Igor Mekina

2. 7. 2001

Mladina 26

Število komentarjev

Politika

Nuklearni pristop

V tajnih pogajanjih med Slovenijo in Hrvaško gre vse bolj očitno za trgovino - morje za nuklearko

Kje bo potekala meja na morju in kje bo slovenski prehod do mednarodnih voda?

Kje bo potekala meja na morju in kje bo slovenski prehod do mednarodnih voda?

V zadnjem desetletju je na smetišču zgodovine končala vrsta bolj ali manj imenitnih rešitev slovensko-hrvaških zapletov. Ko je po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške leta 1991 postalo jasno, da meje med državama na morju ni, na kopnem pa ostaja na več mestih sporna, je Hrvaška kot mejo najprej predlagala staro strugo Dragonje. Slovenski pogajalci so šele takrat bolje pobrskali po geodetskih kartah in ugotovili, da je občina Piran večja, kot se je zdelo dotlej, in da ji formalno pripadajo tudi Škrile, Bužini, Mlini in Škodelini. To naj bi potrjevala tudi Schiffrerjeva karta iz leta 1946 in nekaj drugih odločilnih argumentov. Hrvaške ti argumenti niso posebej ganili; načela, ki ga je zagovarjala na svojih južnih mejah, ni želela uporabiti na svoji severni meji. Glede drugega spornega vprašanja - določitve meje na morju - je Hrvaška predlagala razdelitev Piranskega zaliva po načelu "črte enake sredine". Po tej rešitvi bi bil Piranski zaliv razdeljen na dve polovici, Slovenija pa bi ostala brez izhoda na odprto morje. Kljub spodbudnim predlogom o nekakšni mednarodni pogodbi, s katero bi Slovenija od Hrvaške "za zmeraj" dobila pravico do "neškodljivega prehoda", se stvari niso premaknile z mrtve točke. Pogodba je namreč pogodba, to pa pomeni, da jo je v načelu mogoče tudi preklicati. Ali kršiti. Sočasno je predvsem glavni hrvaški pogajalec, dr. Hrvoje Kačić, v tem času večkrat jasno povedal, da "neškodljiv prehod" skozi hrvaške teritorialne vode ne pomeni tudi tega, da bi v slovenska pristanišča lahko plule katerekoli ladje "tujih" držav. Kačić je s svojimi pripombami mislil predvsem na jugoslovanske (kar je bilo v političnem kontekstu sicer popolnoma neverjetno), toda ta "rezerva" bi seveda lahko veljala za ladje katerekoli druge države. Slovenija bi bila na morju torej zelo omejeno suverena. Zato je slovenski parlament sredi leta 1993 sprejel poseben memorandum o Piranskem zalivu, katerega bistvena zahteva je bila zahteva po dostopu Slovenije do odprtega morja. Kljub temu je Slovenija še do leta 1994 predlagala, da se sporni del morja razglasi za beneško ožino, tako kot je to predlagal zunanji minister Dimitrij Rupel. V ženevski konvenciji iz leta 1958 je namreč ožina določena kot "plovna pot, prekrita s teritorialnimi morji, ki povezuje dva dela odprtega morja ali odprto morje s teritorialnim morjem tuje države". Ta konvencija pa je hkrati za morske ožine določila režim neškodljivega prehoda.

Takoj zatem je sledila dolga vrsta različnih bolj ali manj komičnih zapletov. Slovenski pogajalci so hrvaškim kazali dogovore med policijskimi upravami, hrvaški pa slovenskim video posnetke, v katerih je poveljnik slovenskega patruljnega čolna zatrjeval, da je tuja ladja v "hrvaškem teritorialnem morju". Na zahteve ministrstva za zunanje zadeve po novih dokazih o slovenski suverenosti južno od Dragonje so iz slovenskega ministrstva za notranje zadeve prihajale depeše, iz katerih je bilo razvidno, da slovenska policija nima pojma o tem, kdo naj bi živel južno od Dragonje. Kljub temu je slovenski parlament po vrsti enostranskih hrvaških dejanj (graditev mejnih prehodov, nadzor v Piranskem zalivu) pri določitvi občin vključil in nato izključil sporne zaselke v slovenske občine. Ti so pozneje dobili hrvaške, pa tudi slovenske hišne številke. Olja na ogenj je že leta 1994 prilil tudi slovenski odbor za mednarodne odnose, ki je kot slovensko pogajalsko stališče zahteval "mejo na Mirni".

