MLADINA Trgovina

Goran Tarlać

18. 9. 2003  |  Mladina 37  |  Družba

Ne potrebujem milosti

Nekdanji general JLA Vlado Trifunović

© Aleksandar Plavevski

Ko danes razmišljate o preteklosti, kaj menite, kaj vas je spodbudilo, da ste postali vojak?

Prvi razlog je zelo intimen. Moj oče je imel 12 otrok, prva dva sinova, Ranko in Čedomir, sta bila partizana in sta padla med drugo svetovno vojno. Sam sem bil takrat še otrok, a nisem pozabil svojih dveh bratov in sem še dolgo sanjaril o njiju. Želel sem se nekako posvetiti poklicu, s katerim bi nadaljeval tradicijo v vojski, v kateri sta padla.

Ko sem odraščal, mati ni zamesila niti enega hlebca kruha, ne da bi ga prepojila s solzami za umrlima sinovoma. Ko sem jo prvič obiskal v uniformi starešine JLA, mi je dejala: "Glej, da ne bo zaradi tebe nikoli zajokala niti ena mati, ker bi njen sin zaradi tvojega poveljevanja izgubil življenje. Če boš dovolil kaj takega, nisi vreden mleka, ki si ga pil pri mojih prsih."

Tretji razlog je bilo brezplačno šolanje. Vedno sem bil odličnjak, le šolanje mi je bilo treba omogočiti. Prve štiri razrede osnovne šole sem končal v rodni vasi Rakeljići. Med nadaljnjim šolanjem bi moral vsak dan pešačiti 15 km do Prijedora, zato sem odšel v rudnik Ljubija in si v baraki polna štiri leta delil posteljo z očetom, da sem prišel do male mature.

Obljuba, dana materi, spomin na brata in zagotovljena materialna varnost so določili mojo pot vojaka.

Ste hitro napredovali? Kje vse ste službovali?

Po osemletki sem se vpisal na vojaško srednjo šolo v Banjaluki. Prvo službo sem dobil v Nišu 1. septembra 1956. Naslednje leto sem odšel na Vojaško akademijo v Beograd, v Prištino sem s činom podporočnika prišel leta 1961, tri leta pozneje sem odšel v Skopje, po tistem znamenitem potresu. Potem so me poslali v Šolo za izpopolnjevanje starešin oklepnih enot v Banjaluko - v civilnem življenju je tej šoli enakovreden podiplomski študij - in končal sem jo prvi v letniku.

Sledili so vrnitev v Skopje, premestitev v Kumanovo, dveletno šolanje na Visoki poveljniško-štabni akademiji v Beogradu in vrnitev v Kumanovo, kjer sem bil povišan v majorja in načelnika štaba oklepnega polka. Inšpekcija je enoto razglasila za najboljšo v Tretji armadi JLA. Potem so me povabili v Šolo za ljudsko obrambo, najvišjo šolo v JLA, končal pa sem jo leta 1978. Sledili so Bjelovar, kjer je bila moja enota leta 1980 razglašena za najboljšo v JLA, Zagreb, Petrinja, Novi Sad, kjer sem postal general, znova Zagreb in nazadnje Varaždin. Pri vseh teh premestitvah me je spremljala družina, vse do Zagreba. Tam smo dobili stanovanje, ko sta otroka, sin in hči, hodila v srednjo šolo.

Kako ste konec 80. let v JLA občutili takratno politično dogajanje?

V Zagreb so me iz Novega Sada premestili leta 1989, opravljal sem dolžnosti pomočnika za zaledje v poveljstvu Petega armadnega območja. Aprila 1990 je zvezni sekretar za ljudsko obrambo Veljko Kadijević obiskal enote Petega armadnega območja v Hrvaški in Sloveniji, čeprav ga slovensko politično vodstvo takrat ni hotelo sprejeti. Na sestanku v Zagrebu, v poveljstvu Petega armadnega območja, nam je dejal: "Prihajajo težki časi, za državo in za vojsko. Od vas oficirjev zahtevam, da ostanete na položajih, da ne omahujete. Mi pa bomo stali za vsakim izmed vas, varovali bomo vas in vaše družine."

Ste mu verjeli?

Mislil sem, da govori resnico. Pozneje se je pokazalo, da nas je zavajal. Žalostno ...

Takrat bi vas morali premestiti v Ljubljano?

