intervju / Otroka z ulice

Kakšen je občutek, ko daš gol na svetovnem prvenstvu?

Cime: Enkraten, ne vem, kako naj rečem. Do včeraj smo gledali svetovna prvenstva na televiziji, potem pa to doživiš v živo. To si po mojem zapomniš za celo življenje, pa še potem si to zapomnijo tvoji sinovi, vnuki ... Doživetje je res enkratno.

Mile: Dal sem že gole na odločilni tekmi proti Romuniji, pa odločilni gol s petdesetih metrov proti Ukrajini. Toda kljub temu občutek ni bil niti približno takšen. Pol minute sploh nisem vedel, za kaj gre. Šele ko sem prišel v Slovenijo, sem se zavedel, kaj sem sploh dosegel. Svetovno prvenstvo je res nekaj posebnega in nekaj, kar si zapomniš za vse življenje.

Bomo še kdaj prišli na svetovno prvenstvo?

Cime: Zakaj pa ne? Možnosti so velike. Nihče ne more reči, da bo Slovenija po svetovnem prvenstvu prenehala igrati nogomet. Upam, da bomo v novih kvalifikacijah igrali še bolje.

Mile: Veliko stvari se bo spremenilo. Izgubili smo Katanca, veliko igralcev se je začelo kar poslavljati, njihova izguba se bo poznala. Treba bo narediti novo ekipo, jo se spet uigrati. Za dober izid je potrebna prava kompaktna ekipa. Upam, da bomo funkcionirali že od samega začetka. Bo pa zagotovo zelo zelo težko in naš čaka huda preizkušnja. Kvalifikacije za evropsko prvenstvo bodo vsekakor izpit za novo sestavljeno reprezentanco. Poleg tega v kvalifikacijah ne smeš narediti niti enega samega kiksa, dva pa bi pomenila, da bi izgubili vse možnosti.

Nove kvalifikacije so za evropsko prvenstvo na Portugalskem. Ampak vrnimo se k občutku ob Cimerotičevem doseženem golu s Španijo. Videti je bilo, kot da žoge ni zadel idealno.

Cime: Če je ne bi zadel idealno, ne bi bilo gola. Položaj se je spremenil v sekundi. Iker Casillas je dober golman, in ko sem mislil streljati v dolgi kot, mi ga je avtomatsko zaprl. S celim ravnotežjem je bil že na drugem kotu. Tako da sem takoj izkoristil trenutno situacijo in udaril na prvo. Ampak je toliko eksploziven, da bi žogo zagotovo ujel, če bi jo slabo udaril.

Mile: Pri Špancih sem dobil občutek, da igrajo toliko, kolikor zmorejo. Pred tekmo sem mislil, da so veliko boljša ekipa, da lahko veliko več pokažejo. Sprva se mi je zdelo, da nas lahko stisnejo, kadar hočejo, v začetku sem se celo malo bal. Toda že na klopi sem videl, da se z njimi da igrati.

Pred golom sta odigrala dvojno podajo. Sta jih že prej uigravala ali se zgolj ujemata?

Cime: Izigrala sva Hierra in še enega španskega igralca. S Španci se to da. Njihovi obrambni igralci so drugačni od italijanskih, ki stojijo čisto ob tebi in te skoraj držijo. Španski obrambni igralci pa so bolj šminkerji. Recimo Hierro, Nadal ... Ti ne pritiskajo in stojijo kakšnega pol metra stran od tebe. To se je videlo v tej tekmi. Lahko si sprejel žogo in se obrnil. Proti Južnoafričanom je bilo povsem drugače. Bil je hud pressing, niso dovolili obračanja.

Ena od akcij je bila tudi zgodba z nedosojeno Cimetovo enajstmetrovko. Zaradi simuliranja je dobil rumeni karton.

