Uvodnik / Jani Sever: Predreformacijska čistka

"Ne, hvala, he, he..."
Janez Janša, na TVS

Predsednik vlade je samo zavrnil odgovor, se zasmejal in odhitel naprej. Menjave na vrhu Mercatorja ne bo komentiral. Saj gre vendarle za nekaj s čimer vlada nima nič. 12. avgusta so se v vladnih prostorih pogovarjali o nečem povsem drugem. Laško, KD, Istrabenz. Veliki igralci, velike igre. Lastniki menda lahko počnejo kar hočejo. A kdo so že lastniki Istrabenza in Laškega. Bavčar in Šrot gotovo ne.

Najbolj neprijetno za oblast je seveda to, da je bil Janković uspešen. To mu je težko oporekati. Bilance so izvrstne. Očitki o Mercatorjevih težavah na južnih trgih so slišati smešni. Če jih ima največji slovenski trgovec, kakšne imajo šele drugi. Prepričati javnost, da ne gre za politično odstavitev bo zato precej težko. Kljub temu, da je Jankovič preveč bogat, da bi vzbujal sočutje in kljub poslom z Electo. Tega, da je znal voditi firmo menda ne zanika prav nihče. Tako kot nihče ne more reči, da se ne spomni kako je izgledal Mercator pred njim. Janković je prinesel razcvet firme. Tudi na račun malih trgovcev, ki niso imeli svojih "Jankovićev". Zdi se, da pravzaprav odhaja na vrhuncu. In kar je enako nenavadno. Odstavljen je bil ne da bi lastniki vedeli kdo bo njegov naslednik. Mercator ima na vzhodnih trgih nedvomno še prostor za širitev. Vendar se ta gotovo ne bo zgodila sama od sebe. No, lastniki tako ali tako ne bodo na izgubi. Glede na popust s katerim so Mercator kupili, ga lahko kmalu prodajo naprej z dobičkom.

Predsednika vlade to niti malo ne moti. Kot rečeno se ga vse skupaj itak ne tiče. Kljub temu, da je Jankoviću javno mnenje pretežno bolj naklonjeno kot ne, se posledic ne boji. Tako delajo junaki. Sicer pa je menda ostala samo še peščica starih direktorjev, ki jih je potrebno počistiti. No potem so tu še mediji. Pa računsko sodišče, za katerega je mogoče sprejeti nov zakon, tako kot v primeru RTVS ali protikorupcijske komisije in se tako znebiti ekip, ki niso vladne. Na koncu je treba zlomiti še sindikate. Kajti vladati v miru svojim ljudem je najslajše in tudi najbolj očinkovito. Potrebno je obvladovati stvari. Popolnoma. Do takrat pa je pomembna predvsem trda koža. In strategija ter taktika. V primeru mercator je ključ za razumevanje zgodbe časopisna hiša Delo, ki jo hoče vlada obvlati. Ker je Istrabenzu in Laškemu omogočila poceni nakup Mercatorja. V zameno zahteva spremembe na Delu. Prve lastniške rošade na Delu so se tako začele praktično takoj po Jankovićevi odstavitvi.

Cilj posvečuje sredsta. In je izjemen. Zlata doba, ki bo sledila reformam. J. P. Damijan sicer še ni postal minister za reforme. Vendar se zdi, da se dolgo snubljenje vendarle končuje in da je Damijan končno podlegel čarom poslanstva prvega reformatorja ter šarmu predsednika vlade. Ne glede na to, da vlada počne stvari, ki sicer so reformske. A vodijo v neko povsem drugo smer od napovedane. Podeljevanje davčnih privilegijev rimsko katoliški cerkvi in denacionalizirancem ter še večje število občin, ki jih napoveduje vladna koalicija, so ukrepi v slogu pokojninske antireforme. Razbijanje vrhov velikih podjetij je ob tem videti skoraj minorno. Čeprav ni za ocenjevanje ravnanja vlade nič manj pomembno. Pri iskanju vrhunskih menedžerjev pravzaprav obstajata samo dve pravili. Uspešnih se ne menjava. "Prestolonaslednike" pa podjetja vzgajajo dolgo prav za prevzem vodenja podjetja. Le izjemoma predsedniki uprav prihajajo od zunaj. V Sloveniji se dogaja prav nasprotno.

Za nameček so menjave prikrito politične. "Stari", "rdeči" direktorji morajo oditi ne glede na rezultate. Tranzicija se pri nas ni končala, temveč je pravzaprav na vrhuncu.

Predsednik vlade ima jajca in in je reformator. Tako pravi tudi J. P. Damijan, ki tega v katero smer vlada usmerja državo, kot kaže, noče videti. Morda upa, da bo poslej drugače, da se bo politika umaknila iz gospodarstva. Slišati je precej naivno. Je pa v sklopu reform tudi nekaj, česar uresničitev je mogoče realno pričakovati. Enotna davčna stopnja. Zdi se, da bi Damijanov pristanek, da bo vodil reforme, pomenil prav to. Kaj bi od reform brez enotne davčne stopnje sploh ostalo? Izgubile bi sicer videz radikalnosti. A to seveda še ne bi pomenilo, da bi bile lahko uveljavljene brez protestov. Obljuba premiera o tem, da bi sprejel drugo, boljšo davčno rešitev, ki bi dala enake rezultate, je prej ko slej bosa. Konev koncev nobena od možnih rešitev ne da enakih rezultatov. Nobena pa tudi nima slovesa magičnega inštrumenta.

Demonstracije torej bodo. In skoraj gotovo se ne bodo končale v soboto. Ob grobem poseganju v gospodarstvo ima vlada še toliko manj možnosti, da bi javnost prepričala, da misli dobro. Nič čudnega, da ji popularnost počasi pada. Sestanek v vladni palači 12. avgust letos je samo dobra ilustracija vladne prakse. Najprej bi bilo potrebno reformitati prav to prakso.