Po letu službovanja v Zagrebu so od mene zahtevali, naj grem v Ljubljano, ker je general, ki je služboval tam, prosil za predčasno upokojitev. Bil sem presenečen, posebej še, ko sem slišal, da bi se rada predčasno upokojila tudi načelnik Mariborskega korpusa in pomočnik za moralno vzgojo v poveljstvu Petega armadnega območja.

Vsi so bili Srbi?

Da, vsi so bili Srbi. To me je prizadelo, nisem se hotel izmikati, zato sem sprejel premestitev na položaj poveljnika Ljubljanskega korpusa. Potem je iz Ljubljane prišlo sporočilo, da me tam nočejo, ker sem Srb, in da zahtevajo koga drugega.

Potem bi moral v Užiški korpus, a se je v zadnjem trenutku izkazalo, da me je vrhovno poveljstvo v Beogradu razporedilo na položaj poveljnika Varaždinskega korpusa. In to zato, ker si je tedanji poveljnik Varaždinskega korpusa general Jevrem Cokić na vse kriplje prizadeval, da bi ga premestili v Beograd. Postalo mi je jasno, da tudi on beži v Srbijo. Zdelo se je, da vsega, kar se je tedaj dogajalo na jugoslovanskem političnem prizorišču, v vojski nismo pretirano občutili, toda očitno je marsikdo igral ali lagal.

Kako ste prišli v Varaždin?

V Varaždin sem prišel v petek popoldne 30. maja 1991. Generalu Cokiću se je tako mudilo v Beograd, da mi niti dolžnosti ni prepustil v skladu s predpisi.

Kako je bilo tam?

Korpus je bil nepopoln, oficirjev ni bilo, nekatere enote niso imele niti poveljnika. Oficirji so odhajali drugam ali v pokoj, zamenjave ni bilo. V vojnih razmerah bi moral Varaždinski korpus šteti več kot 30.000, v mirnodobnih pa 4500 vojakov; ko sem prišel, je bilo tam le 1800 vojakov, razporejenih v več garnizij.

Kako ste se iz Varaždina odpravili vojskovat v Slovenijo?

Moj korpus ni imel vnaprej načrtovane naloge - ali vsaj jaz nisem bil seznanjen z njo -, naj odide v Slovenijo. Območje naše pristojnosti je segalo do meje med Hrvaško in Slovenijo. Toda 27. junija mi je ob pol sedmih zjutraj telefoniral poveljnik Petega armadnega območja general Konrad Košek in rekel: "Vlado, tvoja enota v velikosti čete mora v Gornjo Radgono, tam nimamo nikogar. Krenite najkasneje čez eno uro, pisni ukaz dobiš."

Rekel je, da je treba zavarovati mejni prehod in omogočiti delo zvezne carine in obmejne milice. Enota s polkovnikom Popovom je naglo krenila.

Ste tudi vi odšli proti Gornji Radgoni?

Ne, ostal sem na zvezi v Varaždinu. Toda ko so prišli do mostu čez Dravo pri Ormožu, me je polkovnik obvestil, da so na mostu barikade, slovenski teritorialci pa na drugi strani mostu na položajih in pripravljeni na odpor. Kmalu so tudi začeli streljati. Sile slovenske TO so obkolile enoto in začele streljati nanjo. Pozneje niso dovolili, da bi pobrali ranjence. Prevoz hudo ranjenega poročnika Bubala v vojaško bolnišnico so, recimo, dovolili šele, ko je umrl. To pa je po mednarodnem pravu zločin. Tudi nekateri Slovenci so jokali, ko so videli, kaj se tam dogaja.

Enota je bila obkoljena sedem dni, potem sta se TO in vrhovno poveljstvo v Beogradu dogovorila, da se bo umaknila proti Varaždinu. Tam je bilo ubitih pet, ranjenih pa 17 mojih vojakov in starešin.

Kaj ste takrat mislili? Vam je bilo jasno, kaj se dogaja?

Ni mi bilo jasno, zakaj se vojskujemo, kdo se bori proti komu. Od poveljstva v Beogradu in od Veljka Kadijevića smo zahtevali pojasnilo. V Varaždin je potem prišel general Života Avramović, ki je na položaju v Zagrebu zamenjal Kolška. A to ni bil pogovor, ampak njegov monolog, v katerem nas je kritiziral, češ da se v Sloveniji nismo dobro borili. Tedaj je prišel sklep, naj iz enote odpustimo Slovence, in začelo se je vsesplošno razsulo: za njimi so zbežali Hrvati, bežali so Muslimani in Albanci.