Od leta 1995 do leta 1998 je sledilo obdobje najbolj intenzivnega iskanja rešitev, kot posrednik med državama pa je bil (neuspešno) vključen tudi nekdanji ameriški obrambni minister William Perry. Vsem predlogom, ki so nastali v tem času, je bilo skupno predvsem to, da je bila Slovenija v zameno za neposreden izhod oziroma stik slovenskih ozemeljskih voda z mednarodnimi vodami pripravljena Hrvaški priznati suverenost na spornih obmejnih ozemljih, ki so jih slovenski državni organi šteli in jih še zmeraj štejejo za del slovenskega ozemlja.

Vse to je konstanta slovenske zunanje politike tudi ob najnovejših pogovorih Ivice Račana in Janeza Drnovška, na katerih naj bi po neuradnih informacijah Slovenija vendarle priznala hrvaško suverenost nad štirimi spornimi zaselki. Istimi, ki so jih poslanci Dimitrij Rupel, Zmago Jelinčič in Zoran Thaler obiskali 14. junija 1994.

"T5" v morju

Taktični "umik" Slovenije s tromeje občin Sečovlje, Savudrija, Kaštel na sredino reke Dragonje, ki bi Hrvaški prepustil spornih 113,279 hektarja ozemlja (ki jih Hrvaška dejansko že "ima"), je po predlogih slovenske diplomacije možen le v primeru, da si Slovenija pridobi izhod na odprto morje in ustrezni del Piranskega zaliva. Če bi se Slovenija formalno "umaknila" za 275 metrov proti severu, bi po tem predlogu Slovenija pridobila izhod na odprto morje, izhajajoč iz točke, kjer se po osimskih sporazumih ločita morski meji SFRJ in Italije v teritorialni morji obeh držav oziroma epikontinentalno morje. Ta točka je pozneje postala znana kot točka "T5" in je točno določena. O tem, kako speljati "koridor" do te točke, še zmeraj obstaja več različic. Po enem od predlogov bi za izhodišče vzeli teh 275 metrov slovenskega "umika", jih "prenesli" na morje ali pa od savudrijskega vrha izmerili še eno morsko miljo (1852 metrov) slovenskega morja in nato premico usmerili proti odprtemu morju. Od tega, kako hitro bi premica zavila na jug, bi bilo odvisno, koliko teritorialnega morja bi pripadlo Sloveniji. Piranski zaliv bi se po teh predlogih večinoma delil tako, da bi dve tretjini pripadli Sloveniji, tretjina pa Hrvaški. Po eni od različic bi Slovenija "pridobila" še približno 50, po drugi pa okoli 100 kvadratnih kilometrov morja. Širina vstopa "slovenskega koridorja" v mednarodne vode je seveda lahko različna, po enem od predlogov pa znova 275 metrov, lahko pa tudi nekaj več. To je bilo tudi bistvo "mariborskega predloga". Njegova prednost je bila v tem, da je "koridor" potekal po sredini hrvaškega teritorialnega morja, tako da bi Hrvaška lahko ohranila stik svojega teritorialnega morja z italijanskimi vodami. Prav tako zabavna podvarianta rešitve "ozemlje za morje" je tista, po kateri naj bi Slovenija svoj izhod na morje dobila tako, da bi Hrvaški prepustila "Tomšičevo parcelo". Gre za gozdno parcelo, ki leži v Praprotni (s slovenske strani) oziroma Smrekovi dragi (s hrvaške strani) pod Snežnikom.