Cime: Prodrl sem v kazenski prostor. Pred tem sem izigral nekaj igralcev, prišel na enajst metrov in tedaj me je nekdo z roko udaril po obrazu. Začutil sem kontakt. Povsem normalno je, da vsak igralec konice napada, ko začuti kontakt v kazenskem prostoru, pade na tla. Rekel sem si, da smo mi, Slovenija, premajhna država, da bi nam piskali takšne enajstmetrovke.

Bi bila v Italiji to najstrožja kazen?

Cime: To piskajo. V Italiji veliko piskajo kontakte. Prav na svetovnem prvenstvu piskajo takšne enajstmetrovke, da se ti kar obrača. Recimo Senegal-Urugvaj. Zadnja tekma v predtekmovalni skupini, ko je bil rezultat 3 : 3. Vratar Urugvaja se je vrgel, igralec Senegala pa se je vrgel pred njim več kot pol metra in sodnik je mirno zapiskal enajstmetrovko. Če je sodnik za to piskal enajstmetrovko, potem bi lahko brez problema piskal tudi meni. Mislim, da mi ni piskal, ker smo igrali proti neki velesili, Španiji. Mi smo majhni, prvič uvrščeni na svetovno prvenstvo.

Vas je Južna Afrika presenetila?

Mile: Tekma je bila precej dinamična, Južnoafričani so bili veliki fajterji, igrali so nekakšen pressing. Mi smo tekmo odigrali slabše, kot bi jo lahko. Bili smo čisto zdelani, bilo je nemogoče vroče in smo komaj čakali konec tekme.

Veliko pripomb je bilo na vlažno podnebje. So bili Južnoafričani v prednosti?

Mile: Ko sem prišel prvič na igrišče, sem imel v petih minutah povsem mokro majico. Zraven mene pa je neki Južnoafričan treniral oblečen v trenerki. Bilo je res neznosno vroče in vlaga, imel sem le kratke hlače in šlape, on pa zaprto trenirko in niti malo ni bilo videti, da bi mu bilo vroče. Povsem normalno je tekal naokoli.

Cime: Mislim, da je bilo obojim enako težko. Vlaga je bila zelo močna. Glede tega je bila res prava katastrofa. Nobene svežine ni bilo. Pred tekmo si se lahko fenomenalno počutil, na ogrevanju pa si že izhlapel. Vse je teklo od nas. Kave si sploh nismo upali piti.

Mile: Ne moremo sedaj iskati nekega alibija, da je problem podnebje, ker je bilo za vse enako. Res pa je, da smo tekmo igrali ob pol štirih popoldan, in to je bilo neznosno. Tekme bi morali biti zvečer, osmih, devetih, saj se prej skoraj ni dalo dihati.

Tekmo z Južno Afriko ste začeli brez Zahoviča, Mile je prevzel njegovo vlogo, Cimeta so kmalu eliminirali južnoafriški branilci, četrti sodnik pa kasneje še selektorja Katanca. Je bilo težko?

Mile: Meni moja vloga ni delala veliko težav, saj sem to vlogo prevzel že na dveh odločilnih tekmah za slovenski nogomet, na katerih ni bilo Zlatkota. Z Rusijo in dvakrat z Romunijo. V bistvu sem takrat prebrodil to začetno krizo. V naslednjih tekmah pa mi je bilo že popolnoma vseeno, saj ko prestaneš takšne pritiske, kot so bile tekme proti Rusiji in Romuniji, nimaš več problemov. Proti Južni Afriki sploh nisem več razmišljal, ali igramo z Zahovičem ali brez njega, in tudi to, da sem igral v enajsterici, ni pomenilo, da bi občutil kakšen pritisk.

Cimetu je kmalu po začetku na gleženj stopil južnoafriški branilec. Te je hudo bolelo?

