. Vlada in politika naj bi si želela podrediti Banko Slovenije in Drnovšku vsiliti kandidata, ki za to funkcijo pač ni najbolj primeren. Parlamentarna večina je predsednika Drnovška pozvala, naj pojasni, zakaj ni predlagal Jazbeca, pa čeprav je pravna služba državnega zbora opozorila, da je sprejeti predlog preveč nedoločen in nejasen.

Janez Janša se v zgodbi o guvernerju vseskozi drži ob strani. Načeloma namreč ne gre za konflikt med Janšo in Drnovškom, pač pa za merjenje moči med dvema drugima institucijama, med parlamentarno večino in samovoljnim predsednikom. Videz o tem, da z izbiro guvernerja Janša ni povezan, je napačen. Ko so v parlamentu premiera povprašali, zakaj politika igra glavno vlogo pri izbiri novega guvernerja, je ta takšne očitke zavrnil. "Nesprejemljivo je, da se v tej državi uvajajo dvojni standardi za ugotavljanje politične neodvisnosti," je dejal opozicijskim poslancem. Tako Mramor kot tudi Gaspari sta bila namreč nekoč ministra v vladi LDS, različni kriteriji o politični nevtralnosti pa naj bi po Janševem mnenju ustvarjali "virtualno realnost".

Kljub prepričljivim zadržkom pa Janša v parlamentu ni pojasnil, kaj je bilo narobe z Rantom, ni pojasnil, kakšen je bil njegov pogovor z Drnovškom o Mencingerju in kako to, da je poslanska skupina stranke, ki ji poveljuje, pred meseci grobo napadla domnevno politično nekompatibilnega Gasparija. Prav tako Janša ni bil natančen pri sklicevanju na dvojna merila o politični neodvisnosti. Če je recimo Mramorju očital, da je bil nekoč minister vlade LDS - mimogrede, njegov politični kolega Gregor Virant je Mramorja še pred leti pohvalil, da je "profesionalec in mož z integriteto - pa očitno ni nič narobe z zamenjavo na vladnem uradu za komuniciranje. Gregorja Krajca bo namreč te dni zamenjal Anže Logar, mlad politik, ki je bil pred leti član izvršnega odbora podmladka Janševe SDS in mednarodni tajnik največje vladne stranke.

Drnovšek je ta teden na pogovore o guvernerju sicer povabil predstavnike vseh poslanskih skupin, nov kandidat za novega guvernerja pa je postal Marko Kranjec.

Napaka št. 2 - napad na Sovo

Še slabše kot pri guvernerju se je oblast izkazala pri brskanju po Slovenski varnostno obveščevalni agencij (SOVA). Poročila vladne komisije, ki po kapljicah vsakih nekaj tednov prihajajo v javnost, vseskozi dajejo delne odgovore. Prekrivajo eno, kažejo drugo stran. Tako vlada še ni pojasnila, zakaj je prišel v Slovenijo indijski zdravilec, kakšni so bili pravi razlogi za ustanovitev spornega podjetja Webs, kdo in zakaj je financiral neproračunski sklad Sove.

Prav tako brez odgovora in dokazov ostajajo namigi premiera o nezakonitem prisluškovanju. Janša je tako v Velenju dejal, da je "stoodstotno dokazljivo, da je ta agencija razpolagala z mobilno prisluškovalno napravo, kljub temu da agencija nima nikakršnih pristojnosti za prisluškovanje slovenskim državljanom. Avtomobil s to prisluškovalno napravo je naredil 12.000 kilometrov, in to po Sloveniji". Obe trditvi sta resnični, a zavajajoči. Obstoj mobilne prisluškovalne naprave avtomatsko še ne pomeni, da se je prisluškovalo slovenskim državljanom. Lahko se je prisluškovalo tudi tujcem, ki so bivali v Sloveniji. Podobno je s kilometrino spornega kombija. "Nihče ni nikoli rekel, da naj bi bilo to vozilo novo in da je bila oprema, ki je bila na tem vozilu, namontirana v novo vozilo," je minuli teden očitke pojasnjeval nekdanji direktor Sove Iztok Podbregar.

