V družbi z Romunijo

Ste aktivistka, glede na to, da ste govorili na gay pridu v Rimu?

Ne, sem članica evropskega parlamenta, ki jo zanimajo človekove pravice. Mednje sodijo tudi pravice homoseksualcev. Če ste za človekove pravice, ste proti vsakršni obliki diskriminacije; tudi tisti, naperjeni proti gejem. Zato sem se pred dobrim letom odzvala povabilu in odšla v Rim, kjer sem imela govor na paradi.

Je evropski parlament dobro obveščen o tem, kaj se dogaja v Sloveniji na področju človekovih pravic?

Seveda. Osebno sem bedela nad razširitvenim procesom zadnjih deset let znotraj evropske komisije. Leta 1999 so me izvolili v evropski parlament in sedaj spremljam širitev iz poslanskih klopi. Komisija nas redno obvešča. Prav tako pridemo do informacij neposredno prek državnih institucij, nevladnih organizacij in tiska.

Kaj ste slišali o dogajanju pri nas?

Znotraj evropskega parlamenta deluje tudi skupina, ki se zavzema za pravice istospolno usmerjenih. To so v bistvu parlamentarci, ki prihajajo iz različnih držav in so predstavniki različnih političnih opcij, vendar jih druži skupen boj za pravice homoseksualcev. Ker smo v nenehnem stiku z mednarodnimi združenji nevladnih organizacij, so nam sporočili tudi to novico. Zato sem pričela raziskovati. Poklicala sem slovensko veleposlaništvo, vlado ...

In kaj ste izvedeli?

Kot so mi pojasnili, naj bi šlo za polemiko v zvezi z izbiro evrovizijske popevke. Zame je bilo to presenečenje, saj gre za glasbeno tekmovanje. Šlo naj bi torej za kulturni in ne politični dogodek. Evrovizijska popevka je odprto naravnana, pa tudi gejevsko glamurozna, zato bi bilo za imidž Slovenije še bolje, če bi na tekmovanje poslala transvestite. Mnogi moji sonarodnjaki si predstavljajo vzhodno Evropo kot zaostalo. Če bi Slovenija v Talin poslala transvestite, bi pomenilo, da je sodobna odprta država.

Kako torej sedaj v evropskem parlamentu gledate na Slovenijo?

Slovenija je bila vedno v ospredju med kandidatkami za širitev. Tudi sama jo vidim kot eno izmed boljših kandidatk. Zagotovo je to ena izmed mojih najljubših držav. Vendar je bil ugled Slovenije resno ogrožen ob referendumu, ki je samskim ženskam onemogočil pravico do umetne oploditve. V zahodni Evropi smo v tem dogodku videli pritisk katoliške cerkve, da bi bil referendum videti kot referendum proti lezbijkam. Pomoč samskim ženskam je bila v drugem planu. Za nas, ki se nam zdi Slovenija lepa dežela, je bil pravi šok, ko smo prvič spoznali, da ima slovenska družba temno konservativno stran, ki je pripravljena diskriminirati lezbijke. Ta dogodek je zelo spremenil moj osebni vtis o Sloveniji. Takrat sem si mislila, da gre mogoče kljub vsemu za osamljen primer. Vendar se je sedaj že drugič pojavil podoben incident. Resno se torej sprašujem, ali ni mogoče pri vas več homofobije, kot smo si mislili prej.

Kaj menite o Sloveniji v primerjavi z drugimi državami kandidatkami?

Najnižje, kar se tiče človekovih pravic, se uvršča Romunija. Tam je zelo velik pritisk romunske pravoslavne cerkve, še posebej njenega patriarha, ki podpihuje homofobijo. Tudi druge kandidatke merimo predvsem po dejanjih, ne po besedah. Slovenija je poleg Romunije trenutno edina država, ki ima nekaj diskriminatornega v zakonodaji. Mislim na referendum. Torej ste se uvrstili visoko na lestvici držav, ki jih dojemamo kot homofobične.

V Evropski uniji smo se sporazumeli, da ne bo nikakršne diskriminacije na podlagi spolne opredelitve. Zato tudi preverjamo, ali so zakoni kandidatk v skladu s tem pravilom. Čeprav se je vaš referendum nanašal splošno na samske ženske, bo v praksi verjetno prizadel v večini lezbijke. Četudi v zakonu lezbijke ne bodo izrecno omenjene, to še ne pomeni, da ne bo diskriminatoren do njih. S tega stališča je pravo ozadje lahko spretno prikrito, zato bomo ta primer budno spremljali.

