MLADINA Trgovina

Urša Matos

26. 6. 2001  |  Mladina 25  |  Politika

Represija po ukazu

Ali so pretirane policijske ukrepe pravzaprav usmerjali Američani?

Nežno odstranjevanje pripadnikov Greenpeacea

Nežno odstranjevanje pripadnikov Greenpeacea
© Bojan Brecelj / IPA

Če vprašate policijo, je odgovor jasen: uporabili so samo ukrepe, ki so bili nujni za zagotovitev varnosti in preprečitev izživljanja agresivnosti. A to je samo ena stran resnice. O povsem drugačni so prepričani tisti državljani, ki so se med obiskom predsednikov ZDA in Rusije udeležili protestnih akcij ali pa so jim bili vsaj naklonjeni. Predstavnik urada za intervencije Andrej Kurnik meni, da je bilo kazanje policijske moči že kar ekscesno. Čeprav so protestniki vnaprej napovedali, da bodo demonstracije nenasilne, so jih policisti pričakali ne le v velikem številu in s cestnimi zaporami, ampak tudi z oklepnimi vozili z vodnimi topovi, poleg tega so opravili številne informativne pogovore na domovih aktivistov, preverjali naj bi bili elektronsko pošto, domnevno pa naj bi bili celo prisluškovali telefonskim pogovorom. Na slednje je še pred vrhunskim srečanjem v javnem pismu predsedniku vlade opozarjal Rastko Močnik. Trdil je, da je policija nadlegovala aktiviste, ki so delili protestne letake, da je popisovala registrske tablice vozil na Metelkovi v Ljubljani, da so vladne službe nadzorovale elektronsko pošto in telefonske pogovore - skratka, da je oblast v imenu predsedniškega sestanka kršila temeljne človekove pravice. Policijski ukrepi so se zdeli pretirani tudi varuhu človekovih pravic Matjažu Hanžku. Po njegovem prepričanju bolj kot prizadevanje za varnost kažejo strah za zunanjo podobo države, te pa z lažnim mirom in ogromno policije ni mogoče izboljšali. Znano je, da je največji mir tam, kjer se mnenja sploh ne smejo izraziti.

Generalni direktor slovenske policije Marko Pogorevc je po vrhunskem srečanju menil, da se je Slovenija izkazala za oazo miru v Evropi, ni pa povedal, za kakšno ceno je bil ta mir dosežen. Predstavniki različnih nevladnih organizacij trdijo, da na račun državljanskih pravic in svoboščin. Pri tem posebej omenjajo dva incidenta. Poleg policijskega spora z italijansko aktivistično skupino Ya Basta na mejnem prehodu Fernetiči še incident z elektronsko pošto predsednice društva Neutro Tine Purnat iz Letuša, ki začasno biva v ZDA. Po mnenju članov društva Neutro naj bi bila policija iz preventivnih razlogov nadzorovala njeno elektronsko pošto, saj je menda domnevala, da je Tina med glavnimi organizatorji protestov v Ljubljani. Ker je branje zasebne elektronske pošte mogoče le z dovoljenjem sodišča in gre sicer za nezakonit poseg v intimo, si je ozadje treba ogledati natančneje.

E-špijonaža

Tina je o globalističnih protestih najprej iz Seattla in nato iz Portlanda večkrat poročala za ameriške študentske časopise in za internetne medije. V dneh pred vrhunskim srečanjem je na različne evropske naslove poslala informacije o predvidenih demonstracijah v Sloveniji. Čeprav je bil njen edini "greh", da je poslala nekaj elektronskih sporočil, ki nikakor ne morejo pomeniti potencialne nevarnosti, sta se v petek popoldne, dan pred predsedniškim srečanjem, na njenem domu zglasila lokalna policista. Ker Tine ni bilo, sta se na vrtu pred hišo pogovarjala z njenim presenečenim in prestrašenim očetom Friderikom. Povedala sta mu, da ima policija hčerina elektronska sporočila, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je glavna organizatorka protestov. Menda naj bi mu bila še rekla, da sta prišla pogledat, za kakšno družino sploh gre. Pogovor je bil dokaj kratek, ker oče zaradi šoka ni nič spraševal. Tinina mama Vida, ki je v času policijskega obiska ni bilo doma, pravi, da je njena hči odgovorna in zrela osebnost. Policijsko nadlegovanje na domu se ji zdi znak pretirane paranoje. Policija se s tem mnenjem ne strinja, zanika pa tudi kakršno koli nezakonito delovanje. "Zaradi zagotavljanja varnosti smo spremljali vse informacije, ki so bile na temo vrhunskega srečanja objavljene na medmrežju. To smo še posebej skrbno delali zato, ker smo po elektronski pošti dobili dve neposredni grožnji, za kateri smo v obeh primerih pridobili sodni odredbi, zoper obe identificirani osebi, ki sta pismi napisali, pa bomo vložili kazensko ovadbo. Pri zbiranju obvestil smo naleteli tudi na njeno pismo, ki je bilo 8. junija javno objavljeno v svetovnem spletu in govori o demonstracijah. Zaradi zagotovitve varnosti in preprečitve morebitnih presenečenj smo šli na dom preverit, ali je oseba, ki je ob pismu navedena, v resnici avtor vsebine, deloma pa smo preverjali tudi samo vsebino. Policija njenega pisma ni prestregla tajno in tudi ni uporabljala nobenih posebnih metod in sredstev," trdi pomočnik direktorja uprave kriminalistične policije Marjan Erhatič in dodaja, da Tina ni in tudi ne bo v policijskem postopku.