Cime: Najprej sem ga malo zarolal. Že prej so mi dejali, da je ta igralec, igra v Angliji v Leedsu, zelo agresiven štoper, in to sem občutil na lastni koži. Žogo sem že oddal Džoniju Novaku, in ko sem bil že brez žoge, mi je, tako rekoč na suho, uletel v nart. Vse mi je zateklo. Ko ti zateka, imaš tudi v glavi nenehen občutek pritiska. Potem pa sem si še zvil gleženj. Vstal sem in imel zaradi udarca probleme z ravnotežjem in s celo težo sem nerodno stopil.

Kdaj si začel iskati menjavo?

Cime: Zdravniku sem takoj rekel, da ne vem, če bom zdržal. Opogumljal me je, da mi gre dobro, naj kar igram. Dal mi je samo hladilni sprej, vendar to čisto nič ne pomaga. Ko imaš nogo zvito in otečeno, ti praktično nič ne pomaga.

Ali trenerji na odločilnih tekmah, če se igralec poškoduje, kdaj uporabijo skrajno silo, igralcem dajo blokado z injekcijo?

Odvisno od poškodbe. Če je kakšna večja poškodba, ki te boli. Tvegaš in daš injekcijo, da ti napravi malo blokade in ne čutiš. Po tekmi pa vsi vemo, kakšne so posledice.

Vse je še dosti huje.

Ni dobro tvegati. To sem občutil tudi na svoji koži in tega ne bi priporočal nobenemu igralcu. Lahko si zelo hitro uniči svojo kariero.

Kaj pa na prvenstvu? Recimo ključni igralec se poškoduje na ključni tekmi. Naj uporabijo injekcijo?

Ni šans. Zakaj bi si zaradi ene tekme, ne glede na to, koliko je pomembna, uničeval svojo kariero? Veliko je poškodb, in sploh ne vem, če je kdo pripravljen to tvegati. Sam tega ne bi več počel. Posledice se pokažejo pozneje. Nekateri sicer razmišljajo, češ zakaj si ne daš blokade, toda po tekmi so vsi tiho.

Ne glede na zaplete okoli selektorja in igralcev in drugih zadev so bili Južnoafričani veliko hitrejši od vas. Kar nekako so se razleteli po igrišču ...

Cime: Iz prve kvalifikacijske tekme so imeli točko, mi nobene, in zato so bili v prednosti. Že od prve minute sem videl, da so zelo agresivni. Za moje pojme je Južna Afrika enkratna reprezentanca. Od prvega do zadnjega znajo igrati nogomet. Nobena sramota ni, da smo izgubili z njimi.

Tretja tekma je bil Paragvaj. Prvih šestdeset ali sedemdeset minut se je zdelo jasno, kaj jim hočete narediti, da ste se pobrali ...

Cime: Spet bi se lahko vprašali, kaj bi bilo, če bi mi bili popolni in ne bi bilo nastale situacije.

Pred tekmo smo se dogovorili, da tekmo odigramo najboljše, kot je možno, za vse Slovence, za navijače, ki so nas prišli bodrit v Korejo. Tekmo smo odigrali zelo dobro, imeli smo ogromno priložnosti. Igrali smo enkratno, od vratarja Dabanoviča naprej. Vendar smo na koncu popustili. V tistih trenutkih nam je manjkal selektor. Če bi bil Katanec na klopi, bi nam dodal gas.

Mile: Vedeli smo, da smo dolžni naše navijače tako v Sloveniji kot v Koreji vsaj malo razveseliti. Toliko so verjeli v nas, da smo se jim hoteli oddolžiti. Kljub vsemu, kar se je zgodilo, smo hoteli dokazati, da še vedno znamo igrati nogomet. Zato mi je bilo najtežje po tekmi s Paragvajem. Tekmo smo imeli praktično že dobljeno, tri osvojene točke pa bi našim navijačem pomenile skoraj toliko, kot če bi se uvrstili v četrtfinale. Tedaj sem čutil neki pritisk, da moramo nekaj narediti.

