MLADINA Trgovina

Jani Sever

8. 1. 2006  |  Mladina 1  |  Družba

"Noben klerik nima pravice pričakovati spoštovanja do svoje vere, če sam ni pripravljen spoštovati drugače mislečih, drugovercev in ateistov. In prav nobene pravice nima obsojati kogar koli za kar koli, dokler hinavsko brani duhovnike pedofile." - Svetlana Makarovič

Svetlana Makarovič, pesnica

© Miha Fras

Še pišete?

Pišem, če tako nanese. Kakšno novo pravljico, gledališko igro, song, časopisno kolumno. Poezijo pa sem amputirala od sebe in je namerno ne pišem več - čeprav me še vedno zasleduje. Vendar se pesniške ideje nekako deponirajo v meni in prikukajo v drugačnem žanru na dan. Še najbolj v tretji, precej bridki pravljici o Kosovirjih, ki jo ravno zdaj pišem, skoraj proti svoji volji.

Zakaj, po čigavi volji?

Že večkrat sem rekla, da moje pravljice prihajajo k meni na neki način kar same od sebe. Ta sposobnost pisanja oziroma pripovedovanja "con amore", se pravi z ljubeznijo, me spremlja že od otroških let. Pisanje z ljubeznijo do malih bitij, čemur verjetno botruje nekakšen sprevržen materinski nagon. Nikoli ne napišem pravljice kar tako počez, za vse otroke. Z ljubeznijo pišem za osamljene, za zasmehovane, za objokane in mogoče celo podzavestno za malo objokano Svetlano.

Kolumne so nekaj drugega ...

Naj vas spomnim, da so bile lani moje kolumne v sobotnem Delu sicer izredno brane, da pa se je moje sodelovanje s tem časopisom nehalo, ko je prišlo do klerikalne cenzure. Seveda sem takoj zatem objavila zbirko svojih kolumen S krempljem podčrtano, kjer je na zadnji strani objavljen moj necenzurirani tekst Gora. To je bilo zame po brezsramni cerkveni uzurpaciji moje Prešernove nagrade leta 2000 spet eno od nedvoumnih znamenj, da je v Sloveniji klerofašizem na pohodu.

Kateri stavek so vam cenzurirali in kako veste, da je šlo za cenzuro klera?

Vse dotedanje kolumne so bile satirični teksti. Zadnja kolumna pa je govorila o simbolu gore, o rasti umetniške osebnosti in o zunanjih uspehih ali neuspehih. Ko umetnik doseže svoj vrh, je to primerljivo z vrhom gore, na katero se na eni strani umetnik vzpenja po neuhojeni poti in previsni skali, na drugi strani gore pa vodi na vrh udobna, položna cesta, po kateri se v limuzinah pripeljejo umetnjakarji. In ko na vrhu gore veseli umetnjakar ponudi roko izmučenemu umetniku in ga pozdravi z besedami: "Kaj ni to lepo, da se srečava na isti gori?", mu umetnik odgovori: "To ni ista gora." Zadnji stavek moje kolumne Gora, prav tisti, ki je bil cenzuriran, se glasi: "Prav žal, pater Rupnik, ampak to ni ista gora."

Popolnoma jasno je, da je šlo za klerikalno cenzuro, kajti navadno časopis objavi popravek ali pa se vsaj formalno opraviči. To pa se ni zgodilo. Ni naključje, da je malo pred tem prejel urednik Sobotne priloge Dela svarilno, če že ne grozilno pismo teologa Kraševca, naj takoj neha "blatiti" Cerkev, češ da tega ne bodo več prenašali in da bodo stvar internacionalizirali. Po vsem tem je težko dvomiti o klerofašistični inkviziciji.

Govorite o klerofašizmu. Se kaže še kje?

Danes že skoraj povsod. Kajti že od Demosove vlade se RKC vse drzneje prisesava na državo. Vsaka vlada pa se bolj ali manj zaveda, da ravno RKC kot množični medij z vplivom na večinsko volilno telo pretežno neizobraženih, nerazgledanih in nerazmišljajočih množic odločilno vsako novo vlado bodisi podpre bodisi ne. Prav zadnje volitve so to jasno pokazale. Janševo desnico je spravila na vlado prav RKC, podobno kot nekoč Mussolinija. Kajti najmočnejši kapital vsake Cerkve so ravno ljudje z opranimi možgani. Prav zato si Cerkev na vso moč prizadeva, da zavre duhovni razvoj posameznika, da osira ljudi, ki mislijo s svojo glavo, hkrati pa si arogantno lasti monopol nad nekakšno "duhovnostjo" - drznejo si celo pridigati, da duhovnosti razen znotraj RKC kratko malo ni.

