Uvodnik / Jani Sever: Preteklost vas gleda

"Čedalje pogosteje se bo dogajalo, da bodo recimo partizani zaradi razočaranost nad oblastjo začeli voliti SDS ali morda celo NSi."
Borut Pahor v Demokraciji

Partizani in domobranci so spet malce oživeli. Kot inštrument politike. Milan Kučan je v Baški grapi omenil tudi zatajevanje in izničevanje partizanstva kot del "celovitejšega političnega koncepta" nekaterih opozicijskih strank. Na podlagi preteklih izjav lahko predpostavljamo, da je to res tako, a tako Janša kot Jambrek sta na prvem Zboru za republiko o narodnoosvobodilnem boju govorila spravno. Tudi o zaslugah.

In tudi prejšnji teden so nekateri člani Zbora za republiko pozivali h koncu kulturnega boja. Seveda ne Bismarckovega boja proti katoliški cerkvi, in vendar, kaj pravzaprav predstavlja slovenski kulturni boj? Nasprotja med zagovorniki bolj "resnično krščanske" politike in tistimi, ki se zavzemajo za čim bolj laično družbo in striktno delitev cerkve in države? Morda nasprotja med komunisti in antikomunisti? Seveda s predpostavko, da so vsi, ki niso prepričani konzervativci, dediči komunističnega sistema in ideologije. Vprašanje, ki je umestno, je: ali ni vse to eno in isto? Tako postaja slovenski kulturni boj v resnici menda še najbolj spopad med "pomladjo" na eni ter LDS in ZLSD na drugi strani političnega spektra. In kakšna je vsebina tega kulturnega boja? Ali iz vsakega grma v Sloveniji res gledajo partizani in domobranci? Ali pa gre morda vendarle predvsem za volilno tekmo med dvema povsem prepoznavnima konceptoma skupnega življenja? Konceptoma, med katerima so na nekaterih točkah kompromisi izjemno težki in zahtevajo veliko razumevanja ali pa so celo nemogoči, čeprav je tudi brez njih sobivanje lahko povsem dostojno.

Vprašanja hitrosti in obsega privatizacije državnega premoženja, napovedovane stopnje gospodarske rasti, obljubljana pomoč regijam in malemu gospodarstvu, poudarjanje pomena znanosti ... vse to je še vedno videti kot običajen predvolilni cirkus. Nekoliko resnejši sicer, vendar se zdi, da ostaja za večino volilk in volilcev še vedno predvsem nepregleden. Kljub temu so razlike med družbenima konceptoma desnice in levice jasne in prepoznavajo jih praktično vsi. Vprašanje izbrisanih, težave z gradnjo džamije, pravice homoseksualcev in samskih žensk ter dovolj glasno izražene želje po privilegiranem položaju ene cerkve postavljajo očitne ločnice. Na eni strani stoji vizija izključujoče in na drugi odprte družbe. V Sloveniji je to pač razlika med konzervativnim in socialdemokratsko liberalnim pristopom. In čeprav spopada dveh ali več strankarskih konceptov pred letošnjimi volitvami ni pričakovati, tisto, kar je doslej o njih znanega, potrjuje, da se razlike med njimi dovolj dobro ujemajo tudi z delitvijo, ki poteka med ideološkimi koncepti obeh političnih polov. Podobno, kot to velja za odnos do aktualne politike ZDA.

Vse to seveda ne bi smelo imeti prav nobene zveze z narodnoosvobodilnim bojem in državljansko vojno, ki je potekala v prvi polovici prejšnjega stoletja. Partizansko-domobranska ločnica je definitivno ločnica preteklosti. Vsem potomcem sprtih navkljub. In vsem nedokončanim pietetnim dejanjem, ki se še vedno niso zgodila. A travmatična izkušnja bo očitno še dolgo živela. Ne le v političnih in zgodovinskih debatah. Težava je seveda v tem, da je nemogoče ločiti komunistično revolucijo od osvobodilne vojne in da je hkrati prav tako nemogoče ločiti povojne poboje od komunistične partije. Medtem ko za domobrance velja, da so bili sodelavci nacističnega režima ter hkrati po koncu vojne, skupaj z mnogimi civilisti, žrtve komunistične revolucije. Kaj naj torej z vsem tem počne politika? Odgovor je enostaven. Dokonča pokop in postavi obeležja. Se spominja zmag proti nacifašizmu in molči o prisegah ter kolaboraciji. To bi bilo normalno. Nerodno pri tem je, da takšna drža tudi komunistom v partizanskih vrstah neizogibno priznava časti. Časti, ki jih spričo povojnih zločinov niso vredni. Nihče od njih? Sliši se krivično, a kaj, ko odgovorni niso bili obsojeni.

Državljanska vojna izpred več kot pol stoletja se torej nadaljuje, kot pred vsakimi volitvami. Včasih bolj tiho in včasih bolj naglas. Kadar pride prav. Pri sloganu o kontinuiteti vladavine LDS, ki menda traja dvanajst let na petdeset let podlage ali pa v Baški grapi. LDS se je doslej iz tega klobčiča uspelo vedno izvleči. Tokrat je videti, da bo stranka težje našla sredino. Je mogoče, da se bo vse skupaj obrnilo na glavo in bo preteklost udarila po LDS? Milan Kučan je na koncu svojega govora dejal, da je izbral, koga bo volil. Namig je bil precej direkten. Vlada je postala braniteljica partizanske preteklosti in opozicija domobranske. Odziv predsednika ZLSD je bil spraven in distanciran. LDS je molčala. In tudi opozicija se je komentiranju skoraj v celoti odpovedala. Vlogi, v kateri jo je prepoznal bivši predsednik in v kateri je bila skoraj pred vsakimi volitvami doslej, se hoče, kot je videti, pred letošnjimi zavestno izogniti. Vlogo iskalca sredine je SDS v zadnjem času vzela izjemno resno. Pozivi k zaustavitvi kulturnega boja vsekakor sodijo v to strategijo. Opozicija naj bi tako postala tista, ki je strpna in hkrati trpi zaradi razpihovalcev kulturnega boja.

Strpnost, odprta družba in prenehanje kulturnega boja so slogani, ki bodo pred volitvami pač vedno pogostejši. Nenavadno je le to, da k zaustavitvi kulturnega boja po novem najbolj kličejo tisti, ki so ga še pred nekaj tedni vneto razpihovali, denimo z obtožbami o stalinizmih. A saj pri nas tudi ni nenavadno slišati, da so nestrpni tisti, ki zagovarjajo pravice deprivilegiranih manjšin. Da so "ksenofobni do slovenstva", kot temu pravi Janez Janša.