Na tekmi s Paragvajem ste se že nekako sestavili. V začetku ste igrali odlično, potem pa ste močno popustili.

Mile: Škoda je, da tako izkušena ekipa, kot smo mi, starejša, z izkušenimi igralci, ni osvojila v zadnjih dveh tekmah nobene točke. Sam sem mnenja, da če bi proti Paragvaju potrebovali tri točke za napredovanje, bi zagotovo zmagali. Sam sem vedel, da moramo zaradi tega, kar se je dogajalo okoli Zlatka in Katanca, odigrati neko dobro tekmo. Pokazali smo sicer močno igro, toda na koncu smo pač izgubili.

V paragvajskih vratih je bil Jose Chilavert, eden najboljših in najkarizmatičnejših vratarjev na svetu. Mile mu je dal gol med nogami.

Mile: Chilavert mi je bil zagotovo neka inspiracija, in če bi moral pred prvenstvom odločati, komu bi najrajši dal gol, bi se zagotovo odločil za njega. Ampak za mene ni pomembno, kdo igra, kdo brani, pomemben je gol.

Imel si malo smole, saj je en strel končal v prečki.

Mile: Prej bi bilo pričakovati, da bo Chilavert obranil strel, iz katerega je padel gol, drugi strel pa bi šel v gol.

Kaj je bil vzrok, da ste na koncu popustili? Odsotnost Katanca, utrujenost, manjkali so vam klasični branilci ...

Mile: Ne, njim je stekla žoga, in ko jim enkrat prepustiš, da začenjajo igrati, jih je nemogoče ustaviti.

Ali pa se je poznalo, da si šel iz igre?

Mile: Mislim, da ne. To se ni nič poznalo. Fantje so imeli priložnosti tudi po mojem odhodu iz igre. V obrambi zagotovo nisem manjkal, vratar nisem, v napadu pa se ni poznalo. Padli smo malo na fiziki, pa potem, ko smo prejeli prvi in nato drugi gol, je vse skupaj padlo.

Chilaverta si z golom med nogami kar malo ponižal. Je to kakšna njegova hiba ali si streljal čisto instiktivno?

Mile: Vsak, ki se malo razume na nogomet, ve, da je, ko je igralec v mrtvem kotu, edina šibka točka vratarjeva noga. Osterc je tedaj, kot sem videl pozneje na posnetku, stal na robu šestnajsterca. Edina možnost za dosego gola v mrtvem kotu so vratarjeve noge, saj se lahko žoga od njih odbije v gol, ali pa druga stativa. Drugače ni možnosti, da bi dosegel gol.

Cimerotiču pa proti Paragvaju ni in ni uspelo zadeti ...

Cime: To se pač zgodi. V športu je tako, da če ni napak, ni golov. Ampak sem se trudil. V prvem polčasu sem prišel do priložnosti, žoga mi je prišla na levo nogo. Udaril sem tik ob stativi. Chilavert se je zelo lepo izvlekel, žoga je šla ob stativi in je naredil lepo parado. Tudi v drugem polčasu je obranil nekaj lepih priložnosti, ne samo mojih.

Kako bi reagirali slabši vratarji na takšne priložnosti? Bi recimo Pejkoviču dal gol?

Cime: Težko je to oceniti. Mogoče ga ne bi dobil med nogami, lahko pa bi dobil mojega. Sedaj je o tem težko govoriti. Vse je spontano. Pride situacija, ko braniš tudi nemogoče, včasih pa dobiš gol, ko bi sicer lahko strel obranil z levo roko.

Na tej tekmi sta Paragvajce nekajkrat izjemno preigrala. Ali z njim najlažje sodeluješ? Ali je boljše z Nastjo Čehom ali Zlatkom Zahovičem ...