Ampak to ni ravno samo slovenska zgodba.

Seveda ne. To je svetovna zgodba. A v Sloveniji spet živimo v času, ko je sekularizacija samo še prazna črka na papirju ustave, a tudi tam ne bo več dolgo, saj se že pojavljajo zahteve, naj se 7. člen izbriše iz ustave, to pa pomeni, da bo rimskokatoliška vera kratko malo državna vera. RKC bo nekontrolirano posegala v šolstvo, kulturo, policijo, vojsko in sodstvo - kolikor tega ne počne že zdaj. Na obzorju se riše liliputanska različica Francove Španije.

Kako razumete to, da so v Franciji, ki je najbolj sekularna država, sprejeli zakon, da punčke ne smejo v javne šole z ruto, ker je to znak islama? Se strinjate s tem?

Francija je iz javnih ustanov izgnala vse verske simbole, kar je absolutno prav. V javnih ustanovah nimajo verski simboli kaj iskati. Nobeni. Tudi križi ne. Drugače je seveda na Poljskem, kjer v vsaki javni ustanovi visi križ - tudi v slovenskem parlamentu bo kmalu visel. Ampak da se razumemo: ne krivim sedanje vlade - ta samo pobira smetano in si liže prste. Spomnimo se, kdo je prvi kar samovoljno parafiral vatikanski sporazum. Drnovšek. Kdo ga je ratificiral? Runkelj Rop. In na koncu so padle še zadnje maske: izkazalo se je, da je šlo kratko malo za konkordat. Je bil ob vseh mogočih referendumih za oslovo senco razpisan tudi referendum o vatikanskem sporazumu? Kaj pa še, tudi prejšnje vlade so se klanjale papeškim kiklam.

Ampak tudi to ni pomagalo LDS, da bi ostala na oblasti.

Seveda ne. Kajti samopašnost vsake vladajoče stranke prej ali slej privede do razpuščenosti, šlamparije. Sicer pa nisem nikoli imela vtisa, da ima stranka LDS sploh kakšen profil. Cerkvi so pač tudi premalo vneto lezli v rit, ker so se zanašali na to, da je podeželje malo bolj razgledano. In to je bila napaka.

LDS ima veliko vlogo v procesu rekatolizacije, posebej Drnovšek, čeprav je pravzaprav videti bolj nekakšen budist kot katolik ...

Drnovšek je kot politik, in po moje tudi kot oseba, neprofiliran. Pazi, da se ne zameri nikjer in nikomur, zato je vsakega po malo.

Pa vendar, ko je samovoljno parafiral vatikanski sporazum, ali se ni s tem zameril ateistom, pa mogoče še komu?

Ateistov naj bi bilo v Sloveniji manj kot deset odstotkov. Seveda, če pa RKC šteje med svoje verne ovčice prav vsakogar, ki je bil kot dojenček krščen. Če je RKC tako zelo prepričana o gromozanskem številu svojih vernikov, naj zbere pogum in privoli v cerkveni davek, pa bomo hitro videli, koliko jih je. Seveda pa se RKC tega boji kot hudič križa, saj ni pozabila množičnih izstopov iz Cerkve v Avstriji po uvedbi cerkvenega davka, ko jih je krepko dobila po nosu.

Pred nekaj leti ste tudi sami izstopili iz Cerkve, ampak iz drugega razloga ...

Iz istega razloga, kot sem dvakrat odklonila vstop v partijo, sem storila tudi to. V obeh primerih se mi je pač obrnil želodec.

Mogoče pa ljudstvo le ni tako nerazgledano, če se RKC boji cerkvenega davka.

Ljudstvo, ki ne bere nič, je bolj zarukano kot tisto, ki je nekoč bralo vsaj Slovenske večernice. To vidite, to so Slovenceljni. Množica brez hrbtenice, množica, ki je najlažji plen tako za komunajzarje - ne za komunizem - kakor za klerikalce. Ne govorim o veri in ne govorim o komunizmu. Govorim o drekačih, ki so si tako iz enega kot iz drugega kovali politični dobiček. In pogosto gre celo za iste osebe.