Za rešitev T5 naj bi sam dr. William Perry dejal, da je 'out of the box', torej "nekaj nekonvencialnega". Po tej rešitvi, ki so jo podprli tudi nekateri slovenski strokovnjaki, nihče ne bi mogel ustaviti slovenskih ladij vse do točke T5, ki bi jo nato ladje "v nekaj sekundah" prešle in bile takoj zatem "že v mednarodnih vodah". Vendar pa ni jasno, kaj bi se zgodilo, če bi hrvaške ladje na bolj konkreten način poskusile zaustaviti slovenske ladje v fizično nedoločeni točki prehoda. Druga težava "predloga o T5" se skriva v dejstvu, da bi Hrvaška lahko v vsakem trenutku "izničila" slovenski pristop v mednarodne vode. Na podlagi nekdanjega jugoslovanskega zakona o obalnem morju, ki ga je nasledila, se hrvaško teritorialno morje razteza 12 milj od obale. Hkrati pa ima Hrvaška možnost svoje teritorialno morje razširiti še z zunanjim pasom. Italija je nekaj podobnega storila že leta 1974. Če bi v skladu s konvencijo o pomorskem pravu (ki dovoljuje še 12 milj razširitve zunanjega pasu) to storila tudi Hrvaška, bi točka T5 lahko znova preprosto padla v (potencialno hrvaško) vodo in kakršenkoli "točkovni prehod" bi izgubil vsak smisel. V zunanjem pasu lahko namreč država "ščiti svoje interese" in preganja tuje ladje.

Jasno je, da Slovenija glede dostopa v mednarodne vode nima najboljših kart v rokavu. Še najboljša kratkoročna rešitev je nedoločeno stanje, vendar se zaradi slovenskih prioritet (vstop v EU, Nato) to ne more vleči v nedogled. Mednarodna arbitraža bi morda dala prav Sloveniji glede spornih zaselkov, težje pa bi bilo pri dostopu v mednarodne vode. Janez Drnovšek se je zato očitno odločil za sporazum, ki bi sočasno rešil več zadev, s tem, da naj bi bil videti vsak zase kot zaključena celota.

Vrsti red je logičen - najprej je treba sprejeti SOPS, nato urediti vprašanje nuklearke in potem, še pred vstopom v EU, določiti mejo. In ker je jasno, da v pogajanjih ne moreš samo dobivati, je pričakovati, da mora Slovenija, če bo pridobila nekaj pri morski meji, popustiti na drugih področjih. Čeprav je hrvaški predsednik Stipe Mesić že decembra lani priznal, da ima Slovenija pravico do dostopa do mednarodnih voda, je edino resno znamenje, da se kaj premika, informacija, da je Hrvaška odstopila od zahteve po stiku svojega teritorialnega z italijanskimi teritorialnimi vodami. To pomeni, da za rešitev ne bi bilo treba posegati po "mariborskem predlogu", ampak bi ozek slovenski koridor ob teritorialnih vodah Italije vodil vse do vstopa v mednarodne vode v točki T5. Po nekaterih informacijah naj bi do tega prišlo z enostransko razglasitvijo Hrvaške, da del Piranskega zaliva ob meji z Italijo nima za teritorialno morje. Pomanjkljivost takšne rešitve je, da to ne bi bila prava meddržavna pogodba. Še vedno pa bi ostalo odprto tudi vprašanje, kako zagotoviti, da Hrvaška v prihodnje ne bi poskusila z razširitvijo zunanjega pasu povečati svoje pogojne "suverenosti".