Če premier in pravosodni minister Lovro Šturm vsaj poizkušata ohraniti kanček verodostojnosti, je z nekaterimi člani vladne stranke drugače. Miro Petek, poslanec SDS, ki je pred meseci namignil, da se je v Sovinem tajnem stanovanju na Malem trgu tudi na veliko seksalo, se je tokrat obregnili v sorodstvene vezi. Tako je kameram nacionalne televizije razkril, da je kot parlamentarni nadzornik Podbregarja povprašal, ali je "zaposlil vnukinjo Ivana Mačka - Matije". Hm, kot da bi bili ljudje odgovorni za delo svojih prednikov, staršev, dedkov in babic, kot da bi se lahko na podlagi družinskega izvora skonstruiral tudi kriminalni pedigre. Nad svojim poslancem je bil razočaran celo Janez Janša, ki ga na Sovi bolj skrbi kontinuiteta metod dela kot pa kontinuiteta imen.

In Sova? Dogajanje ta teden je že začelo mejiti na grotesko. Časopis Dnevnik in POP TV sta objavila informacijo, da se je del neproračunskega fonda, ki se zdi sporen vladi, financiral tudi s pomočjo nemške obveščevalne službe. Ta naj bi imela v Ljubljani stanovanje, od koder so nadzirali komunikacije med Balkanom in ostalo Evropo. Pri operaciji naj bi sodelovali tudi slovenski obveščevalci. Z razkritjem informacij o višini sredstev, zbranih v neproračunskem fondu, naj bi si vlada nakopala jezo pri tujih, zavezniških varnostnih službah, predvsem pri nemški, britanski in ameriški. Po objavi teh informacij je Sova udarila nazaj. Zaradi objave "tajnih podatkov v medijih" so obvestili policijo in tožilstvo. Iz grozečega obvestila agencije ni razvidno, ali sum kaznivega dejanja izdaja državne skrivnosti velja za neznanega storilca (tj. novinarski vir) ali pa tudi medije, ki so to informacijo objavili.

Kakorkoli, vladno brskanje po Sovi vsaj za zdaj ni prineslo resnejših dokazov o očitanih zlorabah. Nasprotno, v javnosti se je ustvaril vtis, da vlada poskuša zgodbo o Sovi uporabiti za obračun s predsednikom države, obračun z opozicijo in za obračun s Sovi, v kateri naj bi še vedno delovale temne sile preteklosti. Morda je ta vtis napačen, a informacije, ki se tedensko pojavljajo v javnosti, vladnih dobrih namenov ne potrjujejo.

Napaka št. 3 - jezik totalitarizma in paranoje

"Janša je pač prepričan, da so mu nekoč prisluškovali. In sedaj se je spravil na Sovo, da najde dokaze o tem," je te dni v neformalnem pogovoru dejal neki slovenski politik. Ocena o tem, da Janša živi (ali pa je živel) v svetu zarot, sicer ni nova. Pred dobrimi desetimi leti je o tem spisala knjigo Spomenka Hribar. Ali Janša resnično misli, da je v Sovi delovala tajna politična policija, in ima za takšne trditve tudi dokaze, ali pa je ves skupaj samo del politične retorike, je težko ugotoviti.

Zanimivo je nekaj drugega. Takoj ko se je o Sovi in o predsedniku Janezu Drnovšku oglasil Milan Kučan, se je Janša spomnil na komunizem. Ko je Kučan govoril o kompromitaciji predsednika države, ko je govoril o politiki, ki za osvojitev in ohranjevanje oblasti uporablja vsa sredstva, se je Janša spomnil na sekretarja partije, ki je bil nekoč nadšef totalitarne politične piramide. Ko je Kučan v drugo dejal, da lahko govori, kar misli, in da mu svobode govora niso vzeli niti generali JLA, niti Milošević, niti osamosvajanju ne najbolj naklonjena svetovna politika, mu je Janša vrnil z avtobiografskim pripombo o "Kučanovi Udbi, ki je ljudi tudi zapirala, jih izročala vojaškim sodiščem in prisluškovala, skratka uporabljala metode totalitarnega režima". Obmetavanje se je nadaljevalo še nekaj dni. Bivši predsednik je sredi tedna dejal, da Janša želi "izničiti verodostojnost kritičnosti teh opozoril z diskvalifikacijo posameznikov", Janša pa mu je v slavnostnem govoru ob petindvajsetletnici Nove revije vrnil s spominom iz Tacna, kjer je komunist Kučan leta 1988 napadel Novo revijo. Kučan mu spet ni ostal dolžen. V četrtek popoldne je Janšo obtožil, "da svojim nagnjenjem do pisanja zgodovine sili v obnavljanje preteklost".