Hecno je to, da so potem tega Slovenceljna uporabili za mobilizacijo nacionalnega. Najprej so bili Slovenceljni, potem je Žižek rekel, da mu slovenstvo pomeni manj kot pet minut dobrega filma. Medtem pa desnica ves čas poudarja, da je treba skrbeti za slovensko substanco. Videti je bilo, kot da sta vidva z Žižkom izdajalca naroda.

Ne vem, kaj naj bi jaz imela skupnega z Žižkom. Jaz slovenski jezik, ki določa mojo nacionalno identiteto, ne samo dosledno uporabljam in ga negujem kot precizen inštrument, temveč ga tudi dopolnjujem in ga kot pesnica in pisateljica soustvarjam. Nesmiselno in neokusno pa se mi zdi izpovedovati nekakšen ponos na svoje slovenstvo. Na to ne moreš biti niti ponosen niti se ti tega ni treba sramovati. To kratko malo si. Pomembno je, kaj iz samega sebe narediš. In kaj je značilno za Slovenceljna? Da sploh nima nobene identitete. Ne obvlada svojega jezika. Nima pojma o nacionalni in kulturni dediščini. Ne pozna niti ene slovenske ljudske pesmi, kvečjemu kakšno pijansko lajno. In vse, kar potrebuje oziroma si želi, je kičeraj. Gojzarska glasba namesto slovenske ljudske, kosmate zgodbice namesto literature, kvanta namesto duhovitosti. In prav zato je za RKC z njenim kičerajem, škofovskimi maškaradami in pozlačenimi božjastnimi angeli v baročnih oltarjih tako lahek plen. Plen hinavske sladkobnosti, ki je na primer Evangeličanska cerkev ne uporablja. Zato pa tudi nima prostora pri papeškem koritu. Rimska cerkev je vedno imela dovolj denarja, da si je najemala umetnike. Seveda pa Bachova glasba ni nobena sakralna umetnost. Bachova glasba je samo Bachova glasba in to je vse. Čeprav je bila komponirana in izvajana po naročilu tako bogate ustanove.

Pravite: Cerkev je imela denar, da je plačevala umetnike. Tudi trgovci so jih plačevali. Postavljali so templje sebi, niti ne bogu.

Ja. Prav tako kot Cerkev. Tudi ta je vedno postavljala templje sebi, ne bogu. Kajti RKC nima z bogom prav nobene zveze. Bog RKC je svetopisemsko zlato tele. Vedno se je znala prisesati na bogate, hkrati pa ni zamudila nobene priložnosti, in je tudi danes ne, da bi najbednejšemu siromaku potegnila iz žepa zadnji novčič. In tako imenovana karitativna dejavnost RKC se napaja iz ljudskih žepov, ne iz cerkvenih. Najlažje je pa seveda "pozivati svet k miru" - kar tako, na pamet, pa še k nekakšni pravičnosti, tudi kar tako, na pamet. Pa ne bi mogoče "sveti" Vatikan iz svojih zakladnic vsaj del zaplenjenih bogastev vrnil potomcem krvavo pokristjanjenih ljudstev? Ne bi, kajne da ne.

Cerkev je med prvimi podprla vladna reformna prizadevanja ...

Seveda. Reveži naj molijo, pa jim bo na onem svetu bog vse krivice poravnal. RKC je živ dokaz za to, da se kamela lahko kar udobno sprehaja ven in noter skozi šivankino uho. Pa eni še pravijo, da ni čudežev!

Pri nas gre menda za to, da Cerkev spet pridobi mesto, ki naj bi ji pripadalo. Cerkveni možje pravijo, da je bila Cerkev petdeset let zatirana.