Jedrski koridor

Najtežje vprašanje pa se verjetno skriva predvsem v oceni "cene", ki naj bi jo Slovenija plačala za uspešen dogovor. Ta se po vsem sodeč skriva v "reškem sporazumu", s katerim naj bi Slovenija in Hrvaška uredili sporna vprašanja v zvezi z upravljanjem nuklearne elektrarne. Dogovor je bil slovenski javnosti seveda predstavljen kot "korekten" in "fer". Vendar so presenečeni odzivi iz samega vodstva NEK kmalu pokazali, da se hudič skriva v detajlih. Po vsem sodeč sporazum še ne rešuje vprašanja preteklih državnih dolgov, ki jih je Slovenija prenesla na pleča nuklearke. Še pomembnejše je vprašanje skladiščenja izrabljenih jedrskih odpadkov in stroškov razgradnje elektrarne. Hrvaški ministri so že pred dogovorom trdili, da jim "ne pade na pamet, da bi od Hrvatskega elektrogospodarstva zahtevali sredstva za razgradnjo nuklearke in da nato v Sloveniji razpolagajo z našim denarjem". Hrvaška prav tako ne pristaja na višjo ceno elektrike, ki bi vključila stroške razgradnje NEK. Nič bolj ni jasna usoda skladišča za odpadke. Po izjavah ministra Janeza Kopača naj bi "obe strani skupaj iskali lokacijo za trajno skladiščenje odpadkov", leto 2020 pa naj bi bilo po dogovoru Drnovšek-Račan z Reke "skrajni rok, do katerega je treba najti rešitev". Pomenljivo je, da je Slovenija v vseh dosedanjih pogajanjih zahtevala, da se to vprašanje reši najpozneje do leta 2007, saj ima že sedaj veliko težav s skladišči, polnimi odpadkov.

Prednost, ki jo bo imela Hrvaška v poslovnem odboru NEK na podlagi dogovora, praktično pomeni, da bo težko doseči kakršnekoli spremembe, ki bi zvišale ceno elektrike ali kako drugače ogrozile temeljni hrvaški interes - poceni elektriko. Časovno odmaknjeni roki za iskanje lokacije skladišča jedrskih odpadkov so prav tako velika koncesija Hrvaški. Čeprav je res, da je, tudi če bi se Hrvaška "mednarodnopravno" zavezala, da bo poiskala trajno rešitev za problem jedrskih odpadkov, to dejansko nikoli ne bo posebej zavezovalo. Zmeraj bo lahko pogodbo izigrala z različnimi izgovori - predragimi lokacijami, previsoko ceno razgradnje ali skladiščenja ipd. Se Slovenija lahko v tem primeru pritoži meddržavnemu sodišču v Haagu? Načeloma da, vendar le, če v to privoli druga država. Izvajanje odločitve sodišča bi bilo prav tako v rokah posamezne države. Kakšna možnost Sloveniji torej še preostane? Praktično samo ena, ki je pravzaprav "samopomoč". Slovenija si je s "samopomočjo" enkrat že pomagala, ko je leta 1998 ustavila dobavo električne energije Hrvaški. Kar je bilo sporno, vendar je okrepilo slovenski pogajalski položaj. Drugič se ta situacija ne bo več ponovila, ker bo poceni elektrika iz NE Krško dotlej že "pokonzumirana" in noben "odklop" enostavno ne bo več mogoč.

Ni dvoma, da je dogovor oziroma "nuklearna trgovina z morjem" kljub omenjenim slabostim precej smiselen. Prvič zato, ker bi bilo nadaljevanje sedanjega stanja slabo tudi za Slovenijo. Čez dvajset let bi bili problemi le še večji, razgradnja nuklearke pa bi znova padla na pleča Slovenije. Po drugi strani pa ima tudi Hrvaška razloge za kompromis; poskusno uvajanje "schengenskega režima" na slovenskih mejah namreč pomeni, da bi lahko bila soočena z neprijazno severno sosedo, ki je vendarle pomenila dobrega partnerja in je tudi najbližja pot do držav Evropske unije. Dogovor, če do njega pride, bo torej preprost - poceni elektrika za Hrvaško in dejansko prelaganje vprašanja nuklearnih odpadkov na pleča slovenskih davkoplačevalcev v zameno za slovenski dostop do mednarodnih voda. n