homofobija / Najsvetejša je povprečnost

V enem izmed objavljenih pisem bralcev v časopisu Delo se je bralki zapisalo: "Sem Slovenka, ponosna na mojo lepo deželo, na žene in može, ki so v zgodovini Slovencev veliko naredili za svoj narod, ponosna na naravne in kulturne vrednote dežele, 'ki je tako lepa, da je lepše ni', kot je rekel Leon Štukelj. Zato ne dovolim, da me Slovenko predstavljajo taka bitja, kot so nepravilno izbrana na Emi." Če bi bilo to pismo objavljeno tistega leta, ko je zmagal Vili Resnik, in bi se sintaksa "taka bitja" nanašala na rokerja, bi se zadeva v najslabšem primeru končala z zasebno tožbo. Letos je to znak homofobije med Slovenci. Kaj nas torej dela homofobe?

Miha Lobnik, vodja pisarne IGLYO v Ljubljani, meni, da je "Slovenija homofobna država, kar se vidi tudi po tem, da se še nobena javna osebnost ni opredelila kot gej ali lezbijka". Ja, res je. Naj se to sliši kot poziv javnim osebnostim, ki so bodisi homoseksualne ali biseksualne, naj se vendarle opredelijo. Roman Kuhar, mladi raziskovalec na Mirovnem inštitutu, meni: "Težko je določiti mejo homofobičnosti. Dejstvo pa je, da si v javnem prostoru lahko privoščimo manj kot v privatni sferi. Ob primeru Ruglja se je veliko govorilo o svobodi govora. Prepričan sem, da svoboda govora ni neomajna, temveč je zamejena z nestrpnostjo. Seveda lahko izražaš svoje mnenje, toda če to izražaš s tem, da s svojimi besedami spodbujaš in kličeš k nestrpnosti, to ni več svoboda govora. Moja svoboda je zamejena s tvojo svobodo - to je meja. V Sloveniji bolj kot o izključno homofobičnih medijih lahko govorimo o homofobičnih avtorjih - v istem časopisu lahko bereš povsem nestrpen in povsem strpen članek na isto temo."

Ali je Slovenija nemara homofobna zaradi tega, kar v anonimnih sporočilih na medmrežju pišejo bolj ali manj ekstremno usmerjeni posamezniki? Povzetki iz internetnih forumov Večera, FDV-ja, Dnevnika in Mladine - ki so vsi, mimogrede, liberalni mediji: "Zdaj se ne da drugega nič, če so pedri iz komisije stvar zajebali, da eni od sester tace polomimo, da ne bo mogla nadaljevati tega sranja." In še: "Če se že imajo za sestre in se oblačijo v ženske, potem jim moramo, preden gredo v Estonijo, odrezat jajca, ker nam ženskam taki prasci že ne bodo delali sramote." In še: "V takih primerih bi bilo dobro, da Hitler nikoli ne bi umrl." Hudi primeri sovražnega govora, in to je zapisano brez sarkazma. Sovražni govor se nadaljuje v smeri povezav s čefurji, češ geji so čefurji in levi liberalci. Seveda, to so nedvomno homofobične izjave. Primitivne. Kuhar meni: "V internetnih forumih si anonimen in takrat si več upaš, poveš, kar misliš. Forumi potrjujejo raziskave javnega mnenje, ki so temeljni dokaz, da je slovenska družba homofobna." Pa smo od nekdaj taki?

Črna kronika in fikcija

Časopisni zapiski o homoseksualnosti so bili pred vojno redki. V začetku stoletja se najdejo zapisi o sodomiji - zapisi o občevanju s kravami in kokošmi so pod rubriko zanimivosti - in ekshibicionizmu, o homoseksualnosti pa ne. Res pa je, da je bila kazniva. V policijskih zapiskih iz začetka stoletja pa se vseeno najdejo zapisi o homoseksualnosti. Povzeti so po diplomski nalogi Bojana Cvelfarja K zgodovini prostitucije v Ljubljani v 1. desetletju 20. st. "V gostilni na Sv. Jakoba cesti 9 je sedel za mizo v družbi vojakov. Nenadoma je Vinko začel enega od vojakov med noge ošlatovati, vsled tega mu je dal ta eno zaušnico. Zaradi tega je v gostilni nastal pravi pretep med civilisti in vojaki." In še o ljubezni med ženskama: "Ivana Oražen je povedala, da je Amalija v sobi njo nagovarjala, da bi se telesno združili in jej je natančno povedala in narisala, kako se to zgodi." Oba zapisa sta iz leta 1908. Pred tem je bila recimo leta 1894 v Ljubljanskem zvonu objavljena Stritarjeva pesnitev Glavan, kjer junak pred sodiščem razlaga svojo homoseksualno izkušnjo z Jožetom iz sosednje vasi, s katerim sta v Brezju skupaj krave pasla, sedela v travi in imela lepe pogovore: "Odpre se mi in vse sem mu potožil. On mi je roko krog vratu položil - o to je bila mehka, dobra roka." Zjutraj ju je v travi zalotila mama in pela je šiba. Leta 1904 pa je Cankar zapisal znameniti odlomek v Hiši Marije Pomočnike, ko opisuje ljubezen med Tončko in Lucijo: "Tudi podnevi sta bili zmerom skupaj z Lucijo in celo na izprehodu se je časih pritisnila Lucija k nji in jo poljubila na ustnice. Pri obedu, kadar sta bila oče in mati poleg, se je sklonila k nji, položila ji je roko na stegno, stiskala se k nji z nogami. Tončka je čutila, da je bila Lucijina ljubezen zmerom bolj vroča in divja." Tudi ta ljubezen se konča nesrečno: Lucijo premestijo drugam in tam si najde novo prijateljico.