So bežali tudi Srbi?

Številni oficirji srbske narodnosti so dobivali ekspresne ukaze o premestitvi v Srbijo ali predčasni upokojitvi. Prav tisti Kadijević, ki nam je leto poprej govoril, naj ne zapuščamo svojih enot, je tedaj številnim oficirjem brzojavno poslal podpisane ukaze o premestitvi. Počutil sem se grozno.

Koliko vas je bilo v vojašnici, ko so se začeli boji?

V moji garniziji nas je ostalo 60 starešin in 220 vojakov iz najmlajše generacije nabornikov, ki še niso končali urjenja. Incidenti so se začeli z žalitvami vojakov na cesti in s fizičnimi napadi na starešine v mestu. Moje ime je bilo pogosto slišati na varaždinskem radiu med žaljivkami, izzivanjem ... Potem so nam nekega dne izključili vodo, elektriko in telefon, nato pa blokirali vse vojaške objekte.

Kako in zakaj se je začelo streljanje?

Dve nadzvočni letali JLA sta 15. septembra 1991 bombardirali varaždinsko športno letališče. Nisem imel pojma, za kaj gre ... Ukaz za napad sta dobili iz Zagreba, z mano se ni nihče posvetoval. Hrvaške enote, ki so se zaradi tega čutile izzvane, so začele silovito streljati na nas, uporabile so topništvo. Hrvati so poskrbeli za popolno zaporo garnizije. Mladi vojaki so se odločno branili, po vseh hodnikih je bila kri ranjencev. Umrla sta dva oficirja, huje ranjenih je bilo 15 vojakov in starešin. Branili smo se, streljali smo na okolico vojašnice, naš cilj so bile točke, s katerih so nas napadali.

Ste zahtevali pomoč?

Mineval je dan za dnem, zahteval sem pomoč, a ni prišla. Ko sem telefoniral nadrejenemu generalu Avramoviću, so mi enkrat rekli, da je na kosilu, drugič, da spi, tretjič, da je zaseden ... Potem nam je obljubil pomoč, rekel je: "Vztrajajte še malo, vse se bo rešilo, vojaško in politično." A njegova obljuba se ni izpolnila.

Mislite, da so vaši nadrejeni vedeli, kaj se dogaja v Varaždinu?

Mislim, da so. Od njih sem zahteval pomoč samo zato, ker sem vedel, da dolgoročno brez pomoči in obkoljeni ne moremo zmagati. Bili smo v brezizhodnem položaju, razmerje sil pa je bilo 50 : 1.

Kako so minevali dnevi v Varaždinu, medtem ko ste bili obkoljeni?

Dan za dnem so bili vojaki na robu moči, brez hrane, vode, telefonskih zvez. Pustili so nas na cedilu, ti fantiči so bili popolnoma preplašeni in niso nikomur verjeli, ker so nekaj dni prej gledali, kako njihovi starešine bežijo iz vojašnice in kako jih zapuščajo tovariši. Opogumljal sem jih, jim govoril, da jih ne bom zapustil.

Kdaj ste se odločili, da zapustite vojašnico?

Sedmega dne obleganja in bojev smo zajeli hrvaške pogajalce, vzeli smo jih za talce in z njimi zapustili garnizijo. Eden od njih je tedaj bruhnil v jok in dejal, da mu je žal za vse, kar se dogaja, da nas oni ne bi nikoli napadli, a so jim tako ukazali iz Zagreba. Medtem sem ukazal, da se vsi tanki, topništvo in oklepni transporterji onesposobijo. V knjigi Varaždinski vojni dnevi, ki je izšla na Hrvaškem, piše, da smo vandalsko uničili in onesposobili vseh 50 tankov in večino orožja, pozneje pa so me v Beogradu obtoževali, da tega nisem storil.

V avtobusih smo skupaj s talci v spremstvu hrvaške policije iz Varaždina odpeljali vse vojake, šli smo mimo številnih barikad in prišli do srbsko-hrvaške meje v Sremu. Od Varaždina do meje je 450 km, pa se med potjo ni nikomur skrivil niti las na glavi. Od tam smo odšli v vojašnico v Bubanj Potoku pri Beogradu.

Kako so vas sprejeli v generalštabu JLA v Beogradu?