Zatirana RKC ravno ni bila. Kakor sem sovražila komunajzarstvo, tako cenim pri prejšnjem sistemu eno stvar: da je razlastil RKC njenega prigrabljenega premoženja in jo v resnici postavil na mesto, ki ji pripada. Imeli so svoje cerkve, kjer so lahko opravljali svoje maše, res pa niso smeli kot obsedeni razbijati po zvonovih, kadar bi se jim zahotelo. Ljudje, ki so hodili k maši, niso bili zato postavljeni pred zid. Res pa niso mogli biti sprejeti v partijo, ampak od tega se ne umre. Kolikor je imela Cerkev svobode za opravljanje svoje pastoralne dejavnosti, toliko je je imela. Res ji država ni bila naklonjena, zato pa je Cerkev imela tisto, kar je bilo v resnici dragoceno: imela je ugled. Uživala je spoštovanje. Tudi sama, čeprav sem bila zmeraj ateist, od kar sem odrasla, sem jo na neki način spoštovala. Danes ima RKC vse, kar ji pripada in kar ji ne, vsa našarjena zganja svoj teater tu in tam, toda izgubila je bistveno: spoštovanje in dostojanstvo.

In za dolgo si je zapravila možnost kakršnega koli dialoga z intelektualno slovensko elito. Ne gre za sovraštvo ali, kakor bi rada Cerkev prikazala, "bruhanje žolča". Gre za prezir. Cerkev, kakršna je danes, je vredna samo še prezira.

No, duhovniki so bili tudi žrtve Udbe, ki menda še danes straši med njimi.

Udba je zasliševala vsevprek, ne samo duhovnikov. Tudi mene je zasledovala. Tako rekoč na vsakem koraku. Jasno je, da je vsak individualist že a priori sovražnik vsakega totalitarnega sistema.

Kaj pa mnenje, da je bila Slovenija konec prejšnjega stoletja ateistični otok v Evropi? Ali to ne drži?

Odveč se mi zdi komentirati vse bedastoče, ki jih je izrekel nadškof Rode.

Kako bi primerjali zadnje tri voditelje slovenske RKC, Šuštarja, Rodeta in Urana?

RKC redko dela napake. Zavedala se je, da mora poseči v slovenski prostor v začetku z mehko taco. Tako je Šuštar pripravljal teren militantnemu Rodetu. Rodetov ton in njegova aroganca pa sta vendarle dala marsikomu misliti, da je prišel izterjat to, kar je bilo že pred leti dogovorjeno, in da je bilo papeževo priznanje samostojne Slovenije pogojeno s predajo Slovenije Vatikanu. Rezultat tega se kaže danes.

Kaj pa Uran, ki kot pop zvezda popeva na TV v prime timu?

Vsi trije sveti možje prepevajo isto pesmico. Razlika je morda samo v alikvotnih tonih.

Kakšna je vaša osebna, družinska izkušnja z vero?

RKC vztrajno poskuša z argumenti, da njeni nasprotniki ne poznajo Cerkve in da se je menda zato celo bojijo. Vendar nas je kar nekaj, ki nam ne morejo prilepiti boljševističnega predznaka. Metode dosledno katoliške vzgoje sem na lastni koži spoznala v mladosti. In jih prepoznavam tudi danes, ko začenja veljati za veliko pedagoško zvezdo sam Slomšek.

No, pa tudi Bonaventura Jeglič, pri katerem ni več moderno omenjati sežiganja knjig.

Iste sorte ptice skupaj lete. Še bodo gorele knjige.

Ampak otroci ne bodo več tepeni?

Bodo. Bodo. Katoliški ideal družine vključuje tudi to.

Ali lahko rečemo, da je bila vaša Prešernova nagrada zadnja osebna travmatična izkušnja z RKC? Je že prebolena?

Bila je prebolena tisti trenutek, ko sem prišla z odra. Seveda pa je bila svinjarija, ki so jo takrat klerikalni krogi zakuhali z njo, nedvoumen dokaz o namerah RKC: da se z nesramno intrigo vrine v umetniške kroge. Razumem, da institucijo, kakršna RKC je, skeli, da nima umetnikov, da ima le dekoraterje tipa pater Rupnik. Vendar so se zadeve lotili precej bedasto, ko so brez sramu razbili sam status Prešernove nagrade, ki je zahteval, da se nagradi življenjsko delo umetnika v domovini, in to javno delo. Papeževa zasebna kapela v tuji državi kratko malo ni javno delo, ne glede na to, da je bila menda papežu všeč. Še več: ker so vedeli, da bo kulturna javnost osupla, ker so kratko malo ignorirali odločitev strokovne žirije, da se nagrada podeli Gustavu Gnamušu, so na vrat na nos to poskušali zamaskirati s tem, da so Rupniku kupili naziv "Slovenca leta" časopisa Delo, skupaj z Milanom Kučanom. Mislili so, da jim bo taka inštalacija uspela tudi z menoj - tu so si pa polomili zobe. Ampak Cerkev je in je zmeraj bila mojstrica v osiranju tistih, ki se z njo ne strinjajo.