Prvi publicistični zapis o homoseksualnosti, ki ni bil poročilo v črni kroniki ali literarno delo, je iz leta 1921. V reviji Njiva se v anonimnem tekstu avtor zavzema za odpravo kazenskih členov, ki so kriminalizirali homoseksualnost. Za tisti čas poda zanimive zaključke, da smo "od prirode same vsi ljudje biseksualni, heteroseksualci ravnotako, kot homoseksualci. Priroda nas je ustvarila biseksualno, monoseksualnost ni produkt prirode, ampak kulture." Kljub tej tezi pa avtor zapiše, da "homoseksualci ne smejo vršiti javnih zadev" in "naj se jim tudi pri nas zabrani dostop do mest, kjer spravlja njih moteno nagonsko in afektno življenje javne interese v nevarnost." Se vam zdi, da berete odziv na EMO? Ne, leto je 1921. Avtor tudi razloži, zakaj je tako: "Homoseksualnost manjšine šestih odstotkov je večini 94 % antipatična ne le zato, ker je manjšina, abnormiteta, ampak tudi zato, ker je velik del homoseksualcev nevaren, ne moralno, ampak socialno, s tem, da deluje med nami s svojimi atavističnimi, apolitičnimi nagoni in lastnostmi." Avtorja skrbi tudi za demokracijo: "Demokracija ne prenaša atavizmov, ne trpi manjšin, ne ljubi ženijev, ona je sicer humanitarna, toda odklanja, da bi moteni negoni neurotikov smeli turbare circulos. /.../ Najsvetejša je povprečnost."

Leta 1926 je izšla prva razprava o homoseksualnosti, ki jo je s psevdonimom Vindex podpisal Ivan Podlesnik, namenjena pa je bila, da bi prišla v roke homoseksualnim ljudem, staršem, duhovnikom in vzgojiteljem. "Naj služi ta razprava kot kažipot do razumevanja njih samih in drugih."

V publicistiki je bila homoseksualnost bolj ali manj izgnana, pojavljala pa se je v literarnih zapiskih. Slavko Grum je leta 1930 v Ljubljanskem zvonu objavil avtobiografske zapiske Lastni portret, v katerem opisuje odnos s patrom Spiridionom: "Pri patru sem bil vse dni, nosil me je na rokah, božal z dolgimi, tankimi prsti. Povesti je sestavljal zame." Nekaj let pozneje, leta 1938, je France Novšak objavil prvi slovenski homoerotični roman "iz dijaškega internata" Dečki. Ob izidu se je o njem pisalo v literarnih revijah Dom in svet, Sodobnost, Ljubljanski zvon, nato pa je ostal do ponatisa leta 1970 pozabljen, literarna stroka pa ga je označila le kot "razvojni roman".

Tik pred vojno pa se je duh časa spet zavrtel v konzervativnost. Leta 1937 so objavili prevod nizozemskega esejista Van Oetringena Nagnjenje k lastnemu spolu (v prevodu Protinaravni čud). Homoseksualnost je prikazana kot nekaj protinaravnega: "Tudi pri Slovencih je ta spolna zabloda zelo razširjena, o čemer bi vedeli mnogo povedati spovedniki, pravniki, zdravniki." Homoseksualnost opisuje kot "ogaben način spolnega občevanja", za zgled držav, ki so uspešno rešile "problem", pa postavlja Nemčijo, "odkar je prevzel oblast Adolf Hitler". Leta 1934 je bilo v Nemčiji umorjenih več homoseksualcev, zvišali so zaporne kazni v zakonu, "ki je docela odgovarjal duhu narodno-socialističnega pokreta".

Molk

Od takrat do sedemdesetih let je v časopisju vladal molk. Homoseksualnost v javnosti ni obstajala. Razen občasnih oglasov, v katerih moški iščejo prijatelje v Nedeljskem dnevniku in Anteni. Splošna razprava o homoseksualnosti se je začela šele leta 1974 ob zahtevah za ukinitev 168. člena kazenskega zakonika, ki je za kaznivo dejanje določal "nenaravno nečistovanje med osebama moškega spola". V intervjujih v I.T.D. sta o homoseksualnosti govorila predsednik vrhovnega sodišča Janez Šinkovec in psihiater Jože Lokar. Pred tem je bil v letih 1971 in 1972 v Problemih objavljen Dolgi pogovor s homoseksualcem, ki je bil podnaslovljen s stavkom "Štiridesetletni intelektualec G. K. iz Zagreba razkriva svojo genetsko napako".