V Beogradu nam ni nihče rekel, "samo da ste prišli in da ste živi in zdravi", ampak so prihajali varnostni oficirji in žalili vojake in starešine, govorili so, da smo izdajalci, grozili, preiskovali. Kot da sem prišel v tujo državo. Takoj sem, namesto k ženi in otrokom, odšel v vrhovno poveljstvo in načelniku generalštaba JLA izročil pisno poročilo. Rekel mi je, da sem ravnal pravilno, in odobril mojo odločitev. Postavil me je celo za načelnika oklepnih enot v generalštabu.

Kdaj so vas torej obtožili izdaje? Kako je potekal medijski napad?

Dan po tem, ko so me postavili za načelnika oklepnih enot, se je vse spremenilo. Dogodke so drugače ovrednotili in z "mojim primerom" naj bi opravičili neuspehe v vojni, ki so jo začeli. Pregon se je začel 28. septembra 1991 v časopisu Narodna armija s člankom Nekatere enote so se vdale brez boja, najbolj pa je razočarala strahopetna vdaja Varaždinskega korpusa.

Kako so vas aretirali?

V televizijskem dvoboju z Nenadom Čankom 1. novembra 1991 je Vojislav Šešelj dejal, da bi "pol članov generalštaba moralo v arest, ker tistega izdajalca Trifunovića niso postavili pred puške". Tri dni pozneje sta vojaška varnostna služba in vojaški tožilec proti meni vložila obtožnico zaradi kaznivega dejanja "izpodkopavanja vojaških in obrambnih sposobnosti države" ali, kot se po domače reče, zaradi "izdaje".

Prvo sojenje je potekalo od 13. aprila do 17. junija 1992, drugo od 12. aprila do 18. junija 1993. Obakrat je bila obtožba zavržena, ker je sodišče ugotovilo, da mi krivde nikakor ni mogoče dokazati. Sodna senata so sestavljali različni ljudje, in potem ko so me še drugič oprostili, nobeden od njih ni ostal v vojaški službi.

Do kdaj se je vleklo sojenje?

Obsodili so me tretjič, leta 1994, in to na 11 let zapora. Sojenje je potekalo od 2. oktobra do 26. decembra, obsodil pa me je človek, ki je bil na prvih dveh sojenjih namestnik vrhovnega vojaškega tožilca in so ga takrat posebej postavili za predsednika sodnega senata.

Kako ste se počutili, ko je bila izrečena obsodba?

Sploh me ni prizadelo, zdelo se mi je, kot da je sodnik obsodil samega sebe. Vedel sem, da nisem kriv in da bo nekega dne to dokazano.

Kdo so bili ljudje, ki so vas obsodili? Mislite, da so jim ukazali, naj to storijo?

Po tem, ko sem bil obsojen, je sodnik, polkovnik Radomir Gojović, brez vsakršnih izpitov in čeprav ni izpolnjeval pogojev za to, dobil čin generala, postal načelnik pravne uprave Vojske Jugoslavije in dobil stanovanje v Beogradu. Odločitev sodišča je potrdilo vrhovno sodišče, le kazen je znižalo na sedem let. Tri dni pred tem je bil na položaj predsednika vrhovnega vojaškega sodišča imenovan Kundakov (Zoran Todorović Kundak, generalni sekretar stranke JUL, ki je bil leta 1997 ubit v mafijskem obračunu, op. a.) tast Miloš Gojković. To je bila prva razsodba v njegovi karieri, ki jo je izrekel in potrdil. Očitno je to storil z zadovoljstvom, ker je veljalo, da bo tisti, ki bo obsodil "narodnega izdajalca", zaslovel. Tudi on je pozneje postal general. Čin generala je, prav tako ne da bi izpolnjeval pogoje, dobil še tožilec Svetomir Obrenović. Njun generalski doktorat je bil 110 strani razsodbe v mojem primeru. Drugega doktorata, nujnega za napredovanje, nista imela. Obsodili so me pripadniki vojske, v kateri sem preživel 42 let, 7 mesecev in 25 dni.

Mislite, da je šlo za politični proces?

Mislim, da gre za kriminalna dejanja ljudi, kakršni so generali Momčilo Perišić, Jevrem Cokić, Andrija Rašeta, Dobrašin Proščenik, Života Abramović ..., ki so med sodniki našli poslušneže, ki so si hoteli s tem, da so me obsodili, zagotoviti napredovanje in privilegije. In vseh tistih, ki so med vojno bogateli, razkazujoč svoje srbstvo v Beogradu.