Spor med bivšim in sedanjim, med rdečim in pomladnim, je pripeljal do take bizarnosti, kot je pismo podpredsednika državnega zbora Saša Pečeta. Mož, ki ne slovi ravno po libertalnosti in zagovarjanju svobode duha, je Janšo pozval, naj najde "toliko modrosti in prenehate z nepotrebnimi teorijami preteklih zarot", da naj preneha z diskreditacijami vseh in slehernega, ki niso člani njegove politične organizacije.

Boj za Sovo je po dolgem času spet zbudil starega, opozicijskega Janšo. Človeka, ki se v trenutku političnih napetosti in preizkušenj vedno spomni na osemdeseta, na porodne krče demokracije, na komunizem, Udbo in centralni komite. Za politika, ki je še leta 2004, več kot ducat let po osamosvojitvi, na svoj volilni plakat natisnil vojaško fotografijo, to tudi ni presenetljivo.

Je žur končan?

Temeljno vprašanje letošnje vroče politične pomladi je, kako bodo omenjeni dogodki odmevali na jesenskih predsedniških volitvah, pri domnevni konsolidaciji levega političnega bloka in, jasno, tudi v velikem finalu, jeseni 2008. Tisti, ki mislijo, da je Janševa vlada že poražena, se seveda motijo. Četudi Janeza Janšo zapuščajo nekateri gospodarstveniki in se kapital seli tja, kjer ima politika večjo moč, četudi se je zapletel v spor s sindikati, njegov minister pa se je sprl z akademiki, čeprav mu razpada varnostna služba in se krepi nezadovoljstvo v nekaterih koalicijskih strankah, je Janša še zmeraj premier. Je ministrski predsednik z vlado, ki se ponaša s trenutno dobrimi gospodarskimi rezultati in ki je se s svojo politiko ugnezdila globoko, v različne družbene sfere.

Na blogu Drugi dom se je te dni pojavil zapis o točki preloma. "Če se sprehodite skozi politične komentarje na blogih, forumih in v drugih medijih, je hitro na mestu spoznanje, da nič več ni tako, kot je bilo. Diši po spremembah, prelomu ... To pa je vedno in za vsako vladajočo opcijo nevarna stvar. Ko so si volivci nazadnje zaželeli sprememb, so iz vladne palače nagnali LDS. Še več: očiten je občutek, da se je Janša postopoma, a nedvomno spremenil iz zmagovalca v 'luzerja', od katerega bežijo še včerajšnji zavezniki in priskledniki. Party is over."

Ali je žur res končan, je težko reči. A politični marketing nas uči, da je za politika največji problem, če izgubi zaupanje. Če volilci spregledajo, da je njegova podoba drugačna od njegovih besed in dejanj. In če spoznajo, da se v politiku, ki v javnosti vešče igra nogomet in ki se je obdal z lepim dekletom, skriva tudi človek, ki še vedno preganja Udbo, brska po varnostni službi in v drugih političnih alternativah ne prepozna konkurentov, pač pa sovražnike. In prej ali slej tudi nasprotnike osamosvojitve.

Na volitvah leta 2008 bodo sicer volili tudi ljudje, ki se v času procesa JBTZ še niso rodili.

p.s. In nenazadnje: ob 19. obletnici aretacije Janše, ki ga je 31. maja 1988 UDBA (pravzaprav Služba državne varnosti) zaprla predvsem kot sodelavca in kolumnista Mladine, kasneje pa je bil pred vojaškim sodiščem obsojen skupaj s še dvema urednikoma Mladine Davidom Tasićem in Francijem Zavrlom ter zastavnikom JLA Ivanom Borštnerjem, tiste mesece pa je četverici Mladina posvečala posebne številke in mobilizirala javnost, je Janša dejal: "Če spremljamo razvoj v medijskem prostoru v Sloveniji takoj po letu 1988, 1989, vidimo, da so nekatere medije, ki so kritično pisali o komunističnem režimu, o tajnih službah, o jugoslovanskem centralizmu in slovenski Udbi, v roke kapitalsko in kadrovsko prevzeli tisti, ki so bili takrat kritizirani. Na čelo Mladine so prišli ljudje, ki so bili dokazano sodelavci Službe državne varnosti, kapitalska struktura pa je tudi odšla v kroge blizu njim."