Kakšni so evropski standardi, kar se tiče človekovih pravic?

Težko je najti skupna pravila, saj ima vsaka država svoje posebnosti. V državah, kot je Nizozemska, se homoseksualci lahko poročajo. V skandinavskih državah imajo istospolni partnerji enake pravice kot heteroseksualni. Obstajajo pa tudi črne pege v Evropski uniji, kjer še vedno obstaja diskriminacija v praksi ali zakonu. Najslabša v Evropski uniji je Avstrija. Znotraj unije se torej krešejo mnenja.

Ali vseeno obstajajo meje, prek katerih se ne sme?

Zelo težko je potegniti črto. Vsak primer je nekaj posebnega. Zame osebno je že samo diskriminatorno govorjenje povsem nesprejemljivo. Kakšna sploh je svoboda govora, če jo politiki ne izkoristijo za promocijo razumevanja manjšin in boj proti diskriminaciji.

Kaj potemtakem porečete na izjavo slovenskega opozicijskega prvaka, da lahko zmagovalna skupina predstavlja le slovensko oblast, ne pa Slovenije?

Mislim, da je to zelo čudno. Tega ne razumem. Morda je to nekakšen bizaren humor. Transvestiti so normalni ljudje. So popolnoma enaki kot vsi drugi. Zato je nenavadno iz tega delati cirkus. Resno mislim, da je s tem dogodkom Slovenija zamudila priložnost, da bi se prikazala kot napredna sodobna država. Vse skupaj meče slabo luč na dosedanje dosežke.

Se da zaplet s Sestrami kakorkoli primerjati z izraelsko izkušnjo ob zmagi Dane International?

Konservativni ortodoksni židje so bili takrat zelo besni. Vendar je bilo to še nekako pričakovano, saj so zelo tradicionalno usmerjeni. Iskreno upam, da slovenski katoličani niso na isti ravni konservativizma kot ti ortodoksni židje, ki so v Izraelu vseeno v manjšini. Trenutno je še težko ugotoviti, kateri del slovenske populacije je homofobičen in kateri ni. S tem primerom se ukvarjam komaj nekaj dni in bom zadevo še bolj raziskala ... Če pa je res, kar slišim o odzivih v medijih in odzivih poslušalcev radijskih postaj, bi lahko govorili o precejšni homofobiji.

Kolikokrat pa so se evropski parlamentarci že morali ostro javno odzvati kot v tem primeru?

To počnemo nenehno. Zadnje primere smo imeli v Romuniji, Egiptu, Maleziji. Kjerkoli po svetu se pojavi diskriminacija, se odzovemo. Seveda pa je zadeva veliko resnejša, če gre za državo kandidatko za vstop v Evropsko unijo.

Kakšni so skrajni vzvodi, po katerih lahko posežete?

Trenutno smo v fazi raziskovanja. Prek veleposlanika imamo stik s slovensko vlado in poizvedujemo, kako ukrepa ter kako je s homofobijo na splošno. Hkrati damo ljudem vedeti, da smo pozorni in zelo zaskrbljeni nad tem, kar se dogaja. Seveda moramo počakati na odgovore in na razplet javne razprave, preden se odločimo za naslednji korak. Če bi opazili skrajno kršitev človekovih pravic v kateri izmed držav kandidatk, bi lahko storili dvoje. Lahko bi ustavili pogajanja ali pa ne bi ratificirali pristopnih pogodb. Navsezadnje bo evropski parlament odločil, katera država se bo priključila in katera ne.

Kako pogosta je diskriminacija v Evropski uniji?

Seveda ni pogosta. V Evropi deluje veliko nevladnih organizacij, zadeve nadzirajo mediji in aktivisti. Tudi slovenske nevladne organizacije in mediji so začeli razpravo o diskriminaciji. To je dober znak. Saj kaže, da civilni vzvodi delujejo.

Kaj konkretno vam je odgovorila slovenska vlada?

Pogovarjala sem se z direktorico vladnega urada za informiranje Aljo Brglez. Razložila mi je, da so bili Slovenci razburjeni le zaradi sistema izbiranja popevke. Če vlada misli, da gre le za to, potem je naivna. Saj je očitno, da gre za več kot le za sistem izbiranja. Ko parlamentarci začnejo govoriti, da je sramotno, da transvestiti zastopajo Slovenijo na glasbenem festivalu, imamo resen problem. Ko začno politiki širiti homofobijo in ko doživimo takšen odziv javnosti, je vsakomur jasno, da ne gre le za nepravilnosti v sistemu izbiranja.