Da, nagrada je prebolena. Toda nikoli ne bom pozabila občutka bolečine, ko sem morala na odru povedati, da nagrado zavračam. Vmes sem morala tako na debelo požreti solze, da je nastala pavza - in v tisti pavzi se je z menoj ogromno dogajalo. Požrla sem solze in rekla sama pri sebi: pa če crknem, moje solze te prasice ne bodo videle. No, in sem to opravila.

Kakšna je bila vaša pot do ateizma?

Seveda dolgotrajna. Bila je pogojena z mojim intelektualnim in duhovnim osebnostnim razvojem. Treba se je bilo znebiti vse zunanje sladkobne navlake, ki je najmočnejše orožje RKC. Spominjam se prvega "dokaza", da bog obstaja in da mu vsi dolgujemo nekakšno neizmerno hvaležnost. Bila sem stara mogoče štiri ali pet let in sem vprašala svojo katoliško mamo, zakaj kokoške, ko pijejo vodo, ob vsakem požirku dvignejo kljun proti nebu. Ker se zahvaljujejo ljubemu bogu, je rekla mama. Skratka, če je celo kokoš hvaležna ljubemu bogu, mu moramo biti vsi. Danes me prav zanima, kako se na svetu trpinčene, pretepane, zlorabljane živali zahvaljujejo temu bogu, ki je ustvaril človeka kot krono stvarstva in mu izročil na milost in nemilost vse živalstvo tega sveta. To se še danes kaže v cerkvenem zaničevanju živali, ki baje nimajo duše. Cerkev na veliko šari z nekakšnimi čudeži in zanemarja dejstvo, da bi bil bog, ki s čudeži človeku dokazuje svojo eksistenco, kaj klavrn bog. Za obstoj boga stvarnika ni niti enega dokaza. Nešteto pa jih je o njegovem neobstoju. Cerkev uči, da je človekovo trpljenje pot do zveličanja na onem svetu, kjer bo človeka neumrjoča duša doživela večno blaženstvo. Zame je neizpodbiten dokaz, da boga ni, trpljenje živali, ki duše torej nimajo, in me prav zanima, kako in kdaj bodo za svoje trpljenje te manjvredne beštije zveličane. Drugi dokaz neobstoja tako imenovane vsepričujoče božje ljubezni je trpljenje nedolžnih. Tako živali kot otrok. Ljubezen pa taka.

Ampak saj nihče ni nedolžen, kot pravi cerkveni nauk.

Cerkveni nauk odreka nedolžnost celo novorojenčku in ga označuje za nosilca izvirnega greha, ki ga menda lahko očisti le zakrament svetega krsta. Pa smo spet pri kšeftu.

Rekli ste, da ste ateistka. Pa ste včasih malo vraževerni?

Seveda, to včasih za zabavo kar gojim. Ne dajem na primer ključev na mizo. Zgrozim se ob razbitem ogledalu. Včasih sem v spomin na svojo nono nosila okrog levega zapestja zavozlano rdečo nit. Take stare poganske vraže so včasih polne poetičnosti. Recimo košček belega kruha na prsih, kadar greš na težko pot, ali pa kamenček v žepu ...

Zakaj je klerofašizem tisto, kar vas najbolj muči?

Ne muči me, gnusi se mi pa. Že zaradi obscenega vtikanja v človekovo intimo. Zaradi poskusa vsiljevanja celibata pred poroko mladim ljudem. Pri čemer pa se duhovščina bolj malo drži svoje lastne prisege celibatu in odpravlja pojav pedofilskih zločinov v svojih vrstah z lakoničnim izgovorom, da smo pač vsi krvavi pod kožo in da kljub takim in drugačnim zločinom mati Cerkev ohranja svojo svetost. Res ni hujšega cinizma od papeškega cinizma.

Njih zanima predvsem javno mnenje.

