MLADINA Trgovina

Za pet milijard genijev

Podatki v članku Ane Jud o “nadarjenih”, ki jih je v zadnjih treh letih štipendiralo MŠZŠ (Mladina št. 39, Nova pravila), so me dobesedno šokirali

© Tomo Lavrič

Skoraj trideset let sem poučeval na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani in v tem času (torej tudi v zadnjih desetih letih) napisal nešteto priporočil za štipendije nadarjenim in ambicioznim študentom, vendar so bili podpore deležni le redki med njimi. Največ sreče so imeli prosilci za Zoisove štipendije, nekaj pa tudi podiplomski študentje, ki so se s prošnjo za plačilo šolnine obrnili na Slovensko znanstveno fundacijo. Vsi drugi so dobili na svoje vloge negativen odgovor ali pa odgovora sploh niso dobili. Imel sem tudi študentko, ki je prvi letnik podiplomskega študija zelo uspešno opravila v tujini (na Centralnoevropski univerzi v Budimpešti), vendar ji MŠZŠ prav zato, ker je podiplomski študij začela na tujem, ni bil pripravljen sofinancirati drugega letnika na ljubljanski univerzi. Povsem nesmiselna odločitev, toda pravilnik, da kdor začne podiplomsko študirati v tujini in želi študij končati doma, ne more biti deležen štipendijske podpore, na MŠZŠ še velja.

Zato bi bilo seveda zelo lepo, če bi nam vodilni na MŠZŠ podrobneje pojasnili, za koga in za talente katerih strok so v zadnjih treh letih porabili pet milijard, ki naj bi jih dobili “nadarjeni”. Prav tako nas bi moralo zanimati, koliko tega denarja je ostalo doma in koliko ga je odšlo v tujino. Povsem nerazumljivo je, da MŠZŠ še do danes ni uspelo, da bi z obema slovenskima univerzama izdelal enotnejši stroškovnik, ki bi vsaj približno opredelil podobna in primerljiva merila za izračunavanje stroškov specialističnega, podiplomskega in doktorskega študija po posameznih fakultetah. Zdaj to fakultete počnejo vsaka zase in povsem poljubno, bolj z vidika svojih vsakoletnih potreb kakor z izračunom dejanskih stroškov, plod takšne prakse pa so velike razlike v ceni. Čeprav sem bil v devetdesetih letih na Filozofski fakulteti kar nekaj časa predsednik študijske komisije, mi ni bilo nikoli jasno, zakaj sta bila podiplomski in izredni študij na moji matični fakulteti skoraj za 100 odstotkov dražja kot na Pravni fakulteti. Vodstvo fakultete mi tega ni “znalo” razložiti, z vprašanjem pa se tudi ni posebej ukvarjalo, saj so študentje šolnino pridno plačevali, magistrantom in doktorandom, ki so prejemali štipendijsko podporo MŠZŠ ali pridobili status mladih raziskovalcev, pa je stroške študija brez posebnih spraševanj o tem, zakaj se cene po posameznih fakultetah tako razlikujejo, poravnala država.