Ali so bili torej strahovi o prekoračitvi policijskih pooblastil prenagljeni? Tina priznava, da je bilo pismo, ki ga je pridobila policija, javno objavljeno na spletnem strežniku Mai in da ga je tja poslala sama. Vendar hkrati pravi, da iz tega pisma ni mogoče sklepati, da naj bi bila organizatorka protestov. Od kod torej policiji ta zamisel? Je mogoče, da sta si policista zgodbo pred starši preprosto izmislila, ali pa, da Erhatič javnosti kaže le pismo, ki je bilo pridobljeno povsem legalno, skriva pa druga pisma, ki so bila pridobljena z nezakonitim poseganjem v Tinino zasebno pošto? O njeni vpletenosti v proteste bi bilo mogoče sklepati le na podlagi korespondence s poslancem češkega parlamenta Jaromirom Kohlickom, ki pa javno ni bila objavljena in bi jo policija brez odredbe preiskovalnega sodnika lahko pridobila le nezakonito. Član društva Neutro Matej Kovačič namiguje še na eno od možnih različic resnice - da se je slovenska policija v Tininem primeru odzvala šele na pobudo Američanov. Kohlicek je član skrajno leve politične stranke na Češkem, ki nasprotuje Natu. Češka je članica Nata od leta 1997, zato je mogoče, da ga ameriški obveščevalci spremljajo, ker je po njihovem "varnostno nezanesljiv", in da so prek njega prišli do Tine.

Kovačič sicer priznava, da je ta različica nekoliko paranoidna, ni pa povsem izključena. Ameriški FBI že vsaj od julija lani za prisluškovanje elektronskim sporočilom uporablja tako imenovani sistem Carnivore, nameščajo pa ga na ameriške ponudnike dostopa do interneta. Informacija o uporabi tega sistema se je v javnosti prvič pojavila 6. aprila lani na pričanju pred neko komisijo ameriškega senata. Carnivore deluje tako, da samodejno preišče vsa prihajajoča in odhajajoča elektronska sporočila osumljencev kaznivih dejanj. Sistem lahko išče točno določene besede ali pojme, lahko pa se uporablja tudi za splošno, preventivno iskanje vseh elektronskih sporočil, ki se pretakajo prek posameznega ponudnika dostopa do interneta. Aktivisti organizacije Privacy International se bojijo, da bo v letu ali dveh sistem Carnivore nameščen na vse ameriške ponudnike dostopa do interneta. FBI bi bil tako sposoben omejevati dostop do nekaterih vsebin na internetu, tehnologija bi mu omogočala iskanje sumljivih oseb (po njegovih merilih), hkrati pa bi bilo tako mogoče od preostalega interneta odrezati "neposlušne" ponudnike vsebin oziroma "ugasniti" nekatere internetne strežnike.

CIA v Sloveniji

Če je bilo v Tininem primeru sporno zasebno pismo poslanca Kohlicka, je najverjetneje, da ga ni prestregla slovenska policija, ampak da gre za dejavnost ameriških varnostno-obveščevalnih služb. Navsezadnje o domnevnem sodelovanju med Američani in slovensko policijo govori tudi zgodba Dejana Hajlovca, ki mu zaradi elektronske pošte preti zaporna kazen od enega do desetih let. Hajlovac je 8. junija z anonimnega elektronskega naslova na ministrstvo za notranje zadeve ter na POP TV poslal pismo, v katerem je grozil predsedniku Bushu. Šlo naj bi zgolj za "zajebancijo". V pismu je zapisal, da obstaja skupina, ki se imenuje "Che Guevarova skupina", in da bo ta poskušala ogroziti življenje predsednika ZDA. Policisti so bili prepričani, da gre za resno grožnjo, zato so z zbiranjem podatkov ugotovili ime avtorja in ga 14. junija obiskali na domu. Opravili so hišno preiskavo, v kateri so zasegli računalnik, poster, na katerem je Che Guevara, in majico z njegovim likom, nato pa so ga skupaj z zaseženimi predmeti odpeljali na policijsko postajo Ljubljana Šentvid in ga zaslišali. Podali bodo kazensko ovadbo, v kateri se nameravajo sklicevati na 398. člen kazenskega zakonika, ki govori o ogrožanju oseb pod mednarodnim varstvom.

Erhatič sicer zanika, da naj bi bila v primer vpletena katera koli ameriška služba, vendar Hajlovčevo pričevanje govori drugače. Po dveh urah čakanja v izolirani in zaklenjeni policijski sobi ga je obiskal kriminalist in avtoritativno rekel: "S pomočjo CIE smo prišli do sklepa, da ste napisali elektronsko sporočilo z grožnjo predsedniku Bushu. Ali boste sodelovali?" Na koncu pogovora naj bi mu bil še dejal: "Mi bi te izpustili, ampak Američani ne dovolijo." Sicer pa naj bi bili Hajlovca obravnavali kot najhujšega kriminalca, hrano in pijačo so mu menda dali šele na izrecno prošnjo njegove žene, grozili naj bi mu bili z desetimi letih zapora, jasno pa so mu menda tudi povedali, da bo imel do konca življenja težave in da mu bo verjetno onemogočen vstop v vse države, ki so članice Nata, in seveda v ZDA.