Kje ste bili zaprti in kako ste se tam počutili?

Najprej sem bil v samici v vojaškem zaporu. Tam sem doživljal različne oblike trpinčenja ... Tudi med preiskavo sem bil v zaporu. V samici sta nad mano 24 ur na dan goreli dve 200-vatni žarnici in od takrat nosim očala. Žalili so me, z mano grdo ravnali, me silili k fizičnemu delu. Prvo zimo sem prebil v neogrevani celici, kjer ni bilo mogoče zapreti okna. Ves čas sem imel ozebline.Vsak dan so mi pripravljali neprijetna doživetja, da bi vse čim teže prenašal, da bi me spravljali ob živce. Zdelo se mi je, kot da me skušajo pripraviti do tega, da bi napravil samomor.

Potem je prišla pomilostitev?

Pomilostili so mene, Raduška in Popova; leta 1996 je to storil tedanji jugoslovanski predsednik Zoran Lilić. Bil sem v bolnišnici v Beogradu, k meni je prišel obsojenec in rekel: "General, čestitam, pomilostili so vas." Zvečer sem pri poročilih videl, da se ni šalil.

Vas je to presenetilo?

Iskreno rečeno sem pričakoval, da se bo nekaj zgodilo. Toda še najmanj sem pričakoval pomilostitev. Milost je potrebna tistemu, ki kaj zagreši. Jaz potrebujem pravico, regularno sojenje in regularen sklep sodišča, sprejet brez pritiskov.

Kako je vse to vplivalo na vašo družino?

Moja družina je raztepena po vsem svetu. Med obleganjem vojašnice v Varaždinu je potekala grozljiva medijska kampanja proti meni. Sin je izgubil službo in doživel vrsto neprijetnosti. Ko sem ga kasneje videl na fotografiji in jo primerjal s fotografijo z njegovega rojstnega dne 12. februarja 1991, sem ugotovil, da je videti, kot da se je vrnil iz Auschwitza. Vnuka Bojana nisem videl od leta 1991.

Hči je na začetku vojne s sinom prišla živet v Beograd. V tistem času inflacije sva ugotovila, da nimava od česa živeti v moji hotelski sobi, zato se je vrnila na Hrvaško. Moji dohodki so nižji, kot bi morali biti, ker so me upokojili s statusom kaznovanega oficirja.

Če bi se še enkrat znašli v istem položaju, kako bi ravnali?

Enako. Svoje vojake sem imel rad kot svoje otroke, vse podrejene oficirje sem imel rad kot svoje otroke in sem jih varoval in težko mi je bilo, ker so nekateri od njih zapustili enoto v krstah. Zato sem v Varaždinu storil vse, da bi bilo tega čim manj ali da tega sploh ne bi bilo. Le tega sem kriv.

Vsi, ki so pripomogli k temu, da sem bil obsojen, pa so dobili visoke čine, visoke položaje, razkošna stanovanja in najbrž si bodo krčevito prizadevali, da jim ne bo mogoče dokazati napake, hudega, ki so ga povzročili. Za moje trpljenje je kriva država, saj mi je ukazovala prav ona, odvzela mi je vojsko, mi vzela oficirje in me pustila na cedilu, nedolžnega me je obsodila in preganjala, mi razbila družino, vzela mojim sorodnikom službe, klevetala, klevetali so me državni mediji, državno časopisje.

Moč mi daje zavest, da sem nedolžen, da sem čist kot solza, moč mi daje želja, da bi se boril in drugim dokazal, da je tudi v zmedi, v brezupnem položaju, v nerešljivem položaju mogoče ostati človek in zdržati linč in kazen in ponižanje ter ostati pokončen.

Kaj pa mislite o tem, da vas tri države, ki so bile druga z drugo v vojni, obtožujejo ravno nasprotnih stvari? Na Hrvaškem ste zločinec, v Srbiji izdajalec.

Tri republike, ki so bile prej v skupni državi, potem pa so postale nasprotnice, vojaško, politično in gospodarsko, me preganjajo, vse tri. Edine so si le v tem, da me preganjajo, glede tega so se strinjale ves čas. To je pravni nesmisel, saj me toži lastna država in državi, ki sta bili z mojo državo v vojni.