Leta 1998 so se sicer na MŠZŠ odločili in so podpore podiplomantom “maksimirali”. To pomeni, da se še vedno niso odločili za izdelavo stroškovnika, ki bi podrobneje določal, kaj fakultete lahko vračunajo v ceno podiplomskega, doktorskega ali specialističnega študija in kaj ne (o takšnem stroškovniku je v času ministrovanja, kot mi je omenil, razmišljal dr. Pavle Zgaga), temveč so določili le najvišjo ceno podiplomskega študija, ki so jo v določenem znesku (80 odstotkov) pripravljeni sofinancirati. Ta “maksimalna” cena je zdaj 470.000 SIT, pri čemer pa se cene podiplomskega študija po fakultetah seveda še naprej močno razlikujejo. Socialno in zgodovinsko antropologijo je mogoče npr. podiplomsko študirati na Filozofski fakulteti za 460.000 SIT, na Inštitutu za humanistične študije pa le za 380.000 SIT. Zakaj takšna razlika, ni jasno, saj sta si programa deloma podobna, pa tudi profesorji so delno isti; jasno je le, da je podiplomski program istega predmeta na Filozofski fakulteti za študirajoče (ti prispevajo okoli 20 odstotkov) in za državo (ta prispeva 80 odstotkov) več kot 20 odstotkov dražji kot na ISH. Cene podiplomskega študija na mnogih fakultetah seveda daleč presegajo “maksimum” 470.000 SIT (na Ekonomski fakulteti celo za 100 in več odstotkov). Te programe MŠZŠ izjemoma in ob posebni specifikaciji stroškov dodatno financira (torej nad “maksimumom”), toda zvečine morajo razliko navzgor pokriti študentje sami. Še slabše je pri doktoratih, kjer MŠZŠ za zdaj še ne predvideva podobnega “sofinanciranja” kot pri magistrskem študiju. Študentje, ki nimajo podpore institucij in ne svojega denarja, zato preprosto ne morejo doktorirati, cene doktorskega študija pa nenadzorovano rastejo. S študentko, ki je brezposelna in želi doktorirati iz zanimive zgodovinske teme iz 18. stoletja, tako razmišljava, da bi poskusila njen doktorat prijaviti na univerzi v Gradcu (v Avstriji). Doktorat v Avstriji je namreč kljub nedavni avstrijski odločitvi o vpeljavi šolnin za več kot 50 odstotkov cenejši kot na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Anarhija je precejšna, saj si tudi pravne določbe razlaga vsak po svoje. Pred desetimi leti je na Filozofski fakulteti prijavil magistrsko temo o primorskih izseljencih v Argentini profesor zgodovine iz zamejstva, ki je z zelo dobrim uspehom opravil podiplomski program in izpite, a je porabil nekaj več časa za pisanje naloge, saj je moral potovati tudi v Južno Ameriko (in to potovanje je - kot ves študij - plačal sam). Ker ni pravočasno podaljšal roka za oddajo magistrskega dela, ga je Filozofska fakulteta, ko je poskušal študij končati in oddati nalogo, pozvala, naj se ponovno vpiše v prvi letnik in še enkrat plača šolnino (odštet je bil del za konzultacije s profesorji, ki jih je študent - kot rečeno - že opravil, cena pa je bila še vedno 360.000 SIT). Celo mnenja pravnikov, da je takšen postopek nezakonit, saj po univerzitetnem statutu študentu letnikov, ki jih je že končal, tudi po daljši prekinitvi študija ni treba ponavljati, niso zalegla. Fakulteta terja svoje (tj. denar) ali pa magisterija ne bo. Podpisani mentor nisem imel na postopek nobenega vpliva, čeprav sem protestiral, in tudi Oddelek za zgodovino se je strinjal, da lahko kandidat študij konča brez dodatnih obveznosti in stroškov. Naj se zdaj vsi skupaj obrnemo na MŠZŠ - v upanju, da bodo tokrat ministrski uradniki tudi zgodovinarju razvezali ministrsko mošnjo? Končno gre za nadarjenega “zamejca”, prepiranje s fakultetnim vodstvom pa je dolgotrajno in prezapleteno.

Nikakor seveda ne mislim, da je pet milijard, ki jih v članku v Mladini omenja Ana Jud, izginilo samo doma. Želim opozoriti le, da so že merila za izračunavanje stroškov in financiranje študija v Sloveniji (da o podporah nadarjenim ne govorimo) zelo nedorečena. Vprašanje o tem, ali so bili t. i. talentom namenjeni denarji pravilno porabljeni ali ne, v tej luči nikakor ne zadeva le meril za podeljevanje Zoisovih štipendij ali financiranje Slovenske znanstvene fundacije. Že to, da je vlada z MŠZŠ zavrla razvoj Slovenske znanstvene fundacije kot nevladne in nestrankarske ustanove, je svojevrstno ogledalo njenega pojmovanja “odprte” izobraževalne in štipendijske politike, usihanje Zoisove štipendije pa je sploh razlog za zaskrbljenost. Kajti vlade in MŠZŠ, kot je očitno, ne skrbijo stroški študija, saj se s slovenskima univerzama nista začela še niti resneje pogovarjati o tem, kako jih ti dve zaračunavata, MŠZŠ pa že razmišlja o novem skladu za 50 najbolj “nadarjenih” podiplomskih študentov in doktorandov na najboljših tujih univerzah. Sancta simplicitas: najboljše je seveda treba štipendirati, toda če je nekdo res dober, bo brez večjih težav dobil štipendijo tudi na Harvardu, Stanfordu ali Princetonu, saj imajo te univerze številne svoje štipendijske ustanove. Tisto, kar potrebujemo doma, pa je ne le štipendiranje “nadpovprečnih” ali celo “genijev” (ki bodo poleg vsega, če bodo res pametni, ostali v tujini), temveč predvsem uravnoteženo podpiranje strokovnjakov vseh strok - zato, da bomo s svojo izobrazbeno ravnjo (pri diplomah, magisterijih in doktoratih) sploh dosegli (zahodno) Evropo. Zdi se, da na MŠZŠ o tem še vedno - tudi po nesrečnem primeru Rogel - nihče ne razmišlja.