Cime: Za igro potrebujem partnerja. Sam sem tak tip igralca, ki potrebuje nekoga zadaj, ki razume mojo igro. Kadar tečem v prazen prostor in mi porine žogo ... in da mi išče s kakšnim obrambnim igralcem igro ena na ena. To se je morebiti najlepše izkazalo z Ačimovičem. Tudi z Zlajotom sem odigral enkratno. Z Miletom sva velika prijatelja in z njim je najlažje.

Mile: S Cimetom že dolgo igrava skupaj, igrala sva že pri Olimpiji. Poleg tega pa mislim, da imava neko skupno razmišljanje o nogometu in dvojnih podajah. Tu se zelo razumeva, saj sva otroka z asfalta, s ceste, kjer sva oba preigrala veliko nogometa. Zelo rad ga iščem v igri, on pa mene. Vem, da se mi bo, ko bom podal njemu, žoga odbila, kamor bo hotel. Isti občutek ima tudi on, ve, da bo žogo takoj dobil nazaj. Ali pa če teče v prazen prostor, ve, da ga lahko najdem.

Kaj pa z Zahovičem? Najbrž boste v prihodnosti igrali vsi skupaj.

Mile: Zlatko pritegne veliko pozornosti obrambnih igralcev. Jaz in Cime imava tako veliko več prostora, ker se branilci osredotočajo na Zlatka. Malo pozabijo na tebe in si mislijo, saj ga on ne bo dal.

Kako pa je igrati v tandemu z Ostercem?

Cime: Z Ostercem sva povsem različna igralca. Skupaj seveda lahko igrava, odigrala sva že nekaj tekem. To je pač stvar selektorja, da se odloči, koliko špic bo igralo. Če igra Zlatko in dobi "flajšter", igralca, ki bo ob njem 90 minut, to drugemu špic igralcu omogoča več prostora. Če si pravi špic igralec, boš to izkoristil, to je pozitivno. Če pa imaš špica, ki ne zna nič, potem to nima nobene koristi.

Na tekmi z Gano si ti podal Novaku. Podal si mu žogo v prostor pred golom, potem pa je on dosegel gol.

Cime: Nogomet je pač kolektivna igra.

Ampak to ni bilo ravno značilno za tebe. Včasih si sprejel žogo na 16 metrih in preigraval do sredine - proti svojemu golu.

Cime: Z leti se spreminjaš, tujina te spremeni. Naučiš se veliko novih stvari o nogometu, ki jih prej nisi znal. Ekipa je sestavljena iz 11 igralcev in ti se morajo dopolnjevati in iskati čim lažjo pot do gola. Zdaj mi je vseeno, kdo da gol. Lahko doseže Simeunovič hat-trick, pomembno je le, da zmagamo in da smo veseli. Džoni Novak je proti Gani enkratno uletel v prazni prostor.

Oba igrata v tujini. Mile je podpisal za Tottenham, kako razmišljaš o novih delodajalcih? Ti ustreza ta klub?

Mile: Prihajam iz Crvene zvezde in ne iz klubov, kjer bi lahko izbiral, recimo, nočem v La Coruno, rajši bi šel kam drugam. Seveda je bilo nekaj ponudb, toda pri takšni, ki prihaja iz tako velikega kluba, kot je Tottenham, niti ne razmišljaš veliko. To je resen klub, čaka me dobra drama. Videl sem igralce, ki tam igrajo, in koliko nogometa znajo na splošno v Angliji.

Tvoj prestop v Tottenham je bil največji slovenski prestop v zadnjem času. Na drugi strani pa število prestopov za velike denarje drastično upada. Nov trend varčevanja?

Mile: Nastala je velika finančna praznina. Začele so se tudi menjave igralcev. Ti daš meni ta dva igralca, jaz ti dam tega. Bomo videli, kaj bo po svetovnem prvenstvu. Vsi klubi imajo veliko preveč igralcev in ne vedo, kaj z njimi, za nove pa niso več pripravljeni veliko plačevati.

