Uvodnik / Jani Sever: Koketiranje

SDS se vedno bolj odkrito spogleduje z LDS. Janez Janša hvali tako dr. Janeza Drnovška kot Gregorja Golobiča in je optimističen glede razvoja "evropskosti" stranke na oblasti. Gre le za enostransko snubljenje? Vsekakor je videti, kot da je LDS ob vsem tem skoraj nekoliko nerodno, čeprav po drugi strani vsaj dr. Janezu Drnovšku pred njegovo, zdi se, da vedno bolj neizbežno kandidaturo za predsednika republike takšna naklonjenost opozicije gotovo ustreza.

To, kar so "pomladniki" še pred dvema letoma, ko je SLS ponovno vstopala v vlado, kot koalicijski partner LDS, označevali za kolaboracijo s starimi silami, je sedaj nekaj popolnoma normalnega. Celo dobrodošlega, saj naj bi bil to najlažji način, kako lahko Koalicija Slovenija pride na oblast. Oziroma vsaj do delčka oblasti. Vse se pač spreminja. Menda tudi LDS. Čeprav je nekoliko nenavadno, da Janša zdaj hvali Drnovškovo linijo, isti Drnovšek (z istim Golobičem) pa je vodil LDS tudi takrat, ko je SLS izdajala "pomlad". Mimogrede, tudi do "vatikanskega sporazuma" je imel Drnovšek ves čas isti odnos. Resnica torej ni v tem, da izrazita "proevropska sprememba" politike LDS sedaj omogoča, s stališča opozicije, etično neproblematično zbližanje Koalicije Slovenija in LDS. Gre za nekaj precej bolj enostavnega. Logični interes opozicije seveda ne more biti podrejeno sodelovanje z veliko LDS, pa naj bo ta še tako "proevropska". Cilj je lahko samo prevzem oblasti. Vendar za to sama Koalicija Slovenija, kot zadnje čase priznava tudi Janša, kratkoročno nima realnih možnosti. Če hoče zares politično uspeti, je torej najprej potrebno nekakšno rahljanje vezi znotraj LDS ali kar razbitje dominantne levosredinske stranke.

Za to, da bi Koalicija Slovenija vstopila v vlado, bi morala seveda iz nje najprej oditi ZLSD, če že ne tudi SLS. A s tem končni cilj opozicije, da bi odločilno vplivala na politiko vlade, še ne bi bil dosežen. Vsekakor bi mu bili mnogo bližje, če bi se zgodil tudi premik Drnovška s funkcije premiera na funkcijo predsednika republike. V takšni situaciji bi Janez Janša, ne glede na to, kdo bi prevzel premiersko funkcijo, v vladi kar naenkrat postal nekakšen "prvi mož" -najmočnejša osebnost. Takšna so najbrž vsaj pričakovanja opozicije in prav takšni so gotovo tudi strahovi mnogih v LDS. Razen morda tistih, ki kot denimo Rupel, z Janšo že sedaj zelo dobro sodelujejo. No, Drnovšek mora za uresničitev takšnega scenarija najprej kandidirati in potem tudi zmagati na volitvah. Če se bo zgodilo prvo, naj bi bilo drugo skoraj samoumevno. Ali res? Edini kandidat, ki se je v predvolilnih kombinacijah pojavil že mnogokrat in bi utegnil imeti v primeru, da bi se zares odločil za kandidaturo, več kot samo hipotetične možnosti v spopadu z dr Janezom Drnovškom, je verjetno dr. France Arhar. Špekulacija je zanimiva.

Z Drnovškom in Arharjem kot kandidatoma bi predsedniške volitve kar naenkrat dobile vsaj nekaj čara negotovosti. Hkrati pa bi bilo v primeru Arharjeve kandidature gotovo poučno opazovati razvoj novega zavezništva med Koalicijo Slovenija in LDS. Ker ima Koalicija Slovenija svojo predsedniško kandidatko, bi pravo zadrego zanjo pomenila šele odločitev o podpori enemu od kandidatov v primeru drugega kroga. Bi se denimo odločili za "izdajo"? Za Drnovška proti "komurkoli"? Najbrž, saj bi za Koalicijo Slovenija to, da bi Drnovšek ostal predsednik vlade in LDS, pomenilo kaj slabo izbiro, saj bi po eni strani pomagalo pri ohranjanju dominantne pozicije LDS v vladi in po drugi vsaj za nekaj časa ponovno konsolidiralo LDS. Tako je za nazaj razumljivejša tudi zgodnja in na prvi pogled presenetljiva predsedniška kandidatura Barbare Brezigar, ki ob intenziviranju snubljenja LDS s strani Janeza Janše potrjuje domnevo, da je resnični kandidat Koalicije Slovenija za predsednika republike dr. Janez Drnovšek.

Opravičilo in racionalizacija takšnega ravnanja SDS naj bi ležala v dejstvu, da stara oblastna struktura razpada. Poleg tega so sedaj vsi za EU in njene standarde in vsi so za Nato, kar naj bi omogočalo praktično kakršnekoli povezave. A to so samo najbolj izpostavljena vprašanja, pri katerih bo vloga civilne družbe morda lahko celo pomembnejša od tiste, ki jo igra politični razred. Težava je, da se politične razlike med strankami brišejo tudi glede tem, ki zadevajo socialno soglasje in odnos do manjšin. ZLSD, ki ima še vedno težave s preteklostjo, a si menda želi postati moderna leva stranka, aktivno sodeluje v politiki, ki očitno vodi v smer stran od socialnega partnerstva. Slednje je značilna lastnost "evropskosti", a to seveda ne ovira socialdemokratov iz SDS, da si ne bi želeli v vlado z LDS, kljub temu da vladne ambicije in ravnanja v pogajanjih s sindikati napovedujejo ostre sindikalne boje. Na drugi strani sliko dopolnjuje benevolentnost slovenske strankarske "levice" in leve sredine ob posameznih "homofobičnih" izjavah ob izboru za evrovizijsko popevko in šovinističnem odnosu do "južnih" zdravnikov, ki Koalicijo Slovenija in SLS postavljajo na drugo stran roba sprejemljivosti evropske desne sredine.

Slovenija je dežela, v kateri se veliko govori o nacionalnem interesu in malo o socialnem partnerstvu ter enakosti. Dežela, v kateri so politične razlike vedno manjše, socialne pa vedno večje. In dežela, v kateri mnogi upajo, da bodo najpomembnejše premike prinesla nova predsedniška imena.