Javno mnenje ni zame noben pojem. Pomembno zame je samo mnenje tistih ljudi, ki jih spoštujem. Sicer pa glede klerofašizma niti nisem pretirano pesimistična. Dobro je vsaj to, da so maske dokončno padle in da so stvari postale več kot jasne. Klerikalci so namreč v svojem pijanem zmagoslavju oblasti, kapitala in zunanjega ugleda spregledali prav to, da s svojim početjem zbujajo vedno ostrejši odpor na drugi strani. Mene sicer nima kaj motiti, če papež svojim vernim ovčicam prepove splav. Prav, naj jim ga in naj ga ubogajo. Prav prekleto nobene pravice pa nima nagovarjati ateistov, naj bodo vzdržni pred zakonom, prav prekleto nobene pravice nima žaliti gejev s psovanjem, da so gnus, prav nobene preklete pravice nima nagovarjati politikov, naj se ravnajo po katoliškem kodeksu in naj prilagajajo zakone kanonskemu pravu. In noben klerik nima pravice pričakovati spoštovanja do svoje vere, če sam ni pripravljen spoštovati drugače mislečih, drugovercev in ateistov. In prav nobene pravice nima obsojati kogar koli za kar koli, dokler hinavsko brani duhovnike pedofile. In ravno to je tisto, česar se Cerkvi ne more in ne sme odpustiti, kajti otrok je nedotakljiv, in noben izgovor, da se to počne "tudi drugje", ne drži. Papež odreka duhovnikom s homoseksualnimi nagnjenji možnost posvečenja. Ali pa je z eno samo besedico omenil pedofilska nagnjenja duhovnikov?!

Si lahko predstavljate, da bi bil papež Slovenec?

Slovencelj že, Slovenec pa ne.

Je za naklonjenost Slovenceljnov RKC kaj pomembno, da jih letos ob božiču novi papež ni nagovoril v slovenščini?

Prav jim je. Ampak ko bodo ob Ratzingerjevem obisku Slovenije spet slinili rob njegove kikle, bo to že zdavnaj odpuščeno in pozabljeno.

Pravite, da ni dialoga med Cerkvijo in intelektualci, je pa precej razumnikov, ki so vezani na to Cerkev in to oblast.

Velik del Nove revije je bil prej intimno vezan na ta rdeče. Zdaj pa so intimno vezani na kler. Take "razumnike" naj Cerkev kar ima.

Zanimivo je, da so ti novorevijaši ali razumniki, kulturniki tako naklonjeni oblasti in Cerkvi, hkrati pa jim oblast grozi z dosti zoprnimi stvarmi: denimo z enotno davčno stopnjo, z ukrepi, ki jih je Cerkev javno podprla.

Taki "razumniki" točno vedo, da se jim splača, če ščitijo aparat. Prišli bodo do nagrad, funkcij, javnih priznanj. Pragmatični ljudje pač. Znajo poskrbeti zase, pa še za svoje potomce povrhu. Tega ni težko razumeti, pa vendar je cena za to neznansko visoka. Včasih se vprašam, kako je pri srcu takemu konvertitu, ko se zjutraj pogleda v ogledalo, pa namesto obraza vidi rit. Tudi oni pridno pomagajo desničarski diktaturi črtati pot v prihodnost. V njenem sedanjem mandatu - in skoraj zagotovo v prihodnjih tudi - nas čaka: rehabilitacija škofa Rožmana in s tem vred domobranstva, sledil bo vsaj en obisk svetega inkvizitorja Ratzingerja, ki ga je ob njegovi izvolitvi na kraju samem kar v imenu nas vseh Janša prisrčno povabil na obisk v njegovo provinco Slovenijo. Potem bo sledila beatifikacija istega škofa - saj skomponirati kakšen čudež ne bo problem -, potem bo sledil referendum o splavu, pardon, o svetosti življenja, potem bo poplava zasebnih katoliških šol ...

Ena stvar me pa vendarle od srca veseli: da sem stara pa da nimam otrok.

Lani je Jančar v eni svojih kolumen zapisal, da ni dostojno v današnjem času kogar koli zmerjati s fašistom. Vi pa ves čas govorite o klerofašizmu ...

Kaj je bistvo fašizma? Fascio v latinščini pomeni butara. Enako misleči, ki z vsemi sredstvi zatirajo svobodno odločitev posameznika. Fascio simbolizira tako komunistični družbeni sistem kot sedanjega. Oba pa sta se hinavsko kitila z atributom "demokratičnosti". Prav zato bi izrekla še iskreno novoletno voščilo vsem tistim svobodomiselnim posameznikom, ki so edina prava opozicija sedanji diktaturi.