V osemdesetih je v medijih homoseksualnost postala vidna tema dvakrat. Leta 1984 je Miroslav Slana Miros v Teleksu objavil tekst Topli bratci vseh dežel ... in si zaslužil več kot 20 pisem bralcev. Poleg pisem gejev in lezbijk, ki so izražali podporo umeščanju istospolne ljubezni v medijski prostor, so bila tudi pisma "navadnih" smrtnikov, ki se prav v ničemer ne razlikujejo od današnjih izbruhov. Recimo: "Če bi vam človek res verjel tako, kot o buzijih pišete, bi si še na cesto ne upal oz. bi si rit zaklenil s ključavnico."

Tri leta pozneje je bila afera kongres Magnus, ki je tudi povzročila pljusk homofobičnosti na ravni cele Jugoslavije. Revija Svet je zapisala: "Ali nam grozi nevarnost AIDS-a., če bodo udeleženci kongresa prešli na praktično obravnavanje kongresne tematike ... Zato je razumljiva ogorčenost in celo čustvena reakcija domače javnosti." Sarajevski AS je Jugo razglasil za "pedrsko obljubljeno deželo" in pravilno usmerjene državljane pozval, naj si pripnejo značke "pedri, ne hvala". Čeprav so se nekateri slovenski mediji (Delo, Jana, Mladina) uprli takim interpretacijam, pa se je isto leto v rubriki Pred poroto na zadnji strani Jane spet izkazalo, da je ljudstvo vseeno precej homofobično. Bralka Lea je namreč prosila za pomoč, ker jo erotično vznemirja njena prijateljica. Porotniki so ji odgovorili: "Mogoče gre za bolezen, ki se ji pravi lezbijštvo." In so jo poslali k zdravniku. V tem času je poročanje o homoseksualnosti močno povezano s temo aidsa. Šele pozneje, konec osemdesetih, se vprašanje homoseksualcev poveže tudi s človekovimi pravicami.

Samostojna

Gejevski aktivisti so v zadnjem tednu izdelali dosje Enajst let države, enajst let homofobije, v katerem so zbrani dokazi o homofobičnosti medijev v samostojni Sloveniji. Na prvi pogled se zdi naslov pretiran, toda ko preletite članke, se prav v ničemer ne razlikujejo od zapisov iz začetka prejšnjega stoletja. V medijih se še vedno pojavljajo besedne zveze, kot so "drugačni Slovenci", "od nekdaj ogrožene človeške manjšine", "populacija neobičajnih spolnih preferenc", "roza folk" ...

Naj popestrimo tezo z nekaj primeri. Leta 1991 je Angelca Žerovnik iz SDS ob predlogu, naj ustava izrecno prepove diskriminacijo na osnovi spolne usmerjenosti, menila, da bi to pomenilo tudi usmerjenost na "otroke, živali in kipe". Naslednje leto je Roza klub izdal zloženko Spolnost in AIDS, ki je sprožila afero, ki se pomiri šele, ko WHO zloženko oceni kot neoporečno. Med drugim so padale ideje o tem, da "ne upošteva naše slovenske, družinske mentalitete" (to je menil dr. Veljko Troha iz Strokovnega sveta za vzgojo in izobraževanje), dr. Anton Dolenc, profesor na Medicinski fakulteti in predsednik Slovenskega zdravniškega društva, pa je avtor legendarne izjave, da so istospolno usmerjeni "izrodek družbe, saj v nobenem primeru s svojimi oblikami spolnosti ne morejo imeti potomcev, torej so že v prvi generaciji obsojeni na izumrtje in so mrtva veja na živem drevesu življenja". In mi smo se letos tako razburjali zaradi Ruglja!

Za Romana Kuharja je eden najhujših primerov homofobije v slovenskih časopisih v času od leta 1970 prispevek R. K. v Delu, objavljen leta 1995 z naslovom Nova oblika posilstva. Pred opisom posilstva moškega avtor razglablja o položaju homoseksualcev v Sloveniji. Zapišejo se mu misli: "Mnogi se sprašujejo, če je promocija homoseksualnosti res ena od nujnih poti, s katero morajo državljani dokazovati stopnjo tolerance do drugačnosti oziroma različnosti. /.../ Kar naprej ponavljana gesla o pravici do drugačnosti in nestrpnosti, ki jih obdaja, pa glede na resnično stanje sploh niso primerna, so kvečjemu izzivaška in reklamatorska." V podobno kategorijo sodi tudi zapis iz Slovenskih novic iz leta 1996 Homoseksualec v Tivoliju: "Vsi, ki bodo v sredo zavili v dvorano Tivoli, naj bodo zelo previdni. V nedrjih ljubljanske športne dvorane bo namreč pretila velika nevarnost okužbe z virusom aidsa, kajti pod Rožnikom se bo mudil homoseksualec." Gre za nastop ameriškega košarkarja Dana Gaya, igralca Teamsystema. Hm, pa mi povejte, kje je meja med primitivnim slaboumjem in homofobijo?