Cime, igral si za italijanski Lecce. Hočejo te še imeti, ti pa hočeš drugam.

Cime: Govoril sem s svojim menedžerjem Markom Naleteličem. Povedal mi je, da sta v kombinaciji Parma in Espanyol. Vendar mi je povedal, da nove prestope danes slabo plačujejo. Razen če bo dobra ponudba, nimamo kaj razmišljati, ali Španija ali Italija. Lecce me hoče zadržati, ker imajo ambicije za vrnitev v prvo ligo Zadržali so Chevatona.

Kaj pa Popescu?

Cime: Njega so nagnali.

Vedno si govoril, da ti je všeč španski nogomet.

Cime: Seveda. Tudi Zidane je sam izjavil, da je velika razlika med Španijo in Italijo. Že v Italiji je igral z lahkoto, v Španiji pa sploh. Razlika je očitna. Če bo dobra ponudba, bi šel najraje v Espanyol iz Barcelone

Cime, kot igralec Lecceja si bil veliko poškodovan, odigral pa si nekaj odličnih tekem.

Cime: Imel sem zelo grozno leto s poškodbami. Že na začetku priprav, nekaj dni po podpisu pogodbe, sem se poškodoval. Poškodbe so me spremljale vso sezono. Sredi prvenstva štiri mesece nisem igral zaradi poškodbe ahilove tetive. Eni so me zdravili tako, drugi drugače, tako da je bilo vse narobe.

Je zdaj bolje?

Cime: Je. Katančeve priprave, ki so res peklenske, sem dal skozi brez problemov. Odigral sem vse tekme ...

Katanec je dejal na svoji poslovilni konferenci, in tudi v nogometnih oddajah se je veliko govorilo, da ste bili nepripravljeni. Ti pa govoriš, da si bil dobro pripravljen.

Cime: Obstajajo igralci, ki lahko tečejo deset dni skupaj. Tako so narejeni. Sam sem zelo potreboval takšne priprave. Manjkale so mi konstantne tekme, nisem imel neke konstantne forme. Pri Katancu sem se enkratno pripravil. To se je poznalo na prvenstvu, saj se ti vse enkrat vrne in obrestuje. Tako je rekel selektor in s tem se strinjam. V današnjem nogometu moraš biti res pripravljen, da lahko igraš. Stoodstotno. Za druge igralce v reprezentanci ne morem soditi. Mogoče je bilo za koga od njih premalo priprav.

Mile: Odvisno, kako je kdo igral. Zase ne morem govoriti, da sem bil nepripravljen, če sem igral za Zvezdo šest mesecev neprekinjeno. V ekipi pa so bili igralci, ki tri, štiri mesece niso igrali. Jaz pa ne rabim teh priprav, saj sem komaj končal z ligaškim igranjem in sem potreboval počitek. Priprave so po mojem prepričanju potrebovali igralci, ki niso igrali v svojih klubih. Oni so rabili fiziko, jaz, pa Knavs, pa kdor je še veliko igral, pa počitek in da bi s svežino odigrali dve, tri tekme. Tako pa smo utrujeni šli še skozi priprave, in jasno je, da ne moreš igrati sveže. Potem so med igro potrebne zamenjave, ker so igralci preutrujeni. Priprave so bile takšne, kot bi se pripravljali za naslov svetovnih prvakov. Ne vem, če bom še kdaj toliko pretekel.

So bile prehude priprave krive tudi za nekatere poškodbe? Recimo pri Knavsu?

Mile: Knavsu sem tri, štiri dni pred tekmo s Španijo rekel, da je neverjetno, da njegove noge to zdržijo. Da je nemogoče, da je lahko z nami zdržal priprave, saj je pred pripravami igral v tempu sreda - sobota. Knavs je po tekmi s Španijo že začutil bolečino v mišici, po tekmi z Južno Afriko pa je bil povsem uničen. Potem je spal vsak dan po trinajst, štirinajst ur.